Arhiv za December, 2010

Vse naj naj v letih 2011 in 2012

31.12.2010 ob 12:00

Če drugo leto slučajno pozabim, vsem že zdajle želim vse najboljše v naslednjih dveh letih. Veliko zdravja, keša, ljubezni, pozitive, dobre volje, dobre muske in dobrih filmov.

YouTube slika preogleda

Barbra Streisand

30.12.2010 ob 16:32

Zanima me, koliko mladih, ki migajo na tale posran komad, sploh ve, kdo je Barbra Streisand, ali še bolje, so si kdaj zavrteli kako njeno pesem?

YouTube slika preogleda

Recenzije: You Will Meet a Tall Dark Stranger, The Mysteries of Pittsburg, Cyrus, The Heavy

30.12.2010 ob 15:48

YOU WILL MEET A TALL DARK STRANGER

Igralska zasedba najnovejšega filma Woodyja Allena je naravnost odlična. Prav zato je škoda, da je zgodba tako zelo običajna in povsem brez presežkov in svežine mnogih Allenovih komedij nravi. Tu so Anthony Hopkins, ki nekega dne zapusti ženo (Gemma Jones) in si najde zelo mlado ljubico (Lucy Punch), pri kateri seveda ne gre brez viagre. Pisatelj Josh Brolin, ki zapostavlja svojo ženo Naomi Watts in sanja o svoji sosedi (Freida Pinto). In galerist Antonio Banderas, v katerega se zagleda Naomi Watts. Vsi so poročeni, vsi bi radi nekaj drugega. Prav zato naslovni stavek, ki ga Gemmi Jones med neko seanso pove vedeževalka Pauline Collins, ki je nisem v pravem pomenu videl že od leta 1989, ko je blestela v prikupni komediji Shirley Valentine, velja za vse glavne junake, ki si želijo spoznati novo ljubezen, ki jih bo očarala in potegnila iz monotonosti vsakdana. Sprva simpatičen in dokaj zabaven filmček, ki pa se kmalu začne nekoliko vleči in izgublja tempo ter gledljivost. Allen resda zna, toda žal se mu zadnja leta z redkimi izjemami vse prevečkrat zgodijo povsem povprečni filmčki, ki bi jih lahko režiral tudi kdo drug.

Ocena: nič posebnega

THE MYSTERIES OF PITTSBURG

Lahkotno zastavljeni filmi, ki nenadoma uberejo pot v kao globoko in kvalitetno dramo, me vedno pustijo hladnega, saj si zadajo pretežko nalago in gledalca s svojo kvazi kvaliteto začnejo dolgočasiti. Natanko tak je tudi Mysteries of Pittsburg, ki poleg tega še zelo slabo meša različne žanre. Enkrat je drama o odnosu sina in očeta, enkrat je ljubezenski trikotnik, kjer se zaljubita tudi dva moška, enkrat je flirtaška komedija, kjer se glavni junak zaplete s svojo šefico, enkrat pa je zgodba o mladeniču, ki se hoče znebiti sence svojega očeta in zaživeti svoje življenje. Igralska ekipa, kjer v prvi vrsti stojijo Nick Nolte, Sienna Miller, Peter Sarsgaard, Mena Suvari in glavni junak Jon Foster, resda obeta in svojo nalogo opravi solidno, toda film ne dosega svojega namena in ostane na pol poti.

Ocena: nič posebnega

CYRUS

Cyrus me močno spominja na Greenberg z Benom Stillerjem, na žanr resne komedije, če povem preprosto. In na film, kjer igralec, ki je znan po svojih komičnih vlogah, pokaže tudi nekaj dramskega razpona. Natanko tak je tudi John C. Reilly,ki je resda posnel že cel kup resnih vlog, a je zadnje čase vendarle bolj znan po komedijah tipa Step Brothers, Talladega Nights in recimo Walk Hard. Prav to se mi zdi sporno, saj ga film vtakne med dramo in komedijo, kjer deluje zmedeno in se obnaša kot razcepljena osebnost. Kot komik, ki bi rad pokazal, da zna igrati. In kot dramski glumac, ki bi se rad sproščal s komičnimi premori. Jp, Reilly je najboljši v prizoru, ko na zabavi svoje bivše žene Catherine Keener divja na svoj najljubši komad, kar je všeč tudi Marisi Tomei, ki se vanj zaljubi in še isto noč konča v njegovi postelji. Toda pozor, Marisa ima doma odraslega sina Cyrusa (Jonah Hill), ki novega maminega partnerja sprva sprejme pozitivno, potem pa se izkaže, da je vse skupaj zaigral in da mu gre tip na živce. Ne rečem, da filmček nima nekaj svetlih trenutkov in nekoliko nevsakdanjega ozračja, ki ga loči od navadnih komedij s podobno tematiko, toda žal se ne zna preveč dobro sprehajati med dramo in komedijo, kar pomeni, da je preresen za komedijo in preveč trapast, da bi ga vzeli zares.

Ocena: nič posebnega

THE HEAVY

Tale kriminalni triler me je pritegnil predvsem zavoljo dejstva, da sem hotel videti kako se na filmu znajde boksarski pretty boy Gary Stretch, iz katerega hočejo očitno narediti novo akcijsko zvezdo. Ne bom rekel, da je slab, rekel pa bom, da nastopa v preveč klišejskem filmu, ki ga na trenutke resda rešujejo znana igralska imena, a mu med številnimi tematsko podobnimi celovečerci ne uspe splavati nad gladino. Dejansko gre za povsem rutinsko zgodbico o profiju (Gary Stretch), ki mu šefi (Stephen Rea) podtaknejo umazan posel in tečnega policaja (povsem drugačni Vinnie Jones), poleg tega pa ga pestijo še družinske težave z očetom (Christopher Lee) in bratom (leseni Adrian Paul), kar pomeni, da je kmalu na robu živčnega zloma, kar občuti tudi mladenka Shannyn Sossamon, ki mu mora odstopiti stanovanje. Zadnji obračun je dobro posnet, konec se izogne stereotipom, celota pa ne učinkuje dovolj dobro, saj filmu manjkata boljša dramaturgija in precej več domiselnosti pri scenariju.

Ocena: nič posebnega

Nešteti dueti Enriqueja Iglesiasa so za en drek

30.12.2010 ob 03:27

Da mi je bil Insomniac Enriqueja Iglesiasa všeč, sem pisal dolgo nazaj, zato sem bil nekako pozoren kdaj bo izdal nov album in kaj bo ponudil. Ne morem reči, da Enrique ni prebrisan, saj se je oborožil s samimi znanimi gosti, recimo s Pitbullom, Ciaro in Nicole Scherzinger, toda komadi so zanič. So pač trendovski auto tune elektronski drek, ki se trenutno dobro prodaja.

YouTube slika preogleda

In ko smo že pri slabi muski je prav, da omenim tudi nov izdelek Kylie Minogue. Prav tako jeben dance pop, ki najeda živce. No ja, Kylie je bila od nekdaj v tej sceni, res pa je, da mi je bil presenetljivo kul njen album Body Language, predvsem zavoljo komada Red Blooded Woman, kjer je povohala malo r&bja.

Recenzija: Unfaithful

30.12.2010 ob 02:33

UNFAITHFUL

Ko sem prvič slišal za Unfaithful, ki ga je režiral Adrian Lyne, avtor filmov Devet tednov in pol, Usodna privlačnost, Lolita in Nespodobno povabilo, sem bil prepričan, da bo Richard Gere igral moškega, s katerim bo Diane Lane prevarala svojega moža. Prav Gere je bil namreč vedno moški, ki je ženske obračal kot za stavo. S takšnim imidžem si je v osemdesetih zgradil sila uspešno kariero in postal eden zadnjih zares pravih seksualnih simbolov, poslednji ameriški žigolo, če hočete.  Vse do filma Unfaithful, po naše, Nezvesta, kjer so mu nataknili rogove in ga spremenili v dolgočasnega moža z naočniki, ki mu ženo Diane Lane spelje sedemindvajsetletni smrkavec Olivier Martinez. Narobe svet, vam rečem, kljub temu, da mladi Martinez zgleda bolje od njega. Drži, dragi moji, Gere tokrat igra moškega, ki bi mu v kakem drugem filmu ženo speljal prav Gere. Toda tole je drugačen film, kjer ta žena sedaj Zadnji tango v Parizu odpleše z nekim nepomembnim mladcem, fatalno privlačnim žrebcem, ki ji ponudi nespodobno povabilo in pričara Devet tednov in pol strastnega seksa. Novo tisočletje je vsaj po tem filmu sodeč čas samozavestnih žensk, čas pogumne Diane Lane, ki si je drznila prevarati celo Richarda Gerea, pač zato, ker je bil doma malce dolgočasen in ker je pred njo seveda stopil hudičevo privlačen moški, galski Antonio Banderas, če res napihnem. Nezvesta, sicer učinkovita, očarljivo posneta in na trenutke zelo romantična mešanica Zadnjega tanga v Parizu, Devetih tednov in pol, Nespodobnega povabila, Fatalne privlačnosti in seveda francoskega filma La Femme Infidele, ki ga je leta 1969 posnel Claude Chabrol, je torej film o pogumni ženski, ki si omisli ljubimca. Ki je ne zanimajo posledice njenega spornega dejanja. Ki jo zanimajo samo prepovedani trenutki strasti z mlajšim moškim. Povedano drugače, Fatalna privlačnost z ženske perspektive, kjer so vloge pač malce spremenjene, posledice in nauk pa popolnoma enaka. Zgodba je resda klišejska, toda Adrian Lyne jo spelje dovolj prepričljivo in gledljivo, da gledalec pade v dogajanje in da se mu tudi vsi trije glavni protagonisti za precej časa vtisnejo v spomin.

Ocena: vredno ogleda

Happy Birthday: Noomi Rapace

29.12.2010 ob 13:18

Noomi Rapace, ki je včeraj praznovala 31 let, je zaslovela z odlično odigrano vlogo Lisbeth Salander v švedski trilogiji Millennium, ki se zdaj končno vrti tudi v naših kinih. Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem in Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo, so filmi, ki so obnoreli tudi Američane, ki zdaj v režiji Davida Fincherja pripravljajo tudi rimejk.

Da bo čudaška Noomi zanimiva tudi za Hollywood, je bilo samo še vprašanje časa, kar pomeni, da jo bomo v naslednjih letih videli v številnih ameriških filmih, tudi v novem Alienu, ki ga snema Ridley Scott, in v nadaljevanju Sherlocka Holmesa, ki ga spet snema Guy Ritchie.

null null

Pop Corn: Milan Kamnik, Abadon

29.12.2010 ob 12:47

Milan Kamnik je legenda, ki country glasbo ustvarja že več kot dvajset let. Tokrat se je oglasil zaradi nove in v Nashvillu posnete plošče Za Mušter, ki je všeč celo meni, pa četudi te zvrsti glasbe ne poslušam. Kul mi je, da Milan poje v svojem koroškem narečju in da se zna šaliti ob pravem času. Skratka, možakar na mestu, z imidžem Johnnyja Casha in z obrazom Johna Waynea.

Borut Šmon, prav tako doma s Koroške, z Abadoni nažiga že iz začetka devetdesetih. Stari roker, torej, ki fura fuzijo iz sedemdesetih in šestdesetih ter upa, da se bodo Abadon nekoč vendarle prebili v ospredje naše glasbene scene. Zanimiv model, pravi nostalgik, s katerim je bilo zanimivo počvekati.

Danes ob 21. uri pa v zadnji letošnji oddaji gostim plesno pevsko zasedbo All 4 Play, nekoč 4 Play. Samo na VTVju in v oddaji Pop Corn. Glejte, če bo čas.

R. Kelly: Love Letter

29.12.2010 ob 04:00

Pa sem se vendarle odločil, da spišem nekaj besed o tejle nostalgični mojstrovini, kjer se je R. Kelly sredi mode elektronskih glasbenih podlag in auto tune vokalov pogumno odločil za prvinski in avtohtoni soul in r&b iz mladosti naših staršev. Jp, tole je vrhunski poklon časom, ki jih ni več, se pravi časom, ki so jih uničile nove glasbene smernice, kjer ni več pomembno o čem poješ in kakšna glasba te spremlja. Važno je, da imaš hit in da nekaj na hitro spacaš skupaj. Prav zato je Love Letter, ki ga je Kelly posnel po premalo prepričljivem albumu Untitled, tako zelo dobrodošel in unikaten. Poln odličnih in melodičnih pesmi, ki govorijo o ljubezni, pa ne na način kot smo ga pri Kellyju vajeni od prej, marveč elegantno, spoštljivo in romantično, povsem v stilu nekdanjih pevcev torej. Album z redkimi izjemami resda nima tipičnega hita, kar pa ni tak problem, saj gre za super idejo in koncept, ki ga ni na tak način izvedel še nihče. Kelly je popolnoma vse pesmi, kjer je tudi njegova izvedba Jacksonove uspešnice You Are Not Alone, napisal in uglasbil popolnoma sam, kar je velik dosežek vreden vseh mogočih pohval. Kelly je glasbeni genij, ki se je hvala bogu začel zavedati, da sta elektronika in auto tune za mulce kot je Usher. In da mora svojim oboževalcem letos postreči z nečim drugačnim.

Najboljše so brez dvoma When a Woman Loves, Radio Message, Taxi Cab, Lost in Your Love in seveda How Do I Tell Her, ki jo brez slabe vesti postavljam med njegove najboljše balade, ki jih je zbral tudi na albumu Epic, ki ga, če se ne motim, v ZDA ni izdal.

In pozor, Kelly je Love Letter izdal na isti dan kot so izdali novi album Michaela Jacksona, kar je brez dvoma dan, ki si ga velja zapomniti za vse večne čase, saj se ne bo ponovil nikdar več.

In da ne pozabim, v Big Bangu ne samo da tegale albuma nimajo, tudi jasno jim ni, kdo je R. Kelly. Nič novega.

http://www.dailymotion.com/videoxemm2w

Recenzija: Zodiac

28.12.2010 ob 23:11

ZODIAC

David Fincher, ki se je s serijskimi morilci srečal že v kultnem trilerju Sedem, se je tokrat več kot zavedal, da mora posneti drugačen film. Film o serijskem morilcu, ki se mora ločiti od vseh ostalih filmov o serijskih morilcih. Filmov o serijskih morilcih je bilo namreč zadnja leta več kot filmov o zombijih in o govorečih živalih, zato bi bil še en podoben film povsem odveč. In Fincher je šel do konca. Do ultimativnega filma o enemu izmed najbolj zloglasnih serijskih morilcih, ki je več kot štirideset let kot za šalo obračal policijo in medije. Prvič je udaril v šestdesetih, zadnjič v sedemdesetih, potem pa je izginil in se uspešno skril do današnjih dni. Prav imate, možakarja, ki je v San Franciscu zverinsko pobijal nič hudega sluteče zaljubljene pare in o svojih dejanjih sproti ter pogumno obveščal medije in policijo, niso nikdar ujeli. Pa četudi so mu bili ves čas za petami, čeprav so imeli nekaj zelo verjetnih osumljencev. Problem je bil v dokazih. V sto odstotnih indicih, s pomočjo katerih bi mu lahko zagotovo dokazali krivdo. Ko so bili blizu, so bili v bistvu daleč, ko so bili daleč, pa niso imeli pojma, da so blizu, če zakompliciram. Lahko bi rekli, da je na primeru delovalo premalo policajev in da so bili vsi po vrsti nesposobni. Da je bil morilec preveč zvit. In da jih je zmedel s pismi, ki jih je pošiljal medijem. Toda lepo vas prosim, zakaj so ga iskali na obroke? Zakaj so nekatere priče uporabili šele po desetih letih? Zakaj se jim je zdel primer nezanimiv že po petih letih? Zakaj niso kot pričo uporabili ženske, ki je padla iz morilčevega avtomobila? Zakaj ni karikaturist Robert Graysmith (Jake Gyllenhall), ki je potem o morilcu izdal celo knjigo po kateri so posneli tale film, policije obvestil o tistemu skrivnostnemu kino operaterju? Zakaj ga policist David Toschi (Mark Ruffalo), ki je za iskanje morilca porabil celo življenje, ni vzel dovolj resno, ko mu je pokazal nove dokaze? Zakaj za hudiča so tako močno zaupali strokovnjakom za pisavo? In jasno, zakaj niso glavnemu osumljencu dokazov preprosto podtaknili, saj so dobro vedeli, da je kriv? Cel kup zakajev tegale dobro narejenega, a vendarle nekoliko predolgega in celo preveč kompleksnega filma, ki zaradi pretirane natančnosti recikliranja resničnih dogodkov pozabi na napetost in gledalca na trenutke malce dolgočasi. Če ne bi šlo za resničnega morilca in za kopiranje prizorov, ki so se pripetili tudi v resnici, bi vrgel tudi hudo obtožbo vlečenja za lase na račun scenarija, tako pa bom vrgel le dejstvo, da gre za preveč avtentično obdelavo resnične zgodbe, ki pozabi, da vendarle gledamo film ne pa dokumentarec. Tako je, Zodiac je film, ki pretirava z dejstvi in svojo zgodbo razvleče v nedogled. Pa film, ki bi ga lahko zaradi odlične vloge Roberta Downeyja vzeli tudi kot navihano komedijo in parodijo. Ter seveda film, ki je zavoljo prej omenjenih bedarij ekipe, ki je lovila morilca, tako zelo nerealen, da mu ne verjamemo, da se je zgodil tudi v resnici. Tako je, resnična  zgodba morilca, ki si je nadel ime Zodiac, je bila tako zelo trapasta, da bi se lahko zgodila le na filmu. Le v kriminalki Dirty Harry, kjer bi Clint Eastwood morilca našel v pol ure in z njim razčistil s strelom v glavo. Zodiac ima nekaj zelo dobrih momentov, kot celota pa ne  prepriča, saj se vleče in po kakih dveh urah začne izgubljati sto odstotno zanimanje gledalca.

Ocena: nič posebnega

Recenzije: Unstoppable, The Town

28.12.2010 ob 02:00

UNSTOPPABLE

Vlak je od nekdaj zelo priljubljena filmska tema. Na vlaku se v filmih zgodi veliko različnih stvari. V filmu Under Siege 2 so ga zasedli teroristi. V filmu Murder on the Orient Express so na njem iskali morilca. V filmu The Cassandra Crossing so se potniki okužili z virusom. V filmu The Train so na njem skrivali umetnine. V filmu The Polar Express se je deček z njim peljal v pravljični svet. V filmu Terror Train je po vagonih potnike preganjal psiho. V filmu Before Sunrise pa sta se na vlaku zaljubila fant in punca. Vlak je vrhunska filmska kulisa, kraj dogajanja, ki dopušča veliko možnosti in domišljije. Tako je tudi tokrat, v najnovejši akcijski mojstrovini Tonyja Scotta, ki je v glavno vlogo železniškega inženirja Franka tako kot v večini svojih filmov postavil znova izjemno prepričljivega Denzela Washingtona. Vlak je tokrat podivjan kot tovornjak Spielbergovega filma Duel, kjer prav tako ni bilo šoferja. Ker dva železniška delavca zamočita rutinsko nalogo, vlak z lepim številom vagonov namreč zdrvi po tirnicah in se, kot pove že  naslov filma, noče pa noče ustaviti. Vlak je dejansko terorist, ki vdre v mirno ameriško rutino. Ali še bolje, vlak je kot Godzilla, ki ga lovijo s helikopterji, nanj streljajo in mu pravijo son of a bitch. Vlak je poosebitev zla, kot beli morski pes v Žrelu, če pavšaliziram. Prav zato ga lahko morda ustavi le stari dobri Denzel, ki mu spešno asistira mladi Chris Pine, katerega žena pokliče šele v trenutku, ko je v smrti nevarnosti. Drži, tole je film o tem, da jezno žensko omehča le skrajno nevarna situacija, kjer mora njen mož izpasti junak, če hoče nazaj dobiti njeno hladno srce. Isto velja za očeta, torej za Denzela, ki ga mlajša hčerka pred herojskim reševanjem vlaka ne mara preveč. Jp, novinarske kamere snemajo celotno dogajanje. To je breaking news, ki spominja na bežanje O.J. Simpsona. Tudi zato je tale film tako zelo dober, saj gledalcu situacijo oriše zelo široko in kompleksno. Z vseh zornih kotov, ki bi se zagotovo zgodili tudi v resnici. Pa tudi igralska zasedba je dobra, saj se poleg Denzela Washingtona in Chrisa Pinea izkaže tudi uslužbenka Rosario Dawson, ki zadevo nadzoruje preko telefona in iz pisarne. Super tempo, prepričljiva kamera, napeto dogajanje in dobra doza realnosti delajo film, ki mine kot bi trenil. In ki ga gledalec od začetka do konca požira z velikim navdušenjem.

Ocena: presežek

THE TOWN

Najprej iskrene čestitke Benu Afflecku, ki je vlogo režiserja, glavnega igralca in koscenarista opravil z odliko. Tole ni le film o skupini bančnih roparjev, ki jih lovi FBI, tole je čista žanrska poslastica, ki zmaga tudi z odličnim ozračjem, vrhunsko dramaturgijo, enkratnimi dialogi in s celo kopico prizorov, ki se jih ne bi branile niti dobre stare roparske kriminalke, katerim se je v devetdesetih s filmom Reservoir Dogs uspešno poklonil Quentin Tarantino. Super izdelek, ki se zavrti okoli glavnega junaka Douga MacRayja, ki bi rad prenehal z ropanjem, ki bi rad ven iz tega sranja, ki se je zaljubil v uslužbenko (Rebecca Hall) banke, katero je oropal skupaj s svojo ekipo profijev, ki imajo še bolj izvirne maske od modelov filma Point Break. Toda stvar ni tako zelo preprosta, pa četudi ima Doug v glavi, da je sam svoj šef. Teži mu naročnik Pete Postlethwaite, čedalje bližje mu je FBI agent Jon Hamm, njegov prijatelj James Coughlin (odlični Jeremy Renner) pa prav tako ne presene ideje, da bi zapustil ekipo. Da se Doug loti še zadnjega ropa, je povsem razumljivo. Da se stvari zapletejo do vrelišča, pa prav tako ni treba posebej izpostavljati. In Affleck vse segmente filma zrežira in zloži v vrhunsko celoto. Tudi odnos Douga in njegovega očeta (Chris Cooper), ki ždi za rešetkami, je prepričljiv del koncepta. Tako kot divje posneti strelski obračuni, kjer film kljub bombastičnosti nekaterih prizorov ne pretirava in ohranja stik z realnostjo ter zastavljeno kvaliteto. Vse skupaj je tako zelo dobro, da bi se lahko kot avtor podpisal tudi Clint Eastwood. Nekako nostalgičen film, če prav pomislim. Kot da bi ga posneli v sedemdesetih, ko je bil pri filmih zelo važen tudi prebrisan in prefinjen scenarij. Četudi je tematika klišejska in že tisočkrat obdelana, film nima težav s svežino in svojim pristopom, saj skorajda brezhibno zmeša kriminalko, triler, dramo in ljubezensko zgodbo ter gledalcu servira izjemno dodelane like, ki jih zlepa ne bo pozabil. Jp, Gone Baby Gone je bil vaja, The Town pa je predstava, ki za zadetek v polno ne potrebuje Roberta De Nira, Ala Pacina in Michaela Manna.

Ocena: presežek

TOP 25 (27. december, 2010)

27.12.2010 ob 23:00

1.Michael Jackson & Akon- Hold My Hand (1)
2.Michael Jackson- Keep Your Head Up (2)
3.Keri Hilson feat. Rick Ross- The Way You Love Me (new)
4.Keri Hilson- Pretty Girl Rock (7)
5.Jamie Foxx feat. Justin Timberlake & T.I.- Winner (8)
6.Keri Hilson- Buyou (new)
7.Keyshia Cole feat. Nicki Minaj- I Ain’t Thru (16)
8.Mary J. Blige- I Can Do Bad (3)
9.R. Kelly- How Do I Tell Her (4)
10.Michael Jackson- Behind the Mask (6)
11.R. Kelly- Radio Message (5)
12.Kanye West- So Appalled (12)
13.Michael Jackson & 50 Cent- Monster (11)
14.Diddy feat. Trey Songz- Your Love (15)
15.Ice Cube- Too West Coast (10)
16.R. Kelly- Taxi Cab (13)
17.Michael Jackson- One More Chance (14)
18.Nicki Minaj- I’m the Best (18)
19.Michael Jackson- Breaking News (18)
20.Michael Jackson- Hollywood Tonight (19)
21.Brian McKnight feat. Joe, Tyrese, Tank & Carl Thomas- Good Enough (9)
22.Michael Jackson- All I Need (new again)
23.R. Kelly- Love Letter (20)
24.Quincy Jones feat. Akon- Strawberry Letter 23 (23)
25.Quincy Jones feat. Jennifer Hudson- You Put a Move On My Heart (24)

Ne-Yo & Keri Hilson: Knock You Down live

27.12.2010 ob 22:27

Najboljši del nastopa, ki ga je vedno elegantni in zelo nadarjeni Ne-Yo izvedel na afterparyju letošnjih American Music Awards. Ker je med publiko sedela tudi Keri Hilson, je bilo jasno, da jo bo povabil na oder in da bosta skupaj zapela Knock You Down, eno najboljših pesmi lanskega leta.

YouTube slika preogleda

Vse najboljše, Slovenija

27.12.2010 ob 04:25

Slovenija je resda stara že dvajset let, toda žal se obnaša tako, kot da je še vedno v plenicah. Dokler bo tako, bomo v dreku.

YouTube slika preogleda

Recenzije: Mega Shark vs. Crockosaurus, Mirrors 2, Shadow, Behind the Mask: The Rise of Leslie Vernon, The Poughkeepsie Tapes

26.12.2010 ob 16:22

MEGA SHARK VS. CROCOSAURUS

Tole je nadaljevanje filma Mega Shark vs. Giant Octopus, ki so ga prav tako naredili pri med določeno publiko čedalje bolj popularnem studiu Asylum, ki serijsko proizvaja tako imenovane mockbusterje, o katerih sem govoril že pri filmu Mega Piranha. Pač filme, ki do plafona napihnejo aktualno uspešnico ali določeno tematiko in kljub mikro budžetu skušajo operirati z megalomanskimi posebnimi efekti. Žal gre tokrat za preveč resen film, ki za razliko od Piranhe ne premore prav nič humornih dodatkov, kar ga pokoplje že v prvih desetih minutah, kjer celo Jaleel White, kultni Steve Urkel, skuša igrati resnobno dramsko vlogo. Dvoboj med orjaških morskim psom in nič manj orjaškim krokodilom, ki se udarita sredi oceana, spominja na vse tiste cenene japonske filme o Godzilli, vse skupaj pa je še slabše kot pri filmu Moby Dick, ki so ga letos prav tako naredili pri Asylumu.

Ocena: izguba časa

MIRRORS 2

Drugo poglavje meni zelo všečne in prekleto srhljive grozljivke Mirrors iz leta 2008, prvo polovico servira nekaj povsem dostojnih strašljivih momentov, ki jih krona še z zelo udarnimi in krvavimi umori, kjer je brez dvoma  najboljši tisti, ko neka ženska umre pod tušem. Žal nato sledi preveč povprečen tempo, s preveč klišejskim zapletom, ki pokvari dobre reči iz začetka. Namesto Kieferja Sutherlanda je tokrat glavni Nick Stahl, ki ga v ogledalu preganja duh pogrešane mladenke, gledalec pa, kot sem že povedal, kljub premalo prepričljivi atmosferi in nekoliko okorni dramaturgiji, dobi nekaj solidnih prizorov, ki pripomorejo k temu, da se vsaj kak dan ne boste upali povsem mirno pogledati v ogledalo.

Ocena: nič posebnega

SHADOW

Ko gledalec vidi prizor, kjer glavni junak na steni srhljivega psihopata, ki uživa v mučenju svojih ujetnikov, opazi slike Hitlerja, Stalina in Busha, se zave, da gleda politično zelo pogumno grozljivko. Zgodbo, ki nam hoče reči, da je Bush med vojno v Iraku počel iste svinjarije kot Hitler in Stalin med drugo svetovno vojno. In to še ni vse, psihopat, ki zgleda kot Golum iz Gospodarja prstanov, ali še bolje, kot tisti spak iz kultne grozljivke The Hills Have Eyes, hrani tudi posnetke iz Čečenije, Abu Ghraiba in Kosova. Drži, tip je fan resničnih masakrov, vojn, etničnih čiščenj, mučenj in diktatorjev, ki mu služijo za vzor, ko v svoje kremplje dobi nič hudega sluteče izletnike, med katerimi je tudi bivši vojak David (Jack Muxworthy), zdaj gorski kolesar, ki ga preganjajo tudi podivjani lokalni lovci. Tole, kar omenjam, je kul in sveže, žal pa je vse ostalo le kliše filmov o nič hudega slutečih posameznikih, ki padejo v roke psihopatom in takšni ter drugačni torturi.

Ocena: nič posebnega

BEHIND THE MASK: THE RISE OF LESLIE VERNON

Tale kvazi dokumentarec se začne enkratno. S snemalno ekipo in novinarko (Angela Goethals), ki raziskuje umore Jasona Voorheesa, Freddyja Kruegerja in Michaela Myersa, ki se jim malce kasneje pridruži še Leslie Vernon (Nathan Baesel), resnični serijski morilec, ki je pristal na intervju in dovolil, da ga snemajo med pripravami za veliko vrnitev, kjer kani tako kot nekoč spet poklati nekaj prebivalcev svojega rodnega mesteca. Dobra mešanica komedije in grozljivke, kjer Vernon snemalni ekipi natančno razloži vsak svoj korak in jim predstavi tudi nekega ostarelega serijskega morilca, ki je zdaj v pokoju, saj je prepričan, da je posel izgubil svoj čar. Odštekana atmosfera, sveže ideje in zanimivo zastavljena zgodba, ki pa v zadnji tretjini žal postane le še en film o serijskem morilcu, kar je škoda, saj gledalca razočarajo klišeji, ki skorajda pokvarijo vse pred tem prepričljivo izvedene finte. V stranski vlogi je super videti Roberta Englunda, ki igra psihiatra in se dejansko pokloni Donaldu Pleasencu iz Noči čarovnic, nič manj dobro pa ne deluje hitra vlogica kultne Zelde Rubinstein, ki jo kamera ujame v knjižnici. Vsekakor zanimiv in okej filmček, ki pa mu, kot sem že povedal, v zaključku zmanjka nekaj sape.

Ocena: vredno ogleda


THE POUGHKEEPSIE TAPES

Uf, tole pa je zajebano dober in prepričljiv mokumentarec, narejen v maniri filmov Paranormal Activity, Čarovnica iz Blaira, The Last Exorcism, Lake Mungo, The Fourth Kind in recimo Ghostwatch. Saj veste, igrani film, ki ga izvedejo kot dokumentarec, kot resnično zgodbo, z željo, da se gledalci še dodatno poserjejo od strahu, z vsemi potrebnimi fintami, da res dobimo občutek, da je šlo zares in da ne gre za igrani film. In tokrat ne gre za duhove in demone, marveč za serijskega morilca, ki je svoje žrtve pridno snemal in FBIju pustil grozljivo zapuščino. Zares morbidne in brutalne posnetke, ki jih film mojstrsko vključi v zgodbo, kjer kamera intervjuva vse glavne osumljence, torej detektive, forenzike, očividce, zdravnike, prihiatre, svojce in celo neko žrtev, ki je preživela torturo. Zajeban film, ne glede na to, da vemo, da je vse skupaj izmišljeno. Mojstrovina žanra, narejena bolje od pravih dokumentarcev, ki pošteno pretrese gledalca. Tudi zavoljo najdenih posnetkov, ki so namerno narejeni v zelo slabi vhs kvaliteti, da delujejo še bolj avtentično in strašljivo. Skrajno direktna študija psihopata, ki se izživlja nad svojimi ubogimi žrtvami, in zelo kompleksna oslikava dogajanja, ki sodi zraven.

Ocena: presežek

Anti božič

25.12.2010 ob 22:55

Ne bom rekel, da sem Grinch, saj nimam nič proti božiču in lučkam, toda sploh nimam občutka, da je božič, da je sploh kak praznik. Če me ne bi včeraj na to opozorila  mama, bi dejansko pozabil, ali še bolj nazorno, če se ne bi vse trgovine zaprle veliko prej, sploh ne bi pomislil, da je kak poseben dan. Zunaj je deževno in megleno, prav nič praznično torej. Čeprav ne maram snega, za božič paše na ulicah. Ker ga ni, imam občutek, da božiča sploh ni. Polnočnice me ne zanimajo, saj se mi zdijo dolgočasne, smrekice pa po moje spet ne bom postavil, saj je zadeva izgubila čar odkar ne živim več doma. Čisto navaden dan potemtakem. Tudi danes, ko je vreme še bolj klavrno in ko sem len še bolj od lenivca.

YouTube slika preogleda