Zgleda, da nisem nek pretiran oboževalec Jacquesa Tatija

4.02.2011 ob 23:01

Četudi se zavedam, da Jacques Tati velja za genija filmske komedije, me ni sram priznati, da me njegovi filmi, vsaj tisti, ki sem jih uspel videti, niso pretirano navdušili. Zame je Tati daleč od kakega Chaplina in Keatona. Resda ima nekaj svetlih trenutkov, toda kot celota me ne prepriča. Morda je bil slab dan, morda sem pričakoval nekaj drugega, toda to preprosto ni to, kar bi moralo biti in kar bi vleklo tako močan renome.

Pri ocenah filmov ne bom ovinkaril in filozofiral, niti iskal nečesa, kar nisem zaznal. Jebat ga, Tati pač ni moja scena, pa četudi se bom za vedno zameril njegovim oboževalcem in tistim, ki njegove filme proglašajo za bisere sedme umetnosti.

LES VACANCES DE MONSIEUR HULOT (francija 1953, komedija, r: Jacques Tati, i: Jacques Tati, Nathalie Pascaud, Micheline Rolla) Jacques Tati jo mahne na počitnice. Moje prvo srečanje z znamenitim Jacquesom Tatijem, francoskim Charliejem Chaplinom, se ni končalo dobro. Še več, končalo se je dolgočasno, razvlečeno in s pomisleki. Tako imenovani slapstick, po slovensko, gibna komika, resda seka tako kot je treba, toda kaj, ko seka na vsakih dvajset minut in ko si vmes privošči povsem nepotrebna, skrajno nezanimiva in zoprna mašila. Pač komedija o štoru, ki zagreni počitnice nemškim gostom, in prizor s čolnom, ki je seveda klasika.


MON ONCLE (francija 1958, komedija, r: Jacques Tati, i: Jacques Tati, Jean-Pierre Zola, Adrienne Servantie, Lucien Fregis) Najbolj znana in najbolj odmevna Tatijeva komedija je le en velik dolgčas brez repa in glave. Mon Oncle je snel palmo v Cannesu in oskarja v Hollywoodu ter iz Jacquesa Tatija naredil svetovno zvezdo, novega Chaplina in novega Bustra Keatona. Čudno, glede na to, da več kot dve uri dolga komedija nima niti enega pravega humornega vložka, marveč le neskončna mašila in prizore, ki za samo zgodbo sploh niso pomembni. Še več, zgodbe v pravem pomenu besede sploh ni, saj gre samo za gospoda Hulota, ki pač pride na obisk k svojim sorodnikom in se mora spopasti z njihovo preveč moderno in tehnično dovršeno hišo. Moje drugo srečanje s Tatijem se je torej končalo še slabše od prvega, zato sem sedaj seveda prepričan, da si gospod sploh ni zaslužil tako velike pozornosti in renomeja. Še zdaleč pa ne primerjave s Chaplinom in Keatonom.


JOUR DE FETE (francija 1949, komedija, r: Jacques Tati, i: Jacques Tati, Guy Decomble, Paul Frankeur, Santa Relli) Zelo soliden debi Jacquesa Tatija, ki igra francoskega poštarja, kateri se odloči za ameriški način izročanja pošte in sproži pravo revolucijo v majhni francoski vasici. Jour de fete, moje tretje srečnje z velikim francoskim komikom, se je končalo veliko boljše kot prva dva. Končalo se je zabavno, simpatično in obetavno. Tako, da sem počasi le razumel razloge za njegovo večno slavo in sloves. Gospod je bil pač nostalgik, ki je oboževal neme filme. Še posebej tiste s Chaplinom in Keatonom. Nič čudnega, da si je že v naslednjem filmu izmislil Monsieurja Hulota in besede za vedno nadomestil s pantomimo.


 

4 komentarjev na “Zgleda, da nisem nek pretiran oboževalec Jacquesa Tatija”

  1. simon pravi:

    Svaka čast da lahko take filme gledas. Maš pa voljo :D

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ma zadnjič sem enega ujel na tvju, pa sem potegnil iz arhiva in ruknil na blog.
    Kaj vem, morda bi jih moral gledati še enkrat in Tatiju res delam krivico.

  3. t-h-o-r pravi:

    simon, vsi ti filmi so prav čudoviti

    edino playtime je res najbolj overrated film of all times :(

  4. Recenzije: The Romantics, The Illusionist « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] nisem, lahko pa zapišem, da The Illusionist vendarle ne dosega Bellevillea. Dejansko gre za poklon legendarnemu Jacquesu Tatiju, ki je pred mnogimi leti napisal tudi scenarij, zato ne preseneča, da glavni junak, sicer ostareli [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !