Recenzija: Ace Ventura: Pet Detective

24.01.2011 ob 18:21

zda 1994, komedija, režija: Tom Shadyac, igrajo: Jim Carrey, Courteney Cox, Sean Young, Tone Loc, Dan Marino, Noble Willingham, Troy Evans, Udo Kier

To je on, Ace Ventura, detektiv za živali, človek, ki najboljše misli govori iz riti. Najti  mora ukradeno maskoto nogometnega moštva Miami Dolphins, na koncu pa se znajde sredi Igre solz, kjer Sean Young zaigra Dil. Jajks!

Pa gremo lepo po vrsti in se posvetimo karieri Jima Carreyja, hiperaktivni reinkarnaciji Jerryja Lewis, Dannyja Kayea in bratov Marx, ki se je znal pačiti bolje od posebnih efektov. Rodil se je leta 1962, konec sedemdesetih po barih oponašal Jamesa Stewarta in dobil drobne vlogice v filmih Peggy Sue Got Married, Once Bitten, The Dead Pool, Pink Cadilac, Meet the Applegates, Finders Keepers in Earth Girls Are Crazy. Trudil se je, a nihče ga ni vzel dovolj resno, nihče ga ni vzel niti za hec. Njegov talent je spregledal celo Clint Eastwood, ki mu je dal le vloge blesavih negativcev. Pri šovu Saturday Night Live so mu rekli ne, hvala, filmi so se ga naveličali, sanje o uspehu pa so splavale po vodi. Potem je seveda prišel Keenen Ivory Wayans in mu dal priložnost v svojem šovu In Living Color, kjer je kot za šalo zasenčil vse brate Wayans in z norim gasilcem Marshallom Billom na novo napisal zgodovino nenavadnih likov. Toda to na žalost ni bilo dovolj. Filmi so ga še zmeraj puščali na cedilu, v zadevi Doing Time on Maple Drive pa je moral igrati celo resno dramsko vlogo problematičnega sina. Spet je bil v mrtvi ulici, kariero pa so mu ukradli drugi komedijanti. Vse do leta 1994, ko je zaigral Acea Ventruro, za svoj trud dobil skromnih 350 tisoč dolarjev in se čez noč spremenil v največjo hollywoodsko zvezdo, ki je samo dve leti in štiri filme kasneje dobila svoj prvi dvajset milijonski honorar. Svet je bil šokiran. Okej, poznali so Marlona Branda, ki se je pačil in momljal. Pa Jamesa Deana, ki se je pačil in spakoval še bolj. Poznali so tudi Jerryja Lewisa, ki je vedno izgledal kot plastelin na spidu. Nikoli poprej pa niso videli človeka, ki bi znal z obrazno in telesno mimiko narediti več kot vsi posebni efekti skupaj. Jim se je namreč obnašal kot guma. Kot guma, ki igra plastelin. Kot cirkuška atrakcija, ki zna zlesti vase in govoriti skozi rit. Kot želatina, ki jo stisnejo in eksplodira. Kot petarda, ki poči in poči še enkrat. Bil je neverjeten. Tako neverjeten, da so mnogi pomislili, da gre za prevaro. Za filmski trik. Za računalniško animacijo. Toda pri Jimu je šlo vedno zares. Vsa pačenja in zvijanja so prišla iz srca in brez pomoči višjih sil, pa četudi je ves čas izgledal kot Linda Blair v Izganjalcu hudiča.  Bil je originalen, svež, enkraten in neponovljiv. Tako močno, da je zasenčil tudi Robina Williamsa, ki je napram njemu deloval kot smrtno resen igralec brez energije. Jim je bil energija na dveh nogah. Raketa, ki komaj čaka, da odleti na Luno in na Zemljo vrne v eni sami minuti. In seveda, Jim je bil tudi karizma. Velika karizma ter zelo sposoben komedijant, ki je nato dokazal, da je lahko tudi enako izreden dramski akter, če si to zaželi. Posnel je Trumanov šov in Človeka na Luni. Ljudje so zijali še bolj kot leta 1994, ko je posnel Venturo. Akademija se ga je očitno ustrašila in pozabila na oskarje. Še več, pozabila je celo na nominacije. Resda so padli zlati globusi, toda pasti bi morali tudi zlati kipci. Če so ga okoli prinesli pri Trumanu, ga nikakor ne bi smeli pri Človeku na Luni. Tam je bil namreč bolj kaufmanovski od pravega Kaufmana. Tam je igral tako dobro, da mu nisem verjel niti sam. Tako dobro, da me je spravil v jok. Tako dobro, da sem mu hotel oskarja poslati osebno. Medtem so ga pri reviji People uvrstili med 50 najlepših Zemljanov, na dvajseto obletnico The Comedy Storea pa je prišel samo z nogavico na tiču. Kakorkoli že, leta 1994 je posnel Acea Venturo, ravno prav odštekano in zabavno komično kriminalko, nas nasmejal do solz, pokazal, da je velik ljubitelj živali, dokazal, da kot za šalo popolnoma sam odpilotira cel film, končno v pravem pomenu pokazal svoje sposobnosti in samo v ZDA prikuril solidnih 72 milijonov dolarjev. Ventura mi je še vedno všeč zaradi dobre energije in fenomenalnega tempa. Pa tudi zato, ker Jim Carrey izvrstno obvladuje sprehod med parodijo in burlesko. Kultna roba, v kateri bi Jima z velikim veseljem gledal tudi danes, ko nastopa v precej ponesrečenih filmih in pozablja na čase, ko je bil resnično največji car filmske komedije.

Ocena: presežek


 

4 komentarjev na “Recenzija: Ace Ventura: Pet Detective”

  1. simon pravi:

    Podpis :P

  2. alenka pravi:

    ja Ace je Ace, legendarna oba filma:)

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Tudi drugi del mi je kul, se strinjam.

  4. Recenzije: 50 First Dates, Japanese Story « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] First Dates se prične kot Ace Ventura, nadaljuje kot The Wedding Singer in konča kot Groundhog Day. Okej, toda le kdo je želel [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !