Arhiv za Januar, 2011

Recenzija: The King’s Speech

31.01.2011 ob 02:02

THE KING’S SPEECH

Pri filmih, ki poberejo vse mogoče nagrade, nominacije in hvalnice kritikov, vedno obstaja nevarnost prevelikih pričakovanj, kjer je gledalec na koncu lahko močno razočaran. In prav The King’s Speech je film, ki letos leti najbolj visoko in žanje vse, kar je sploh mogoče. Prav zato sem bil pred ogledom nekoliko skeptičen, tudi zavoljo Colina Firtha, ki me je lani kljub številnih hvalnicam močno razočaral v filmu A Single Man. Imel sem pomislek, da bo vse skupaj precej dolgočasno, nekaj v stilu zame precenjene Kraljice s Helen Mirren. In da bo tudi Firth spet sterilen, lesen in tak kot ponavadi. Zmotil sem se, saj gre za popolnoma simpatičen, zabaven, gledljiv, dramaturško mojstrski, odlično posnet, zgodovinsko zanimiv in vrhunsko odigran filmček, ki bi ga lahko ob koncu večera gledal še enkrat. Colinu Firthu na tem mestu dolgujem iskreno opravičilo, saj je kot angleški kralj George VI preprosto odličen. Kaj odličen, Georgea skine v nulo, tako brez napake, da sapo brez dvoma lovi tudi še živeča kaljica Elizabetha, sicer njegova starejša hčerkica, ki ga je v petdesetih nasledila na prestolu. Enako dober, če ne celo boljši, je tudi Geoffrey Rush, njegov logoped in trener za govore. Da so prav prizori njunih seans vrhunec filma, ni treba posebej poudarjati. Jp, The King’s Speech ni biografija kralja Georgea šestega, marveč zgodba o njegovem nepozabnem in edinstvenem prijateljstvu z Lionelom Logueom, ki mu je ob strani stal pri vseh najbolj pomembnih javnih nastopih. Tudi leta 1939, ko se je začela druga svetovna vojna in je moral George po radiu bodriti svoje Britance. George je namreč jecljal, Lionel pa je našel način, da to prekrije. Zelo dober film, ki mu pravzaprav ne manjka ničesar in ga lahko brez slabe vesti postavimo med najboljše izdelke lenskega leta. Tudi zavoljo kameleonske Helene Bonham Carter, ki igra Georgeovo ženo, in prav tako izvrstnega Guyja Piercea, ki upodobi njegovega brata Edwarda, ki prestol zapusti zaradi sporne ljubezni. Izjemno všeč mi je bilo dejstvo, da režiser Tom Hooper, ki se je z britansko kraljevo smetano srečal že v tv filmu Elizabeth I, ni pretiraval s patetičnim malikovanjem, marveč je kljub zvenečim zgodovinskim likom, kjer se na hitro oglasi tudi Winston Churchill (Timothy Spall), in z resnično zgodbo, za katero bi ubijali prav vsi filmi, ohranil povsem preprost način podajanja zgodbe in se s tem osvojil tudi povsem navadnega gledalca, ki bi se v nasprotnem primeru seveda dolgočasil. Drži, The King’s Speech je v svoji osnovi le film o možakarju, ki je imel tremo pred javnim nastopanjem, in film o njegovem trenerju, ki mu je pri tem pomagal in na sila iznajdljive načine preprečil pretirano govorno napako.

Ocena: presežek

Recenzije: The Dilemma, Blue Valentine

30.01.2011 ob 16:36

THE DILEMMA

Proslavljeni režiser Ron Howard si je po kopici resnih in zahtevnih filmov očitno zaželel malce sprostitve in po dolgem času spet posnel komedijo. Žal je kljub sanjski igralski zasedbi in žanrsko dobro zamišljeni zgodbi ostal nekje vmes. Pri ne dovolj prepričljivi mešanici drame in komedije, ki zares zaživi šele v zadnji tretjini, ko Vince Vaughn končno pride v svoj element. Drži, The Dilemma je dober in gledljiv film šele od trenutka, ko Vaugh prvič sreča Channinga Tatuma, s katerim ljubimka Winona Ryder, žena njegovega najboljšega prijatelja Kevina Jamesa. Pred tem je film povprečen, premalo zabaven in nekako sterilen, po tem pa energičen, odštekan in zanimiv tudi za gledalce, ki se končno prebudijo iz kome, če smo malce nesramni. Jp, tole je zgodba o tem, ali najboljšemu prijatelju povemo, da ga partner vara. Torej kliše, ki smo ga videli že večkrat. In kliše, ki ga, kot sem že omenil, rešuje le kot vedno enkratni Vince Vaughn, seveda od trenutka, ko ga režiser Howard končno spusti iz vajeti. Dejansko je dober tudi Tatum, še posebej v sekvenci, kjer se stepeta z Vaughnom. Žal je Kevin James, zvezda serije King of Queens, spet premalo karizmatičen. Podobno kot v filmih Grown Ups in Paul Blart: Mall Cop. Na velikem  platnu mu enostavno ne gre tako dobro kot v seriji. Ryderjeva je itak passe, Jennifer Connely, ki igra Vaughnovo punco, pa prav tako ne pokaže kaj dosti. Ron Howard igralski ekipi torej ne pusti, da bi iz svojih likov naredila kaj dosti, kar je precej čudno in slabo za film kot celoto. The Dilemma bi moral biti dosti boljši film, o tem ni nobenega dvoma, res pa je, da zadnja tretjina učinkuje dovolj dobro, da gledalec na koncu vendarle ni preveč razočaran.

Ocena: nič posebnega

BLUE VALENTINE

Michelle Williams in Ryan Gosling sta dokaz, da lahko dobra igralca rešita klišejsko zgodbo. Svoji vlogi para, ki iz stanja zaljubljenosti, romantike in navihanosti preide v stanje sterilnosti in zagrenjenosti, namreč odigrata tako zelo spontano, prepričljivo in očarljivo, da bi jima čestital tudi Ingmar Bergman, ki ga pri takih rečeh vedno omenim zavoljo filma Poletje z Moniko. Williamsova, ki je že v tv filmu If These Walls Could Talk 2 pokazala, da nima težav s seksualnimi prizori, je dobra, še boljši pa je Ryan Gosling, ki je zadnja leta nanizal lepo število vrhunsko odigranih karakterjev in se počasi spreminja v enega najboljših igralcev svoje generacije. Jp, tale filmček se mi zdi dosti boljši od Love and Other Drugs, kjer bi se lahko Anne Hathaway in Jake Gyllenhaal od Williamsove in Goslinga učila, kako se brez najstniških for odigra zaljubljeni par. Tole ni še ena pocukrana love story, tole je bolj Revolutionary Road, na trenutke seksualno zelo pogumna evolucija neke ljubezni, ki se sesuje v prah. Ki se iz iskrene zaljubljenosti, kjer ona pleše sredi ulice, spremeni v nezadovoljno partnersko zvezo, ki se bliža koncu. Dobri so tudi časovni prehodi, skakanje v preteklost in spet nazaj, kjer gledalec spremlja razvoj glavnih junakov in se sprašuje, kaj za vraga je šlo narobe. Morda malce moti le predolga minutaža, saj bi lahko nekaj prizorov ostalo na montažnem pultu in bi imel film boljši tempo, toda celota vseeno učinkuje in na gledalca deluje prepričljivo, globoko in tako, da dogajanja tudi po koncu odjavne špice zlepa ne pozabi.

Ocena: vredno ogleda

Kulti in klasike: Karate Bullfighter (1975)

29.01.2011 ob 21:54

KARATE  BULLFIGHTER

Ozadje filma Karate Bullfighter, ki so ga vrteli tudi kot Champion of Death in Kenka Karate Kyokushinken, je vsaj tako zanimivo kot sam film, sicer labodji spev kultnega Sonnyja Chibe, prvega pravega naslednika Brucea Leeja, ki ga je v filmu True Romance na veliko omenjal tudi Christian Slater. Chiba namreč igra Masa Oyamo, legendarnega mojstra borilnih veščin in pionirja kyokushinkaija, prve in verjetno najbolj vplivne veje full contact karateja. Toda pozor, to ni navadna biografija, to je ekranizacija japonskega stripa, čisto prave mange, ki so jo naredili po prigodah Masa Oyame, ki je bil seveda tudi resnični učitelj Sonnyja Chibe, kateri se je v sedemdesetih, natančneje, po smrti Bruce Leeja, spremenil v velikansko zvezdo borilnih filmov. Jp, to je tisti film, kjer Chiba razjebe podivjanega bika, ali še bolje, kjer se Chiba z bikom pomeri z golimi rokami, ga sesuje z udarci v glavo in mu odlomi rogove. Kot raper Busta Rhymes v tistem skuliranem spotu, kot Tarzan, le da ga ne zanimajo krokodili. Chiba je norec, karizmatični, divji, energični in tehnično podkovani fajter, ki se upre vodilni karate šoli v mestu in pojasni, da karate ni ples, ampak borilna veščina. Koliko resničnega Oyame je v njem, nimam pojma, vem pa, da bi tudi pravi Oyama lahko kadarkoli razčefukal bikovo glavo in jajca, če bi bilo treba. Karate Bullfighter, ki je dobil še dve nadaljevanji, je vsekakor esenca borilnega žanra, ki za razliko od filmov Brucea Leeja premore še zavidljivo dramsko globino, ki jo seveda spremlja kontekstno patetična glasbena spremljava. Chiba je ravno prav dober glumac, da uspešno zvozi tudi prizore, kjer se ne pretepa in kjer ga razjeda občutek krivde, ker je v samoobrambi ubil nekega zlikovca. Zanimive so tudi borilne sekvence, ki jih režiser Kazuhiko Yamaguchi snema zelo realistično in praktično brez posebnih efektov, kar pomeni, da se zaveda, da je Sonny Chiba mojster karateja, ki ne rabi lažnih kadrov in filmskih trikov. Finalni obračun v travi je klasika žanra, posebej pa velja izpostaviti še prizor, kjer Chiba kot za šalo polomi nekaj steklenic in sesuje temnopoltega nasprotnika v zaporu.

Ocena: vredno ogleda

TararararararaTararararari live

28.01.2011 ob 22:13

Pisalo se je leto 2004, ko sem se pripravljal na izid svojega glasbenega prvenca Iztokovih 3600 sekund. Prav pesem TararararararaTararararari je bila dejansko moja prva solo zadeva, ko sem končal sodelovanje pri skupini Dream Team, kjer je prepeval tudi Asim Maslo. Imel sem malce pomislekov, saj je šlo za nekoliko manj komercialno zadevo, ki pa se je vseeno dobro prijela pri poslušalcih. V živo sem jo premierno predstavil že na Modnih navdihih, če se ne motim, leta 2003, ko sem bil tudi sovoditelj tega modnega šova, prava promocija pa je prišla leta 2004, ko sem jo odrapal na Dannyjevih zvezdah. Kul spomin, tudi zavoljo malce blesavega stajlinga, kjer mi je do gangsta raperja manjkal še kak bling bling.

YouTube slika preogleda

Katarina Čas gre v Hollywood?

28.01.2011 ob 03:59

Da je Katarina Čas navdušila Američane z vlogo v filmu The Guard, je usekalo kot strela z jasnega. Tudi zato, ker sem imel od nekdaj v glavi, da punca ne zna igrati, niti toliko kot Cindy Crawford v Fair Game, hudiča, niti toliko kot Tina Gorenjak v Stereotipu. No ja, glede na to, da Američani hvalijo tudi Nino Ivanišin v filmu Slovenka, je čisto mogoče, da res nimajo pojma, da Katarina Čas resnično ne zna igrati. Lahko, da se motim, saj filma še nisem videl, res pa je, da je bila obupno slaba v filmu V petek zvečer in v seriji Strasti, no ja, pa tudi v Prepisanih ni bila kaj dosti boljša, če sem iskren. Pač tv voditeljica, ki ni za filme, jebat ga.

Toda Katarina Čas zdaj igra v filmu, kjer igrajo tudi Brendan Gleeson, Don Cheadle, Mark Strong in Fionnula Flanagan. To pa ni več šala, to pa nista le Jonas in Cavazza, to so Gleeson, Cheadle in Strong, jebeni filmski zvezdniki v pravem pomenu besede. Časova je s tem zadaj pustila tudi Aleksandro Balmazovič in je, če se ne motim, dejansko prva Slovenka v takem filmu s tako ekipo. Časovi je uspelo to, kar je sanjala  Tanja Ribič. In to, kar je že zdavnaj uspelo tudi Branku Djuriću, ki zdaj snema celo z Angelino Jolie.

Če  je v filmu The Guard res tako dobra kot pravijo in če ima pravega agenta, se zna zgoditi, da jo čaka obetavna filmska kariera, kjer ji potem seveda ne bo več treba voditi Aritmije, s katero se zdaj vrača na naše zaslone. Vlogo Gabriele McBride, menda Hrvatice, če sem si zapomnil prav, je dobila po priporočilu folka, ki je poznal folk, ki je snemal The Guarda, zato lahko gre zgolj za eno samo vlogico in lep spomin. Če rata kaj več, pa kapo dol in spomenik sredi Ljubljane. Finta je namreč tudi v tem, da bo The Guard, ki je premierno štartal na Sundanceu, dobil redno distribucijo po ameriških kinematografih, kar pomeni, da bo Časovo res videlo ogromno ljudi in lovcev na talente.

In ko smo že  pri Slovenkah, ki delajo štalo po svetu, tudi plesalki Niki Kljun gre odlično, saj sodeluje pri novem spotu Jennifer Lopez in se je z njo znašla tudi na neki fotki.

Sicer pa je skrajni čas, da nekdo izmed naših stopi v korak z Ito Rino, mar ne.

(c) erevija

Pop Corn: All 4 Play, Maria Masle, Jernej Šerjak, Sharol, Sten Vrbek

27.01.2011 ob 18:38

Izjemno prijetno druženje s skupino All 4 Play, ki so v živo zapeli tudi I believe I Can Fly in se izkazali za dobre in zabavne sogovornike. Pozitivne energije jim ne manjka, če sem iskren, pa lahko mirne duše zapišem, da mi je bila njihova muska od nekdaj čisto okej.

Vsega devetnajstletna Maria Masle, sicer sošolka Maje Keuc s Talentov, je na dobri poti, da postane prava zvezda. Na dobro zastavljeni glasbeni karieri ji želim še veliko uspehov in na tem mestu pozdravljam tudi njenega očeta, ki je super možakar. Da je punca stala na istem odru z Lepo Breno in Goranom Bregovićem, pa raje ne bom govoril.

Tudi Jernej Šerjak, mojster plesne koreografije in šef plesnega studia Jay Dance, je model na mestu, s katerim bi z velikim veseljem še kdaj malo počvekal.

Plesni koreograf Sharol, ki je med drugim delal šove tudi za Kelis, Sugababes in Bobbyja Valentina, je na našo oddajo priletel naravnost iz Amsterdama, seveda kot posebni gost Jerneja Šerjaka, s katerim bosta letos sodelovala tudi na šovu Slovenija ima talent. Zelo skuliran dečko tale Sharol, ves čas nasmejan in s pravim smislom za humor.

Plesalke, ki jih trenirata Jernej Šerjak in Sharol, so v naši oddaji premierno pokazale delček nastopa, s katerim so se prijavile na prihajajoči šov Slovenija ima talent.

Sten Vrbek, nekdanji član skupin Bandera in Bordel, ki je sedaj krenil na samostojno glasbeno pot, je eden tistih ljudi, s katerimi hitro najdem isto valovno dolžino, kar pomeni, da se pogovor nadaljuje, ko je oddaje že zdavnaj konec. Sten, kolega moj, evo ga, držim obljubo in čisto na koncu objave lepim tudi link do tvojega aktualnega singla Revolucija.

LINK

Pa mi slikajte še drek, jebemti

27.01.2011 ob 16:53

Ej, tale naša zasebnost postaja čedalje bolj nadzorovana. Še malo pa bomo vsi v enem velikem Big Brotherju. Nadzorujejo nas na cesti, nadzorujejo nas v službi, nadzorujejo nas v trgovinah, nadzorujejo nas v lokalih, če je kdo slučajno medijska oseba ali politik, pa ga lovijo še na dopustu in komaj čakajo, kdaj bo pokazal rit.

No, sedaj nam bodo nadzorovali še smeti. Jp, dragi moji, smetarska služba bo imela zdaj pooblastila, da slika naše smeti, da torej z nosom rije po naših smeteh in ugotavlja, če jih pravilno ločujemo. Rekoč, da je to očitno edini način, da nas naučijo pravil za čistejši planet. In pozor, če odpadkov ne boste pravilno ločevali in če vam bo smetarski delavec dokazal, da grešite, vas bo čakala kazen v višini 400 evrov.

Drži, zdaj bodo tudi smetarji policaji, ali še bolje, paparaci, da je to huda represija in teror, pa seveda ne briga nikogar. Zdaj to niso več prijazne prošnje in nasveti, zdaj so ukazi in posledice, če teh ukazov ne bomo upoštevali.

Flaša tja, hrana tja, vrečka tja, konzerva tja, papir tja, plenica pa tja. Vse v imenu ekologije in za rešitev našega planeta.

Zdaj čakam samo še trenutek, ko nam bodo začeli pregledovati še straniščne školjke, slikati naš drek in ugotavljati, če smo slučajno pojedli hrano, ki škodi našemu planetu. Preko prdca seveda.

Prihaja TAJKUN

27.01.2011 ob 02:55

Slovenec leta

25.01.2011 ob 03:20

Če pozabim na uvodne in zelo hude kikse Maje Martine Merljak, ki je mikrofon dobesedno jemala izpred ust Milana Kučana in Janeza Stanovnika, ki nista mogla do konca povedati niti enega stavka, vse skupaj niti ni bilo tako zelo slabo. Ali še bolje, mislil sem, da bo veliko slabše in bolj dolgočasno. No ja, glasbene točke so bile z izjemo Maje Keuc in Helene  Blagne resda srednja žalost, Tof in Vodopivčeva pa sta že  pošteno za naftalin, toda nekaj štosev je bilo povsem okej, še posebej v primerjavi z mnogimi drugimi podobnimi prireditvami, kjer nam gre ponavadi na jok od vsega sranja, ki nam ga servirajo na odru. Karl Erjavec je kot vedno ukradel šov, Karl Erjavec ima super smisel za humor, Karl Erjavec bi lahko bil stand up komik. Ostalim ni šlo tako dobro, z izjemo Kučana, ki seveda prav tako obvlada zajebancijo, saj je stari maček politične scene. Kučan je tudi pop zvezda, kar mu godi in se mu pozna že na daleč. Kučan je vse tisto, kar si trudijo biti vsi ostali politiki, pa jim ne uspe. Kljub temu, da je star že 70 let, je še vedno karizma in možakar, ki točno ve kaj govori in kako se govori.

Da je letos zmagal Dejan Zavec, je seveda jasno, saj ni imel prave konkurence. Pa tudi ljudje, no ja, bralci Nedeljskega dnevnika, so se naveličali politikov in so raje izbrali športnika. Isto kot pri Slovenki leta, kjer je slavila Petra Majdič.

Glasborola ali kako naša nacionalka še vedno ne zna izbrati pravega voditelja

25.01.2011 ob 00:52

Pa jo imamo, novo in na veliko obljubljano glasbeno oddajo nacionalne televizije, ki naj bi služila za promocijo naših glasbenikov, ki so bili zadnje čase precej nesrečni zaradi pomanjkanja prav takšnih oddaj.

Eh, ni mi všeč, dolgočasna in premalo spontana oddaja je. Tudi zaradi voditelja Josea, ki žal ni voditelj. Prav to je narobe, prav to iz te oddaje ne bo naredilo presežka. Prav to je standardna napaka naše nacionalke, ki v vloge voditeljev vedno znova vtika folk, ki ne zna voditi oddaje. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi z Andražem Hribarjem, ki se je prav tako slabo znašel v vlogi voditelja oddaje, ki se je, če se ne motim, imenovala Glasbena ogrlica.

Nacionalki še vedno ni jasno, da oddaja potrebuje dobrega voditelja, ne pa le neko znano faco. Jose je okej model, toda ne kot voditelj tako udarne oddaje. Nacionalka ima od nekdaj težave prav z voditelji, prav tu ponavadi hudo zgreši. Le spomnite se tistega frajerčka, ki je namesto Bizovičarja skušal voditi TLP. Ni mu šlo, pa če se je skušal fukniti na trpalnice. Ali pa Domna Valiča, ki je poziral ob Saši Einsiedler in bil prav tako strašno zanič. Hudiča, še Petra Polesa so na tvju pustili toliko časa, da se je naučil voditi oddaje, pa četudi je bil nekaj časa tako zelo slab, da ga ne bi vzeli niti na Tv Velenkovac.

In če grem nazaj k oddaji Glasborola, kjer je trapast tudi sam kocept nekih komentatorjev in čudne mešanice live nastopov in spotov, za katere menda glasujejo gledalci. Spet iste face, isti glasbeniki, ki promocije dejansko niti ne rabijo. Pač modeli, ki ves čas nastopajo tudi pri Mariu in še kje drugje. Videospotnice so bile napram tej oddaji meka za musko. Tole bo kot kaže spet le za peščico povabljencev, ki se bodo pač rinili h koritu.

In potem je tu še oddaja Tranzistor, ki jo vodita Miha Šalehar in Siniša Gačič. Šalehar mi je od nekdaj močno precenjen, odkar je spisal scenarij za tisto porazno Miss Slovenije, pa itak ne bi smel imelti vstopa na RTV. Gačič  je srednja žalost, v glavi ima, da je car, dejansko mu do dobrega voditelja manjka veliko. Sama oddaja niti ni tako strašno slaba, saj ima finto, da se kao dogaja na hodniku. Toda vseeno ne bi gledal redno, ali še bolje, ko sem ujel, sem prestavil po petih minutah. Gledal sem le zato, ker me je zanimalo, kaj spet bluzi Dalaj Egol.

Eh, nacionalka, pa saj ni čudno, da so v dolgovih in da se tako zelo oklepajo naše naročnine. Jebemti no, najboljše kar ostane, je dejansko Mario, nižje od Na zdravje pa itak ne gre.

Na kratko o zlatih malinah

25.01.2011 ob 00:50

Saj veste, to so tiste filmske nagrade, kjer izbirajo vse najslabše v tekočem letu.

Letos gredo nominacije takole:

Najslabši film:

The Last Airbender, The Bounty Hunter, Sex and the City 2, Vampires Suck in The Twiligh Saga:Eclipse.

The Last Airbender in Vampires Suck sta res totalni poden in si zaslužita celo zmago, medtem ko mi je bil Sex and the City 2 dejansko povsem okej zabava. Tudi The Bounty Hunter ni tako strašno slab, pred njega bi v istem žanru daleč naprej postavil Knight and Day, Killers in recimo Red. The Twilight Saga:Eclipse pa mi je bil najboljši Twilight doslej, zato si nominacije za najslabši film leta ne zasluži. Saj res, kje sta recimo Turist in Burleska?

Najslabši igralec:

Jack Black (Gulliver’s Travels), Gerard Butler (The Bounty Hunter), Ashton Kutcher (Killers, Valentine’s Day), Taylor Lautner (Twilight Saga: Eclipse) in Robert Pattinson (Twilight Saga: Eclipse, Remeber Me).

Jacka Blacka nisem videl, Butler mi ni bil tako napačen, za ostale tri pa se seveda več kot strinjam. Zmagati mora Pattinson, predvsem za film Remember Me, na seznam pa bi dal še Nicolasa Cagea za film Čarovnikov vajenec in Josha Brolina za film Jonah Hex. Pa Adriena Brodyja za Predatorje in Jakea Gyllenhaala za Perzijskega princa.

Najslabša igralka:

Jennifer Aniston (The Bounty Hunter, Switch), Miley Cyrus (The Last Song), vse igralke v Sex and the City 2, Megan Fox (Jonah Hex) in Kristen Stewart (Twlight Saga: Eclipse).

Miley Cyrus je res zanič igralka, Jennifer Aniston ni daleč, Megan Fox ravno tako, dekleta Seksa v mestu pa so okej in ne vidim potrebe za nominacijo.  Če zmaga Kristen Stewart, seveda ne bom imel nič proti. Saj res, kje sta Jennifer Lopez za The Back Up Plan in Kristen Bell za When in Rome?

Najslabši stranski igralec:

Billy Ray Cyrus (The Spy Next Door), Rob Schneider (Grown Ups), George Lopez (Marmaduke, The Spy Next Door, Valentine’s Day), Dev Patel (The Last Airbender) in Jackson Rathbone (The Last Airbender).

Vsi razen Lopeza in pogojno tudi Schneiderja so bili res zanič. Malino bi dal Devu Patelu, tudi zato, ker je The Last Airbender tako zelo posran film.

Najslabša stranska igralka:

Liza Minnelli (Sex and the City 2), Cher (Burlesque), Jessica Alba (The Killer Inside Me, Meet the Fockers, Machete, Valentine’s Day), Barbra Streisand (Little Fockers)  in Nicola Peltz (The Last Airbender).

Za Jessico Albo se ne strinjam, saj ni tako zelo slaba kot pravijo. Streisandova je bila res zanič, Cher dejansko tudi, Minnellijeva v prav tako, Nicole Peltz pa se itak ne spomnim, saj sem njen film pozabil že med gledanjem. Hm, kje je Jamie Lee Curtis za You Again?

Najslabši 3D:

Cats & Dogs 2, The Last Airbender, Clash of the Titans, Saw VII in Nutcracker.

Zmago bi podelil Titanom in Žagi, res pa je, da tudi Airbender ni daleč od totalnega sranja.

Najslabša igralska ekipa ali par:

The Bounty Hunter (Jennifer Aniston, Gerard Butler), Sex and the City 2, Jonah Hex (Josh Brolin, Megan Fox), Twiligh Saga: Eclipse in The Last Airbender.

Najprej vprašanje kje so Johnny Depp, Angelina Jolie, Tom Cruise in Cameron Diaz za Turista in Knight and Day, nato pa strinjanje za vse razen za Seks v mestu 2 in The Bounty Hunter.

Najslabši režiser:

Jason Friedberg & Aaron Seltzer (Vampires Suck), Sylvester Stallone (The Expendables), David Slade (Twilight  Saga: Eclipse), M. Night Shyamalan (The Last Airbender) in Michael Patrick King (Sex and the City 2).

Nominacija za Stallonea je skrajno bedna, saj je delo opravil odlično, Friedberg in Seltzer bi morala itak že zdavnaj dobiti prepoved snemanja filmov, Shyamalan bi si zaslužil šamar, Slade in King pa sta svoje delo opravila povsem v skladu s pričakovanji.

Najslabši scenarij:

The Last Airbender, Twiligh Saga: Eclipse, Sex and the City 2, Vampires Suck in Little Fockers.

Fockersi vendarle niso tako zelo zanič, zmago pa si daleč pred vsemi zaslužita Airbender in Vampires Suck.

Pa naj vprašam še enkrat, kje za vraga so Turist, Killers, Knight and Day, Čarovnikov vajenec, Saw VII, Step Up 3D, Predators, Prince of Persia, The Last Song, Percy Jackson, You Again, When in Rome, Chloe, The Spy Next Door, Easy A, The Back Up Plan in recimo Burleska?

Recenzija: Ace Ventura: Pet Detective

24.01.2011 ob 18:21

zda 1994, komedija, režija: Tom Shadyac, igrajo: Jim Carrey, Courteney Cox, Sean Young, Tone Loc, Dan Marino, Noble Willingham, Troy Evans, Udo Kier

To je on, Ace Ventura, detektiv za živali, človek, ki najboljše misli govori iz riti. Najti  mora ukradeno maskoto nogometnega moštva Miami Dolphins, na koncu pa se znajde sredi Igre solz, kjer Sean Young zaigra Dil. Jajks!

Pa gremo lepo po vrsti in se posvetimo karieri Jima Carreyja, hiperaktivni reinkarnaciji Jerryja Lewis, Dannyja Kayea in bratov Marx, ki se je znal pačiti bolje od posebnih efektov. Rodil se je leta 1962, konec sedemdesetih po barih oponašal Jamesa Stewarta in dobil drobne vlogice v filmih Peggy Sue Got Married, Once Bitten, The Dead Pool, Pink Cadilac, Meet the Applegates, Finders Keepers in Earth Girls Are Crazy. Trudil se je, a nihče ga ni vzel dovolj resno, nihče ga ni vzel niti za hec. Njegov talent je spregledal celo Clint Eastwood, ki mu je dal le vloge blesavih negativcev. Pri šovu Saturday Night Live so mu rekli ne, hvala, filmi so se ga naveličali, sanje o uspehu pa so splavale po vodi. Potem je seveda prišel Keenen Ivory Wayans in mu dal priložnost v svojem šovu In Living Color, kjer je kot za šalo zasenčil vse brate Wayans in z norim gasilcem Marshallom Billom na novo napisal zgodovino nenavadnih likov. Toda to na žalost ni bilo dovolj. Filmi so ga še zmeraj puščali na cedilu, v zadevi Doing Time on Maple Drive pa je moral igrati celo resno dramsko vlogo problematičnega sina. Spet je bil v mrtvi ulici, kariero pa so mu ukradli drugi komedijanti. Vse do leta 1994, ko je zaigral Acea Ventruro, za svoj trud dobil skromnih 350 tisoč dolarjev in se čez noč spremenil v največjo hollywoodsko zvezdo, ki je samo dve leti in štiri filme kasneje dobila svoj prvi dvajset milijonski honorar. Svet je bil šokiran. Okej, poznali so Marlona Branda, ki se je pačil in momljal. Pa Jamesa Deana, ki se je pačil in spakoval še bolj. Poznali so tudi Jerryja Lewisa, ki je vedno izgledal kot plastelin na spidu. Nikoli poprej pa niso videli človeka, ki bi znal z obrazno in telesno mimiko narediti več kot vsi posebni efekti skupaj. Jim se je namreč obnašal kot guma. Kot guma, ki igra plastelin. Kot cirkuška atrakcija, ki zna zlesti vase in govoriti skozi rit. Kot želatina, ki jo stisnejo in eksplodira. Kot petarda, ki poči in poči še enkrat. Bil je neverjeten. Tako neverjeten, da so mnogi pomislili, da gre za prevaro. Za filmski trik. Za računalniško animacijo. Toda pri Jimu je šlo vedno zares. Vsa pačenja in zvijanja so prišla iz srca in brez pomoči višjih sil, pa četudi je ves čas izgledal kot Linda Blair v Izganjalcu hudiča.  Bil je originalen, svež, enkraten in neponovljiv. Tako močno, da je zasenčil tudi Robina Williamsa, ki je napram njemu deloval kot smrtno resen igralec brez energije. Jim je bil energija na dveh nogah. Raketa, ki komaj čaka, da odleti na Luno in na Zemljo vrne v eni sami minuti. In seveda, Jim je bil tudi karizma. Velika karizma ter zelo sposoben komedijant, ki je nato dokazal, da je lahko tudi enako izreden dramski akter, če si to zaželi. Posnel je Trumanov šov in Človeka na Luni. Ljudje so zijali še bolj kot leta 1994, ko je posnel Venturo. Akademija se ga je očitno ustrašila in pozabila na oskarje. Še več, pozabila je celo na nominacije. Resda so padli zlati globusi, toda pasti bi morali tudi zlati kipci. Če so ga okoli prinesli pri Trumanu, ga nikakor ne bi smeli pri Človeku na Luni. Tam je bil namreč bolj kaufmanovski od pravega Kaufmana. Tam je igral tako dobro, da mu nisem verjel niti sam. Tako dobro, da me je spravil v jok. Tako dobro, da sem mu hotel oskarja poslati osebno. Medtem so ga pri reviji People uvrstili med 50 najlepših Zemljanov, na dvajseto obletnico The Comedy Storea pa je prišel samo z nogavico na tiču. Kakorkoli že, leta 1994 je posnel Acea Venturo, ravno prav odštekano in zabavno komično kriminalko, nas nasmejal do solz, pokazal, da je velik ljubitelj živali, dokazal, da kot za šalo popolnoma sam odpilotira cel film, končno v pravem pomenu pokazal svoje sposobnosti in samo v ZDA prikuril solidnih 72 milijonov dolarjev. Ventura mi je še vedno všeč zaradi dobre energije in fenomenalnega tempa. Pa tudi zato, ker Jim Carrey izvrstno obvladuje sprehod med parodijo in burlesko. Kultna roba, v kateri bi Jima z velikim veseljem gledal tudi danes, ko nastopa v precej ponesrečenih filmih in pozablja na čase, ko je bil resnično največji car filmske komedije.

Ocena: presežek


Kulti in klasike: The Way of the Dragon (1972)

24.01.2011 ob 15:56

THE WAY OF THE DRAGON

Bruce Lee je bil po uspehu filmov The Big Boss in Fist of Fury dovolj samozavesten, da se je svojega naslednjega projekta lotil tudi kot režiser in scenarist. Kot auteur, če smo malce drzni. Žal film ne dosega predhodnikov, pa  četudi se na koncu v rimskem koloseju nepozabno spoprimeta Bruce Lee in Chuck Norris. Prav ta zelo dolga in spretno posneta sekvenca je dejansko edini pravi presežek in razlog, da si The Way of the Dragon, v originalu, Meng long guo jiang, zasluži večno pozornost. No ja, dober je tudi fajt z brazgotinastim Robertom Wallom, ki ga je Lee prebutal tudi v filmu Enter the Dragon leto dni kasneje, medtem ko pretepi z lokalno tolpo, ki nadleguje prijazne vaščane, niso tako zelo  prepričljivi ter karizmatični kot v filmu Fist of Fury. Razlog brez dvoma tiči v dejstvu, da Lee tokrat ne igra junaka, ki se mu zmeša in se maščuje za smrt svojih sorodnikov in učiteljev, marveč povsem simpatičnega mladeniča, ki se prvič stepe šele po tridesetih minutah filma.

Zgodba je bolj lahkotna kot v filmih The Big Boss in Fist Of Fury, morda celo nekoliko dolgočasna, ko ni borilne akcije. Pa tudi iste finte se ponavljajo. Pač junak, ki pride v mesto, kjer skupino ljudi nadleguje lokalni kriminalec. Malce klišejsko in premalo izvirno, če poenostavim. Ima pa Lee v rokah tokrat kar dvojne nunčake, kar je brez dvoma eden izmed vrhuncev filma. Podobno kot prizor, kjer z nogo razbije luč na stropu. Pa tudi kameri se nastavlja bolj kot ponavadi, kar pomeni, da se zaveda, da je prava zvezda in da je všeč tudi svojim oboževalkam. Pozer je, če sem iskren. Toda hudičevo kul pozer s karizmo, ki je ni po njem premogel nihče drug. Dober je tudi Chuck Norris, ki je že zavoljo tega filma zame velika legenda. Z Leejem se v koloseju udarita kot dva gladiatorja. Popolnoma brez besed, ali še bolje, udarci so njune besede. Kulten fajt, res. Eden najboljših in najbolj legendarnih, kar jih premore borilni žanr. Žal je Lee po tem filmu posnel le še Enter the Dragon, svoj labodji spev, ki ga kot veste žal ni nikoli uspel videti v kinu.

Ocena: 7/10

Gostovanja 1999: Anja Tomažin (Klik), Ivana Šundov (Pika na i)

24.01.2011 ob 15:16

Pred TLPjem je Anja Tomažin na Kanalu A vodila oddajo Klik, kjer sem leta 1999 na hitro gostoval tudi jaz. Čvekala sva o moji radijski oddaji Iztokovih 3600 sekund na Radiu Celje, o služenju civilnega vojaškega roka in o podobnosti s Petrom Grašem. Kul oddaja, na katero bom imel vedno lep spomin. Preprosto, hitro in učinkovito. Pa zelen sem v svojih odgovorih, joj, kako zelen in neizkušen, prav vidi se, da sem šele začenjal vse skupaj in da se borim z malce treme.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Isti teden sem se oglasil tudi k Ivani Šundov, ki je bila takrat zvezda oddaje Pika na i na nacionalni televiziji. Naporen dan, če sem iskren. Najprej smo snemali generalko, šele nato pravo oddajo, ki seveda prav tako ni šla v živo. Megalomanski projekt, ki mi je vzel nekaj ur. Nacionalka pač, razmetavanje denarja in prestiž. Tudi v maskirnici in pri vsem ostalem. Ivana je bila prijazna in okej, govorila pa sva o mojem vodenju prireditev in o pisanju filmskih kritik. Na koncu sem seveda uganil Jana Plestenjaka, kar mi je zabavno gledati še danes, seveda s pomočjo Boštjana Dermola, pevca skupine Nude.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Kulti in klasike: Serpico (1973)

24.01.2011 ob 04:11

zda 1973, kriminalna drama, režija: Sidney Lumet, igrajo: Al Pacino, John Randolph, Jack Kehoe, Biff McGuire, Tony Roberts, M. Emmet Walsh, F. Murray Abraham, Judd Hirsch

Al Pacino ugotovi, da med policaji in lopovi ni razlike.

Al Pacino, ki je imel leta 1973 za sabo prvega Botra in prezrto mojstrovino Scarecrow, je Frank Serpico, zagnani, idealistični, pošteni, predani, iznajdljivi in odštekani policist, ki obvlada tajne misije. Enkratni undercover, kjer se vsakič našemi v nekaj drugega in obrača kriminalce. Tip je maškara. Od jutra do večera. Če bi tekmoval za oskarja, bi zmagal za najboljši kostum in make up. Če bi stal na odru, pa ga ne bi prepoznali niti soigralci. In ker je uspešen, gre na živce svojim kolegom, ki ga imajo za čudaka. Za dolgolasega in bradatega hipija, ki bi sodil med kriminalce. Jasno, vsi njegovi kolegi sprejemajo podkupnine, perejo denar in zabrišejo razliko med policaji ter lopovi. To je svet, kjer policaj ne more biti policaj, če ni hkrati lopov. In čas, kjer policajem ne more do živega niti internal affairs, policija za policijo, ki bi seveda rabila še eno policijo. Kruta realnost, ki jo režiser Sidney Lumet slika tako kot je treba in gledalca navduši z neverjetno spontanostjo in prepričljivim prikazom dogajanja. In kruta realnost, ki useka tudi našega Serpica, ki nikakor noče razumeti, da se je znašel med policaji, ki niso policaji, marveč kriminalci, ki se delajo, da so policaji. Klasika, ki ji čas ne more do živega. Še vedno aktualna, ob svojem izidu pa precej pred časom, saj filmi o skorumpiranih policajih še  niso bili stalnica. In pozor, Serpicova zgodba se je zgodila  tudi v resnici, Lumet pa jo na velika platna prenesel zares mojstrsko in se izognil številnim klišejem policijskih filmov. Odličen je seveda tudi Pacino, ki spretno krmari med overactingom in pristnostjo ter ustvari enega najbolj nepozabnih likov v svoji pestri karieri.

Ocena: presežek