Recenzije: Tron (oba filma)

5.01.2011 ob 03:27

TRON (1982)

TRON: LEGACY (2010)

Oba Trona je fino gledati na isti dan, kot tisti pravi double bill, kot radi rečemo. Predvsem zato, da vidimo kako zelo so napredovali posebni efekti. In da se zavemo, da je bil prvi Tron za začetek osemdesetih enako prelomen kot je drugi Tron za novo tisočletje.  Še bolj, če prav pomislim, saj ima drugi Tron za razliko od prvega zadnja leta ogromno konkurence. Prvi je bil prelomen zaradi svojih posebnih efektov, ki so gledalca že leta 1982 odpeljali na nepozabno pot v imaginarni svet,  direktno v računalniško igro, v esenco računalniškega programa, kjer se je glavni junak, heker Kevin Flynn (Jeff Bridges), kot gladiator, ali še bolje, kot junaki filma Rollerball, bojeval proti podivjanemu računalniku, no ja, proti prevzetnemu poslovnežu Edu Dillingerju (David Warner), mojstru virtualne realnosti, ki se mu zoprstavi tudi naslovni junak Tron (Bruce Boxleitner), dejansko antivirusni program, če prav pomislimo. Četudi prvi Tron, ki ga je leta 1982 posnel Steven Lisberger, danes zgleda sila poceni in na meji parodije, se pravi slabše od kake igrice na najbolj poceni mobilcu, se je treba vendarle zavedati, da je bil nekoč velik film. Ne zavoljo same vsebine in igralskih predstav, ki šepajo, ampak zaradi za tiste čase dih vzemajoče vizije posebnih efektov, ki bi se lahko morda primerjala celo s Kubrickovo Odisejo 2001, kjer se je kot veste prav tako zasukalo računalniku. In če smo že pri kultni Odiseji 2001, je prav, da navržem teorijo, da jo je v drugem Tronu še več. Ali še bolje, da je drugi Tron na nek način nova verzija Odiseje 2001. Drži, drugi Tron, ki ga je lani posnel novinec Joseph Kosinski, je vizionarska zadeva, dejansko več od tega, kar sem pričakoval. To ni le nadgradnja prvega Trona in poslastica posebnih efektov, to je tudi vizija modernega sveta, tudi atmosfera in gušt, ki na dolgi rok obeta kulten film. Prav zato novi Tron ne dosega rekordov gledanosti, saj je preveč retro za pop corn publiko. Če ne retro, pa arty, da bo še bolj jasno. Le poglejte Michaela Sheena, ki briljantno odigra zloglasnega Castorja. Tako zelo je podoben Davidu Bowieju iz obdobja glam rocka, da bolj ne bi mogel biti.  Da o tem, da njegov plac spominja na zloglasni Studio 54, niti ne začenjam govoriti. Še bolj kul je dejstvo, da Kevina Flynna spet igra Jeff Bridges, ki so ga seveda pomladili s pomočjo posebnih efektov. Jp, dragi moji, sedaj smo v času, ko so celo botoks nadomestili efekti. In Bridges dejansko igra tri različne vloge. Sebe v mladih letih, sebe v zrelih letih in svoj alter ego, prebrisanega Cluja, ki je v prvem Tronu umrl že na začetku filma. Clu je program, ki ga je ustvaril Flynn. Program, ki se je uprl Flynnu, prerastel Flynna in ugrabil Flynna. Jp, Flynn je skoraj dvajset let ujet v računalniku, kamor ga pride iskat in reševat njegov sin Sam (presenetljivo odločni Garrett Hedlund), ki je sedaj to, kar je bil Flynn v prvem Tronu. Heker, ki nagaja prestižni korporaciji, kjer še vedno dela tudi Alan Bradley, za imaginarne prijatelje Tron, ki ga znova igra Bruce Boxleitner. Tron 2 je dober upgrade Trona, ki gledalca navduši tudi s presenetljivo dobro dramaturgijo in igralskimi kreacijami celotne ekipe, kjer je treba pohvaliti tudi pogumno Olivio Wilde, ki igra Quorro, poslednjo ISOvko, če povem v tronovskem žargonu. Novi Tron za razliko od prvega premore tudi bolj dodelano zgodbo in like, da so posebni efekti na stopnji Avatarja, pa prav tako ni potrebno posebej razlagati. Tron 2010 je lep žanrski film, dobra znanstvena fantastika, ki jo v novejšem času primankuje. Z zelo prepričljivim Jeffom Bridgesom, ki za sprostitev tudi meditira, kot čisto pravi hipi, ki živi v svoji komuni. Četudi je bil prvi Tron posnet v osemdesetih, Flynn tokrat deluje kot da je iz sedemdesetih. Iz časa Ziggyja Stardusta, ki ga plonka prej omenjeni Michael Sheen. Kot sem dejal že prej, Tron 2010 je tako zelo retro, da gledalec na trenutke pozabi, da gleda osupljive 3D efekte, kar je brez dvoma edinstven in verjetno neponovljiv filmski dosežek.

Ocena: vredno ogleda


 

3 komentarjev na “Recenzije: Tron (oba filma)”

  1. Oskarji 2011 « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] harry-potter-and-the-deathly-hallows-part-1/ the-wolfman/ kynodontas/ tangled/ tron/ unstoppable/ salt/ [...]

  2. Iztok Gartner » Recenzija: Wreck-It Ralph pravi:

    [...] rečem, da je tole animirana inačica Trona, ne zgrešim kaj dosti. Kul risanka, zabavna, dinamična, zelo izvirna, gledljiva, norčava in [...]

  3. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Oblivion pravi:

    [...] še enkratni posebni efekti, sicer pa delo Josepha Kosinskija, ki me je zelo navdušil tudi z drugim delom Trona. Film z vizijo, kar je danes redkost. Zelo soliden scifi, ki noče biti na prvo žogo in ves čas [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !