Recenzije: The Reef, Every Day, Black Water, Ghost of Mae Nak, I Heart Huckabees

23.02.2011 ob 23:10

THE REEF

Avstralci so zadnje čase nori na reciklaže legendarnega Spielbergovega Žrela, saj je tole že drugi film, kjer morski pes lovi nič hudega sluteče dopustnike. Resda ne tako avtohton kot Open Water, prav zaradi tega pa bolj strašljiv, bolj napet in tak, da me je držal na trnjih od začetka do konca. Lahko rečem, da je The Reef bližje Žrelu kot Open Waterju, kar seveda ni slabo, saj se kljub resnični zgodbi vendarle zaveda, da so šli gledalci gledat film, ne pa dokumentarca. Da ne bo pomote, zgodba je kljub temu zelo realistična in prepričljivo posneta, toda nekaj prizorov je pač filmskih, za svoje dobro seveda. Snemanje na avtentičnih lokacijah še dodatno strese gledalca, ki se celo sredi dnevne sobe boji za svoje noge in trepeta pred belim morskim psom, ki nadleguje štiri prijatelje, kateri morajo iz nasedle jahte plavati na obalo. Atmosfera je ubijalska in klavstrofobična, kar pomeni, da gledalec začuti stisko in strah glavnih junakov, ki nimajo pojma, če bodo preživeli grozljivo situacijo. Mirne duše lahko zapišem, da je tole najboljši film o morskem psu po Žrelu.

Ocena: presežek

EVERY DAY

Jp, tole je filmski debi Ryana Murphyja, kreatorja serije Nip/Tuck, ki je pač posnel še eno že večkrat videno družinsko štorijo. Junaki resda niso tako disfunkcionalni kot v Little Miss Sunshine, vsekakor pa niso ravno vaša vsakdanja familija, ki živi v sosednjem stanovanju. Oče (Liev Schreiber) je scenarist pornografskih zgodb, ki dela za gejevskega šefa (Eddie Izzard) in začne šmirati s sodelavko (Carla Gugino). Mati (postarana Helen Hunt, ki se je po oskarju za As Good As It Gets nekako izgubila) mora skrbeti za svojega hudo bolnega očeta (Brian Dennehy, ki se zadnje čase očitno vrača v prave filme). Starejši sin pa na skrivaj preizkuša svoja gejevska nagnenja in se začne dobivati z nekim možakarjem, ki ga sili tudi v mamila. Film naj bi bil komedija, dejansko pa je drama, ki pa je ne moremo vzeti dovolj resno, saj ne prepriča povsem. Prizori so nekam sterilni, nobena tematika ni razvita do konca, karakterji pa so prav tako površni in premalo dodelani. Če hočete precej boljši netipični družinski film, raje poglejte The Kids Are All Right, če ste zadovoljni s povprečjem in s filmom, ki pač teče, pa bo Every Day prava izbira.

Ocena: nič posebnega

BLACK WATER

Če sem pri filmu The Reef pisal, da so Avstralci zadnje čase nori na reciklaže Žrela, lahko zdaj zapišem, da jim očitno vlečejo tudi filmi o krokodilih. In pozor, Black Water, še eno izjemno dobro narejeno zgodbo o preživetju, Žrelo s krokodilom, je režiral isti režiser kot The Reef, kar pomeni, da gre za mojstra živalskih grozljivk, kjer gledalci namesto posebnih efektov in za lase privlečenih pizdarij dobijo zelo prepričljivo, napeto in klavstrofobično situacijo, ki bi se, no ja, se je, zgodila tudi v resnici. Tole je veliko boljše od bolj znanega filma Rogue, ki so ga istega leta prav tako posneli Avstralci. In dosti bolj resno ter avtohtono kot krokodilska komična grozljivka Lake Placid s konca devetdesetih. Jp, v vodi sredi močvirja, kjer ni žive duše, kar pomeni, da paru in njeni sestri po “brodolomu” ne more pomagati nihče, ne čaka Crocodile Dundee, marveč zajebano tečni in lačni krokodil, ki bi rad na vsak način razkosal vse tri žrtve. Da nesrečniki splezajo na drevo in tuhtajo, kako bi prišli do narobe obrnjenega čolna, je seveda super in skrajno napeta pogruntavščina, ki gledalce dobesedno pribije na sedeže in jim ne pusti niti mežika z očmi. Avstralci so leta 1987 resda posneli krokodilsko grozljivko Dark Age, toda Black Water je povsem drugačna zadeva. Je ultimativna zgodba o preživetju in šele nato grozljivka o krvoločnem krokodilu.

Ocena: presežek

GHOST OF MAE NAK

Dovolj strašljiva štorija o duhu mladenke Mae Nak, ki se po mnogih letih vrne na kraj zločina. Resda britanski režiser in tajski jezik, toda povsem v duhu številnih japonskih in korejskih paranormalnih grozljivk, ki nam že nekaj let vztrajno parajo živce. Nak in Mak, punca in fant, zaljubljenca, ki se vselita v novo hiško in skušata ujeti raj. Namesto tega ujameta nočno moro, perverzni freak show zlobne Mae Nak, nesrečne dekline, ki so jo umorili, ji vzeli ljubezen in odrezali delček lobanje. Še ena azijska grozljivka, ki več kot obvlada strašenje gledalcev in daleč za sabo pusti vse podobne ameriške rimejke.

Ocena: vredno ogleda

I HEART HUCKABEES

I Heart Huckabees, zgodba o smislu obstoja, kjer Woody Allen sreča Sigmunda Freuda, je brez dvoma ena izmed najbolj izvirnih in domiselnih komedij novega tisočletja, ki se izogne prav vsem klišejem, prav vsem že videnim situacijam in prav vsem podobnim zgodbam zadnjih let. Z nami je cela kopica zanimivih in originalnih likov, ki jih ne boste našli niti v filmih Woodyja Allena. Z nami so prizori, dialogi in zapleti, ki jih boste videli prvič v življenju. In z nami so vprašanja, ki jih ponavadi obdelujejo drame, vprašanja, ki bi jih bil vesel tudi Sigmund Freud. In dobili smo kombinacijo, film, ki izgleda tako, kot da bi ga skupaj režirala Woody Allen ter Sigmund Freud. In tu je mladenič Albert Markovski (Jason Schwartzman), okoljevarstveni aktivist in nesojeni pesnik, ki ga usekajo naključja. Tako močno, da obišče zakonca Jaffe (Dustin Hoffman, Lily Tomlin), prav posebna psihiatra, ki se ukvarjata s smislom obstoja in svojo terapijo izvajata na terenu. Kot prava zasebna detektiva. S kamerami, prisluškovalnimi napravami in tajnimi nalogami. In Albert hitro prizna svojo travmo. Sovraštvo do svojega sodelavca Brada Standa (Jude Law), komercialnega čarovnika podjetja Huckabees, podjetja, ki med drugim trži tudi pevko Shanio Twain in tenisača Petea Samprasa. In potem prideta še nevrotični Tommy Corn (Marh Wahlberg), eden izmed pacientov zakoncev Jaffe, ter skrivnostna nihilistka Caterine Vauban (Isabelle Huppert), njuna bivša študentka, ki hoče Alberta ozdraviti na svoj način, s pomočjo seksa v blatu, s pomočjo Freuda med nogami, če ostanemo v kontekstu. In tukaj je tudi Dawn Campbell (Naomi Watts), reklamna manekenka podjetja Huckabees, ki ne more razumeti, da jo Brad Stand ljubi samo takrat, ko je lepa in urejena. Zares pisana druščina še bolj pisanega in na poseben način zabavnega filma, ki se ves čas spretno izogiba udarcem na prvo žogo in gledalce pripravlja počasi, premišljeno in s stilom. Še posebej takrat, ko Dustin Hoffman svojemu pacientu predlaga terapijo s spalno vrečo. Takrat, ko se po ekranu sprehaja slika Jessice Lange. Takrat, ko Lily Tomlin v modrem kostimu zleze v smetnjak. In seveda takrat, ko se Jason Schwartzman in Mark Wahlberg pretepata z baloni. Film za tiste, ki znajo razmišljati s svojo glavo.

Ocena: presežek

 

4 komentarjev na “Recenzije: The Reef, Every Day, Black Water, Ghost of Mae Nak, I Heart Huckabees”

  1. Thomas pravi:

    The Reef sem gledal in mi je bil zelo všeč. Edino, kar me je zmotilo je to, da se mi zdi, da je morski pes prepogosto bil že na vidiku, napadel pa ni, vsaj tak občutek sem dobil.
    Sicer pa itak, da je zelo napeto. Všeč so mi tovrstni filmi!

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Mene pa je ravno to trgalo, da nisem vedel, kdaj bo napadel, kdaj pa samo čekiral.

  3. pinko pravi:

    Glej to s snemanja I Heart Huckabees. Če ne bi bla Lily Tomlin, se ne bi režou, kot sem se. http://www.youtube.com/watch?v=n4uTGvTFzyQ Majo pa še eno manj smešno sceno : http://www.youtube.com/watch?v=E4Qls1rAfYs Ves prepir je potekau med Lily Tomlin in režiserjem Richard O Brianom, pa mau tud med drugimi igralci. Prebrou sm, d je s tem režiserjem ful težko delat, pa da je meu z njim George Clooney enkrat en resn pretep.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Kul posnetki, res. Lily Tomlin je super komedijantka, škoda da večkrat ne igra. Pa po moje ni tole zares, je le finta. Če pa je, pa je za anale in lep dokaz, kaj vse se dogaja na snemanjih, ko mamo gledalci v glavi, da se ima ekipa fino. Je pa Hoffman faca, ko samo sedi in gleda najprej.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !