Recenzije: Casino Jack, Monsters, Never Let Me Go, The Company Men

13.01.2011 ob 16:51

CASINO JACK

Kevin Spacey, ki ga zadnja leta muči dejstvo, da kritiki in gledalci ne cenijo dovolj njegovih novejših vlog, je spet v odlični formi. Morda celo v najboljši formi svoje bogate kariere, kjer mu tokrat dovolijo še oponašanje znanih likov, kar je v resničnem življenju njegova velika strast. Jp, Spacey bi bil lahko stand up komik, tako dober je, ko oponaša druge. In prav zato mu je lik zloglasnega lobista Jacka Abramoffa, ki ga je oboževal tudi George Bush, tako zelo pisan na kožo. Povedano drugače, Spacey je Abramoff, od glave do pete, tako predano in z guštom ga igra, da gledalec skupaj z njim uživa od začetka pa do konca filma. Te enkratne, dinamične, zanimive, dramaturško dodelane, tekoče, zabavne, pikre, satirične in še kako resnične mojstrovinice, ki resda ni tako zelo izvirna kot In the Loop, a vseeno izvrstno ujame vse tisto,  kar se od take biografije pričakuje. Zelo dober prikaz zakulisja pravega lobista, ki spretno plete niti in manipulira sto različnih strani istočasno. S svojo ekipo podrepnikov, ki ga ima za kralja Washingtona. Ali kot je nekoč pravilno ugotovil Harry S.  Truman: “You want a friend in Washington? Get a dog.”

Ocena: presežek

MONSTERS

Se spomnite Emmerichove Godzille, kjer so nam pošast pokazali šele v drugi polovici filma? Monsters deluje povsem drugače, saj nam pošast pokaže že med najavno špico, a jo potem skriva in v pravem pomenu besede razkrije šele v zadnjih minutah filma. Drži, tole ni še ena Godzilla, niti še en War of the Worlds, niti novi Cloverfield, pa četudi gre spet za invazijo nezemljanov. Tole je alegorija resničnega stanja med ZDA in Mehiko, kjer so orjaške vesoljske pošasti le izgovor za obsedeno stanje. Še en District 9 torej, če pavšaliziramo. Le da narejen v maniri filmov I Am Legend, The Road in The Book Of Eli, pa tudi malo The Mista je zraven, če še bolj osvežim spomin in raztegnem možgane. Pač zgodba o fotoreporterju (Scoot McNairy), ki skupaj z ameriško turistko (Whitney Able) hara po Mehiki in skuša  na lastne oči ujeti orjaške pošasti, ki so tja prišle po pomoti, zavoljo nesrečne Nasine raziskave, če sem razumel prav. Da Mehika izgleda kot postholokavstna dežela, seveda ni treba posebej poudarjati. Da je Američanom najbolj važno to, da pošasti ne bi prišle še k njim, pa je prav tako del prej omenjene alegorije. Dejansko zelo okej in svež filmček, ki bo razočaral tiste, ki so pričakovali akcijsko razbijaščino z divjimi pošastmi. Tole je pač bolj umirjena in drugačna zgodba, kjer so pošasti le za mušter.

Ocena: vredno ogleda

NEVER LET ME GO

Zelo redko se zgodi, da se v kakem filmu tako očarljivo in prepričljivo zmešata dva povsem različna žanra. Ali še bolje, da se nek tipičen žanr povsem zlije in sestavi z drugim. Never Let Me Go je tak film. Znanstveno fantastična ljubezenska zgodba, kjer gledalec pozabi, da gleda dva povsem različna žanra, saj ga zgodba enega tako zelo posrka vase, da drugega ne zaznava več. Z drugimi besedami, Never Let Me Go je znanstveno fantastična srhljivka, ki se ves čas obnaša kot ljubezenska drama. Zgodba o treh prijateljih (Carey Mulligan, Keira Knightley, Andrew Garfield), ki so že od rojstva planirani za donatorje organov. Ki hodijo v šolo za donatorje in keterih bistvo življenja je v tem, da bodo nekoč donirali svoje organe bolnim ljudem. Da se ne pritožujejo in povsem mirno ter logično sprejmejo svoje poslanstvo, je dejansko najbolj šokanten del filma, sicer ekranizacije romana Kazuoa Ishigure, ki so mu na film prenesli tudi mojstrske Ostanke dneva in dolgočasno Belo grofico. Močan film, ki se dotakne tudi gledalčevega srca. Resda počasen, umirjen, zadržan, celo nekoliko strerilen, toda za svoje dobro. Za dobro celote, ki učinkuje več kot izvrstno. Še posebej v finalnem razpletu, kjer tudi mi čutimo stisko glavnih junakov. V bistvu gre za prekleto srhljiv film, za alegorijo modernega časa, ko se zdravniki igrajo bogove in ko se s človeškimi organi prekupčuje kot še nikoli. Režiser Mark Romanek, sicer tudi avtor odličnega filma One Hour Photo, drugače pa režiser video spotov za Janet Jackson, Madonno in Michaela Jacksona, svoje delo opravi brez napake in iz glavnih igralcev, ki jim prepričljivo asistirata tudi Charlote Rampling in Sally Hawkins, potegne vse tisto, kar je treba za take bolj zadržane vloge, ki jih ni lahko odigrati, saj moraš delovati kot da sploh ne igraš kaj dosti.

Ocena: presežek

THE COMPANY MEN

Zelo aktualen in z odlično igralsko ekipo nafilan film, ki resda povoha Glengarry Glen Ross in recimo Boiling Room, a svojo zgodbo vendarle pelje bolj življenjsko in kompleksnejše, ali še bolje, tako, da se v njej lahko najde tudi povprečen gledalec. Izguba službe je danes več kot aktualna zadeva, prav tako dejstvo, da človek po izgubi dobre službe težko pristane na kaj slabšega, pa četudi se zaveda, da mora preživeti družino. In prav to se zgodi glavnemu junaku Bobbyju Walkerju, ki ga dobro odigra Ben Affleck. Bobbyja namreč po dvanajstih letih super službe, kjer je raztural kot poslovnež v neki prestižni firmi, vržejo na cesto. Primernega novega delovnega mesta ne najde, ego mu trpi, edina možnost pa je težaško delo pri bratu njegove žene (Rosemarie DeWitt),ki ga seveda zafrkava. Na tem mestu velja pohvaliti Kevina Costnerja. Ne zaradi ne vem kako prepričljive igre, marveč zavoljo tega, da je sprejel takšno majhno in nepomembno vlogico. Podobna usoda doleti tudi Phila Woodwarda, ki ga odigra vedno izvrstni Chris Cooper. Tudi njega vržejo na cesto, tudi on nima pojma, kaj bo počel. S tem, da ima večje težave kot Bobby, saj se bliža šestdesetim. “Pobarvaj si lase, v rezime ne piši, da si bil v Vietnamu, ne nalagaj o svojih dosežkih iz devetdesetih,” mu razlaga socialna delavka, ki se zaveda, da ga je povozil čas. Da je le dinozaver v svetu robotov, ki so ga izpljunili iz urbane džungle. Dobro zastavljen film. Počasen, morda  nekoliko površen, a vseeno gledljiv in prepričljivo izpeljan. Tudi z vidika tretjega junaka Genea McClaryja, ki ga igra Tommy Lee Jones. Čeprav je tudi Gene že  pošteno v letih, se zna postaviti na noge, saj je bil v firmi, ki ga je vrgla na cesto, izjemno visoko. Takoj za šefom (Craig T. Nelson), ki preživi le zato, ker vse ostale vržena cesto. Tipični slovenski tajkun, torej. Skrbi samo za svojo rit, pri tem pa pozabi celo na najboljše prijatelje in najbolj zveste poslovne partnerje kot je bil Gene, ki zaman računa na ugovor vesti. Drži, The Company Men  je film, ki bi se lahko dogajal tudi v Sloveniji, usode glavnih junakov pa so tako zelo aktualne in resnične, da se bo v njih prepoznal praktično vsak izmed vas.

Ocena: vredno ogleda

 

17 komentarjev na “Recenzije: Casino Jack, Monsters, Never Let Me Go, The Company Men”

  1. spookymulder spookymulder pravi:

    NEVER LET ME GO je za moje pojme najbolj (in zagotovo povsem po krivici) spregledan film lanskega leta, verjetno zato, ker komercialno ni tako zelo zanimiv, saj večina sodobne potrošniške družbe ne bi prenesla takega mučne kritike in srhljivega vpogleda v prihodnost človeške družbe. Zares lahko zgolj upamo, da bo to ostala znanstvena fantastika, vendar glede na pohod miselnosti kapitalizma in potrošništva se ne bi čudil, če bi nas nekoč dejansko čakala taka usoda.

    Zgodba filma je zares zelo težka, ko človek dejansko dojame, kakšna usoda čaka glavne junake, še bolj psihološko uničujoče pa je pravzaprav spoznanje, da je to njihov način vsakdanjega življenja, del sistema, ki mu nihče ne nasprotuje in kjer so ljudje dejansko zgolj potrošno blago.

    Igralska interpretacija je fenomenalna, saj mlada Carey Mulligan in Andrew Garfield na vseh ravneh dokazujeta svoj izjemen talent, dovolj prepričljiva, četudi v svoji klasični vlogi, pa je tudi Keira Knightley.

    Filmu gre v prid tudi dejstvo, da se zoperstavi večni paradigmi romantičnih epopej, ki nas vedno znova skušajo prepričati, da ljubezen premaga vse težave… toda kako naj zmaga v svetu, ki je že davno pozabil, kako zares ljubiti in spoštovati sočloveka in v katerem človek ni več obravnavan kot enakopravno živo bitje, temveč zgolj kot nadomestni del?

    Dejansko zelo moreč film, ki gledalca ne more pustiti ravnodušnega in morda je v sodobnem svetu družbene apatije prav to najboljši pokazatelj zares kvalitetnega filma.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Mulliganova je na dobri poti, da postane ena najboljših igralk svoje generacije, Garfield pa je bil izvrsten tudi v The Social Networku.
    Res je, moderni svet je tako grozljiv, da človeka ne odreši niti ljubezen.
    Sem pa prepričan, da če bi se to dogajalo tudi v resnici, da bi se slej kot prej našel kdo, ki bi se uprl sistemu in se ne bi strinjal s svojim poslanstvom in še posebej z nezmožnostjo odločanja, kdaj bo dal svoje organe.
    Prizor, ko Garfield ugotovi, da tudi ljubezen ne pomaga pri preložitvi, me je zarezal v dušo. Mulliganova se še nekako sprijazni, njega pa to zlomi do konca.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Sem pa Never Let Me Go in Casino Jacka dodal na seznam najboljših filmov leta. Kot kaže, se bo seznam še povečal, saj imam še nekaj odličnih filmov za videti:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2011/01/04/filmi-brez-katerih-ne-bi-bilo-leta-2010/

  4. Leiito pravi:

    Casino Jack = dramaturška dodelana mojstrovinica.

    Faca si s to dramaturško dodelanostjo. Daj že enkrat pojasni prosim, nam laikom, kaj to je točno, da jo bomo znali prepoznati, ko jo vidimo. Saj to je naloga filmskih kritikov, da bralcu/gledalcu pokažejo česar sam ne vidi.

  5. Filip pravi:

    ‘Never let me go’ je res odličen remake. Moram reči, da sem pred ogledom od filma pričakoval najmanj, ampak mislim, da se z lahkoto postavi ob bok k švedskemu izvirniku ‘Lät den ratte komma in’.
    Vsekakor po krivici spregledano presenečenje leta.

  6. Filip pravi:

    Lol, mislim sem, da govoriš o filmu ‘let me in’, se opravičujem :D

  7. frue pravi:

    Never let me go je tudi en mojih naj filmov lanskega leta. Še zdaj, ko se spomnim na film, dobim mravljince. Mogoče se bi komu zdel film počasen, ampak se mi zdi, da te res zadane, če premoreš vsaj malo čustev, poleg tega pa se mi je zdela igra Carey fenomenalna.

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Leiito, evo, nekaj brezplačnih učnih minut za telabana kot si ti. Temeljni elementi dramaturgije so motiv, tema, zaplet, liki, motivacija, dogajanje, situacija, napetost, ritem itd. In če rečem, da je pri nekem filmu dramaturgija mojstrska in dodelana, to pomeni, da odlično štimajo vsi ti našteti elementi.

    Filip, ko sem prebral prvi komentar, sem bil presenečen, saj nisem vedel, da gre za rimejk. No, potem sem prebral drugega in sem poštekal, da si se zmotil :)
    Let Me In pa me še čaka.

  9. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Frue, prav ta “počasnost” je po moje razlog, da film ni uspel navdušiti pop corn publike.

  10. mina pravi:

    Uf, original Let mi in sem si pogledala ravno včeraj, oz. poskušala in čeprav ljubim počasnost skandinavskih filmov, me je ta na celi črti razočaral, film je za mene čisto negledljiv. Od polovice filma alje sem se preklikala do konca.

    p.s. aha, si ukinil tisto blesavo neberljivo pretipkavanje :D

  11. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Kako blesavo neberljivo pretipkavanje?

  12. Maco pravi:

    Tudi meni je bil film Never Let Me Go odličen in ne morem verjeti, da je bil spregledan. Vsako leto se na žalost vedno najde nekaj takšnih filmov.
    Film Monsters je vreden ogleda in se mi je zdel zelo zanimiv. Pošasti so stranskega pomena, veliko več je poudarka na občutkih in čustvih igralnega para, ki se skozi preizkušnje zbliža.

  13. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Morda bodo za Never Let Me Go krivico popravili na oskarjih, pustimo se presenetiti. Če je bil mladi Andrew Garfield za globus nominiran za The Social Network, bi lahko bil tudi tukajle, saj je še boljši.

  14. Oskarji 2011: nominacije « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] ni bil ravno najboljši. Pa tudi Ryana Goslinga za Blue Valentine. In recimo Kevina Spaceyja za Casino Jacka. Pa tudi Roberta De Nira za Stone, če povem [...]

  15. alenka pravi:

    Never Let Me Go – se strinjam da sta žanra prima prepletena, js niti nism vedla kaj se bo šlo v filmu in me je tm res šokiralo ko jim povejo zakaj so oni sploh tam. kr una – kajjjj sm bla? ampak men je ful čudna ravno ta pasivnost. nikol se noben ne pritoži glede tega darovanja. okej, recimo da razumem. ampak tega trikotnika pa skoraj da ne. ker tale Tommy je orto pasiven in ko ni več mali bi lahko kej naredil da bi bil s Kathy, če bi mu res tok blo v interesu. tko da js čutim bolj s strani Kathy zanimanje, niti ne tok z njegove, tak da o neki globoki ljubezni tu ni govora za moje pojme. oz. je taka svojevrstna no, saj ni ‘prave in napačne’ ljubezni. pa konec me je mal razočaru. Ruth jo preveč na izi odnese. če bi jst pisala bi one 2 šla tja zaprosit in tko kot je blo le da bi on umru prvi in bi se Ruth še mal žrla pa sekirala pol pa šla tudi ona. ampak za pogledat je!

  16. » Recenzije: In Her Skin, Womb, X pravi:

    [...] emocionalni stampedo, da boste komaj dihali. Film na trenutke malce spominja na enako odlični Never Let Me Go, toda njegova zgodba je tako posebna, tako drugačna, tako zelo prelepo zatežena, da gre za povsem [...]

  17. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: The Amazing Spider-Man pravi:

    [...] tu je Andrew Garfield, majstor iz filmov Never Let Me Go, The Social Network in Boy A, zame dosti boljši Peter Parker od Maguireja, ki spet dokaže kako [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !