Arhiv za December, 2010

Kulti in klasike: A Christmas Story

25.12.2010 ob 21:03

A CHRISTMAS STORY

Če prav pomislim, Bob Clark ni bil tako napačna izbira za režijo tegale kultnega božičnega filma, ki so mu leta 1983 vsi napovedovali klavrno usodo. Kljub temu, da je posnel dva dela erotične komedije Porky’s, je pred tem posnel izvrstno družinsko dramo Tribute, sredi sedemdesetih pa božično grozljivko Black Christmas. A Christmas Story je namreč daleč od tipičnega božičnega filma. Je nekakšen anti božič, če ga pogledamo s prave strani. Tu sta oče (Darren McGavin) in mama (Melinda Dillon), ki bi rabila psihiatra. Tu je mlajši bratec, ki se za mizo obnaša kot pujs. Tu so lokalni pobalini, ki vrstnike ustrahujejo z dretjem. Tu je Božiček, ki komaj čaka, da sleče kostum in konča s službo. In seveda, tu je glavni junaček Ralphie Parker (Peter Billingsley), ki si pod smreko želi “kavbojsko puško” in s svojimi sanjskimi sekvencami pokaže, kaj v resnici razmišljajo otroci. Zelo zabaven in izviren filmček, ki je z leti postal ena najbolj priljubljenih božičnih klasik. Cel kup zelo smešnih in kultnih prizorov, ki bodo nasmejali vso družino, vseskozi odbita atmosfera, ki se uspešno upira klišejem prazničnih filmov, in familija, ob kateri se boste kljub neumnostim, ki se vam pripetijo skozi leto, počutili  povsem okej.

Ocena: 7/10

Recenzija: Black Swan

25.12.2010 ob 19:04

BLACK SWAN

Med ogledom najnovejšega filma Darrena Aronofskyja, avtorja mojstrovin Requiem for a Dream in The Wrestler, ki je največ prahu dvignil zavoljo dokaj drznih sekvenc masturbacije in lezbičnega kunilingusa, mi je spomin tako ali drugače potegnil na filme Carrie, Fight Club, The Company, Showgirls in The Devil’s Advocate, pa tudi na Kafkino preobrazbo, na Repulsion Romana  Polanskega, na nekatere azijske grozljivke o prikaznih in na zgodnje filme Davida Cronenberga. Dejansko dober in vizualno močan miks že videnih zapletov, tematik in zgodb, ki jih Aronofsky prepričljivo zapakira v baletno štorijo in ovije okoli glavne junakinje Nine Sayers (Natalie Portman), ki bi dala vse, da  bi dobila glavno vlogo v novi baletni ekstravaganci maestra Thomasa Leroya (Vincent Cassel). V predstavi Labodje jezero, kjer mora glavna igralka enako dobro odigrati belega in črnega laboda, diametralno nasprotna lika torej. Da je Nina rojena za belega in da ji težave povzroča črni labod, je seveda jasno že na začetku, saj gre za zadržano, seksualno zavrto in z mamine (Barbara Hershey) strani potlačeno mladenko. Prav zato obstaja nevarnost, da ji bo vlogo speljala rivalka Lily (Mila Kunis), poosebitev črnega laboda, ki bi prav tako ubijala za zvezdniški status. Black Swan je torej film o zakulisju baletne predstave, insajderska pripoved o stvareh, ki jih gledalci v dvorani seveda ne vidijo. In zgodba o junakinji, ki zameša  fikcijo in realnost. Ki jo matrajo prividi in fantazije, saj se vlogi preda z dušo in telesom. Kot Heath Ledger v zadnjem Batmanu, če malo pavšaliziramo. Kot Carole v filmu Repulsion, če smo še bolj široki. Jp, Nina ne loči več med predstavo in resničnim svetom, med svojo vlogo in svojo realnostjo. Nina je igralka, za katero bi ubijali tudi filmi. Igralka, ki se zlije z vlogo in gre do konca. Nina ni več Nina, ampak beli in črni labod. Vse, kar vidi, v resnici ne obstaja, vse, kar vidi, je le del njene predstave in fikcije, ki jo bo podoživela na dan baletne premiere. Zajeban film, če povem po domače. Ne ravno mojstrovina, saj skoraj nobena finta ni sveža in izvirna, vsekakor pa globok in izpovedno prepričljiv masaker čustev in podob in glavne junakinje.

Ocena: 7/10

Kulti in klasike: Island of Lost Souls

24.12.2010 ob 20:28

zda 1932, grozljivka, režija: Erle C. Kenton, igrajo: Charles Laughton, Richard Arlen, Leila Hyams, Kathleen Burke, Bela Lugosi

Dr. Moreau: What is the law?
Sayer of the Law: Not to eat meat, that is the law. Are we not men?
Dr. Moreau: What is the law?
Sayer of the Law: Not to go on all fours, that is the law. Are we not men?
Dr. Moreau: What is the law?
Sayer of the Law: Not to spill blood, that is the law. Are we not men?

Natanko takole pred skupino spakov, no ja, živali, ki jih nori doktor Moreau spreminja v ljudi, kričita veliki Charles Laughton in njegov pomočnik Bela Lugosi, ki je samo leto dni pred tem posnel nepozabnega Draculo. Jp, tole je prva ekranizacija kultnega romana H. G. Wellsa, ki je potem dobila še dva rimejka, prvega v sedemdesetih z Burtom Lancasterjem, drugega pa v devetdesetih z Marlonom Brandom. Zgodba o doktorju, ki se igra boga, na svojem otoku izvaja drzne eksperimente in zasužnji raso pol ljudi pol živali, je v tridesetih letih prejšnjega stoletja resda dvignila veliko prahu in šokirala cenzorje, žal pa danes deluje sila leseno, nepreprečljivo in dolgočasno, na kratko, povoženo od zoba časa. Dosti ljubša mi je verzija iz sedemdesetih, medtem ko zaradi bizarnosti Marlona Branda rad pogledam tudi rimejk iz devetdesetih. Jebat ga, eni filmi kljub davni letnici nastanka še vedno ohranjajo atraktivnost in svežino, druge pa je čas povozil tako močno, da danes delujejo le še kot parodija nekoč dobrega in prelomnega filma.

Ocena: nič posebnega

Nekoč in danes: Shaquille O’Neal

23.12.2010 ob 19:10
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Top 25 (23. december, 2010)

23.12.2010 ob 16:15

1.Michael Jackson & Akon- Hold My Hand (6)
2.Michael Jackson- Keep Your Head Up (1)
3.Mary J. Blige- I Can Do Bad (3)
4.R. Kelly- How Do I Tell Her (4)
5.R. Kelly- Radio Message (15)
6.Michael Jackson- Behind the Mask (7)
7.Keri Hilson- Pretty Girl Rock (5)
8.Jamie Foxx feat. Justin Timberlake & T.I.- Winner (9)
9.Brian McKnight feat. Joe, Tyrese, Tank & Carl Thomas- Good Enough (12)
10.Ice Cube- Too West Coast (3)
11.Michael Jackson & 50 Cent- Monster (10)
12.Kanye West- So Appalled (8)
13.R. Kelly- Taxi Cab (11)
14.Michael Jackson- One More Chance (new)
15.Diddy feat. Trey Songz- Your Love (new)
16.Keyshia Cole feat. Nicki Minaj- I Ain’t Thru (new)
17.Nicki Minaj- I’m the Best (17)
18.Michael Jackson- Breaking News (21)
19.Michael Jackson- Hollywood Tonight (new)
20.R. Kelly- Love Letter (13)
21.Trey Songz feat. Nicki Minaj- Bottoms Up (18)
22.R. Kelly- Lost in Your Love (14)
23.Quincy Jones feat. Akon- Strawberry Letter 23 (20)
24.Quincy Jones feat. Jennifer Hudson- You Put a Move On My Heart (22)
25.R. Kelly- Music Must Be a Lady (16)

    Kulti in klasike: In the Heat of the Night

    23.12.2010 ob 15:28

    zda 1967, kriminalna drama, režija: Norman Jewison, igrajo: Sidney Poitier, Rod Steiger, Warren Oates, Lee Grant

    “They call me mister Tibbs!”

    južnjaškim in rasističnim policistom sikne temnopolti Sidney Poitier, detektiv Virgil Tibbs, mojster za umore, dejansko forenzik, ki pride iz Philadelphie na obisk k materi in naleti na umor lokalnega pomembneža, ki ga šerif Gillespie (Rod Steiger) sprva seveda pripiše  njemu. Le zato ker je temnopolt in ker se je gibal v bližini.  Udaren in nepozaben uvod v staro dobro klasiko, neke vrste zgodnji blaxploitation, ki ga je glasbeno podložil maestro Quincy Jones, naslovno pesem pa odlično odpel legendarni Ray Charles. Jp, Tibbs je na začetku tegale filma kot John Rambo v filmu First Blood, totalni outsider, ki ga lokalna policija jebe v glavo. Ker se zelo hitro izkaže, da je tudi sam policist, nas seveda čaka povsem drugačna zgodba, klasična policijska kriminalna drama, tipični whodunit, ki ga kronajo še rasno nestrpni izpadi lokalnih kmetov, ki seveda na jugu ne prenesejo temnopoltih, kar sta v filmu Mississippi Burning zelo dobro vedela tudi Gene Hackman in Willem Dafoe. Proslavljeni režiser Norman Jewison, ki je najdlje letel od druge polovice šestdesetih do sredine sedemdesetih, je dejansko posnel B film in ga spretno zapakiral v hollywoodsko uspešnico, ki je potem snela celo oskarja za najboljši film leta. Poitier je resda vrhunski, toda film pripada Rodu Steigerju, ki v vlogi rasističnega, nervoznega, preserantskega in vase zagledanega šerifa z obvezno žvečilko v ustih, ukrade vse prizore, v katerih se pojavi. Tole je brez dvoma ena njegovih najboljših in najbolj prepričljivih vlog v karieri, za katero je povsem upravičeno prejel oskarja za najboljšega igralca sezone. Film je  močan tudi v montaži, ki je bila delo Hala Ashbyja, ki je potem kot veste postal eden najbolj udarnih režiserjev sedemdesetih. Izvrstna je tudi atmosfera, ki pričara nepozabno doživetje dobrega filma, dejansko prvega mainstream celovečerca, ki se je, če se ne motim, tako direktno lotil rasizma in postavil osnovo za kasnejše rasno mešane buddy buddy filme tipa Lethal Weapon in 48 Hours. Jp, šerif Gillespie mora sprejeti pomoč temnopoltega Tibbsa, ki ga prezira tudi zavoljo višje plače, če hoče najti pravega morilca, saj njegovi ekipi manjka izkušenj, kar pomeni, da bi aretirala grešnega kozla, ki je bil tisto noč pač v mestu. Tega se zaveda tudi Lee Grant, ki igra ženo umorjenega veljaka in se požvižga na Tibbsovo barvo kože, saj želi le pravico in pravega storilca. Prizori prepucavanja Tibbsa in Gillespija, ki čez čas vendarle postaneta prijatelja, so vrhunski. Tako kot sekvence, kjer ljudje na Tibbsa gledajo kot na marsovca, ki nima kaj iskati med njimi. Kot na kužnega luzerja, ki nosi oblačila belcev in bi ga še nekaj let nazaj ustrelili že zaradi tega, ker je odprl usta. Prav zato je prizor, kjer Tibbs mahne lokalnega tajkuna, tako zelo prelomen, tako zelo antirasističen, tako zelo v ponos črncem, kjer je prav Poitier kot veste oral filmsko ledino.

    Ocena: presežek

    Božiček vs. dedek Mraz

    23.12.2010 ob 04:30

    Božični in novoletni prazniki so tik pred vrati, zato se mi zdi prav, da malo pokomentiram tale večni dvoboj, ki je tudi v Sloveniji še vedno prisoten, pa četudi se mi zdi, da je dedek Mraz od osamosvojitve dalje postal underground, ali še bolje, alternativec, no ja, marginalec. Nekoč je bil glavni dedek Mraz, zdaj je glavni Božiček. Prvi je k nam prišel iz Rusije, drugi pa iz Amerike. Jp, prvi je bil komunist, drugi pa kapitalist, kar pomeni, da je prvi pil vodko, drugi pa kokakolo. Dejansko sta uvožena oba, nihče od njiju pa ni zares naš, zato je trapasto govoriti, da smo se prodali Američanom in da je dedek Mraz naš avtohtoni obdarovalec otrok.

    V naši družini je bil vrsto let le dedek Mraz, tudi v času, ko so drugod že imeli Božička. Pa ne zato, da bi bil Božiček prepovedan kot v socialističnih časih, pač nismo ga bili navajeni, saj tudi božiča nismo praznovali tako kot se reče. Sem pa kasneje nekako poštekal, da je božič za družino, novo leto pa za zabavo. Ali še bolje, za božič se z družino sedi za mizo in je potico, za novo leto pa se žura kje na prostem in pije šampanjec, ki ga sam sicer ne maram.

    Je pa zanimivo, da je božič postal ena velika komerciala, kar je jasno, saj smo ga povzeli po Američanih, ki so mojstri v teh rečeh. Pa tudi pravljičen je bolj kot novo leto, tudi kar se Božička, ki pride s škrati in z jelenčkom Rudolfom, tiče. Za razliko od dedka Mraza, ki pač pride in podeli darila. Povsem brez posebnih efektov in čarovnije, čisto komunistično torej. Toda pozor, Božiček je oblečen v rdeč plašč, kar pa ni prav nič kapitalistično, mar ne.

    Mi je pa ta pravljičnost božiča po drugi strani sila nenavadna, saj je močno povezana s cerkvijo, ki vendarle zagovarja dejstvo, da so se vse reči iz Biblije zgodile tudi v resnici, se pravi, da ne gre za znanstveno fantastiko in filmske štorije. Američani so torej tudi katoliško  cerkev spremenili v del božičnega šova in biznisa, kjer je Božiček pač malce bolj zabavna in otročja inačica Jezusa, ki namesto kruha in vode deli draga darila. Samo pridnim otrokom, da se razumemo, se pravi povsem v skladu s cerkvenimi nauki. Božiček je torej kapitalistični Jezus, pa četudi bi po moji oceni Jezus veliko bolj pasal k dedku Mrazu in komunizmu, kar se ideološko resda tepe, dejansko pa gre skupaj bolj kot si mislimo.

    Kakorkoli že, Božiček, ki je bil pri nas nekoč v ilegali, je sedaj glavna zvezda, dedek Mraz pa del jugo nostalgije. Kot Tito, le da ima brado in veliko cenejša oblačila.

    Meni sta všeč oba, še vedno pa čakam na dan, ko bo Božiček brez bojazni, da bi ga aretirali, prikorakal na moskovski Rdeči trg in zapel Sveto noč.

    Recenzija: Beyonce: I Am…World Tour

    23.12.2010 ob 01:52

    Tole je dokumentarec z zadnje svetovne turneje mega popularne Beyonce Knowles, ki je trajala od marca 2009 do februarja 2010 in obsegala več kot sto nastopov v več kot tridesetih državah, natančneje, na šestih kontinetih in v več kot sedemdesetih različnih mestih, tudi v Zagrebu, kjer sem, bedak zarukani, manjkal. In Beyonce obvlada, Beyonce je diva, tako  kot nekoč Diana Ross, če  potegnem prvo vzporednico, ki mi je padla na pamet. Zares odlična pevka in plesalka, ki na odru izvaja pravi cirkus, pravi spektakel, ki se ga ne bi branil niti pokojni Michael Jackson, njen veliki vzornik. Dokumentarec, ki mine kot bi trenil, je dejansko promocija odličnega albuma I Am Sasha Fierce, kjer se na odru na hitro oglasita še Jay-Z in Kanye West. In prav Jay je del uvodnega spektakla v Riu de Janeiru, kjer Beyonce prepeva Crazy in Love in svoje oboževalce spravlja v trans. Jp, Beyonce je ena  tistih zvezdnic, kjer omedlevajo in jokajo tudi moški. Kot pri Jacksonu,  če potegnem še eno vzporednico. Super posnetki različnih nastopov širom našega planeta, nekaj zabavnih prigod med koncerti in jasen dokaz, da je prav Beyonce ta hip ena največjih zvezd našega osončja. In to z musko, ki je resnično kul, kar je še dodaten razlog za pohvale. Beyonce zna s publiko, Beyonce zna s kamerami. Publika ji je iz roke, kamere jo imajo rade, ona pa uživa v soju žaromerov. Velikanska mašinerija ji seveda pomaga, toda glavna je njena energija, ali še bolje, glavna je njena izjemna sposobnost za prepričljivo interpretacijo pesmi, kar začutijo tudi oboževalci. Kapo dol.

    YouTube slika preogleda

    Recenzije: Puppet Master: Axis of Evil, Flu Birds, Needle

    22.12.2010 ob 23:20

    PUPPET MASTER: AXIS OF EVIL

    Če se ne motim, je tole že deseto nadaljevanje kultnega Puppet Masterja iz leta 1989, ki so ga posneli pet let po zadnjem delu iz leta 2004. Očitno z željo, da obudijo nekoč popularno franšizo, kjer mi je bil presenetljivo všeč tudi tretji del. Žal je tole navadno sranje, izjemno cenena, dolgočasna in slabo narejena reciklaža prejšnjih poglavij, kjer nek mladenič (Levi Fiehler) podeduje lutke zloglasnega gospoda Toulona. V prvi vrsti stojijo vsi glavni liki, ki se jim pridruži še skrajno idiotski ninja, dogajanje pa je postavljeno v čas druge svetovne vojne, kjer se celo nacisti bojijo Toulonovih živih lutk.

    Ocena: totalno sranje

    FLU BIRDS

    Orjaške ptice napadajo ljudi, ki se potem okužijo z nevarnim virusom. The Birds sreča Cabin Fever, če poslušamo avtorje tegale skrpucala, kjer ni vsaj pogojno dobro ničesar. Debilni posebni efekti, porazne igralske predstave, prozorna zgodba in slab make up, delajo film, ki ga boste pozabili že med najavno špico.

    Ocena: totalno sranje

    NEEDLE

    Skupina študentov najde starodavno škatlo, ki skrivnostnemu morilcu služi kot nekakšen vudu pripomoček za zelo brutalne umore. Jp, tale šablonska grozljivka izgleda kot stoti del Hellraiserja, kjer noben prizor zares ne prepriča gledalca, ki je vajen boljših filmov in bolj smiselnih krvavih umorov. Ne ravno najslabši film letošnjega leta, ki pa ne zna preseči klišejev in se zadovolji z zgodbo, katero smo na podoben način videli že tisočkrat.

    Ocena: izguba časa

    Recenzije: The American, Life As We Know It, The Chronicles of Narnia: The Voyage of the Dawn Treader

    22.12.2010 ob 04:19

    THE AMERICAN

    Umirjen, počasen, eleganten in očarljivo posnet film o plačanem morilcu (George Clooney), ki mora v Italiji izpeljati svojo poslednjo nalogo. Jp, rekel sem v Italiji, v deželi, kjer se glavni junaki filmov ponavadi zaljubijo. In prav to se zgodi tudi Clooneyju, pa četudi mu šef pred odhodom naroči, naj se ne naveže na nikogar, rekoč: “Včasih si to znal.” Čeprav je Clooney stoični, brezkompromisni in profesionalni plačanec, mu srce vedno znova zmehčajo ženske, očitno njegova šibka točka. In pozor, ženska je tokrat prostitutka (Violante Placido), s katero se naš junak sprva dobi le za seks, za hitro sprostitev, ki pa kmalu preraste v navezanost in ljubezen. Ženske so Clooneyjev kriptonit. Brez njih ne more, kljub temu, da že na začetku filma zaradi nenadnega spleta okoliščin ustreli eno izmed svojih številnih ljubic (Irina Bjorklund), s  katerimi si krajša čas med misijami. Dejansko ljubezenska zg0dba, dovolj prepričljiva in strastna, da se enkratno vkomponira v osnovno zgodbo plačane misije, kjer Clooney skrbno pripravlja teren za izvršitev naloge. Dobro zrežiran in narejen film, kjer velja omeniti tudi sekvenco, v kateri Clooney preizkuša puško s svojo mlajšo kolegico (Thekla Reuten), ki jo šefi prav tako pošljejo v Italijo. Pavšalna reciklaža Donnerjevega filma Assassins, ki svojo zgodbo odpelje bolj realistično, kvalitetnejše in zato morda nekoliko manj komercialno, za svoje dobro seveda.

    Ocena: vredno ogleda

    LIFE AS WE KNOW IT

    Filmov o moških in o ženskah, ki morajo zaradi nesrečnega spleta okoliščin poskrbeti za otroke svojih prijateljev, poznamo cel kup. Saj veste, otrok pride v roke modelom, ki nimajo pojma o otrocih. Dolgočasen kliše, ki ga obrača tudi tale film, kjer otroka, skrajno simpatično punčko Sophie (igrajo jo trojčice Clagett), po fatalni prometni nesreči staršev dobita Josh Duhamel in Katherine Heigl, najboljša prijatelja preminulih zakoncev, ki se kaj dosti ne marata niti med sabo, kar je seveda še en kliše takšnih filmčkov. Pa vendar, Life As We Know It kljub vsemu ni ravno najslabša komedija leta, je le film, ki se zadovolji s povprečjem in nezahtevnemu gledalcu servira nekaj pogojno gledljivih in zabavnih prizorov.

    Ocena: nič posebnega

    THE CHRONICLES OF NARNIA: THE VOYAGE OF THE DAWN TREADER

    Tretja Narnia je nekje na stopnji druge, ki je bila daleč za prvo, če povem čisto preprosto. Pač razkošni prizori, osupljiva scenografija, dobri posebni efekti in pomanjkanje svežih idej ter atmosfere, s katero se zadnje čase kiti recimo veliko boljši in prepričljivejši Harry Potter, da o kakem Gospodarju prstanov niti ne začnem razmišljati. Narnia je pač pravljica, ki jo je povozil čas, ali še bolje, ki ne sodi več v moderni čas, kjer morajo pravljice imeti še kaj več kot le zmaje, morske pošasti, govoreče podgane in happy end. Če sem iskren, se mi je tretja Narnia celo nekoliko vlekla, ali še strožje, dolgočasil sem se. Verjamem, da se otroci ne bodo, toda jebat ga, nisem več otrok, od pravljice pa  pričakujem še kaj več kot le pocukrano zgodbico za lahko noč. In naša dva junaka (Georgie Henley, Skandar Keynes) se spet znajdeta v čudežni deželi, tokrat s pomočjo slike na steni, še enkrat v druži princa Caspiana (Ben Barnes), najprej na ladji Dawn Treader, nato tudi na kopnem, kjer jih seveda pričaka tudi lev Aslan (že tretjič Liam Neeson). Kot sem že povedal, tretja Narnia ne dosega čarobnosti daleč najboljše prve, marveč se bori s klišeji druge in s konkurenco dosti boljših žanrsko podobnih filmov.

    Ocena: nič posebnega

    Antonio

    21.12.2010 ob 21:04

    Antonio faking Banderas ima svoj parfum, več nians, da se razumemo. Preprosto moral sem ga imeti. Za vsako ceno, če povem direktno. In moja Tina je to poštekala še preden sem ji namignil. Ko sem odvil darilo, me je vrglo na rit, saj je bila pred mano praktično vsa kolekcija. Diši, fak, kako zelo diši, pa še frajerska embalaža je. Antonio je car, da ni večjega, jaz zdaj dišim sto na uro, Tina pa je itak najbolj kul ženska na svetu.

    Jp, tole je darilo, ki ga ne bom pozabil do konca lajfa. Tudi kot okras za polico, če ne drugega.

    Henrik Gjerkeš očitno iskal razloge za odstop

    21.12.2010 ob 20:00

    Da v naši vladi nekaj ne štima, dokazuje tudi odstop minsitra Henrika Gjerkeša, ki so ga policisti dobili med vožnjo v pijanem stanju. Če bi bil s svojim delom zadovoljen, gotovo ne bi podal odstopa zaradi takega prekrška, ampak bi se na vse pretege trudil dokazovati, da zadeva ni taka kot zgleda in si skušal olajšati situacijo. Še več, vladajoča koalcija bi lahko preprečila, da bi dogodek sploh prišel v medije, Gjerkeš pa bi se rešil tudi kazni. Saj znajo, če hočejo, mar ne. Toda tokrat je šlo očitno za priročen razlog, da minisiter zapusti svoj položaj, kar pomeni, da ni bil srečen v svoji koži. Še bolj kot to pa me čudi dejstvo, da ga je Pahor tako z lahkoto spustil iz rok in se niti trudil ni, da bi ga prepričal v nasprotno.

    No ja, lahko pa da se motim in je Gjerkeš zares visoko moralen možakar, ki bi ga uničil ugovor vesti, če bi ostal minister, kar pa ne kupim, saj bi moral vedeti, da ministri v javnosti že dolgo časa nimajo več ugleda, saj počnejo stokrat hujše reči kot je vožnja pod vplivom alkohola.

    Recenzije: Paranormal Activity 2, Heartbreaker, Easy A

    20.12.2010 ob 04:40

    PARANORMAL ACTIVITY 2

    Evo, priznam, med ogledom drugega dela filma Paranormal Activity sem se podelal od strahu. Metalo me je kot že dolgo ne. Imel sem zajebano grozen klavstrofobičen občutek, ko se je zgodba izvrstno stopnjevala, napetost pa rasla iz prizora v prizor, pa sem se tresel kot šiba na vodi. Tudi zdajle, ko pišem tole recenzijo, mi je neprijetno pri duši, kar pomeni, da gledam okoli in poslušam kaj se dogaja v mojem stanovanju. Jp, Paranormal Activity 2 ima vse, kar je manjkalo prvemu delu. In vse, kar mora imeti grozljivka, ki hoče pošteno prestrašiti gledalce. Prvi Paranormal Activity me je dolgočasil, drugi pa mi je pognal strah v kosti. Morda je bilo krivo to, da sem lani videl le originalno internetno verzijo, se pravi inačico, ki je v kinu niso vrteli, ki ni bila tako zelo grozljiva in ki so ji spremenili tudi konec, da so lahko sedaj naredili še nadaljevanje. Zares strašljivo, atmosfersko, prepričljivo in živce parajočo predzgodbo, kjer zlobni demoni napadejo nič hudega slutečo familijo, kjer je mama Kristi sestra glavne junakinje prvega dela, ki se tokrat z možem Micahom oglasi na obisk. Kot sem rekel, tole je tako imenovani prequel, kjer vidimo, zakaj so demoni začeli strašiti Micaha in njegovo ženo, pa tudi nadaljevanje, ki pokaže, kaj se zgodilo po Micahovi smrti. Zajeban film, ki sem ga komaj zdržal do konca, pa četudi sem navajen na vse mogoče grozljivke. Izvrstno narejeni prizori srha in groze, ki učinkujejo sto na uro, če povem po domače. In spretna režija Toda Williamsa, ki je leta 2004 posnel tudi meni vrhunsko dramo The Door in the Floor. Verjetno ena najbolj strašljivih grozljivk zadnjega časa.

    Ocena: presežek

    HEARTBREAKER

    Heartbreaker, v izvirniku, L’arnacoeur, je resda očarljiva, toda skrajno predvidljiva in že stokrat videna romantična komedija o mladeniču, ki razdira zveze. Ki mu plačajo, da ženske prepriča, da njihov moški ni pravi zanje. Da mu posel cveti vse dokler se ne zaljubi v eno izmed svojih žrtev, je seveda jasno že na začetku. Da gledalca ne čaka čisto nič posebnega in da film premalokrat odleti nad povprečje, pa je prav tako v kontekstu stereotipne zgodbe, ki so jo obračale tudi preštevilne ameriške komedije. Saj veste, lažna ljubezen, ki se čez čas spremeni v pravo, in jeza, ko ženska izve, da so jo prinašali okoli. V glavnih vlogah pozirata Romain Duris, zvezda zelo dobre komedije Ruske lutke, in Vanessa Paradis, gospa Johnny Depp, ki sem jo nazadnje ujel v solidnem filmu Girl on the Bridge iz leta 1999.

    Ocena: nič posebnega

    EASY A

    Uf, tako slabega in zoprnega filma pa še ne. Tole ni film, tole je navadno sranje od filma. Dolgočasna, nezanimiva in otročja štorija o srednješolki (igra jo skrajno moteča in antipatična Emma Stone), ki med sošolci in sošolkami razširi govorice o tem, kako dobra je v seksu, kako zanjo norijo vsi fantje, skratka, kako huda frajerka je, ko se konča pouk. Bedna antimoralka, ki mladino spodbuja v seks in pizdarije, ter razlaga, da so samo dekleta, ki žurajo in seksajo, kul. No ja, da ni važno, če seksaš, ampak, da se s tem hvališ. V stranskih vlogah pozira cel kup odličnih igralcev, ki jih je lahko sram za sodelovanje v temle filmu, visoka ocena na imdbju pa je očitno rezultat fankluba, ki nima pojma kaj so dobri filmi. No ja, na kolena je padel tudi Roger Ebert, kar pa me na njegove zadnje recenzije niti ne čudi več. Bruh od filma ali pa dokaz, da se je zasukalo meni.

    Ocena: totalno sranje

    TOP 25 (20. december, 2010)

    20.12.2010 ob 01:36

    1.Michael Jackson- Keep Your Head Up (1)
    2.Mary J. Blige- I Can Do Bad (2)
    3.Ice Cube- Too West Coast (3)
    4.R. Kelly- How Do I Tell Her (4)
    5.Keri Hilson- Pretty Girl Rock (10)
    6.Michael Jackson & Akon- Hold My Hand (5)
    7.Michael Jackson- Behind the Mask (7)
    8.Kanye West- So Appaled (new)
    9.Jamie Foxx feat. Justin Timberlake & T.I.- Winner (new)
    10.Michael Jackson & 50 Cent- Monster (6)
    11.R. Kelly- Taxi Cab (8)
    12.Brian McKnight feat. Joe, Tyrese, Tank & Carl Thomas- Good Enough (new)
    13.R. Kelly- Love Letter (14)
    14.R. Kelly- Lost in Your Love (16)
    15.R. Kelly- Radio Message (19)
    16.R. Kelly- Music Must Be a Lady (18)
    17.Nicki Minaj- I’m the Best (new)
    18.Trey Songz feat. Nicki Minaj- Bottoms Up (10)
    19.Kanye West- Monster (11)
    20.Quincy Jones feat. Akon- Strawberry Letter 23 (13)
    21.Michael Jackson- Breaking News (15)
    22.Quincy Jones feat. Jennifer Hudson- You Put a Move On My Heart (25)
    23.Diddy- Coming  Home (22)
    24.R. Kelly- I Beleive (12)
    25.Dr Dre feat. Akon & Snoop Dogg- Kush(20)

      Zbogom, prijatelj

      18.12.2010 ob 22:05

      Včeraj sem izvedel pretresljivo novico, da je umrl Vinko. Moj prijatelj Vinko, nekoč solastnik v Celju legendarne videoteke Sova, kjer sem bil vrsto let redna stranka. Četudi se nisva videla že nekaj let, mi je v spominu ostal kot kul možakar. Kot vedno nasmejan, pozitiven in nabrit model, s katerim sem nekoč debatiral ure in ure. Jp, obisk v videoteki Sova zame ni bil le izposoja kaset, marveč druženje z lastniki in čvekanje o filmih, glasbi in aktualnih tračih v mestu. In Vinko, ki ga je občasno menjal tudi Matjaž Ručigaj, drugi solastnik, je bil res faca. Človek na mestu in prijatelj, po zaslugi katerega sem videl vse nove filme in si začel delati tudi svoj lasten filmski arhiv. To so bili časi videokaset, kjer je bila prav Sova najboljša videoteka v mestu. Če filma ni bilo v Sovi, ga ni bilo nikjer. Če ga nista poznala Vinko in Matjaž, pa ga ni poznal nihče.

      Kake dva meseca nazaj sem Matjaža po dolgem času srečal v trgovini. Na hitro sva izmenjala nekaj besed, se kot vedno pohecala in malo počvekala tudi o slabih časih za videoteke, ki jih je uničil internet. Na Vinka se nisva spomnila, če se ne motim. Morda sem ga vprašal, kako se Vinko ima, nisem čisto prepričan. Tudi zato me je ta grozna novica udarila naravnost v srce. Vinko je umrl, Vinka ni več, jebemti. Naš Vinko, kultni možakar iz videoteke Sova, kjer je delala tudi njegova vedno prijazna žena Saša, ki ji na tem mestu izrekam globoko in iskreno sožalje.

      Sploh ne morem verjeti, da ga ni več, da je umrl tako nenadno in da ga nisem videl toliko časa. Vedno sem ga bil vesel, vedno ko sva se srečala, sva si imela veliko za povedati. Pa z Matjažem sta mi pomagala pri izdaji albuma, večkrat pa smo sodelovali tudi poslovno in si pomagali po najboljših močeh. Jaz njima z reklamo v svoji radijski oddaji, onadva meni na škatlah za videokasete. Face, res, z izjemno lepimi spomini in poslovno etiko, ki je danes redkost.

      Vinko je umrl v delovni nesreči v Luki Koper, padel je z višine desetih metrov in podlegel poškodbam. Star je bil 51 let, čeprav sem imel v glavi, da jih ima nekaj več kot 40, tako zelo poln energije in mladostne razposajenosti je bil. Vedno za štose, vedno za dobro debato.

      Eh, ta svet, danes si, jutri te ni. Pa na tako blesav način greš, ko greš prehitro. Zakaj Vinko? Kaj je naredil narobe, da je odšel tako hitro? Nimam pojma, vem samo to, da je bog spet naredil grdo napako.

      Vinko, stara sablja, počivaj v miru. Nikoli, ampak res nikoli, te ne bom pozabil. Tudi po tvoji zaslugi sem videl tako veliko dobrih filmov in filmsko umetnost vzljubil še bolj kot sicer.