IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzija: Piranha

1.01.2011

PIRANHA

Alexandre Aja je mojster za poklone. To je dokazal  z odličnim Haute Tension, kjer se je poklonil slasherju, z vrhunskim The Hills Have Eyes, kjer se je poklonil izvirniku Wesa Cravena. In z zelo dobrim Mirrors, kjer se je poklonil azijskim grozljivkam o duhovih. Trije super filmi, kjer je Aja dodal še svoje prijeme in gledalcu serviral močno prepričljivo mešanico gravža, srha, atmosfere in napetosti, ki jo v skoraj vseh hollywoodskih grozljivkah zadnjega časa pošteno pogrešam. Da se bo slej kot prej lotil še poklona tako imenovanemu campy horrorju, se pravi vsem tistim kultnim tretjerazrednim B grozljivkam, je bilo seveda le še vprašanje časa. In Piranha, ki jo naša kina žal nesramno špricajo, kar je škoda, saj sem imel občutek, da  bi me čakal  skuliran 3D, je poosebitev starega dobrega B filma. Je eden tistih slabih filmov, ki so dobri zato, ker so slabi, kot radi rečemo. Piranha ima vse, kar mora imeti B film. Piranha je žanrski posladek, čista eksplotacija, dober poklon filmom, ki jih ni več. In spomin na čase, ko se filmi niso jemali tako prekleto resno kot danes. Prva polovica resda ne štima najbolje, saj Aja pretirava s poceni goloto in gledalca nekoliko dolgočasi, druga polovica pa je poslastica gravža, črnega humorja in bedarij, ob katerih se bodo zabavali neobremenjeni gledalci, ki vedo, da je iskanje kvalitete in logike  pri takih filmih povsem odveč. Da Piranha kljub oslarijam ni povsem na prvo žogo, dokaže že v uvodnem prizoru, kjer se na čolnu sredi jezera znajde Richard Dreyfuss, stari znanec klasike Žrelo, ki umre še pred najavno špiro.  Kot Janet Leigh v Psihu, če še bolj pavšaliziram. Nova Piranha je vsekakor manj neumna od filma, ki ga je na začetku osemdesetih posnel James Cameron,  bolj dinamična od filma, ki ga je konec sedemdesetih posnel Antonio Margheriti, še bolj zabavna in divja kot film, ki ga je posnel Joe Dante, in seveda manj trapasta od mockbusterja Mega Piranha, ki so ga posneli letos. Nova Piranha je energična, gledljiva, krvava, uživaška in ravno prav neumna pizdarija, kjer se Aja, kot sem že povedal, z guštom pokloni campy horrorju, in kjer se v drobni vlogici norega znanstvenika pojavi tudi Christopher Lloyd, stari znanec filma Back to the Future.

Ocena: vredno ogleda

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 1.01.2011 ob 16:58 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

4 odgovorov na “Recenzija: Piranha”
  1. Anže - 2.01.2011 ob 12:35

    Režiser je resna navarnost Cravenu. Verjemi, presegel ga bo.

  2. Andrej - 2.01.2011 ob 18:08

    Ni kaj reč, Aja je resnična legenda in stavil bi glavo, da bo čez nekaj leta presegel Cravena. Ali pa ga že je?

  3. IZTOK GARTNER - 3.01.2011 ob 03:52
    IZTOK GARTNER

    Do Cravena mu manjka še kak zares kulten film. Craven je oral ledino, Aja le kopira, resda odlično, a vseeno ne bo nikoli na novo napisal žanra kot Craven.

    Craven je imel Last House on the Left, čisti kul in inovacija žanra, pa The Hills Have Eyes, prav tako prelomno zadevo, potem pa seveda Freddyja, ki je eden največjih kultov vseh časov, nato pa še Scream, ki je prav tako poglavje zase.

    Aja je na zelo dobri poti, toda do Cravena mu manjka še ogromno.

  4. Recenzija: Piranha 3DD « IZTOK GARTNER - 7.06.2012 ob 15:41

    [...] 3DD resda ni tako dober žanrski posladek kot je bila Piranha Alexandra Aje, toda ne vidim razloga, da bi si zaslužila tako ostre kritike in zgražanje [...]

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !