Recenzije: Mum & Dad, Arctic Blast, Mega Python vs. Gatoroid

12.02.2011 ob 17:41

MUM & DAD

Če bi Mum & Dad, to bolno, mučno, brutalno in neprijetno dramsko grozljivko iskali v kuharski knjigi, bi med sestavinami našli filme Kynodontas, Martyrs, The Loved Ones, The Girl Next Door in  recimo Tortured, če na hitro pobrskam po spominu. Pač še ena štorija o ugrabljenem dekletu (Olga Fedori), ki pade v roke psihopatski familiji, tokrat na videz vzorni družinici, ki jo vodita mati (Dido Miles) in oče (Perry Benson), čistokrvna Josefa Fritzla, ki imata v glavi, da morajo otroci skozi pekel, če želijo ceniti prave družinske vrednote. In nesrečno najstnico, ki se pri teh norcih znajde po naključju, dejansko res čaka pekel, ultimativna turtura, kjer je treba ubogati, če želiš preživeti. Žal film ne dosega prej omenjenih celovečercev, saj mu manjkajo boljša dramaturgija, večja napetost in prava klavstrofobična atmosfera, pa še preveč resno se jemlje pri vseh bedarijah, ki jih z ujetniki počneta oče in mati. Poleg tega je v vlogi nasilnega, perverznega in zavaljenega očeta skrajno neprepričljiv tudi Perry Benson, ki ne premore potrebne samoironije in lik fura zoprno ter privlečeno za lase. Gledalcu tako ostane le nekaj zelo neprijetnih sekvenc, ki nikakor niso za tiste, ki prenesejo samo risanke. Ter film, ki nam skuša reči, da je družino v modernem svetu skupaj možno obdržati le z nasiljem.

Ocena: nič posebnega

ARCTIC BLAST

Tako imenovane filme katastrofe gledam rad. Zavoljo posebnih efektov in vseh tistih za lase privlečenih reči, ki so seveda mogoče le ne filmu. Četudi sem večkrat razočaran (2012) in me vse skupaj večkrat dolgočasi (The Core), ta žanr ostaja nekako zapisan v mojem srcu in vedno komaj čakam, da bodo posneli kak nov film in mi kot vedno servirali reševanje našega planeta. Tudi tokrat, v filmu Arctic Blast, žepni inačici filma The Day After Tomorrow, je bilo tako kot sem pričakoval. Spet reševanje Zemlje, spet nekaj za lase privlečenih reči, ki so mogoče le na filmu, spet zgodba junaka, ki rešuje skrajno zajebano situacijo. Jp,  naš planet napade arktični mraz, zavoljo dejstva, ker smo uničili ozonski plašč. Zunaj je minus 100, toda glavni junak Jack Tate (Michael Shanks) šipo avtomobila očisti z enim potegom strgala. Frajer pač, rezervni Bruce Willis, ki stuhta načrt, kako bo ozonski plašč  spet zaščitil Zemljo. Kljub majhnem budžetu kanadsko avstralske koprodukcije film ni tako slab kot sem sprva mislil. Dobra fora je to, da ledeni oblak napade cel planet in da se dogajanje seli iz kontinenta na kontinent, kar ustvarja okej občutek globalne nevarnosti. Resda le za mušter, toda povsem učinkovito za B produkcijo. Efekti, kjer se ljudje spreminjajo v ledene kocke, prav tako niso ravno za kozlat, zato lahko mirne vesti zaključim, da je Arctic Blast na trenutke boljši od kake razkošne hollywoodske produkcije, toda še vedno na stopnji osnovnošolskih prostih spisov.

Ocena: nič posebnega

MEGA PYTHON VS. GATOROID

Tale najnovejša The Asylumova bedarija je kul zavoljo tega, ker se ne jemlje preveč resno in tako kot Mega Piranha ves čas ohranja dovolj dobro samoparodijo in zabavo za gledalca, ki je sposoben odklopiti možgane. Dobra finta sta tudi Debbie Gibson in Tiffany, nekdanji pop zvezdnici in rivalki iz osemdesetih, ki se tokrat končno stepeta, pa tudi A Martinez, nekdanji tv zvezdnik maratonske serije Santa Barbara, več kot paše v kontekst kiča in low budget sranja, ki je dobro zato, ker je tako zelo slabo. Ekipa The Asyluma zna furati B film, še posebej, ko ohrani smisel za humor in igralce ne postavlja v preveč resne situacije kot v primeru filma Mega Shark vs. Crockosaurus, ki je bil zanič zato, ker se je jemal preveč resno. Take blesave zgodbe morajo biti narejene komično, če niso, nimajo  šans. In pozor, v gozdu je preveč pitonov in anakond, zato lokalna šerifka krokodile nafila s stereoidi, da vrnejo udarec in znormalizirajo stanje. Da krokodili izležejo jajca, ki jih pojedo kače, ki se potem seveda  prav tako spremenijo v orjaške pošasti, pa seveda ni treba posebej poudarjati. To je pač mockbuster, čista zajebancija, ki samoparodijo in tudi samoironijo uspešno spelje do konca, ki je natanko tak kot mora biti. Je pa tale pizdarija posebej zanimiva tudi za Slovence, saj eno izmed vlogic igra Micky Dolenz, kultni ameriški glasbenik in tv pojava, sicer pa sin igralca Georgea Doleza, nekoč Jureta Dolenca, v Trstu rojenega Slovenca. No ja, sicer pa tudi efekti filma Mega Python vs. Gatoroid izgledajo tako, kot da bi jih naredili v Sloveniji.

Ocena: vredno ogleda

 

3 komentarjev na “Recenzije: Mum & Dad, Arctic Blast, Mega Python vs. Gatoroid”

  1. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Win Win, The Host, Jack and the Beanstalk pravi:

    [...] inovativen in drugačen način, da boste lovli sapo. Četudi se film ves čas sprehaja na meji mockbusterja, se pravi, da vseskozi voha parodijo filmov o pošastih, uspe ohraniti resno in napeto dogajanje [...]

  2. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Grotesque (Gurotesuku), Fa meg pa for faen pravi:

    [...] da bi si raje cel dan vrtel prave snuff filme. To je grozljivka, jebeni slasher, ob kateri filmi Mum & Dad, The Loved Ones, The Girls Next Door in Tortured zgledajo kot komedije. To je še bolj noro od [...]

  3. IZTOK faking GARTNER » Grossmann 2012: Titanic II, 2012: Doomsday pravi:

    [...] kake pizdarije z morskimi psi, kačami, krokodili in piranjami, recimo 2-Headed Shark Attack, Mega Python vs. Gatoroid, Mega Shark vs. Crockosaurus in recimo Mega Piranha. Ker finta The Asyluma, tega mockbuster [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !