Recenzije: 127 Hours, Somewhere, Stone

10.01.2011 ob 01:26

127  HOURS

Letos sem videl kar precej tematsko podobnih filmov, kjer so se glavni junaki borili za preživetje. Tak je bil Frozen, tak je bil Buried, tak je bil The Canyon, tak je bil v bistvu Rescue Dawn. In jasno, tak je tudi 127 Hours, ki letos zelo visoko kotira tudi pri raznoraznih nagradah. Povsem zasluženo, saj gre za izjemno dobro narejen, perfektno režiran, vrhunsko zmontiran in izjemno prepričljiv film. Za resnično zgodbo o gorskem kolesarju, planincu in pustolovcu Aronu Ralstonu, ki med izletom v Grand Canyon ostane ujet med skalami. Kot par v filmu The Canyon torej, le da režiser Danny Boyle situacijo predstavi še bolje, bolj kvalitetno in kompleksnejše.  Jp, Boyle zna, to je dokazal že večkrat, nazadnje v mojstrovni Slumdog Millionare, sedaj tudi v odlični drami 127 Hours. Odličen je tudi James Franco, ki ga pred temle filmom nisem kaj dosti cenil, saj se mi je zdel preveč statičen, nekako ves čas zadet in nezainteresiran. Tokrat je ravno pravšnji za glavno vlogo, tokrat mu paše tudi to, kar sem mu v prejšnjih filmih zameril. In izkaže se dosti bolje kot Ryan Reynolds v filmu Buried, ki za 127 Hours zaostaja v marsičem. Mirno lahko zapišem, da je Boyle naredil enega najboljših filmov o človekovem boju za preživetje. In na filmska platna prenesel zgodbo, ki je bila seveda ustvarjena za film.

Ocena: presežek

SOMEWHERE

Verjetno sem edini, ki ga je Lost in Translation, veliki uspeh Sofie Coppole, hčerke legendarnega Francisa Forda Coppole, pustil hladnega. Prav zato sem vesel, da je pri filmu Somewhere drugače in da sem dejansko zelo navdušen. Poseben in dobro narejen film. S posebno in zelo prepričljivo atmosfero, kjer gledalec pozabi, da v bistvu gleda zelo klišejsko zgodbo. In prav to je glavni čar filma Somewhere. Dejstvo, da iz stereotipa dela nekaj novega, nekaj drugačnega, nekaj, kar si velja zapomniti za dlje čase. In tu je hollywoodski zvezdnik Johnny Marco (Stephen Dorff), ki kljub slavi, kešu, zabavam in številnim ljubimcam, živi prazno življenje. Kot Marilyn Monroe, če malo pobrskam po hitrih asociacijah. Za medije in javnost samozavest in odločnost, v resnici pa praznina, depresija in bolečina. Brez skrbi, Sofia Coppola ni posnela zateženega filma. Posnela je film, ki odlično in z mnogimi zelo zabavnimi momenti momenti pokaže, da je lahko človek kljub uspehu in slavi prazen in brez pravega smisla. Ali kot pravi Johnny Marco: “I am nothing.” Nič čudnega, da tako zelo uživa v družbi svoje enajstletne hčerke (izvrstna Elle Fanning, manj znana sestra Dakote Fanning), ki mu vrne dušo in srce, če poenostavimo. Ki mu pokaže, da nenehno menjavanje dolgočasnih konfekcijskih žensk ne prinese sreče. Ki mu odpre oči tako zelo, da se na koncu požvižga celo na svoj športni avtomobil. No ja, Johnny se dejansko spremeni sam, če smo natančni,  toda spremeni se ob hčerki. Ne bom rekel, da postane boljši človek, vsekakor pa pogrunta, da je smisel življenja drugje. Pravzaprav film, ki bi ga morali nujno videti vsi hollywoodski zvezdniki, ki jih je odneslo čez rob.

Ocena: vredno ogleda

STONE

Če se ne motim, Stone, to veliko vnovično srečanje Roberta De Nira in Edwarda Nortona, ni ravno najbolj navdušil gledalcev in kritkov, kar je huda napaka, saj gre za izjemno dodelan, dramturško vrhunski in karakterno mojstrski film, ki ga je režiral avtor zelo dobre drame The Painted Veil, kjer je ravno tako blestel Edward Norton. Jasno, Norton blesti tudi tokrat, ko igra zapornika Stonea, ki mora za končanje kazni prepričati svojega policista za pogojne izpuste. Da spet glumi kot v filmu Primal Fear, ni treba posebej razlagati. Norton je pač mojster manipulacije in filmskega karakterja, ki se v lik tako zelo vživi, da mu verjamemo tudi ob treh zjutraj. Toda pozor, De Niro je kot Jack, možakar za pogojne izpuste, ki piše strokovno oceno za zapornike, ki hočejo domov, še boljši. De Niro ga zasenči s tako lahkoto, da gledalec komaj lovi sapo. De Niro brez dvoma odigra eno svojih najboljših vlog zadnjih let in spet dokaže, da mu med igralci praktično ni para. Nihče drug ne zna tako dobro igrati moškega, ki v sebi skriva jezo. Ki torej tlači svoja čustva in jih na trenutke komajda nadzoruje. De Niro je mojster za take like. Na prvi pogled povsem navaden in umirjen možakar, v resnici pa tempirana bomba, še en Travis Bickle, ali še bolje, še en Jack La Motta. Prizori med njima so enkratni, neponovljivi in še  boljši kot v filmu The Score, kje sta se srečala prvič. Dobro je to, da ne tekmujeta med sabo, ampak da se zlijeta s situacijo in dialogi, ki so zares dobri. Kot sem že povedal, Norton De Nira manipulira, De Niro pa tega ne opazi, saj mu glavo zmeša Nortonova mlada žena Milla Jovovich, s katero se zaplete v intimno razmerje. Zajebana situacija, ki je končno dobila dober film in ne kako poceni in za lase privlečeno tv kriminalko, kjer se take zgodbe vrstijo kot gobe po dežju. Plus nekaj nepozabnih prizorov z De Nirom in njegovo čustveno potlačeno ženo (Frances Conroy), ki z njim sobiva zgolj zato, ker si ne upa oditi. Ker jo spremlja šokanten dogodek iz začetka zakona, kjer je De Niro prvič pokazal svoj pravi obraz.

Ocena: presežek

 

22 komentarjev na “Recenzije: 127 Hours, Somewhere, Stone”

  1. simon pravi:

    norton vs. de niro. cant wait :P
    Iztok ti te filme dejansko vse pogledas v kinu al kako?

  2. simon pravi:

    Zdaj sem pa jezen sorry za podvajanje postov.
    Sem sel na eno torrent stran pogledat kaka kvaliteta filma 127 hours je pa sem gledal med komentarji ce je kje link za podnapise. In se je naslo eno budalo ki je opisal za moje pojme en prizor v filmu ki ga nihce nebi hotel prebrat. Od nas ki se filma niso vidli.

  3. Leiito pravi:

    A lahko prosim nam laikom pojasniš kaj pomeni dramaturško dodelan ali dramaturško vrhunski? Vsak drug film označiš kot dramaturško dodalen, mi pa ne vemo kaj to pomeni. Vem da nima veze s Turčijo, vem da obstaja veda imenovana dramaturgija, ampak dramaturško dodelan/vrhunski, pojma nimam kaj je to.

  4. cosmopapi pravi:

    @Somewhere
    Mislim, da odnos med očetom in hčerko v nadaljnjem poteku zgodbe ni nič drugačen, kot je to bil pred “srčkom na mavcu”. Tako da ga ni hčerka “spremenila” (pet metrov stran od avta je sprememba življenja?), kajti njun odnos (kot je razvidno) je že bil dober, saj sta se pogosto videvala. Tu je po mojem marsikateri zgrešil bistvo oz. želel verjeti v navidezno sporočilo filma. Pač, Hollywood satira
    @Stone
    Uf, kako pretenciozen film. Poln neke posiljene simbolike. Nisem se poglobil v mnenja drugih, ampak koliko sem ga razumel, je bistvo filma v besedah “Kdor je brez greha, naj vrže prvi kamen!” Je pa Painted Veil bil odličen film, zato mi je za tem sranjem še toliko bolj žal. In ja, De Niro in Norton sta daleč za svojimi naj vlogami. Tv film, pač

  5. Tina M Tina M pravi:

    V 127 je Franco presenetil tudi mene, ampak šele ko se začnejo te tegobe s skalo. Pred tem mi je deloval isti kot v vseh prejšnjih filmih in sem se že zbala, da bo bolj slaba izbira za tak film. Odlična zadeva, ob kateri dihaš skupaj z junakom.
    Stone pa je tudi unikat, saj moram priznati, da v nobenem filmu nisem videla te tematike obdelane na tak način s tako dodelanimi liki in seveda s tako ekipo (razen Mila mi je bila malo slaba). Mislim pa, da je De Niro bolj kot jezen naveličan vsega skupaj. Ne vem pa, kaj ga je zagrenilo že v mladosti… ugibam služba.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Simon, morda je tisti komentator imel v glavi, da vsi poznajo zgodbo, saj se je zgodila v resnici in je dokaj znana. Če je nisi poznal, je pa res škoda, da ti je nekdo zdaj izdal kak dober preobrat.

    Cosmopapi, ne strinjam se, saj je imel hčerko tokrat dlje kot ponavadi, saj mu jo je bivša žena pustila brez napovedi. Nenadoma se je znapla pred njegovo hotelsko sobo in ga kao presenetila. Še celo na premiero jo je vzel. Sicer pa sem že v oceni zapisal, da se verjetno res ne spremeni zaradi hčerke, ampak sam, toda vseeno se mi zdi, da ona pomaga. Navsezadnje je sestra Dakote Fanning, ki je bila v vseh zgodnjih filmih psihiater veliko starejših junakov.
    Zakaj pa se je po tvoje spremenil?
    Meni je bil Stone vrhunski in zelo mi je žal, da folk tega ne vidi. De Niru pa bi dal oskarja za tole vlogo, že sto let ni bil tako zelo vrhunski.

    Tina, res je, tudi sam sem bil sprva hladen. Še posebej, ko se je okoli podil s tistima dvema puncama. Pač vedno zadeti in leseni Franco. Toda potem je prav to začelo učinkovati sto na uro in je nadaljni upodobitvi njegovega lika več kot koristilo.
    Kdo drug bi moral odigral še kanček bolje, toda vseeno nimam pripomb.
    Mila je malo infantilno delovala v tem filmu, toda vseeno mi je šla v kontekst, saj je morala zapeljati močno starejšega moškega, kar pomeni, da je očitno morala biti taka.
    Po moje je naveličan trenutkov, ko pride iz službe. V službi je okej, doma pa ga ves čas nekaj matra, je kot zombi, povsem brezizrazen. Pa neko sveto jezo skriva v sebi nenehno. Očitno zaradi žene, ki ga je hotela zapustiti. Kaj vem, morda ga matra to, da ga dejansko nič ne matra.

  7. cosmopapi pravi:

    Saj to ti hočem dopovedati – ni se spremenil.
    Še vedno bo igralec, še vedno bo fukal mladenke, še vedno bo vozil drag avto (ker si pač lahko privošči). Filmsko zvezdništvo je pač sprejel kot smo mi morali sprejeti svoje bedne službe…

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Zakaj za vraga je potem ob cesti pustil avto in šel peš naprej? Zame je to jasen dokaz za korenito spremembo. Ko je to storil, je imel končno zadovoljen obraz, kot da nam je hotel reči, da zdaj pa ni več “nothing”. Da zdaj pa je tudi človek ne samo filmska zvezda.

    Mi je pa všeč tvoj zadnji stavek, da se je kao sprijaznil s svojo službo :)

  9. cosmopapi pravi:

    Še nekaj…
    Preveč očitna je tudi prvotna ideja Coppolove. Jasno je, da je hotela posneti Lost in Translation 2. Le svoje like je morala obrniti. Namesto starega Murraya je pač mlad igralec, pri “partnerki” pa je imela dvome – naj ob Dorffu dam starko in posnamem Harold & Maude ali naj dam otroka? Odločila se je pač za drugo (žal je s tem film potonil v sentimentalnost) in na tem gradila svoj scenarij. Ali če se citiram… “hotela je posneti le svoj majhen filmček o ničemer Tam nekje (namesto Japonske – Hollywood), nagrada v Benetkah, pa ga je spremenila v velik film, kateremu to ni sojeno.

  10. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Meni je veliko boljši od Lost in Translation. Dosti bolj živahen in bolj zanimiv. Pa bolj razgiban in svež.
    Starka bi bila strel v prazno. Nastala bi preveč očitna komedija. Hčerka je vseeno dosti boljša ideja. Resda kliše, a narejen dobro in sveže.

  11. Leiito pravi:

    127 ur je poniglav film, vleče se še bolj kot Odiseja, kot bi bil dolg 127 ur. Predvsem pa je slab dramaturško. Režisiran je še nekako, izmontiran tudi, kamera štima, zvok enako, ampak dramaturško, bog se usmili.

    In kaj je sporočilo filma? Kje je lekcija? ? Da je preživetje tako osnovni nagon, da si odrežemo roko, če je treba?

    Film je relevanten samo v luči izjav Dickya Martina, ali kaj je že, o prodaji organov na Kosovu. Ker če si odrežeš roko, da greš nazaj v prazno, potrošniko življenje mountain-bikerja i iPhonom (s kamero), iPodom (enako), 2D in 3D kamero pa še fotoaparatom in polaroidom (nima pa npr. megafona ali signalnih raket, kar bi mu res pomagalo, ker Apple tega ne proizvaja) potem je normalno, da kak organ, če je sila, proda tudi normalen, produktiven član družbe na Kosovu.

  12. Tina M Tina M pravi:

    Ogledala sem si še Somewhere, pa me ni navdušil… deluje kot da je na začetku hotel imeti poanto, na koncu pa skozi pusto atmosfero prišel do ničesar.

  13. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Jaz sem se parkrat pošteno nasmejal, recimo pri prizoru, ko so mu delali masko, pa pri tistih dveh trapastih plesalkah, pa ko je hotel na odru povedati nekaj pametnega, pa so kar plesni program imeli in mu dali vedeti, da je res ničla dejansko, pa ko so ga na tiskovki za nov film spraševali kaj je bistvo filma, pa sploh ni imel pojma, pa ko je zaspal med seksom, pa ko ga je hčerka prašala zakaj se tušira v drugi sobi, če ima svojo…

  14. Tina M Tina M pravi:

    Saj vse štekam, samo me kljub temu ni navdušil.

  15. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Morda bi ti bil bolj kul Lost in Translation, ki pa je mene pustil hladnega kot tebe tale.

  16. alenka pravi:

    127 Hours je res prima film! vse se mi je zdelo tak kot mora bit. upam, da dobi kako nagrado! za pogledat res!

  17. Oskarji 2011: nominacije « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] Swan, The Fighter, Inception, The Kids Are All Right, The King’s Speech, 127 Hours, The Social Network, Toy Story 3, True Grit in Winter’s [...]

  18. Oskarji 2011 « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] the-fighter/ inception/ animal-kingdom/ the-kids-are-all-right/ rabbit-hole/ the-kings-speech/ 127-hours/ the-social-network/ toy-story-3/ winters-bone/ blue-valentine/ the-town/ alice-in-wonderland/ [...]

  19. alenka pravi:

    no zame je bil Stone žal veliko razočaranje. tempo filma mi je bil ubitačen, celotna situacija predvidljiva, a vseeno prima izpeljana, ampak še vedno ne pusti tistega efekta. je za pogledat, ampak to je pa to. ‘pozabljiv’ film.

  20. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    De Niro je bil zelo razočaran, da je folk Stone tako površno vzel in razumel.

  21. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Miral, Wrecked pravi:

    [...] o borbi za preživetje, ki pa ne dosega boljših in bolj udarnih predhodnikov kot so bili recimo 127 Hours, Frozen in The Canyon, kar pomeni, da ostane nekje na ravni meni nič kaj pretresljivo dobrega [...]

  22. Recenzije Iztoka Gartnerja : Wrecked pravi:

    [...] o borbi za preživetje, ki pa ne dosega boljših in bolj udarnih predhodnikov kot so bili recimo 127 Hours, Frozen in The Canyon, kar pomeni, da ostane nekje na ravni meni nič kaj pretresljivo dobrega [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !