Televizija 38

18.02.2011 ob 14:52

THE POSTMAN (zda 1997, akcijska avantura, režija: Kevin Costner, igrajo: Kevin Costner, Will Patton, Larenz Tate, James Russo, Tom Petty, Olivia Williams, Scott Bairstow) Skoraj tri ure dolga epska zgodba o poštarju, ki je na novo zgradil Ameriko in vse poštarje na svetu povzdignil v kralje. Kevin Costner hoče biti tako kot v filmu Waterworld Pobesneli Max, njegov junak pa v sebi združuje tudi Robina Hooda in tistega, ki je plesal z volkovi. Waterworld na suhem, kjer Dennisa Hopperja menja Will Patton, Jeanne Tripplehorn Olivia Williams, Tino Majorino pa Costnerjeva resnična hči Lily. Poštar bi moral dolgo pričakovani drugi režijski projekt Kevina Costnerja, ki je leta 1990 navdušil z mojstrovino Dances With Wolves. Namesto tega se je zgodilo hudo razočaranje, tako pri kritkih kot pri gledalcih, ki so Costnerjevo kariero, ki je bila konec devetdesetih že pošteno v krizi, dokončno pribili na križ. Sam se z njimi ne strinjam povsem, saj se mi Poštar ne zdi tako zelo slab film. Res da je  absolutno predolg, da Kevin Costner na trenutke ni ravno najbolj prepričljiv, da so v njem združeni skoraj vsi žanri tega sveta, da je končni razplet jasen preden se zgodi, da se včasih malo vleče in da tematika ni bila ravno najbolj primerna za takratne hollywoodske trende, toda vseeno premore kar nekaj sekvenc, ki me niso pustile hladnega. Nekaj takšnega se je dogajalo tudi s filmom Waterworld, ki je s seboj nosil breme najdražjega filma vseh časov, kar je zelo podobno kot Poštar, ki je nosil breme drugega režijskega projekta Kevina Costnerja. Če bi ga Kevin posnel nekaj let prej, se pravi v času največje slave, bi bilo verjetno vse drugače, po flopih in močnem padcu renomeja, pa so gledalci nanj seveda počasi začeli pozabljati in jih niti ni zanimalo, kako bo zgledal njegov naslednji režijski projekt. Poštar je po moje potonil zavoljo tega, ker ni bil trendy, ker pač ni imel svežih zvezdnikov in ker se folku pač ni dalo gledati tri ure dolgo zgodbo o poštarju. Pa gremo k zgodbi, kjer se piše leto 2013. Ameriko sta razdejali vojna in kuga, skupine navadnih ljudi pa terorizira tako imenovana banda Holnistov z generalom Bethlehemom (dobri Will Patton, ki je s Kevinom zaigral že v trilerju No Way Out) na čelu. Ne boste verjeli, toda edina rešitev v takšni nemogoči situaciji po novem ni Mad Max, ampak poštar, se pravi pisma, ki bi med ljudmi ponovno vspostavila stik. Civilizacija brez pisem je namreč kot The Sound of Music brez Julie Andrews. Ja,točno to nas hoče naučiti Poštar, film o tem, kako lep je bil svet pred elektronsko pošto in telefoni. Ker poštarja igra Kevin Costner, ki se zaveda, da je najboljši v romantičnih komedijah, mu začne družbo delati debitantka Olivia Williams, ki si seveda  želi njegovega otroka, da jima z možem ne bi bilo dolgčas. The Postman nedvomno dokazuje, da Kevin Costner zna režirati, toda ne vem zakaj mora to dokazovati cele tri ure. Če bi bil film krajši, bi bil dosti boljši. Vse te številne minute sicer minejo dokaj hitro,saj je zgodba po svoje zelo zanimiva in premore dovolj akcije in tistih obveznih herojskih prizorov, a to ni dovolj za končni učinek na gledalca, ki na koncu ni povsem zadovoljen. The Postman je film z oskarjevskimi ambicijami in s popolnoma antioskarjevsko tematiko, kar je tudi njegov glavni problem. Scenarij je napisal Brian Helgeland, avtor mojstrskih zgodb za filma L.A.Confidential in Conspiracy Theory, ki je tokrat vendarle malce pretiraval in bi lahko kar nekaj prizorov bolje strinil v celoto. Waterworld + Mad Max 2 in 3 + Conan + El Cid + Dances With Wolves + Robin Hood Prince of Thieves = The Postman. Film, ki bi ga morali gledati čisto vsi poštarji na svetu in zanj po potrebi pozvoniti tudi petkrat, če bi bilo potrebno. Film, ki nas prepriča, da naj ne bomo zdravniki, igralci, znanstveniki, avtomehaniki, veterniarji, odvetniki, učitelji in poslovneži, ampak poštarji. In kam je Kevin vložil za tiste čase astronomskih 80 milijonov dolarjev? On sam jih je za svoj trud dobil celih 20, sto članski orkester se je dve uri in pol trudil z glasbo, v filmu lahko vidite 110 vizualnih efektov, na tisoče statistov, na stotine konjev in 85 govorečih vlog, 110 snemalnih dni pa se je bilo potrebno potikati po Arizoni, Oregonu, Washingtona in Los Angelesu. In seveda, leta 1990 Costnerju ni nihče zaupal glede Dances With Wolves, ker so bili prepričani, da nikogar ne bo zanimal tri ure dolg vestern o Indijancih, tokrat pa so na žalost imeli prav, saj  nikogar ni zanimal tri ure dolg film o poštarju. Pošatar je v ZDA prislužil komaj 17 milijončkov in se uvrstil med največje flope zadnjih let, bil pa je prvi film v zgodovini, katerega snemanje so kazali v živo preko interneta. Producent Steve Tisch je imel idejo zanj že leta 1985, za glavno vlogo pa se je nekoč zanimal celo Tom Hanks, ki ga je odbila prvotna zamisel, da bi bil poštar zelo antipatičen lik. In pozor, tako imenovani rough cut je bil dolg štiri ure in pol. Me res zanima, če ga bo Costner kdaj izdal na DVDju in ga zdržal brez zehanja.

Ocena: nič posebnega


MALENA (italija 2000, drama, režija: Giuseppe Tornatore, igrajo: Monica Belluci, Giuseppe Sulfaro, Matilde Piana, Pietro Notarianni, Gaetano Aronica) Vrhunska mešanica filmov Malizia, Last Exit to Brooklyn, Ladri di Biciclette, The Girl Can’t Help It in Amarcord. Malena, ki je vrhunsko upodobi Monica Belluci, ki je s tem filmom postala nova Sophia Loren, je sedemindvajsetletna temnolasa fatalka, na katero onanirajo vsi moški in fantje majhnega italijanskega mesteca. Malena je njihova Jayne Mansfield, Sophia Loren, Anita Ekberg in Brigitte Bardot v enem. Ko pride na cesto in ji veter skuštra lase, se moškim zasuče. Ko se ji krilo dvigne čez kolena, pa jim postane vroče kot da bi jih vrgli v vulkan Etna. Malena je pač njihov seks simbol, njihova ultimativna fantazija, v katero so zaljubljeni po dolgem in počez. Ko ji umre mož, moški del mesteca eksplodira, ženske pa razžre zavist. Snubci, potencialni ljubčki, potrebneži in romantiki strumno okupirajo vrata njene hiše. Praga ne prestopi nihče. Malena je namreč uglajena damica, ki noče biti lahkoživka. Svoje telo špara za princa na belem konju. Odvetniki, župani, vojaki, frizerji in ostali malopridneži ji ne morejo do živega. Malena je lena. Ne da jim. Niti enemu, pa čeprav se zdi, da bi ji moška družba močno prijala. Ko pade noč, posluša glasbo, pleše sama s seboj in sanjari o boljših časih. Vse dokler se ne začne vojna. Vse dokler se Mussollini ne spravi nad Afriko in sklene pakt z Nemčijo. Vse dokler ji ne zmanjka denarja. Vse dokler Italije ne zbombardirajo zavezniška letala. Denarja ni, hrane in vode pa zmanjkuje. In Malena se seveda znajde. Najprej da enemu, potem drugemu, nato še tretjemu. Njen ugled pade na nulo, zato ji ne preostane drugega, kot da se začne predajati divjemu razvratu z nemškimi vojaki. Malena ni več lena. Malena zdaj uživa. Iz temnolaske se spremeni v rdečelasko, iz rdečelaske pa v blondinko. Vse za nemške vojake in njihove korenjake. Vaščani ji obrnejo hrbet, njenega očeta pa pokopljejo ruševine. Vojne je konec in zamere pridejo na dan. Skupina najbolj moralnih babur vkoraka v javno hišo in jo grobo zvleče na sredo mestnega trga. Malena postane Ivana Orleanska. Škarje sekajo njene svetle kodre, roke kraspajo in tolčejo njen obraz, noge brcajo njeno telo, poniževalni pljunki pa letijo kot iz topa. Malena kriči, joka, prosi in moleduje. Babure ne odnehajo. Tolčejo, brcajo, pljuvajo, strižejo in trgajo njeno obleko, ki tisočerim radovednežem odkriva telo, o katerem so sanjali celo življenje. Linča je konec, pravici je zadoščeno. Malena ni več fatalka, marveč krvava, uničena, ponižana in zdelana ženska. Malo italijansko mestece je ne bo več videlo. Malena je zgodovina. Za vse, razen za dečka Renata (igra ga Guiseppo Sulfaro), ki je bil ves čas njen angel varuh, čeprav ji tega ni povedal. Dan in noč jo je gledal, se vanjo zaljubil in sanjal, da bo nekoč njegova. Malena je film o moškem, ki ne bo nikdar pozabil svoje prve ljubezni, se pravi film o tem, da glavni junak nikdar ne preboli ženske, zaradi katere je prvič doživel orgazem. Malena je ravno tako film o prekletstvu lepote, ki ženski v končni fazi nikdar ne prinese prav nič dobrega. Malena je Nuovo Cinema Paradiso, le da kino in filme nadomesti ženska. Odlično zrežiran, elegantno posnet in očarljivo narajen film, ki po začetnih vragolijah premore tudi zavidanja vredno dramsko globino in šarm, za katerega bi hollywoodski filmi ubijali.

Ocena: presežek


MEET THE PARENTS (zda 2000, komedija, režija: Jay Roach, igrajo: Ben Stiller, Robert DeNiro, Teri Polo, Blythe Danner, James Rebhorn, Owen Wilson, Phyllis George, Nicole DeHuff, Jon Abrahams) Če se kanite poročiti s svojo punco, morate vedno preveriti, da ni njen oče morda Robert De Niro. Ben Stiller je zaljubljen v Teri Polo, ki ga nekega dne končno povabi k sebi domov in mu predstavi starše (Robert De Niro, Blythe Danner). Kot veste, mora vsak pravi bodoči ženin dobiti blagoslov nevestinega očeta, če je nevestin oče nekoč igral v filmih Boter 2, Taksist, Nedotakljivi, Rt strahu in Lovec na jelene, pa je stvar seveda povsem drugačna. Nevestin oče mora biti kak Steve Martin ali morda vsaj Kevin Costner, nikakor pa ne Robert De Niro, ki vsakega potencialnega ženina pohrusta za zajtrk. Še posebej, če sploh ni vrtnar, marveč upokojeni agent CIE, ki je nekaj časa preživel celo v vietnamskem zaporu. Si predstavljate, da spoznate starše svoje drage in da vas njen oče že prvi da priklopi na detektor laži, da bi ugotovil, če ste kdaj gledali porno filme? To se zgodi našemu ubogemu Benu Stillerju, ki mora podoživeti Botra 2, Taksista, Nedotakljive, Rt strahu in Lovca na jelene, če hoče preživeti in ostati zaljubljen v svojo bodočo izbranko. Meet the Parents je torej Boter 2, Taksist, Nedotakljivi, Rt strahu in Lovec ne jelene kot jih vidi režiser obeh Austin Powersov, kar je večkrat zelo zabavno, ves čas simpatično in na žalost tudi premalo sofisticirano ter preveč preprosto. Povedano drugače, Jay Roach tu in tam pozabi, da režira Meet the Parents in se obnaša kot da režira tretjega Austina Powersa, kar seveda ni dobro, saj je že drugi mlatil prazno slamo in žalil original.

Ocena: nič posebnega


CHARLIE’S ANGELS (zda 2000, akcijska komedija, režija: Joseph McGinty Nichol, igrajo: Drew Barrymore, Cameron Diaz, Lucy Liu, Bill Murray, Tim Curry, Kelly Lynch, Sam Rockwell, Crispin Glover, Matt LeBlanc, Luke Wilson, Tom Greene, LL Cool J, John Forsythe) Babja verzija Matrice, ki ima vsega preveč in kljub temu odnese celo kožo. Kino verzija kultne tv serije Charliejevi Angelčki je babji žur, kjer nam glavne junakinje, ki se s svojimi vlogami zlijejo kot za šalo, pokažejo vse, kar jim pade na pamet. Kič, kung fu, smeh, neumnosti, Michaela Jacksona, staro šolo, cotke, sumo borbe, dirkanje, frizure, eksplozije in akcijo. Kot punce Seksa v mestu, le da nimajo časa za čvekanje. Charlie’s Angels je deset filmov za ceno enega in odlična poosebitev popularne kulture, kjer ni treba iskati neke hude kvalitete. To je esenca Hollywooda, hitre hrane, skomercializiranosti in želje po ugajanju. To je film, ki se ne sprenevda in ne blefira, ampak pokaže vse, kar si želi. Film, ki nima slabe vesti, pa četudi kar kliče po parodiji. Nekoč Farrah Fawcett, Kate Jackson in Jaclyn Smith, potem Cheryl Ladd, Shelley Hack in Tanyja Roberts, sedaj Drew Barrymore, Cameron Diaz in Lucy Liu. Vzemite Farrah, Kate, Jaclyn, Cheryl, Shelley in Tanyo, jih dajte v Matrico in dobili boste Drew, Cameron in Lucy. Ko se grejo komedijo, so zabavne. Ko se grejo akcijo, so ostre in prepričljive. Ko se grejo ženske, pa so seveda ženske. Karkoli se grejo, se grejo dobro in gledljivo. Nasede jim celo LL Cool J, ki je zadovoljen s tem, da igra masko Drew Barrymore. Vsaj nekaj, samo da je zraven. Tako kot Tim Curry, ki si pusti prerezati vrat. Tako kot John Forsythe, ki še vedno posoja samo glas. Tako kot Tom Greene in Matt LeBlanc, ki ne počneta nič. Samo, da sta zraven. Zraven Angelčkov, ki za krila ne rabijo Red Bulla. Misija nemogoče brez Toma Cruisea in James Bond brez Piercea Brosnana. Scenarij je pisalo 14 ljudi, zgodba je dobila kar 30 različnih verzij, za glavne vloge pa so se bojevale Liv Tyler, Catherine Zeta Jones, Jennifer Lopez, Jada Pinkett, Salma Hayek, Posh Spice, Lauryn Hill, Angelina Jolie in Ashley Judd. Najbližje je bila Thandie Newton, ki pa se je zamudila pri snemanju Misije nemogoče. Jebat ga, raje je izbrala Toma Cruisea.

Ocena: presežek


THE MAN WHO KNEW TOO LITTLE (zda 1997, komedija, režija: Jon Amiel, igrajo: Bill Murray, Joanne Whalley, Peter Gallagher, Alfred Molina, Richard Wilson, Geraldine James, Anna Chancellor) He’s on a mission so secret even he doesn’t know about it. Kaj se zgodi, če glavni junak misli, da nastopa v fikciji, ki je v resnici smrtno nevarna situacija? Pa potegnimo nekaj vzporednic s filmi in situacijami, kjer bi se dobro znašel tudi glavni junak našega filma. V trilerju The Game je Michael Douglas sodeloval v namišljeni igri, ki mu jo je plačal njegov brat, le da je mislil, da so vse nevarne situacije resnične. Realnost je torej zamenjal s fikcijo. V filmu Total Recall se je Arnoldu Schwarzeneggerju dogajalo nekaj podobnega, saj si je kupil spomine za življenje, ki ga ni nikoli živel in s tem začel nevarno igro, kjer se je moral med drugim zoperstaviti celo samemu sebi. Potem je ugotovil, da je bila njegova realnost cel čas le fikcija. V filmu The Baby of Macon so igralci na odru igrali igro, gledalci pa niso imeli pojma, da gre že zares, ker so bili seveda prepričani, da je dogajanje pač del drame. Tako so lahko na odru neko žensko celo posilili in povzročili krut preplet fikcije z realnostjo.V filmu Noises Off  so gledališki igralci dramo spreminjali sproti, gledalci pa so mislili, da gre za skrbno naučeni original. V osemdesetih letih so bile v Angliji zelo moderne gledališke igre, kjer so poleg igralcev sodelovali tudi gledalci, ki so napotke dobivali preko telefona, dogajanje pa je bilo postavljeno v resnično okolje. Ameriški talk show voditelj Jerry Springer v svojih oddajah vedno poskrbi za vročo kri, saj se gostje ponavadi stepejo. Da gre za prebrisan preplet fikcije in realnosti, ni treba posebej poudarjati. Peter Sellers je v svojem zadnjem filmu Being There upodobil vrtnarja, ki je uspel v politiki, čeprav ni imel pojma. Njegove besede je elita brala med vrsticami, kot prispodobe, in v njih poiskala globji pomen, ki ga v resnici ni bilo. Inšpektor Clouseau Petra Sellersa je bil vedno štorast in nesposoben, nasprotniki pa so imeli z njim obvezno ogromno dela, povrhu tega pa jih je onesposobil kot za šalo, čeprav se v večini primerov tega sploh ni zavedal. Tako kot Austin Powers recimo. James Stewart se je v filmu The Man Who Knew Too Much nehote zapletel v smrtno nevarno situacijo in začel sodelovati v mednarodni intrigi. Negativci so bili pač prepričani, da je mož, ki preveč ve, čeprav je bil v bistvu samo navaden turist. Chevy Chase je v filmu National Lampoon’s European Vacation v Nemčiji zaplesal nekaj podobnega kot Bill Murray v našem filmu. In seveda, ne pozabite na film FX, kjer je mojster za posebne efekte zrežiral lažnen umor za mafijo in potem ugotovil, da so ga prevarali. Pa na Roberta Benignija, ki je v filmu Il Mostro postal glavni osumljenec za serijskega morilca, čeprav je bil nedolžen. Cel čas je namreč po nesreči počel stvari, ki so za okolico izgledale kot dokazi. Evo, tole je bila moja trivia za boljše razumevanje tegale ravno prav zabavnega, gledljivega in zelo simpatičnega filmčka, kjer je kot vedno nonšalantno ležerni Bill Murray alergičen na deodorant Old Spice, namesto seksa z Joanne Whalley pa kot vsak pravi moški raje izbere šofiranje avtomobila. Bill Murray igra preprostega in ne preveč bistrega videotekarja Wallacea Ritchieja, ki za svoj rojstni dan v Londonu obišče brata Jamesa (Peter Gallagher). Ker James nima časa, da bi z njim pokadil nekaj kubanskih cigar, saj ima pomemben obisk nemških poslovnežev, bratu plača sodelovanje v gledališču življenja, se pravi v namišljeni igri resničnih lokacij, kjer gledalec sodeluje v naprej pripravljenih prizorih s pravimi igralci. Kje se zalomi? Prvi prvem telefonskem klicu, ki je bil za pravega ubijalca, kar pomeni, da naš Ritchie vstopi v resnično igro. Problem je v tem, da ves čas misli, da so vse situacije zaigrane, vsa trupla namišljena, naboji pa umetni. Kot ekipa filma Galaxy Quest, če navržem še eno primerjavo. Jasno, Ritchie se ves čas noro zabava in se ne zaveda, da bi jo lahko zares skupil že prvo minuto. Ritchie si predstavlja, da sodeluje v igri, kjer upodablja nekakšnega Jamesa Bonda, v igri z nevarnimi negativci, pestrimi zapleti in številnimi dekleti, ki so nore nanj. In le kdo je boljši tajni agent od tajnega agenta, ki še sam ne ve da je tajni agent? Nihče,vam rečem. Ritchie je človek, ki misli, da nastopa v fikciji, zato se tudi tako obnaša. In le kdo bo bolje razrešil smrtno nevarno situacijo in zmedel kriminalce, če ne moški, ki misli, da je vse resnično samo zaigrano in namenjeno za golo zabavo. Tak osebek je torej enkratni in popolni tajni agent, saj nima pojma, kaj v resnici sploh počne, ker dogajanje jemlje kot sprostitveno aktivnost. Zato ni čudno, da mu ruski specialec Boris Blavasky alias The Butcher (Alfred Molina) na koncu izrazi globoko spoštovanje, rekoč:« Ti si moj bog, tebi ni enakega, samo ti si zares hiter in dober v svojem poslu.« Bill Murray je mojster za take like, zato me po eni strani čudi, da je tale film naletel na tako hladen sprejem pri gledalcih. Vrsta smešnih situacij, dober scenarij, nastal po romanu Watch That Man Roberta Farrara, izvrstna predstava ostarelega Richarda Wilsona v vlogi hinavskega sira Rogerja, sadomazohizen na obletnici poroke in obvezna bomba v končnem razpletu.

Ocena: vredno ogleda


40 DAYS, 40 NIGHTS (zda 2002, komedija, režija: Michael Lehmann, igrajo: Josh Hartnett, Shannyn Sossamon, Paul Constanzo, Adam Trese, Vinessa Shaw, Griffin Dune) Kako moški štirideset dni in štirideset noči abstinira seks, samozadovoljevanje in kakršnekoli dotike z nasprotnim  spolom  ter  vseeno preživi. »Daj no, moški ne bi zdržal niti štirideset sekund. Štirideset dni je čista utopija in nesmisel,« pravijo ženske, ko izvejo za odločitev, da bo mladenič Josh Hartnett skoraj mesec in pol živel v popolnem celibatu, v ovoju brez žensk, onaniranja in pregrešnih misli, v situaciji, kjer seksi postane celo električna vtičnica na zidu. In res, poba se drži. Bolje kot duhovniki in bolje kot homoseksualci, ki ženske ne bi pogledali celo na samotnem otoku, kjer deset let ne bi bilo žive duše. Nič seksa, nič nočnih posteljnih dotikanj, nič pornografije. Ma hudiča, fant posten bolj vzdržen od evnuhov, saj ga ne zmedejo niti sošolke, ki se pred njim namerno poljubljajo in fotokopirajo svoje zadnjice. Mladenič je robot, ki ga spodnja glava ne zanima več, pa četudi mora jutranjo erekcijo zbijati z ledeno mrzlo vodo. Dnevi minevajo, njegovi kolegi sklepajo vedno bolj drzne stave, zadeva se razpase celo na internetu, kjer denar prihaja tudi iz Turčije, ubožec pa vztraja in čaka na veliko vrnitev, na dan, ko bo znova postal moški. Toda situacija se zaplete. Hudo zaplete, saj spozna zelo dekle (igra jo Shannyn Sossamon), v katero se resnično zaljubi, poleg tega pa mu začne težiti še bivša punca (Vinessa Shaw), zaradi katere je imel pred časom resne težave. »Če tip po enem tednu noče seksati s tabo, je gotovo gej,« pravi njena prijateljica. Dobra ideja, a premalo zabavna izvedba vseeno gledljivega in kratkočasnega celovečerca, ki se mu je verjetno najbolj režal pevec Sting, sicer velik ljubitelj tantričnega seksa.

Ocena: nič posebnega


ENIGMA (anglija, nemčija, zda 2001, vohunska drama, režija: Michael Apted, igrajo: Dougray Scott, Kate Winslet, Jeremy Northam, Saffron Burrows, Tom Hollander, Corin Redgrave) Kako je očalasto bunkasta Kate Winslet razvozlala vohunsko napravo, rešila na tisoče ljudi, se zaljubila v dešifranta Dougrayja Scotta in predčasno končala drugo svetovno vojno. Dolgočasna oda stoterim britanskim dešifrantom, ki so na vsak način poskušali razvozlati nacistično vohunsko napravo enigma, zaradi katere so okupatorske sile dolge mesece vladale v morskih bitkah.

Ocena: izguba časa


DADDY DAY CARE (zda 2003, komedija, režija: Steve Carr, igrajo: Eddie Murphy, Jeff Garlin, Steve Zahn, Anjelica Houston, Regina King, Kevin Nealon, Siobgan Fallon) Trije moški in otrok, ki kaka na strop. Okej, Eddie Murphy, nekoč najbolj zabaven komik našega planeta, se zadnja leta resda šlepa na otroke in živali, se pravi na reči, s katerimi si kariere rešujejo upokojeni in naftalinski zvezdniki, kar pa ga tokrat sploh ne moti, saj mu končno ni več treba tekmovati z mlajšo konkurenco. Tako je, dobri stari Eddie se tokrat požvižga na Martina Lawrencea, Chrisa Tuckerja in Chrisa Rocka ter pač zaigra vlogo, ki bi jo lahko igral tudi Tom Cruise. Ali če hočete, tudi Tom Hanks, se pravi katerikoli igralec v Hollywoodu. To je seveda zelo dobrodošlo, glede na to, da je leto prej v temo ustrelil kar trikrat zapored. In to samo zato, ker je hotel na vsak način igrati samega sebe, torej tekmovati z obema Chrisoma in Martinom. To je bilo neumno. Hudo neumno. Kot nekoč, ko se je lotil režije filma Harlem Nights in se v najavno špico zapisal kar sedemkrat. Prav imate, Daddy Day Care je resda še vedno kliše, ki so ga popolnoma enako obračali številni filmi. Toda če ga primerjamo s komedijami I Spy, The Adventures of Pluto Nash in Showtime, ki jih je Eddie posnel pred tem, ugotovimo, da sploh ne gre za tako zelo slab filmček, marveč za povsem simpatično, gledljivo, dinamično in vseskozi poučno družinsko štorijo. Za opozorilo, da so očki najboljše mamice, če jim mamice to seveda dovolijo. Eddie namreč s prijateljema Jeffom Carlinom in Steveom Zahnom, sicer notoričnim fanom serije Star Trek, odpre privatni vrtec, čisto posebno varstvo za predšolske otroke, na katerega bi bila ponosna tudi Marija Montesori. In ja, bogu hvala za internet, za originalno, angleško govorečo verzijo. V kinih je namreč strašila slovenska, kjer je Jernej Kuntner prepričan, da je domači Eddie Murphy. Edini pravi slovenski barski komik. Napaka, saj ni niti Stuart Little, marveč le igralec, ki je pač mastno zaslužil za svojo sinhronizacijo.

Ocena: nič posebnega


LITTLE NICKY (zda 2000, komedija, režija: Steven Brill, igrajo: Adam Sandler, Patricia Arquette, Harvey Keitel, Rhys Ifans, Tom »Tiny« Lister, Jr., Rodney Dangerfield, Reese Witherspoon, Dana Carvey, Quentin Tarantino, Rob Schneider, John Lovitz, Kevin Nealon, Michael McKean, Carl Weathers, Clint Howard, John Witherspoon, Henry Winkler, Ozzy Osbourne, Dan Marino) Film, ki je skoraj uničil kariero Adama Sandlerja. Peklenska verzija Forresta Gumpa, ki je v sekundne vlogice nanizala pol Hollywooda in nam predstavila zgodbo o satanovem (igra ga Harvey Keitel, vloga pa je bila sprva namenjena Dustinu Hoffmanu) retardiranem sinu Nickyju (Adam Sandler), ki mora na Zemljo, da bi v red spravil svoja preveč zlobna brata. Neumno, če pomislimo, da si je satan ves čas želel le to, da bi vladal tudi na Zemlji. Parodija pekla, ki se ji ne bi režal niti hudič, dokaz, da je bil Adam Sandler resnično precenjen komik, in bedarija, zaradi katere bi morali vsi ustvarjalci naravnost v pekel, kjer bi jih pričakal tudi Adolf Hitler.

Ocena: izguba časa


CHICAGO (zda 2002, mjuzikl, režija: Rob Marshall, igrajo: Renee Zellweger, Catherine Zeta Jones, Richard Gere, John C. Reilly, Queen Latifah, Lucy Liu, Christine Baranski, Taye Diggs, Dominic West, Colm Feore, Mya) All That Jazz v Chicagu. Chicago, sicer film, ki mu manjka vse tisto, kar je imela Evita, se pravi vse tisto, kar je nekoč imela Zgodba z zahodne strani, ves čas pozablja na dramaturgijo, zares prepričljive igralske kreacije in na prave filmske prijeme, saj se s pretirano vnemo posveča le kostumom, šminki, odrskim lučem, dekoltejem, šarmiranju, ugajanju, spakovanju in gledališki patetiki ter pozablja, da ga gledamo na velikih platnih in ne v teatru, kjer je davnega leta 1975 neslavno usekal v prazno. Tokrat je resda zadel terno, pobral tri glavne zlate globuse, navdušil kritike in raztural na oskarjih, kar pa seveda ne pomeni, da se je kaj bistveno spremenil. Še vedno ga zanimata samo glamur in napuh, še vedno poje odo mestu, kjer se dogaja, še vedno nas uči, da dober odvetnik lahko reši celo serijske morilce, še vedno nam laže, da je življenje v ženskem arestu kot can can, in seveda, še vedno nas hoče prepričati, da se zločin splača. Za tako vlogo premalo atraktivna Renee Zellweger je Roxie Hart, slave željna preračunljivka, ki ubije ljubimca, konča v zaporu in si najame genialnega odvetnika Billyja Flynna (Richard Gere), lokalnega super zvezdnika, ki pravi, da je tako zelo dober, da bi pred križem rešil celo Jezusa Kristusa. Šov se prične, bivša zvezdnica Velma  Kelly (Catherine Zeta Jones), sicer ženska, ki je ubila moža in svojo sestro, si para živce, zaporniška matrona Mama Morton (Queen Latifah) pa ureja medijske posle. Vsak tako počne kar je počel že na odrskih deskah, se pravi vse to, kar so leto prej veliko bolj skulirano počeli člani celjskega teatra, ko so nam predstavili slovensko inačico te znamenite ameriške zgodbice, kjer je eno izmed kaznjenk kot veste igrala tudi Tina Gorenjak. In seveda, Richard Gere kot pevec in plesalec? Dajte no. To ni smešno niti v Sloveniji. Še posebej, če pomislimo, da so bili na razpolago tudi John Travolta, Kevin Spacey in Hugh Jackman. No ja, glede na to, da bi lahko Renee zamenjale Madonna, Britney Spears in Goldie Hawn, je stvar pač taka kot je, kar pomeni, da je Chicago le vaja za mjuzikl All That Jazz, ki ga je konec sedemdesetih posnel Bob Fosse, sicer originalni režiser gledališke inačice Chicaga. Kje je Al Capone? Ni se mu ljubilo priti na premiero.

Ocena: nič posebnega


THE BANGER SISTERS (zda 2002, komedja, režija: Bob Dolman, igrajo: Goldie Hawn, Susan Sarandon, Geoffrey Rush, Erika Christensen, Robin Thomas) Bodi to, kar si. Goldie Hawn je ženska, Susan Sarandon pa je ženska, ki je pozabila biti ženska. Nekoč sta bili najboljši prijateljici, nori in divji dekletii, ljubiteljici pohotnih rokerjev, ki so jima nadeli vzdevek The Banger Sisters, po naše, “sestri za porivanje”, saj sta zbirali fotke njihovih korenjakov. Po dvajsetih letih eni še vedno seka, druga pa je pozabila na svojo burno preteklost, se poročila z bogatim poslovnežem, rodila dve hčerki, se oblekla v nuno in pozabila na demona, na žensko v ženski. Povedano drugače, The Banger Sisters je film, kjer Susan Sarandon pozabi na The Rocky Horror Picture Show, Atlantic City in The Hunger ter se dela, kot da je igrala samo v drami Dead Man Walking. S pomočjo stare, dobre in navihane Goldie, ki med potjo ulovi zapetega pisatelja Geoffreyja Rusha, se seveda spomni svoje nekdanje energije, naredi odločilen preobrat in po dolgem času znova začuti, da je ženska, torej bitje, ki se ga ne sme dušiti. Vseskozi simpatično, gledljivo, zabavno in seveda tudi poučno.

Ocena: vredno ogleda


ELEKTRA (zda 2005, akcija, režija: Rob Bowman, igrajo: Jennifer Garner, Goran Višnjić, Terence Stamp, Cary-Hiroyuki Tagawa, Kirsten Prout, Will Yun Lee) Daredevil je bil slab, Elektra pa je še slabša. Elektra izgleda tako, kot da bi vanjo zmetali prizore, ki jih niso zmetali niti v Daredevila. Ali še boljše, prizore, ki jih ne bi zmetali niti v deseto nadaljevanje franšize Možje X. Katastrofa se prične že na začetku, ko se Elektra (igra jo Jennifer Garner), profesionalna morilka in mojstrica borilnih veščin, naveže na hčerko Gorana Višnjića, se pravi na hčerko, ki bi jo morala ubiti. In nadaljuje na sredini, ko jo začnejo preganjati člani mutantske skupine The Hand, skupine, ki ves čas deluje sila jezno. Jezno, da jih niso vtaknili v Može X, marveč v ceneno, neumno in blesavo parafrazo dolgočasnih klišejev veliko boljših filmov. Catwoman je imel vsaj igralko, ki ji je pasal kostum, Elektra pa ima igralko, ki misli, da se lahko čez noč postane akcijska zvezda.

Ocena: izguba časa


http://iztokgartner.blog.siol.net/2007/09/12/kulti-in-klasike-fx-il-bianco-il-giallo-il-nero/
 

4 komentarjev na “Televizija 38”

  1. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije pravi:

    [...] HEAD IN THE CLOUDS [...]

  2. IZTOK faking GARTNER » Recenzije pravi:

    [...] pavzi, pa sem vesel, da ne bo več snemala tako grozljivo slabih filmov. Takšnih bednih reciklaž Charliejevih angelčkov in Mož v črnem, kjer se tri dekleta iz vesolja postavijo po robu zlobnim marsovcem, ki hočejo [...]

  3. IZTOK faking GARTNER » Recenzije pravi:

    [...] Aoki, Kevin Nash, Brian J. White, Kane Kosugi, Natassia Malthe) Ravno prav kičasta reciklaža Charliejevih  Angelčkov. Okej, Corey Yuen, režiser Transporterja in kar nekaj hong kongških filmov Jeta Lija ter Stephena [...]

  4. IZTOK faking GARTNER » » Recenzije: Big Ass Spider, 3 Days To Kill, Walk of Shame, That Awkward Moment pravi:

    [...] počel veliko bolje, 3 Days To Kill, sicer delo režiserja McGja, ki nam je dal zelo skulirane Charliejeve angelčke, pa se bo v spomin vtisnil samo po prizoru, ko bomba razčefuka hotel, na katerem je napis [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !