Arhiv za Februar, 2011

Zmagovalci Oskarjev: Colin Firth

28.02.2011 ob 15:59

Leta 1960 rojeni Colin Firth, ki si je kariero naredil z vlogo Darcyja v tv seriji Pride and Prejudice, je tipični britanski igralec. Očarljiv, čeden in eleganten, hkrati pa nekoliko sterilen in lesen, ko je treba kaki vlogi dati zares pravo energijo. Colin Firth je kot Hugh Grant, le da je potreboval več let, da pride do prve lige. In kot Ralph Fiennes, le da je bil vedno slabši igralec. Vse do filma The King’s Speech, kjer je končno močno navdušil tudi mene. Priznam, sem sucker za hendikep, prav Firth pa se je lani tega več kot dobro zavedal in vlogo kralja Georgea odigral v skladu s pravili takih vlog in navdušil tudi člane akademije, ki so mu včeraj podelili zlati kipec za najboljšo moško vlogo leta.

Firth me je od nekdaj malo spominjal tudi na Laurencea Olivierja, le da ni hotel biti tako zelo resen igralec, kar pomeni, da je nanizal tudi cel kup lahkotnih vlogic tipa Bridget Jones, Love Actually in What a Girl Wants, ki je brez dvoma najnižja točka v njegovi okej karieri. Igralec, ki enkrat igra v takem sranju kot je What a Girl Wants, mora vsaj pri meni potem nastopiti v filmu kot je Where the Truth Lies, da se mi odkupi in da ga začnem vsaj pogojno spoštovati. In prav Where the Truth Lies, kjer je igral seksualno zelo odprtega zvezdnika Vincea Collinsa, je bil film, kjer sem Firtha prvič vzel kot dobrega igralca. Da se mi je zdel precenjen in dolgočasen v filmu A Single Man in skrajno butast v filmu The Last Legion, kjer so ga hoteli spremeniti v akcijskega junaka, seveda ni treba posebej čvekati. Je bil pa zato toliko bolj simpatičen v filmčku Mamma Mia in v prej omenjeni Bridget Jones.

Do bravure The King’s Speecha mu seveda nisem mogel oprostiti idiotskega Valmonta Miloša Formana, mi je bil pa povsem okej v filmih Shakespeare in Love in The English Pacient, kjer pa sta mu šov kot veste ukradla Ralph Fiennes in Joseph Fiennes.

No, zdaj ima oskarja in film The King’s Speech, ki ga je dvignil na najvišjo točko v karieri. Še vedno ni ravno Geoffrey Rush, je pa okej glumac, ki bo z nami še vrsto let, pa tudi še kak oskar mu verjetno ne uide v prihodnosti.

Ali kot je nekoč dejal sam: “Actors are basically drag queens. People will tell you they act because they want to heal mankind or, you know, explore the nature of the human psyche. Yes, maybe. But basically we just want to put on a frock and dance.”

Oskarji 2011

28.02.2011 ob 05:50

Svoje mnenje sem o nominirancih strnil že tule, pravi šov pa se prične danes ob dveh zjutraj, no ja, z red carpetom že uro prej, če se ne motim. Po moje bo za film slavil Kraljev govor, za režijo David Fincher, za risanko Toy Story 3, za igralske dosežke pa Colin Firth, Natalie Portman in Christian Bale, medtem ko bo najbolj napeto v kategoriji stranske ženske vloge, kjer zna zmagati Melissa Leo.

YouTube slika preogleda

UVOD

Začel se je Red Carpet, ki me letos nekako ne pritegne, saj se mi zdi, da ni pravih zvezd. Zavidam pa Ryanu Seacrestu, ki je vedno zraven in uspe spoznati vse te jebene zvezde, pa četudi je dejansko le another pretty boy. Je pa smešno, še posebej na E!ju, ko Ryan pred kamero dobi Stevena Spielberga, Giuliano Rancic pa seveda zanima le to, kako je oblečena Helena Bonham Carter. Jebat ga, oskarji so pač šov, kjer ni važno, če zmagaš, ampak kaj si navlekel nase. Pa vedno mi je zabaven model na Pro 7, ki se tako zagreto matra, da bi pred kamero dobil kako zvezdo, ko jo dobi, pa se mu vedno znova zelo hitro izmuznejo pred pomembnejše tv postaje.

Cotke se mi ne zdijo nič posebnega, še celo Helena Bonham Carter se je umirila in zafurala konzervativno zadevo. Če se ne motim, je bilo pri damah veliko rdeče, pri gospodih pa pač črna, kot vedno.

Nominiranka Melissa Leo bi za oskarja tudi ubijala

Jacki Weaver, ki prav tako tekmuje v kategoriji za najboljšo stransko vlogo, je dejansko moja favoritka

Russell Brand je Katy Perry tokrat menjal s svojo mamo

Nominiranka Amy Adams me je presenetila z odlično vlogo v filmu The Fighter

Michelle Williams po moje nima šans za zmago, vseeno pa lahko rečem, da je vlogo v filmu Blue Valentine odigrala zelo dobro

Jesse Eisenberg je glavno vlogo filma The Social Network odigral perfektno, toda proti Colinu Firthu vseeno nima šans

Cate Blanchet, posebej za mojo Tinko

Jennifer Hudson, tokrat v vlogi presenterke

Nominiranec Mark Ruffalo, ki me je presenetil z zelo dobro odigrano vlogo v filmu The Kids Are All Right

Darren Aronofsky, režiser filma Black Swan, je lani svoje delo za The Wrestlerja opravil dosti boljše

Kaj za vraga se je zgodilo s Sharon Stone?

Mladi Jeremy Renner, nominiranec za odlični The Town, postaja čedalje boljši igralec

Brez nominiranke Annette Bening seveda ne gre, da jo spremlja njen jebeno skulirani mož Warren Beatty, pa je seveda več kot jasno

Geoffrey Rush in Colin Firth, vrhunska performerja, ki bi morala sneti oskarja. Colin ga bo, Geoffreyja pa bo verjetno premagal Christian Bale

Izjemno talentirani Andrew Garfield, ki je krivično ostal brez nominacije za The Social Network in Never Let Me Go

Javier Bardem, presenetljivi nominiranec za Biutiful, ki mu taka starokopitna frizura ne paše, s svojo ženko Penelope Cruz, ki je malo nazaj rodila dvojčka

Legendarni Steven Spielberg je prišel s hčerko.

URADNI RED CARPET

  • Pravkar se je začel uradni red carpet, z Jennifer Hudson, sicer oskarjevko za Dreamgirls. Lepa obleka, še vedno pa se je ne morem navaditi v suhi izvedbi.
  • Evo jo, Natalie Portman, glavna favoritka za zmago. Bila je dobra, a vendarle ne tako kot pravijo vsi. Po drugi strani pa je res, da so bile ostale, ki so jih nominirali, slabše.
  • Glej ga, Justin Timberlake, zadnje čase le igralec, ki je končno dobil film, ki so ga vrteli v kinu. Bil je presenetljivo dober, zato sem prepričan, da ga čaka še pestra filmska kariera.

Pravici je zadoščeno, Christian Bale ima oskarja

  • Sandra Bullock, tudi v rdečem, letos seveda v vlogi presenterke za najboljšo moško vlogo.
  • Nicole Kidman v malce čudni beli obleki v Rabbit Hole resda ni bila slaba, toda vseeno ne gre za presežek, kar pomeni, da bi morala biti na njenem mestu Julianne Moore. Je bilo pa botoksa tokrat manj kot na Globusih.
  • Pa Gwyneth Paltrow, v zlati obleki, še vedno mi je zoprna, me pa zadnje čase preseneča s svojimi pevskimi sposobnostmi. In pazi to, rekla je, da bi rada posnela duet z Jay-Zjem
  • Evo ga, Christian Bale, eden redkih mojstrov karakterja, ki gre do konca. V The Fighterju je bil odličen, toda še boljši je bil v Rescue Dawn in The Machinist. Brada in lasje me ne motijo, stokrat bolje kot pobrit in kratkolas dripac, ki mi je šel na kurac v Batmanu.

Anne Hathaway in James Franco sta me presenetila in svoje delo opravila odlično

  • Pa Hugh Jackman, ki je lani zadevo vodil, letos pa bo očitno le gledal oz. podeljeval.
  • In še Halle Berry, v lepi obleki in brez nominacije za Frankie and Johnny. Na odru bo stala zavoljo poklona legendarni Leni Horne.
  • Pa Tom Hanks, ki je zadnje čase le presenter, pa še to v nekih stranskih kategorijah. A jebat ga, tip ima dva oskarja, dobil pa ju je dve leti zapored, kar je bomba.

ŠOV

  • Vrhunsko zabaven uvodni filmček je bil poklon filmu Inception in pokazatelj, kako bi se morale delati parodije. James Franco in Anne Hathaway sta hodila po sanjah Aleca Baldwina in obdelala vse nominirane filme, kar je stokrat bolje kot da bi hodila po glavi Johna Malkovicha. Na hitro se je pokazal tudi Morgan Freeman, zaključek z Back to the Future pa je bil prav tako poglavje zase in hudo lepa nostalgija. Nadaljevanje uvoda, kjer sta Anne in James prišla na oder, je bilo prav tako super in izjemno smešno, najboljši del pa mi je bil tisti, kjer je njena mama dejala, naj se zravna, saj jo gleda gospod Steven Spielberg. Odličen začetek, tudi zavoljo Toma Hanksa in spomina na klasiko Gone With the Wind.

Helena Bonham Carter (v družbi moža Tima Burtona) je ostala praznih rok

  • Ufff, pizda materna, na oder prihaja Kirk Douglas. Ne me jebat. Ne me fakin jebat. Star je skoraj sto let, še vedno pa se zeza in osvaja Anne Hathaway (“Kje si bila, ko sem jaz snemal filme?”). Brez dvoma prvi vrhunec prireditve.
  • Evo ga, Justin Timberlake, daleč je prišel ta mulo iz N’Sync. Stoji na odru oskarjev, tokrat v družbi Mile Kunis, ki je ostala brez nominacije za Black Swan.
  • Javier Bardem in Josh Brolin, frajerja prve klase in soigralca iz filma No Country For Old Men, ki pa sta tokrat zgledala nadvse blesavo.
  • Pevska točka Anne Hathaway je bila kul, MM Jamesa Franca pa prav tako okej. Ma dobra sta, presenetljivo dobra.
  • Glej ju, najbolj nenavaden par prireditve, Russell Brand in Helen faking Mirren. Fora s francoščino je bila dobra, nimam pripomb.

Christian Bale in Mark Wahlberg, zvezdi odličnega The Fighterja

  • Nicole Kidman in Hugh Jackman, soigralca po krivici prezrte Australie. Plus nostalgični glasbeni spektakel, ob katerem mi je zastal dih. Joj, kako glasba zaznamuje spomin na filme. Včasih se je spomnimo celo bolj kot samega filma.
  • Matthew McConaughey in Scarlett Johansson sta bila bolj kot ne dolgočasna, tako kot Reese Witherspoon, Cate Blanchett pa je v sicer resnem nastopu udarila okej šalo na račun The Wolfmana.
  • Dober prispevek o filmskih komadih, kjer so izpostavili tudi Eminema in Three 6 Mafio, na koncu pa je spregovoril tudi Obama in izbral As Time Goes By, ki je tudi moja top izbira, če bi že moral. Če bi izbral Isaaca Hayesa, bi ga seveda križali :)
  • Kevin Spacey, ki so ga nesramno zaobšli za Casino Jacka, je bil kul kot vedno, napovedal pa je glasbeni del prieditve.
  • Lep nastop Mandy Moore lepe pesmice lepe risanke Tangled.
  • Super parodija na autotune. Tako se dela, kapo dol. Končno nekdo, ki mu je kapnilo, da je moderna muska v totalnem kurcu. Pa še super norčevanje iz filmov in glavnih junakov.

Skoraj stoletni Kirk Douglas je bil brez dvoma vrhunec celotne prireditve

  • O ti mater, Oprah Winfrey live on stage. Zakaj pa ne, ipak je igrala v The Color Purple in producirala Precious.
  • Oooooooooo, glej ga Billy Crystal, verjetno najboljši voditelj oskarjev, ki je akademiji zameril dejstvo, da ga niso nominirali za njegove resne projekte. Še vedno huda faca. In spomin na Boba Hopea, ki je bil še boljši od njega. Super moment, resnično super moment.
  • Opala, Jude Law in Robert Downey Jr. skupaj na odru, kot v Sherlocku Holmesu. Tudi pri njiju mi ni kul ta starinska moda. Sta imela pa dobre fore, za razliko od Brolina in Bardema.

Halle Berry se je poklonila preminuli Leni Horne

  • Gwyneth Paltrow spet raztura kot pevka, kot na Grammyjih. Kapo dol za vokal.
  • Fak, kak čudovit In Memoriam Celine Dion, pesem Smile, ki me je spomnila tudi na Michaela Jacksona. Smo pa lani izgubili res velike legende, tudi Leno Horne, kateri se je še posebej poklonila Halle Berry. Ob teh pofukanih memoriamih vedno jokam kot pička. Jebemti no, kako ne bi, ko pa sta umrla tudi Leslie Nielsen in Tony Curtis. Pa Arthur faking Penn. In Dino faking De Laurentiis. Eh, prav mehek postanem, ko se spomnim na vse te legende, ki so zaznamovale tudi moj lajf. Poklon in spomin za vedno. In hej, kje za vraga sta Corey Haim in Maria Schneider?
  • Lepo, da so pokazali tudi Governor’s Awards, o katerih sem pisal tule. In jebemti, na odru stojita Francis Ford Coppola in Eli Wallach. Super moment, a žal prekratek, nevreden takih legend.

Pričakovani zmagovalki Natalie Portman je oskarja izročil Jeff Bridges

  • Evo ga, Jeff Bridges, z napovedmi najboljše igralke. Lepo, toda ne tako kul kot lani, ko so to počeli bolj pestro in je vsakega nominiranca napovedoval drug igralec.
  • Jp, Sandra Bullock podeljuje za najboljšega igralca, kjer že nestrpno čakam, da bom čestital Colinu Firthu. Sandra zna, vse kar reče, izpade simpatično.
  • In seveda, gospod Steven Spielberg, ki je odlično ponazoril, da so luzerji dostikrat boljši od tistih, ki zmagajo.

Billy Crystal, Master of Ceremony, se je vrnil na kraj zločina

ZMAGOVALCI

Stranska ženska vloga

Najbolj napeta kategorija, vsaj zame. Evo jo, MELISSA LEO za The Fighterja, kot sem napovedal. Vrhunsko odigrana vloga, povsem zaslužena zmaga. In pazi to, rekla je fucking easy, fucking v live prenosu, za anale, jebeno za anale. Kapo dol za spontan in iskren govor.

Risanka

Iluzionista žal nisem uspel videti pravočasno, med ostalima dvema pa bi seveda ni bilo dileme, pa četudi je Dragon prav tako zelo lepa risanka. Mi pa ni jasno, zakaj so nominirali le tri risanke. TOY STORY 3, itak, kaj pa drugega. Čudovita zadeva, z več čustvi kot v skoraj vseh lanskih filmih.

Prirejeni in izvirni scenarij

THE SOCIAL NETWORK, odlična izbira, več kot odlična izbira. Zadovoljen, zelo zadovoljen. Another Year žal nisem videl pravočasno, navijal sem za Inception, zmagal pa je seveda THE KING’S SPEECH, kar prav tako ni slabo. V prave roke sta šla oba oskarja, govor Davida Seidlerja pa je bil fenomenalen.

Tujejezični film

Za Kynodontas seveda niso imeli jajc, zmagal pa je danski IN A BETTER WORLD, v originalu, Hævnen. Žal ga nisem videl, zato ne morem podati mnenja.

Stranska moška vloga

CHRISTIAN BALE, itak, kot sem rekel, ni bilo dileme, čeprav se mi je zdel Geoffrey Rush vseeno boljši. Pravici je zadoščeno, prišel je odkup za filma Rescue Dawn in The Machinist. Bale je eden redkih, če ne kar edini glumac, ki se mu še ljubi tako zelo transformirati za vloge. Bale je novi De Niro, vsi ostali so preveč leni, Bale pa gre vedno do konca.

Glasba

Navijal za Hansa Zimmerja ali pa Alexandrea Desplata, slavila pa sta Trent Reznor in Atticus Ross za THE SOCIAL NETWORK. Muska ni slaba, toda prva dva sta mi bila vseeno boljša.

Zvok

Končno nekaj tudi za INCEPTION, ki puši na vseh koncih. Tudi tam, kjer nikakor ne bi smel. Najboljši zvok je zaslužen, saj so vsi ostali filmi v primerjavi s z njim delovali kot počen boben na tem področju.

Maska in Kostumi

THE WOLFMAN je sicer posran film, toda legendarni Rick Baker si oskarja seveda več kot zasluži. ALICE IN WONDERLAND prav tako po moji oceni, a kostumi so ipak bomba. The King’s Speech pa spet puši. To ne bo dobro. Če se ne motim, nima še nobenega oskarja.

Efekti

Če ga ne bi snel INCEPTION, bi bilo nekaj hudo narobe.

Pesem

Slavil je RANDY NEWMAN za Toy Story 3. Okej pesmica, toda vseeno sem kot pravi romantik navijal za Tangled.

Režiser

Napeta kategorija, zelo napeta kategorija. Opaaaaaaa, TOM HOOPER, presečenje večera in napoved, da bo The King’s Speech zmagovalec večera. David Fincher je delo opravil bolje, a glede na to, da med nominiranci sploh ni Christopherja Nolana, je bilo mogoče prav vse. Tudi zmaga Toma Hooperja. Razočaran, a ne tako, da bi si rezal žile.

Najboljša igralka

Ker ni Julianne Moore, mi je bilo vseeno katera bo zmagala. NATALIE PORTMAN, kdo pa drug. Ostale itak niso imele šans. Pri Closer je bila prezelena, sedaj je prišel njej čas. Med nominirankami je bila res najboljša. To moram priznati. Morda jo je nesla le Jennifer Lawrence, ki sem ji verjel še bolj.

Najboljši igralec

Odlična plejada glumcev, ki jim lahko samo čestitam. Izločil bi le Jeffa Bridgesa in dodal Kevina Spaceyja. COLIN FIRTH, itak, who else. Lani je pušil, letos je njegovo leto. Vem, da akademija ljubi hendikep, toda res je bil odličen in kipec je povsem zaslužen. Še vedno se mi ne zdi ravno najboljši igralec na svetu, toda tole vlogo je odigral zares briljantno.

Najboljši film

Vsi razen True Grita so dobri, če sem iskren. Najboljši je Inception, zmagal pa je seveda THE KING’S SPEECH, ki je v zadnjih tednih povsem zasenčil favorita The Social Network. Dober je, dober, toda ne tako kot Network, The Fighter in Inception.

ZAKLJUČNI KOMENTAR

Evo, pa so za mano še eni oskarji. Dober šov, tudi s strani Anne in Jamesa, ki sta me močno presenetila. Ona mi prvič ni bila zoprna, on pa je bil prav tako zelo kul. Vse zmage sem zadel, le Tom Hooper se mi je izmuznil. Nisem ga upal obkljukati, saj sem imel v glavi, da morajo Fincherju dati vsaj tolažilno nagrado. Oskarji so še vedno moja top prireditev, za katero bi vsako leto dal življenje. To je moj svet, moja scena, šov, iz katerega so narejene sanje. In šov, ki me letos ni pustil hladnega. Slavil je The King’s Speech, dejansko sto odstotni oskarjevski material, ki bi slavil katerokoli leto. Taki film pač vedno zmagajo. Pa četudi imajo hudo konkurenco. Za glavnega igralca je isto, to je hendikep vloga, ki vedno znova prepriča člane akademije. Če ga je dobil Dustin Hoffman, ni vrag, da ga ne bi tudi Colin Firth, mar ne. Isto velja za glavno igralko, tudi take vloge akademija obožuje, še posebej, če se igralka transformira tudi telesno, kot Christian Bale, kot nekoč De Niro, ki je brez dvoma služil za vzor vsem tem zelencem. Pravih legend med nominiranci ni bilo, kar pomeni, da so letošnji oskarji vendrle bili bitko za rejting, kar je razumljivo, a vseeno ne bi smelo biti bistvo prireditve. No ja, saj lepo, da je slavil režiser zmagovalnega filma, saj je hecno, da slavbi film, režiser pa ne, ali obratno. Ipak se film ne režira sam, mar ne. Četudi imajo mnogi dosti kritike na oskarje, predvsem glede lobiranja in samih nominacij ter zmagovalcev, to še vedno ostaja najbolj prestižna nagrada, ki pa ne glede na vse ponavadi vseeno nagradi dobre filme in igralce. O tem ni dvoma in brez veze se je jeziti ter sprenevedati. Sem pa na odru prav tako pogrešal nekaj pravih zvezd, ali kako legendo več. Hudiča, še Jacka Nicholsona ni bilo med gledalci. Špricali pa si tudi Pitt, Angelina, Tom in Johnny. Hvala bogu, da je bil vsaj Kirk Douglas, če ne bi bil, bi pomislil, da gledam Teen Choice Awards. Sicer pa je itak jasno, da najboljši filmi niso nikoli nominirani. Če so, ne morejo biti najboljši.

In še linki do recenzij filmov:

black-swan/
true-grit/
the-fighter/
inception/
animal-kingdom/
the-kids-are-all-right/
rabbit-hole/
the-kings-speech/
127-hours/
the-social-network/
toy-story-3/
winters-bone/
blue-valentine/
the-town/
alice-in-wonderland/
how-to-train-your-dragon/
harry-potter-and-the-deathly-hallows-part-1/
the-wolfman/
kynodontas/
tangled/
tron/
unstoppable/
salt/
iron-man-2/

foto: gettyimages, ap photo, wireimage

EMA 2011

27.02.2011 ob 21:50

Svoje prve vtise sem strnil tule, danes zvečer pa štartamo na polno. Čeprav berem, da je poleg Maje Keuc favoritka tudi April, se mi zdi, da prav April nima šans, saj je preveč ekstravagantna za slovensko rajo. Bojim se, da bodo zmagali Rock Partyzani, nimam pa pojma, od kje Miši Molk ideja, da lahko zmaga tudi Hannah Mancini.

Pa začnimo:

  • Dober uvod s hollywoodsko foro napisa, potem pa plesna skupina Maestro, ki Emo spreminja v Slovenija ima talent. Jp, nacionalki je jasno, da si je treba rjetinge dvigati tudi s pomočjo zvezdnikov iz drugih kanalov.
  • Klemen Slakonja je zaenkrat kul, dobra izbira za voditelja, končno komični šov ne pa neko pretenciozno bluzenje, ki uspava gledalca.
  • Severina me v žiriji ne moti, le zakaj bi me, ipak bolje ona ko kak kvazi poznavalec slovenske scene. Pa še na šove kot je Ema so več kot spozna. Sicer pa v vsakem primeru dobra za rejtinge in čvekanje nezadovoljnih slovenčkov, ki bi na njenem mestu raje videli koga drugega. Tudi Mojca Mavec je okej, če ima kdo izkušnje z Evrosongom, ga ima ona. Tu ni dileme. Darja Švajger pa pač mora biti zraven. Bolje v žiriji kot na odru, kjer bi bila brez dvoma dolgočasna in preživeta.
  • Joj, je zoprno to simultano prevajanje. Če so dobili Severino, je naj ne prevajajo, saj vsi razumemo hrvaško. Če jo mislijo prevajati, bi bilo bolje, da je ne bi imeli v žiriji, saj je zadeva skrajno moteča.
  • Slakonja je kul, zelo kul, sproščen, spontan in tak, kar pri naših voditeljih pogrešam.
  • Nimaš kaj, Kalamari in Žlindra, no ja, Debilamari in Žlavsa, so za en drek tudi v izvedbi Maestra.
  • Severina sedaj tudi nastopa, itak, kaj pa druzga. Evo, dragi Slovenci, tako se dela šov za Evrosong. Mi smo glede tega še vedno sto let za vsemi, tudi za Hrvati, tudi za Severino, ki je za Majo Keuc in April doktor znanosti. Kljub temu, da je Štikla totalno posran komad.
  • Pa še naša Darja, inventar Eme, zakaj pa ne, če je že tukaj, naj še poje, a ne. Eto, dragi moji, natanko tak komad ima Maja Keuc in to je glavni problem Maje Keuc.

Takole so stali na odru:

  • Rock Partyzani: Time for Revolution

Ne me jebat no, tole je še slabše kot Kalamari in Žlindra. Evo, zaradi takega sranja je letošnja Ema navaden drek, ki se ne bi smel zgoditi, saj so povabili izbrane avtorje, ki naj bi nam dali boljše pesmi kot lani in preprečili nacionalno sramoto. Aleš Klinar še vedno živi v osemdesetih, še bolj pa se smeši Rok Ferengja, ki poleg debilnega besedila tudi debilno koraka po odru. Očitno je res obupan, kaj naj drugega rečem. Pravi partizani se obračajo v grobu, Gadafi pa že pripravlja mitraljez, da vse skupaj fukne v luft. Joj, Mavec, če si hotela dede v pumparcah, bi šla v avstrijske gore, jebemti.

  • Tabu: Moje luči

Nova pevka me še vedno ne prepriča, pa če bi na glavo nataknila živega dihurja. Komad ni zanič, je pa res, da imajo Tabu boljše komade, ko ne gredo na Emo. Okej pop rock, dobra promocija novega hita in nič drugega.

  • Nina Pušlar: Bilo lepo bi

Dober komadič, ki gre hitro v uho. Nalezljiva melodija, ki bo brez dvoma pravi hit četudi danes ne zmaga. Pač Katy Perry na slovenski način. Če sem iskren, ne bi imel nič proti, če na koncu zmaga prav Nina Pušlar.

  • Maja Keuc: Vanilija

Vokal je vrhunski, še Christina Aguilera bi lahko snela klobuk. Moti pa me spakovanje, ki izpade malce patetično ne pa kot doživet performance. Komad ni slab, a še vedno ostajam pri mnenju, da bi ji lahko dali kaj bolj modernega, kako dober r&b, ne pa štanco, ki bi jo enako dobro zapela Darja Švajger. Se mi pa zdi, da je zmaga zagotovljena, saj je fan base ogromen. Saj res, what the fuck je z njenim pretemnim pudrom, je hotela pozirati kot črnka? Ne ga srat.

  • Feliks Langus: Disko raj

Nikoli ne bom pozabil, ko mi je kitarist te grupe preko spleta grozil z mitraljezom in dejal, da moja muska uničuje igro. Ko slišim tale komad, kjer pevec cvili kot gej, ki ga s klunom poriva jastreb, mi gre pošteno na smeh in se spomnim pregovora, da je treba najprej pomesti pred svojim pragom, preden odpiraš gobec in šinfaš druge. Fak no, kaj je to za eno sranje. Očitno želja po še eni Silviji Magnifica, v resnici pa še slabše od Rock Partyzanov. Hudiča no, še jaz bi odpel bolje. Očitno želja, da osvojijo gejevsko publiko Evrosonga. In sramota tudi za Alena Steržaja, ki je pomagal ustvariti tako sranje.

  • Leeloojamais: Slovenka

Fak no, še ko besedilo recitira Slakonja, izpade debilno do konca. Kdo je pisal to sranje, jebemti. Komad mi je glasbeno super, pravi r&b funk šit, moja scena, a mater no, zakaj tako posrana fora v refrenu. Pa preveč muske in premalo melodije, če povem preprosto. No ja, Severina je imela Hrvatico, mi pa imamo zdaj še Slovenko. Uf, kot da ni bil dovolj že posran film. Slakonja ima prav, ko se zeza iz kmečkih for. Škoda, res.

  • April: Ladadidej

Stajling je spet v kurcu, jebat ga, April še vedno ni jasno, da glede tega ni niti Katy Perry, kaj šele Lady Gaga. Komad pa okej, kot pri Nini Pušlar. Hitro gre v uho, narejen je v trendu, to je vse, kar je treba, če pač delaš tak komad v Sloveniji. Saj res, kje je jajce, kje so izrastki iz ramen, kjer je goreči klavir, kjer je Jurij Bradač? Ni denarja ali kaj? Ne ga srat no. Bodi April, ni ti treba biti Lady Gaga, če ne znaš tega.

  • Sylvain, Mike Vale & Hannah Mancini: Ti si tisti

Do tega komada sem verjetno krivičen, saj mi gre tak dance pošteno na živce. Samo res se mi zdi zanič, kaj morem. Pač štanca, ki jih je že sto let nazaj delal Matjaž Kosi. Jebat ga, pevka je žal bolj Hannah Montana kot pa Henry Mancini.

  • Time To Time: Pravi čas

Andrej Rozman Roza med avtorji komada? Sem videl prav? Vokali so lepi in čisti, besedilo pa bi lahko govorila kaka misica, kar pomeni, da je precej patetično in klišejsko. Kvaliteta se kaže, toda izvedba ne daje pravega powerja, ki bi ga moral ob takem komadu začutiti poslušalec. Uf, dajte ta koncept kakemu R. Kellyju, pa boste videli, kako se naredi komad, ki strga gate. Ne vem, če se je Kozlevčarju za tole splačalo zapustiti svojo prejšnjo grupo.

  • Omar Naber: Bistvo skrito je očem

Omar je nekoč zmagovalno pesem spremenil v rock verzijo, sedaj pa postaja jebeni cuker pop, ki paše Anžeju Dežanu in kakemu risanemu liku, ki rešuje svojega piščančka iz rok zlobnega mačka. Slab komad, predvidljiv, patetičen in nezanimiv. Ne bom pa rekel, da ne gre v uho. Toda jebeš tako uho, ki si ga je treba po koncu poslušanja odrezati. Grem stavit, da je Slakonjin stavek, da mu bodo odpadla ušesa, letel na Omarja in ne za punce, ki so kričale zanj.

Favoriti:

Zares všeč mi ni ničesar, bi pa vseeno izpostavil Nino Pušlar, April in pogojno Majo Keuc.

Rezultati:

Do danes nisem vedel, da gresta v superfinale le dva. Ena bo gotovo Maja Keuc, kdo bo drugi, nimam pojma. Zdaj, ko komade vrtijo še enkrat, sem odločen, da si superfinale zaslužita Nina in April. Maja je daleč za njima, kar se muske tiče.

April, evo ga, sem vedel. Dobra odločitev. Nimam pripomb. Pa Maja Keuc. To pa bo napeto. Hvala bogu za žirijo, če je ne bi bilo, bi imeli v finalu Omarja, Partyzane in Time to Time.

O zmagovalki seveda odločajo gledalci. Po moje April nima šans, saj je Ema ipak šov za babice, res pa je, da tudi Maja ni ravno tipična kmečka veselica.

Zmagovalka:

Moj glas gre April, saj ima dosti boljši komad. Resda je maškara, a performance je dober, refren pa tako zelo nalezljiv, da si ga že pojem. Maja je res dobra pevka, takega vokala pri nas še nismo imeli, toda vokal nikoli ni bil vse. Kot sem rekel, na živce mi gre pačenje, tudi pri petju, pa refren, ki je sto let za časom in bi ga lahko poleg Darje Švajger pel tudi Vili Resnik, šampion avtorjev komada.

In zmaga za MAJO KEUC kot sem napovedal in kot je bilo za pričakovati. Jebat ga, Slovenija ima talent še vedno vleče fanbase. No ja, saj ni slab komad. Le April je bila dosti boljša. Vsekakor čestitike, končno nekdo, ki je iz Talentov potegnil nekaj koristnega.

Zaključne misli:

Najprej še enkrat pohvale voditelju Klemenu Slakonji, ki je zadevo vodil tako kot je treba in tako kot drugi naši dripci ne znajo. Slakonja je šovmen, jebeni improvizator, ki se zaveda, da mora voditelj delati šov in da se ne sme nikoli le zliti z oddajo. Kapo dol. Tole je še bolje od Jurija Zrneca, ki je samo izvrsten stand up, ne zna pa biti voditelj. Slakonja je oboje, pa še peti zna. Bravo. Pohvale tudi nacionalki, ki je končno naredila odličen šov, ki se ga ne bi branil niti San Remo, če malo pretiravam. Pohvale žiriji, da ni naprej spustila Rock Partyzanov. In pohvala za scenarij in fore, ki so prav tako presežek za naše prireditve.

Če sem iskren lahko zapišem, da je tole naša najboljša Ema doslej.

Zdaj pa na podelitev oskarjev, ki se prične ob dveh zjutraj.

(c) siol.net, KLIK na sliko za video nastopa

Nekoč in danes: Elizabeth Taylor

27.02.2011 ob 03:27

Elizabeth Taylor, verjetno poslednja še živeča predstavnica nekdanjega hollywoodskega glamurja v pravem pomenu te besede, bo danes praznovala 79. rojstni dan. Zaradi nedavnih težav s srcem, je sicer še vedno v bolnici, toda njeno stanje se, kot pravijo zdravniki, izboljšuje in normalizira, kar pomeni, da bo z nami še nekaj let. Da ni bila samo pozerka, dokazujeta tudi oskarja za Who’s Afraid of Virginia Wolf in Butterfield 8, da je bila zares dobra igralka, pa dokazuje recimo Cat on a Hot Tin Roof.

Takih zvezd ne delajo več. Takih zvezd ne bo nikoli več. Ni čudno, da je bil nanjo nor tudi Michael Jackson in da se je Richard Burton z njo poročil kar dvakrat. Samo taka zvezda si je lahko drznila posneti Cleopatro, samo taka zvezda je lahko tako z lahkoto iz otroške igralke postala hollywoodska prva liga. Z njo stari Hollywood še vedno živi. Ko bo odšla, je čas, da s tistega hriba odstranijo tudi napis.

Trey Songz nima za burek

27.02.2011 ob 02:00

Okej, mali papak ima prav, ko pravi, da R. Kelly ne rabi jebenega autotunea, toda diss ni bil potreben (budala je tudi Jay Z, ki je posodil podlago svojega komada DOA), diss je iz ust nekega mladiča, ki se spravi na tako legendo in mojstra kot je Kelly, totalno nakladanje in lovljenje dodatne slave. Ne bom rekel, da Songz nima talenta in parih dobrih komadov, toda Kelly je višji level, Kelly je zanj kralj, on pa zanj drekec. Prav zato je tale komad, s katerim Kelly tako hudo in učinkovito sesuje Songza, da je bolelo še mene, tako zelo dober, odločen in jebeno skuliran. Pa še izziva, saj ima v refrenu spet autotune.

Ali kot pravi Kelly: “When it comes to r&b, I’m the boss.”

YouTube slika preogleda

Dr. Dre: I Need a Doctor

27.02.2011 ob 00:57

Čeprav mi komad še vedno ni najbolj všeč, saj sem od velike vrnitve Dr. Dreja pričakoval malo bolj zajebane glasbene podlage, moram priznati, da me je videospot vrgel na kolena. Kaj tako močnega nisem videl že dolgo časa. Dre se med vožnjo s svojim športnim avtomobilom kot Sylvester Stallone v četrtem Rockyju spominja svoje glasbene kariere, obišče grob Eazya Eja, se hudo poškoduje in obleži v komi, kjer ga obišče Eminem in mu pokloni vrhunske vrze. Jp, Eminem zelo glasno prizna, da ga brez Dreja ne bi bilo, kar je lepa poteza in poklon, ki se ga v tako dobro narejenem konceptu ne spomnim. In pozor, Dre mu na koncu zahvalo vrne in pove, da je prav Eminem edini, ki mu še lahko zaupa in mu ni nikoli zabodel noža v hrbet.

Drži, šele sedaj, ko sem videl ta mojstrski in nostalgični spot, se zavedam moči in prave poante tega komada.

YouTube slika preogleda

Uganka: Kdo živi v tejle razkošni graščini?

24.02.2011 ob 17:05

Na kratko o desnici

24.02.2011 ob 16:00

Evo, to je to sranje, zaradi katerega bom še vedno volil levico. SDS nekaj najde, obesi na velik zvon, javnost zagrabi, začnejo se debate, kako levica nekaj skriva, kake svinjarije so se dogajale, kaj vse je vedel naš predsednik, potem pa se izkaže, da je šlo za čisto zavajanje in da so dokumente iz tajnega arhiva zlepili skupaj in se, kot so povedali tudi v izjavi za bralce svoje spletne strani, očitno zmotili in bili malce površni. To je to sranje, dragi moji, prepucavanje, kjer se vedno znova izkaže, da je šlo le za osebne dvoboje in nabiranje političnih točk ne pa za neke resne želje po odkrivanju resnice in slovenske preteklosti. Da so se SDS Guys opravičili le svojim bralcem ne pa tudi predsedniku, je seveda jasno. Da si prav zaradi taki bedarij nižajo popularnost, pa tudi ni treba posebej poudarjati.

Jebemti no, če najdeš kako sranje, ga najdi in serviraj tako kot je treba, ne pa izvajati nekih manipulacij, ki sodijo v vrtec.

Saj res, je kdo mora včeraj na radiu Slovenija poslušal Grimsa, kako čveka o Patriji? Hvala bogu, da sem zelo hitro zapeljal v tunel, kjer je program izginil.

Recenzija: Fight Club

24.02.2011 ob 04:00

FIGHT CLUB

Klubu golih pesti sem leta 1999, ko sem ga videl prvič, očital celo kopico slabih reči. Zapisal sem, da gre pač za moderno in precej blesavo verzijo znamenite zgodbe o Dr. Jekyllu in Mr. Hydeu. Da gre za odlično idejo in hudo razočaranje, kjer Helena Bonham Carter še vedno misli, da igra Frankensteineovo nevesto. Da gre za finto Šestega čuta. Da gre za film, ki nima pojma kaj bi rad in močno predolgo zgodbo pač rešuje s kao skuliranimi forami, ki pa so dejansko le mašila. Da bi se zgodba morala končati vsaj pol ure prej in da vse skupaj zgleda tako, kot da bi Šesti čut po razkritju šokantnega twista trajal še celo uro. Nimaš kaj, film me ni navdušil, pač nisem padel v na videz zmedeno in filozofsko komično dramo, zgodbo o zjebanem posamezniku, osamljeni in izgubljeni duši, jebenem insomniaku, ki se izgubi v halucinacijah in shizofreniji. Prav tako nisem začutil izjemno globoke in bistre vizije režiserja Davida Fincherja, vročega po trilerjih Seven in The Game, ki je kompleksno in zahtevno zgodbo skupaj sestavil naravnost mojstrsko. Dotaknile se me niso niti vrhunske igralske kreacije Edwarda Nortona, Brada Pitta, Meat Loafa in Helene Bonham Carter, ki je vse drugo kot le Frankensteineova nevesta. Prav tako pa nisem trznil na idejo kluba, kjer se moški pretepajo kot za stavo in tako zdravijo svoje komplekse, svojo zdelano dušo in potlačen karakter, kjer udarec na gobec deluje veliko bolje od psihiatra in obiskov raznih anonimnih skupin.

Zdaj, po drugem ogledu, je moje dojemanje filma kot ste že opazili nekoliko drugačno. Še vedno ne morem trditi, da gre za najboljši film vseh časov in za film, ki si zasluži tak hud renome kot ga ima, lahko pa trdim, da gre za izjemno zanimivo, divjo in nepozabno filmsko izkušnjo, za utopično psihološko dramo, ki je gledalec zlepa ne pozabi in ki z vsakim novim ogledom pridobiva na vrednosti, globini ter širini. Če sem iskren, lahko zapišem, da mi je bil še najbolj všeč uvodni del, ko se glavni junak Edward Norton udeležuje različnih anonimnih skupin, zdravi svoj ego, hoče čutiti in prvič sreča verižno kadilko Heleno Bonham Carter, ki počne popolnoma isto. Prav ta del filma je tudi najbolj zabaven in vsaj zame najbolj izviren ter gledljiv, se pravi tak, da bi si zaslužil poseben film. Pa tudi marsikateri zdolgočaseni uradnik bi se lahko našel v zgodbi, če prav pomislimo. Toda Nortonu čez čas to ni dovolj, Norton bi rad še večji fleš, še večji egotrip, nekaj takšnega, da bo zares popestrilo njegov klišejski lajf.


Prav zato mu je skrivnostni in karizmatični Brad Pitt tako zelo pisan na kožo, še posebej, ko se prvič prebutata in ustanovita fajterski klub, ki kasneje preraste v čisto pravo teroristično organizacijo, kar se mi je tudi sedaj zdelo preterano in nekoliko otročje, skratka, čez mejo in preveč norčavo za sicer kvalitetno zastavljeno psihološko štorijo izgubljenega posameznika, ki jo David Fincher krona s svojo režijsko bravuro in perfektno vizualizacijo. Kar nekaj prizorov je zares kultnih in takih, da gledalec koleba med lovljenjem sape in glasnim krohotom, nič manj pa ne zaostajajo enkratni dialogi, ki jih boste na tak unikaten način s težavo našli še kje drugje. Jp, tole je nihilizem s težo, ki direktno na gobec udari tudi gledalca. To je igralska bravura Edwarda Nortona in Brada Pitta, ki se zlijeta s svojima vlogama. To je David Fincher v svoji najboljši izdaji. To je moški film, ki ga bodo razumele tudi ženske. To je zares nepozabni filmski trip, ki pa ga moram očitno videti še tretjič, da me bo zares osvojil čisto do konca. Jp, ene filme brez slabe vesti povlečem iz arhiva in jih objavim na blogu ne da bi pomislil, da je moje mnenje po nekaj letih drugačno, tale pa je bil eden tistih, kjer sem imel občutek, da ga moram videti še enkrat in ujeti vse tisto, kar mi je leta 1999 očitno ušlo.

Ocena: vredno ogleda

Toni Braxton feat. Trey Songz: Yesterday

24.02.2011 ob 03:00

Jebeno dober komad.

http://www.dailymotion.com/videoxc34za

Jennifer Lopez: Love?

24.02.2011 ob 00:31

Jp, tole je dolgo pričakovana vrnitev Jennifer Lopez, ki je tale album pacala kar nekaj časa, a se je datum izzida nenehno prestavljal. Žal to ni to, žal to ni vrnitev, ki sem jo pričakoval. Žal je tudi J-Lo podlegla jebenim eletronskim trendom in postala le slaba kopija pevk, ki te trende obračajo dosti bolje. Povedano drugače, novi album Lopezove je poln pesmi, ki bi jih zavrnile Rihanna, Britney, Gaga, Perry in Kesha, kar je za divo, kot je Lopezova nekoč brez dvoma bila, izredno slabo. Ko sem preletel vseh 14 pesmi, nisem našel niti ene zares dobre in take, kot jih je J-Lo imela nekoč. Pretežno kurčev dance pop, kjer ni duha o pravem r&bju. Okej, razumem željo po trendih, toda kot sem rekel, trende zdaj bolje obračajo mlajše pevke, ki bi jih Leopezova morala učiti ne pa da jih kopira. Da je padla res nizko, dokazuje duet s Pitbullom, kjer obračata Kaomino Lambado. Totalno sranje, kjer bi moralo biti nerodno celo Pitu, kaj šele njej. Pogojno kul so Story of My Life, ki pa bi bolje pasala kaki Madonni ali Pink, Loboutins, ki smo ga na boljši način slišali že na prejšnjih albumih, One Love, ki bi ga bolje izvedla Rihanna, Fresh Out the Oven, še en duet s Pitbullom, ki je dejansko najboljši komad albuma in edini, ki me je prijel, Greatest Part of me, ki bi ga bolje odpela kaka Keyshia Cole, in Run the World, ki pa bi bolje pasal kaki Keri Hilson.

Povedano na kratko, Jennifer Lopez je postala le kopija pevk, ki so kopirale njo, kar je res žalostno in nima niti osnovne šanse, da se spremeni v prihodnosti.

Ali če ostanem v kontekstu naslova plate: No Love for J-Lo.

Recenzije: The Reef, Every Day, Black Water, Ghost of Mae Nak, I Heart Huckabees

23.02.2011 ob 23:10

THE REEF

Avstralci so zadnje čase nori na reciklaže legendarnega Spielbergovega Žrela, saj je tole že drugi film, kjer morski pes lovi nič hudega sluteče dopustnike. Resda ne tako avtohton kot Open Water, prav zaradi tega pa bolj strašljiv, bolj napet in tak, da me je držal na trnjih od začetka do konca. Lahko rečem, da je The Reef bližje Žrelu kot Open Waterju, kar seveda ni slabo, saj se kljub resnični zgodbi vendarle zaveda, da so šli gledalci gledat film, ne pa dokumentarca. Da ne bo pomote, zgodba je kljub temu zelo realistična in prepričljivo posneta, toda nekaj prizorov je pač filmskih, za svoje dobro seveda. Snemanje na avtentičnih lokacijah še dodatno strese gledalca, ki se celo sredi dnevne sobe boji za svoje noge in trepeta pred belim morskim psom, ki nadleguje štiri prijatelje, kateri morajo iz nasedle jahte plavati na obalo. Atmosfera je ubijalska in klavstrofobična, kar pomeni, da gledalec začuti stisko in strah glavnih junakov, ki nimajo pojma, če bodo preživeli grozljivo situacijo. Mirne duše lahko zapišem, da je tole najboljši film o morskem psu po Žrelu.

Ocena: presežek

EVERY DAY

Jp, tole je filmski debi Ryana Murphyja, kreatorja serije Nip/Tuck, ki je pač posnel še eno že večkrat videno družinsko štorijo. Junaki resda niso tako disfunkcionalni kot v Little Miss Sunshine, vsekakor pa niso ravno vaša vsakdanja familija, ki živi v sosednjem stanovanju. Oče (Liev Schreiber) je scenarist pornografskih zgodb, ki dela za gejevskega šefa (Eddie Izzard) in začne šmirati s sodelavko (Carla Gugino). Mati (postarana Helen Hunt, ki se je po oskarju za As Good As It Gets nekako izgubila) mora skrbeti za svojega hudo bolnega očeta (Brian Dennehy, ki se zadnje čase očitno vrača v prave filme). Starejši sin pa na skrivaj preizkuša svoja gejevska nagnenja in se začne dobivati z nekim možakarjem, ki ga sili tudi v mamila. Film naj bi bil komedija, dejansko pa je drama, ki pa je ne moremo vzeti dovolj resno, saj ne prepriča povsem. Prizori so nekam sterilni, nobena tematika ni razvita do konca, karakterji pa so prav tako površni in premalo dodelani. Če hočete precej boljši netipični družinski film, raje poglejte The Kids Are All Right, če ste zadovoljni s povprečjem in s filmom, ki pač teče, pa bo Every Day prava izbira.

Ocena: nič posebnega

BLACK WATER

Če sem pri filmu The Reef pisal, da so Avstralci zadnje čase nori na reciklaže Žrela, lahko zdaj zapišem, da jim očitno vlečejo tudi filmi o krokodilih. In pozor, Black Water, še eno izjemno dobro narejeno zgodbo o preživetju, Žrelo s krokodilom, je režiral isti režiser kot The Reef, kar pomeni, da gre za mojstra živalskih grozljivk, kjer gledalci namesto posebnih efektov in za lase privlečenih pizdarij dobijo zelo prepričljivo, napeto in klavstrofobično situacijo, ki bi se, no ja, se je, zgodila tudi v resnici. Tole je veliko boljše od bolj znanega filma Rogue, ki so ga istega leta prav tako posneli Avstralci. In dosti bolj resno ter avtohtono kot krokodilska komična grozljivka Lake Placid s konca devetdesetih. Jp, v vodi sredi močvirja, kjer ni žive duše, kar pomeni, da paru in njeni sestri po “brodolomu” ne more pomagati nihče, ne čaka Crocodile Dundee, marveč zajebano tečni in lačni krokodil, ki bi rad na vsak način razkosal vse tri žrtve. Da nesrečniki splezajo na drevo in tuhtajo, kako bi prišli do narobe obrnjenega čolna, je seveda super in skrajno napeta pogruntavščina, ki gledalce dobesedno pribije na sedeže in jim ne pusti niti mežika z očmi. Avstralci so leta 1987 resda posneli krokodilsko grozljivko Dark Age, toda Black Water je povsem drugačna zadeva. Je ultimativna zgodba o preživetju in šele nato grozljivka o krvoločnem krokodilu.

Ocena: presežek

GHOST OF MAE NAK

Dovolj strašljiva štorija o duhu mladenke Mae Nak, ki se po mnogih letih vrne na kraj zločina. Resda britanski režiser in tajski jezik, toda povsem v duhu številnih japonskih in korejskih paranormalnih grozljivk, ki nam že nekaj let vztrajno parajo živce. Nak in Mak, punca in fant, zaljubljenca, ki se vselita v novo hiško in skušata ujeti raj. Namesto tega ujameta nočno moro, perverzni freak show zlobne Mae Nak, nesrečne dekline, ki so jo umorili, ji vzeli ljubezen in odrezali delček lobanje. Še ena azijska grozljivka, ki več kot obvlada strašenje gledalcev in daleč za sabo pusti vse podobne ameriške rimejke.

Ocena: vredno ogleda

I HEART HUCKABEES

I Heart Huckabees, zgodba o smislu obstoja, kjer Woody Allen sreča Sigmunda Freuda, je brez dvoma ena izmed najbolj izvirnih in domiselnih komedij novega tisočletja, ki se izogne prav vsem klišejem, prav vsem že videnim situacijam in prav vsem podobnim zgodbam zadnjih let. Z nami je cela kopica zanimivih in originalnih likov, ki jih ne boste našli niti v filmih Woodyja Allena. Z nami so prizori, dialogi in zapleti, ki jih boste videli prvič v življenju. In z nami so vprašanja, ki jih ponavadi obdelujejo drame, vprašanja, ki bi jih bil vesel tudi Sigmund Freud. In dobili smo kombinacijo, film, ki izgleda tako, kot da bi ga skupaj režirala Woody Allen ter Sigmund Freud. In tu je mladenič Albert Markovski (Jason Schwartzman), okoljevarstveni aktivist in nesojeni pesnik, ki ga usekajo naključja. Tako močno, da obišče zakonca Jaffe (Dustin Hoffman, Lily Tomlin), prav posebna psihiatra, ki se ukvarjata s smislom obstoja in svojo terapijo izvajata na terenu. Kot prava zasebna detektiva. S kamerami, prisluškovalnimi napravami in tajnimi nalogami. In Albert hitro prizna svojo travmo. Sovraštvo do svojega sodelavca Brada Standa (Jude Law), komercialnega čarovnika podjetja Huckabees, podjetja, ki med drugim trži tudi pevko Shanio Twain in tenisača Petea Samprasa. In potem prideta še nevrotični Tommy Corn (Marh Wahlberg), eden izmed pacientov zakoncev Jaffe, ter skrivnostna nihilistka Caterine Vauban (Isabelle Huppert), njuna bivša študentka, ki hoče Alberta ozdraviti na svoj način, s pomočjo seksa v blatu, s pomočjo Freuda med nogami, če ostanemo v kontekstu. In tukaj je tudi Dawn Campbell (Naomi Watts), reklamna manekenka podjetja Huckabees, ki ne more razumeti, da jo Brad Stand ljubi samo takrat, ko je lepa in urejena. Zares pisana druščina še bolj pisanega in na poseben način zabavnega filma, ki se ves čas spretno izogiba udarcem na prvo žogo in gledalce pripravlja počasi, premišljeno in s stilom. Še posebej takrat, ko Dustin Hoffman svojemu pacientu predlaga terapijo s spalno vrečo. Takrat, ko se po ekranu sprehaja slika Jessice Lange. Takrat, ko Lily Tomlin v modrem kostimu zleze v smetnjak. In seveda takrat, ko se Jason Schwartzman in Mark Wahlberg pretepata z baloni. Film za tiste, ki znajo razmišljati s svojo glavo.

Ocena: presežek

Mariborčan opozarja: Goveja muska ni za avtocesto

23.02.2011 ob 16:18
YouTube slika preogleda

Uganka: Kaj imava skupnega z Alom Pacinom?

23.02.2011 ob 03:08

Kdor pove odgovor, ki bo najbližje temu, kar imam v glavi kot pravilno rešitev, zmaga.

Top 25 (23. februar, 2011)

23.02.2011 ob 02:00
  1. Kanye West feat. Rihanna- All of the Lights (new)
  2. R. Kelly- Heaven Chose You (new)
  3. R. Kelly- U Saved Me (1)
  4. Mary J. Blige- Each Tear (2)
  5. Ice Cube- No Country for Young Men (new)
  6. Jamie Fox feat. Ludacris & Soulja Boy- Yep Dats Me (9)
  7. Keri Hilson feat. Rick Ross- The Way You Love Me (6)
  8. Keri Hilson- Buyou (7)
  9. Diddy feat. Trey Songz- Your Love (8)
  10. R. Kelly- Victory (3)
  11. Michael Jackson & Akon- Hold My Hand (4)
  12. R. Kelly- When I Think About You (11)
  13. R. Kelly- Prayer Changes (5)
  14. R. Kelly- Sign of a Victory (12)
  15. R. Kelly- How Did You Manage (13)
  16. Mary J. Blige- Kitchen (14)
  17. Keri Hilson- Pretty Girl Rock (15)
  18. Mary J. Blige- In the Morning (16)
  19. Westside Connection- Terrorist Threats (new)
  20. Jessie J feat. BOB- Price Tag (17)
  21. Mary J. Blige feat. Busta Rhymes- Work That (10)
  22. Keyshia Cole- What You Do To Me (18)
  23. Michael Jackson- Keep Your Head Up (21)
  24. Michael Jackson- Slave to the Rhythm (22)
  25. Maša Medik- A me maš malo rad (new)