Recenzija: Gremo mi po svoje

25.11.2010 ob 00:09

GREMO MI PO SVOJE

Če kaj za slovenski film drži kot pribito, je to dejstvo, da znamo delati mladinske filme. Kekec in Sreča na vrvici, hudiča, še Nepopisan list je bil okej. In Gremo mi po svoje odlično nadaljuje trend dobrih mladinskih slovenskih filmov, ki so vsaj stokrat boljši od večine ostalih pretenciozno dolgočasnih pizdarij kot sta bila nazadnje recimo Piran-Pirano in Slovenka. Ne bom rekel, da je Gremo mi po svoje najboljši slovenski mladinski film, saj ima kar nekaj napakic, toda nobena ni usodna in vse z lahkoto zabriše dober tempo, živahna atmosfera, spretna režija, solidne igralske kreacije, dovolj prepričljiva dramaturgija, lepa lokacijska scenografija, tekoča zgodba in pisana paleta mulcev, ki se znajdejo na taborjenju in doživijo vse tisto, kar doživlja odraščajoča mladina. Režiser in scenarist Miha Hočevar zna. Tudi Jebiga in Na planincah sta mi bila zelo všeč. Hočevar ne filozofira, ampak filme snema za gledalce, kar je kul. Tudi v fantazijskih sekvencah, ki jih je posnel zelo dobro in so za naše razmere čisti presežek vizualizacije in čarobnosti. Tudi ko  je treba prebuditi čustva z ravno pravšnjo mero patetike ob smrti papige. In tu je Jurij Zrnec, ki igra taborniškega starešino, tečnega, nedojebanega in kljub temu simpatičnega možakarja, ki šmira s kuharico in se jezi na svoje varovance. Da se gledalci v kinu režijo samo zato, ker ga pač igra Zrnec, ni potrebno posebej poudarjati. Zrnec povzroča smeh četudi ne počne nič smešnega, kar je jasno, saj ga imajo gledalci izjemno radi in so prepričani, da je edini zares zabavni zvezdnik v Sloveniji. Prav zaradi tega mi je šel prve pol ure na živce, saj ni počel drugega kot igral samega sebe in obračal vloge oddaje As ti tud not padu. Potem sem se ga navadil in mu nikakor ne morem očitati slabe predstave. Je natanko tak kot je treba za to vlogo. In dosti boljši od kakih glumaških pozerjev, ki so prepričani, da si za vsak slovenski film zaslužijo oskarja. Gremo mi po svoje štima, ni presežek, je pa zelo simpatičen, gledljiv, dinamičen in za ciljno publiko dovolj zabaven filmček, ki ga toplo priporočam  slovenski mladini.

Ocena: vredno ogleda

 

19 komentarjev na “Recenzija: Gremo mi po svoje”

  1. spookymulder spookymulder pravi:

    Če se nekako strinjam z “oceno” vredno ogleda (razlog bom navedel na koncu), pa se ne morem skoraj na nobeni točki strinjati z recenzijo.

    Hipoteza da Slovenci znamo delati mladinske filme pade že zaradi fundametnalne nelogičnosti, da jih preprosto ne delamo!!! Kdaj smo že v kinu nazadnje videli mladinski film?!? Če naredimo vsakih nekaj desetletij dober mladinski film je to na žalost bolj izjema, kot pravilo. Zato je povsem nelogično govoriti o “trendu” dobrih mladinskih filmov. Trend imajo lahko Nemci, ki jih posnamejo po nekaj deset na leto, ne pa mi, ki posnamemo enega ali dva na 10 let.

    In ravno v tem je glavni problem – da mladi igralci nimajo nobenih igralskih izkušenj in nobene filmske kilometrine. Ko/če namreč posnamejo en film, do naslednjega mine toliko časa, da so že preveliki in prestari za mladinske filme. Ne rečem, da se mladež v Gremo mi po svoje ne trudi po najboljših močeh, toda to je svetlobna leta daleč od prepričljive igre mladih igralcev, kot jo lahko npr. vidimo v nemških ali francoskih filmih, če že ni pošteno, da delamo primerjav z odraslimi igralci, ki vendarle imajo za sabo neko igralsko šolo (vsaj večina).

    Nadalje, primerjava filmov kot smo Gremo mi po svoje s Piran – Pirano ali Slovenka je povsem neumestna, saj gre za mešanje hrušk in jabolk – za žanrsko neprimerljive filme. Kot sem razumel, so bile take nelogične medsebojne primerjave filmov nekaterih komentatorjev tudi razlog, da si pred kratkim spremenil številčne ocene v opisne, zato ne razumem, da sedaj tudi sam potegneš take nerazumljive primerjave.

    Ampak gremo nazaj k filmu Gremo mi po svoje in ga razčlenimo:
    - dober tempo … če pod dober tempo razumemo le konsistentnost pomanjkanja konkretnih zapletov, potem se strinjam, sicer pa je tempo porazno zaspan in monoton, kot bi gledali kakšen zavrt Somrak
    - živahna atmosfera … živahnost je na želvje počasnem nivoju sramežljivega najstniškega spogledovanja in zdolgočasenega pohajkovanja po gorah z enim samim dramatičnim elementom (smrt papige), še celo glavni komični element (Zrnec) je tako depresivno koleričen, kot da je ravnokar ušel iz scene filma Kruh in mleko
    – spretna režija … režija je dejansko eden redkih svetlih elementov, ki iz zgodbe potegne maksimum
    - solidne igralske kreacije … kot že rečeno, otroški del nima nobene filmske kilometrine, zato je ves čas na meji med pretirano melodramatičnostjo ali pa očitno zaigranostjo
    - dovolj prepričljiva dramaturgija … dramaturgija NI, oziroma je na tako nizkih obratih, da spontano ugasne na vsakih nekaj minut praznega teka, edino Feniksovo vstajenje iz tega pogorišča pa ponudi zadnji let papige
    - lepa lokacijska scenografija … res je, pri naravnih lepotah Slovenije še celo slovenski film ne more zgrešiti ;-)
    - tekoča zgodba … tekoča na ravni mrtvega teka brez nekega smisla ali cilja, saj se vse dogaja zgolj zato, da se pač nekaj dogaja, pa čeprav se dejansko nič ne zgodi
    - pisana paleta mulcev … pisana, a na žalost premalo razvita, saj le o redkih izvemo kaj konkretnega, zakaj so taki, kot so, pa tudi nekega konkretnega razvoja likov preko filma ni zaznati

    Miha Hočevar dejansko zna snemati mladinske filme in hvala bogu, da imamo vsaj enega režiserja, ki se ne “boji” tega žanra in ustvarjanja filmov za gledalce, a se moramo ravno zaradi tistih nadnaravnih sanjskih sekvenc bati, da ni morda tudi on na poti iskanja simbolnih artističnih filmskih presežkov, ki so redna tema naših filmov, a na žalost v mladinskih filmov nimajo prav nič za iskati. Res je, ti segmenti so pravi vizualni presežek, toda za samo zgodbo povsem nepotrebni in celo moteči, saj s svojo srhljivostjo in globoko filozofijo pokvarijo celotno atmosfero otroške razigranosti. Neko goloboko in simbolno filozofiranje o smrti in smislu življenja pač ne sodi na tak način v mladinski film, saj preveč grobo prekine rdečo nit in hkrati zgodbi ali glavnim likom ne doda nekega pomena.

    Zrnec je dejansko mesija tega filma, ki zna gledalca peljati čez morje v obljubljeno deželo, pa čeprav je na vseh točkah preprosto samo to, kar smo od njega že vajeni – vedno zabavni Zrnec, slovenski Jim Carrey, ki je smešen tudi takrat, ko bi moral biti antipatičen in ki mu ne zamerimo niti tega, da na koncu njegov lik doživi nelogičen obrat za 180 stopinj v smislu: Cel film bom težak, na koncu pa bom rekel “Ma smo se hecali” in bom postal dobričina. Brez vsakega smisla ali razvoja lika!

    A ko je bilo vse to povedano, verjetno nekako ne gre v račun veliko število gledalcev in moje strinjanje z oceno “vredno ogleda”. Razlog je isti in dejansko zelo preprosto: v Sloveniji naredimo tako malo mladinskih filmov, da je to očitno postal muzejski primerek in neke vrste tržna niša, ki si jo gledalci želijo in z odobravanjem in zanimanjem sprejmejo, ne glede na kvaliteto. In iz tega vidika tudi sam dajem filmu višjo oceno, kot bi jo dal, če bi šlo za kakšen tuj mladinski film in ga prav tako toplo priporočam naši mladini, seveda v upanju, da se iz tega ne bodo učili filmske obrti, temveč preprosto zato, da bodo sploh vedeli, kaj sploh je slovenski mladinski film.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ah, Spooky, saj veš, da že pregovorno rečemo, da so naši mladinski filmi super in da smo jih res znali delati. Pa tudi večkrat jih zavrtijo po tvju, tako da dobim občutek, da gre za trend, pa četudi sem se res malce slabo izrazil.
    Pa vzami kot da Gremo mi po svoje nadaljuje kvaliteto Kekca in Sreče na vrvici če želiš.

    Tvoja razprava o mladih igralcih je nelogična, saj se skoraj nikoli ne zgodi, da bi potem igrali še v kakem filmu in delali kariero, tako da gre ponavadi za en sam film, kjer mlad igralec potem to kariero opusti.

    Nemški mladinski filmi? Ne ga srat, ti so šele zanič. Le spomni se tistih nadaljevanj o fuzbalu ali predelav Ameriške pite, čisti bruh vse po vrsti.

    Se strinjam, da je marsikomu manjkalo malce več prepričljivosti in da so bili dialogi nekoliko leseni, a mene to ni preveč motilo, sem se kmalu navadil na minuse, saj je kljub temu izpadlo dovolj spontano in simpatično. Lahko pa rečem, da nihče od mulcev ni rojen na glumca, to pa.

    Primerjava s Piran Pirano in Slovenko je še kako umestna, saj je Gremo mi po svoje čisto nasprotje tistega kvazi umetniškega dreka. Pa ne zaradi žanra, marveč zaradi vsega ostalega. Sicer pa zame slovenski film itak nima žanra, je pač žanr zase, je pač slovenski film. In znotraj tega mirne duše primerjam vse.

    Alinej ne bom komentiral, saj sva očitno gledala različna filma, rekel pa bi, da ti ne bi škodilo, če bi kdaj takole seciral kakega Čarovnikovega vajenca, ki je res sranje pa ti je bil kot vem zelo všeč :)

    O ja, pa sodi, več kot sodi, saj nam da vedeti, da na mladih svet stoji in da se stara generacija umika, se pravi, da zaušnico naši vladi, ki podaljšuje delovno dobo in mladim onemogoča službe in kariere. Poleg tega pa je dedek sila zabaven, zato mi ni jasno zakaj bi uničil tempo filma, niti pod razno ga ne. Kot ga ne napihnjena noga Jurija Zrneca, ki je tudi del fantazijske sekvence.

    Zrnečev lik je okej, pač sprosti se, zakaj pa ne, magari s pomčjo seksa s kuharico. Le zakaj bi sinu zatežil in zajebal vse. Saj je cel film faca, le malo tečen je. Če ne bi bil faca, se ne bi zezal z vzgojiteljico in oponašal njeno hojo, pa s kuharico tudi ne. Pač tečen je malo, to je vse.

    Ni jih tako malo, če natančno pomisliš. Glede na število vseh filmov jih je ravno prav. Pa po tvju jih je kar nekaj, le da pač v kina ne pridejo.

    Mladina pa prekleto dobro ve kaj je slovenski mladinski film, saj vsaj enkrat na leto gleda Kekca in Srečo na vrvici.

    Pa tudi Nepopisanega lista niso pozabili, pa Izgubljenega zaklada tudi ne, če mene vprašaš.

  3. spookymulder spookymulder pravi:

    Trditev, da Gremo mi po svoje nadaljuje kvaliteto Kekca ali Sreče na vrvici je naravnost filmokletna in za tako izjavo bi te v srednjem veku priklenili na pranger ali pa zaprli v kletko in namočili v Ljubljanico. ;-)

    Šalo na stran prijatelj, tako pretiravanje res ne gre na čast mladinskim klasikam, kot sta Kekec in Sreča na vrvici, ki sta dejansko večna filmska evergreena prav zaradi svoje otroške razposajenosti, nagajivosti in spontanosti, o katerih v Gremo mi po svoje ni ne duha ne sluha.

    V tujini je povsem logično, da nadarjeni mladi igralci igrajo v več filmih, niti ne nujno nadaljevanjih istega filma, hkrati pa tudi večja produkcija mladinskih filmov samim filmskim ustvarjalcem da več izkušenj, kako je potrebno usmerjati mladež pred kamerami, zaradi večje konkurence pa tudi skušajo na vsak način iz mladih izvleči večjo angažiranost in boljšo igro.

    Glede namških mladinskih filmov se strinjam, da če gledaš samo tiste, ki pridejo k nam v kino, je logično, da ti postane slabo, ker gre za (slabo) kopirane hollywoodske vzorce brezglavih komedij, toda v njihovih kinih in na TV-ju se vrti obilica veliko bolj kvalitetnih mladinskih filmov, ki so za gledalca pravi užitek, tako mladega, kot tudi odraslega.

    Glede primerjav med slovenskimi filmi si v bistvu pristal na istem, kot tisti, ki trdijo, da so npr. Plačanci v primerjavi z Botrom katastrofalno slab film. Trapasta primerjava, ki ne zdrži nobene logike, ampak točno to počneš s tvojo hipotezo, da slovenska filmska produkcija nima žanra in da lahko kar tako križem kražem primerjamo hruška, jaboke in slive.

    Če si boš še enkrat prebral moj komentar pri Čarovnikovem vajencu boš zagotovo videl, da nisem NIKJER zapisal, da mi je bil “zelo všeč”. Lahko pa mirne duše zatrdim, da sem se ob Čarovnikovem vajencu veliko bolj zabaval, kot ob Gremo mi po svoje, čerpav si ne bi upral vleči neposrednih primerjav med tema dvema filmoma.

    “…saj nam da vedeti, da na mladih svet stoji in da se stara generacija umika, se pravi, da zaušnico naši vladi, ki podaljšuje delovno dobo in mladim onemogoča službe in kariere…” … KAJ?!? PROSIM?!? To so ti povedale tiste nadrealistične sanjske scene?!? Z odprtimi usti se čudim in ne morem verjeti. :-) Hočeš reči, da je Hočevar dejansko Janšev trojanski konj, ki subverzivno preko skritih sporočil v filmu ruši Pahorja. ;-)

    Pa ne se hecati z izjavami, da je slovenskih mladinskih filmov ravno prav. Kdaj pa je bil nazadnje kakšen v kinu? Jaz se spomnim samo filma Tea izpred štirih(!!!) let, pa še to v zelo omejenem obsegu, in leto prej Tu pa tam. Torej, v petih letih trije mladinski filmi v kinu … Iztok, to je čista katastrofa! In prosim ne mi spet mahati s televizijskimi ponavljanji Kekca in Sreče na vrvici, ker se na tak način, s filmi izpred pol stoletja, v mladih ne vzgaja filmske kulture in želje po obiskovanju kina.

    Če že kaj, je Gremo mi po svoje s fenomenalnim obiskom v kinih dokazal, da bi lahko v Sloveniji posneli najmanj en v kinih prikazan mladinski celovečerec na leto (pa še enega ali dva za TV), vprašanje pa je, če se bo med našimi cineasti našel kakšen junak, ki bo zgrabil to priložnost, ali pa bodo raje vsi še naprej modrovali, da sta za našo mladino dovolj že neskončne ponovitve Kekca in Sreče na vrvici.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Itak, da Gremo mi po svoje ni tako dober kot Sreča na vrvici in Kekec, toda vseeno ga mirno proglasim za dober slovenski mladinski film, ali še bolj direktno, dober slovenski film na splošno. Kljub napakam, na katere sem opozoril že v tekstu, a jih nisem hotel naštevati, saj se mi tokrat ni zdelo smiselno in sem raje naštel dobre strani.

    Tudi Gremo mi po svoje bo evergreen, boš videl, že zaradi super obiska, če ne drugega.

    Samo v Ameriki je tako glede mladih igralcev, pa še to samo v filmih, kjer je en glavni junak. Tam, kjer jih je cel kup, jih praktično nikoli več ne vidiš, saj so statisti, tako kot tukaj, če prav pomislim.

    Jp, to so mi med drugim povedale tiste sanjave sekvence z dedkom :)

    Kot sem rekel, naših mladinskih filmov je glede na splošno število naših filmov povsem razumljivo in sploh ne kritično. Hudiča no, v letu Kratkih stikov so bili le Kratki stiki edini slovenski film, kako naj potem pričakujemo še paleto razlićnih žanrov.

    Teo sem čisto pozabil, saj je nisem videl, torej še en mladinski film več.

    In seveda, dokler boš hvalil Vajenca, te bom težko jemal resno pri ocenah filmov :)

    Pa še zadnje, si od otrok, ki se prvič pojavijo na filmu pričakoval Ala Pacina, Dustina Hoffmana, Jacka Nicholsona in Roberta De Nira?

  5. Primož pravi:

    Navezal se bom na Črne brate, ker Gremo mi po svoje nisem še gledal, v obeh primerih so igrali neizkušeni domači igralci, kolikor jaz vem: no, nihče ne pričakuje De Nira od tako mlade dece, je pa neke osnove treba postavit in mislim da je bila v tistem filmu to bolj krivda režiserja (ali scenarista), ker so 15-letniki v nekaterih prizorih govorili kot 80-letni akademiki, ne pa kot nekdo ki je pravkar začel razmišljati s svojo glavo. Ne vem na kaj točno se nanaša kritika za igro v Gremo mi … ampak dejstvo je da mora otrok tudi v filmu delovati kot otrok (oz. mladostnik), temu prirediti dialoge in scene, da zgledajo čimmbolj vzete iz njihovega dejanskega vsakdana, otroški igralec se ne more namreč kar čez noč preleviti v nekoga drugega, kot to znajo “stari” mojstri. Povedati hočem da ni vsaka vloga primerna za otroški film, vsaj ne če nimaš nekih res izrednih igralcev (spomnil sem se na Jodie Foster v Taksistu, imela je 14-let) ki bi to odigrali in takih po Sloveniji najbrž ne mrgoli.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Črnih bratov še nisem videl, tako da ne morem ničesar reči, bi pa rekel, da tega problema, ki ga opisuješ, v Gremo mi po svoje nisem videl. Nekateri so resda leseni in premalo spontani, torej preveč naučeni scenarija, toda še vedno mulci.

    Je pa tudi razlika, če imaš film, kjer je glavni le en sam otrok, takega že najdeš na avdiciji in izluščiš najboljšega, toda če jih rabiš trideset, pa je težje najti same talente in pač vzameš to, kar je na razpolago.

  7. Longitude pravi:

    Lepo po vrsti:
    - Film ima par tipičnih slovenskih problemov, in sicer:
    - gledališka igra v filmu
    - nepovezanost kadrov
    - dramatični zaplet je prešibek oz. komajda zaznan
    - za tak budget je animacija papige obupno slaba oz. zastarela

    - Kar se tiče obiska se dajmo postavit na realna tla in upoštevat, da je večina osnovnih šol v sklopu kulturnih dnevov šla v kino gledat ta film. Tako, da lahko kaj hitro razpolovimo število obiskov.

    - Ne poznam najstnika, ki bi na tak način videl svet kot je prikazan tukaj. Enak problem je bil v filmu Distorzija.

    Kritika, jebiga, ampak osebno me film ni prepričal. Način pripovedovanja zgodbe v filmu je v svetu izjemno napredoval, mi pa snemamo filme na popolnoma enak način, kot smo jih pred 30 leti. V glavnem -> film je povozil čas.

    lep pozdrav

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Na nek način se strinjam, toda vsega tega kar omenjaš kot slovenski problem, je v tem filmu znatno manj kot v večini drugih.

  9. MATEj pravi:

    Končno pogledal tale film: sej ni slab, samo tako velikih hval in gledanosti si pa res ne zasluži. Longitude je napisal povsem pravilno: zapleta skorajda ni, le nekaj nepovezanih kadrov, ki so sem in tja smešni. Pač teve film in ne kino film.

  10. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Po moje povsem odvisno do tega kaj si pričakoval.

  11. MATEj pravi:

    Sej v osnovi je okej, samo pričakoval pa vendarle sem malo boljši zaplet, res mu manjka malo trdnejša zgodba. Pa še ena stvar: sej vem, da gre za film, fikcijo, samo če poznaš lokacije, kjer je sneman, pa izpade res čudno – začne se v bohinjskem jezeru, pol grejo v tabor, ki je očitno nekje nad njim, naslednje jutro si umivajo zobe v Soči … skos se menjajo lokacije v Bohinju in ob Soči (a v filmu je med njimi le nekaj 100 metrov), na koncu dodajo še Kanin. Pač mal smešno izpade. Sej vem, da je tako tut v holivudskih filmih, serijah, sam tam pač lokacij ne poznamo (jih pa najbrž nekdo drug). Enako butasto je izpadel film Tourist v Benetkah (sem bil tam že trikrat), ko je nekaj lokacijskih res čudnih – najhujša je, ko zbeži iz hotela prek kopalničnega okna na levo, v naslednjem kadru pa teče po strehi na desno :)

  12. klemenix klemenix pravi:

    No, pa sem si končno tudi jaz ogledal tale film. Glede na to, a gre za mladinski film in v njej igra mularija-naturščki res nisem veliko pričakoval. Še dobro, da ne. V isti sapi, ko govorimo, da gre za najbolj gledan slovenski film vseh časov je treba omeniti tudi, da gre za mladinski film (ciljna publika je na veliko drla v kina, film so si organizirano ogledale cele trume osnovnih in srednjih šol), da je bil eden najbolj promoviranih filmov pri nas kdajkoli in da je bil velik magnet za gledalce Jurij Zrnec. Brez Zrneca bi bil ta film tako smešno povprečen, da bi zagotovo takoj prenehal z gledanjem in bi prav vse mladinske TV filme, ki jih denimo snema Roman Končar postavil pred Gremo mi po svoje. Hočevar se malo odkupi z zares lepo sliko (a to v tistem prelepem delu Slovenije res ni bilo težko…) itd.
    Jurij Zrnec pa je sijajen. Magnet za gledalce in za moje pojme edini igralski zvezdnik pri nas. Kot denimo Jim Carrey, ki že nekaj let igra isto vlogo pa si še vedno radi pogledamo vsak njegov film,četudi je morda popolnoma zanič. Kot sem dejal, brez Zrneca bi bil ta film polomija. Edino on lahko antijunaka naredi simpatičnega in smešnega. Ne predstavljam si, da bi njegovo vlogo odigral kdo drug. Mogoče edino Janez Škof bi znal biti tako simpatičen, kaj pa vem.

    Kakorkoli, film je gledljiv, je pa vsekakor daleč od naših starih mladinskih filmov in za moje pojme nekako nelogično zaseda mesto najbolj gledanega slovenskega filma do sedaj.

  13. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Škof bi bil super, pa po moje tudi Gojc in kak Šugman.

  14. klemenix klemenix pravi:

    Hm, za Gojca in Šugmana skorej malce dvomim. Nekako imam tak filing, da sta s pridobljenimi kilogrami izgubila vso simpatičnost, ki sta jo imela denimo za časa Teatra Paradižnik :) Mogoče pa… :) No ja, kak drug igralec pa gotovo ne bi bil magnet.

    Škof mi je pa v takih vlogah že od nekdaj všeč. Spomni se npr. na vedno nervoznega Vinkota iz Teatra Paradižnik.

  15. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Mar nista zaradi kil še bolj simpatična :)
    Škof je meni eden največjih carjev ever pri nas.
    Bi bil pa dober tudi Marko Derganc.

  16. klemenix klemenix pravi:

    Ne vem, meni sta skorajda neprepoznavna že zaradi teh kil. :) In tudi veso v Teatru Paradižnik mi je bil dosti bolj simpatičen od tistega v NMK. Mogoče je pa le scenarij kriv :)

    Škof je pa tudi meni car vseh carjev. Tako specifična klovnska pojava je, pa že glas ima smešen itd… Tiste Trdoglavce je samo on reševal, drugače bi bili res polom od poloma.
    Mi je pa všeč tudi njegova glasba, tisto z Danetom Zajcem je za moje pojme vrhunsko!

  17. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    No ja, kdaj pa je bil Gojc nazadnje suh :)

  18. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Moonrise Kingdom, Arbitrage, Cosmopolis pravi:

    [...] Mr. Fox in The Life Aquatic With Steve Zissou. Moonrise Kingdom, v šali, ameriški odgovor na Gremo mi po svoje, je prav tako dober film. Je tipični Anderson, zabavna, neobičajna, očarljiva, edinstvena in [...]

  19. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Gremo mi po svoje 2 pravi:

    [...] prazen, sterilen, mrtev in brez energije, da bi gledalec najraje storil samomor. Povedano drugače, enka je za oskarja v primerjavi z dvojko, ki je tako slaba, predvidljiva, klišejska in neizvirna, da [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !