LIFFe 2010: Kinatay, Los Viajes Del Viento, Jerichow

21.11.2010 ob 04:20

KINATAY

Da je filipinski režiser Brillante Mendoza mojster filmske realnosti, sem povedal že pri filmu Foster Child. In prav ta realnost, prav ta dokumentarni big brother stil, odlikuje tudi tole zloglasno grozljivko, ki so ji pri nas prevedli v Klavnico, po svetu pa prodajali kot The Execution of P. Drži, Mendozin film izgleda kot dokumentarec o snemanju vseh tistih brutalnih grozljivk, kjer psihopati mesarijo ženske, ali še bolje, kot special edition disk, kjer vidimo kako so snemali neko meseno grozljivko, čistokrvni slasher, kjer vedno pomislimo tudi na snuf. In Kinatay je res kot snuf, predvsem zavoljo surove kamere, kjer vse izgleda naravno in brez uporabe posebnih efektov ter maske. Četudi kamera ne pride povsem blizu, kadri pa so večinoma posneti temno, gledalec še kako začuti trpljenje ženske, sicer prostitutke, ki jo ugrabi skupina pokvarjenih policistov. Prasci so pač na posebni misiji Teksaškega pokola z motorko, kjer namesto motorke uporabijo nože in nesrečno ujetnico razkosajo na prafaktorje. Ker nimajo nekega tehtnega razloga, gledalec zaključi, da gre očitno za uživancijo, za kvazi čiščenje kriminala, kjer si ubožica  ne bi zaslužila take smrti. Kjer jo zverinsko razjebejo kljub temu, da ves čas moleduje, da naj jo pustijo živeti, ker ima doma otroka. Da lahko z njo počnejo kar želijo, le da naj jo pustijo pri življenju. Toda prascev njene prošnje na zanimajo, oni so na misiji, na perverzni uživanciji, kjer jo najprej prebutajo, nato verbalno ponižujejo, posilijo in kot sem že povedal, na koncu tudi razrežejo. Ženska je zanje le kos mesa, le vaja za mesarski nož. In pozor, med njimi je tudi njen prijatelj, ki bi jo lahko rešil. Ki ga ubožica milo prosi, naj jo reši, saj se vendarle poznata. Toda zadaj je očitno neka poslovna zamera, kot kaže predčasen dvig majhnega denarja, če sem prav razumel, kar pomeni, da jo prav ta prijatelj prebuta z največjim užitkom. In zraven je tudi policijski novinec, ki nima pojma kaj ga čaka in za katerega je tole dejansko nadomestek poročnega potovanja. Ko vidi, kaj se dogaja, se mu obrne želodec, toda ker je v igri, sodeluje do konca in v naročje faše tudi enega izmed odrezanih delov prostitutke. Zelo direkten film, ne ravno mojstrovina, saj smo podobnih zadevščin zadnje čase vendarle videli preveč, toda vseeno oster napad na gledalca, ki lovi sapo in upa, da bo masakra kmalu konec. Žanrsko moteč je tudi malce predolg uvod, kjer spremljano premalo zanimive kadre poroke, pač zgodbo, ki ji ne bi smel slediti tako krut preobrat. Kot da bi nam hotel Mendoza reči, da je klanje prostitutk povsem vsakdanje opravilo, kot poroka, kot normalen cikel življenja v urbani džungli. Tudi zato je njegov način snemanja filmov tako zelo avtentičen, realističen in skorajda dokumentaren. Tudi zato je vsaka filmska sekunda tudi gledalčeva.

Ocena: vredno ogleda

LOS VIAJES DEL VIENTO

Morda nekoliko predolg in s preveč razvlečenimi vizualno nebesednimi kadri našopan film, ki pa s svojo izvirno zgodbo, prekrasno avtentično scenografijo, nepozabnimi prizori in obema glavnima igralcema, gledalca očara in navduši do onemoglosti. Kolumbijski režiser Ciro Guerra razgrne zgodbo o možakarju, ki hoče svojo staro harmoniko po dolgih letih vrniti svojemu učitelju, ki živi daleč stran od njegovega mesta. Pot je zelo podobna filmu The Straight Story Davida Lyncha, le da glavni junak potuje na oslu. In filmu Crossroads Walterja Hilla, le da je namesto kitare zakleta harmonika. In pozor, tu je čisto pravi freestyle, kjer se tekmovalci pomerijo v igranju harmonike, ki jo spremlja še besedilo. Povsem v stilu raperjev, z dodatkom v nadnaravni moči harmonike, ki naj bi jo nadzoroval hudič, kar pomeni, da dejansko igra sama in v rokah tistega, ki pač raztegne meh. Prizori harmonikarskega dvoboja so čista klasika, nekaj najbolj svežega in zabavnega, kar sem videl zadnja leta. In tu je deček, ki spremlja glavnega junaka. Ki se skupaj z njim poda na dolgo in naporno popotovanje, kjer srečujeta razne posebneže, recimo skupino bobnarskih domorodcev, ki si ego filajo s kuščarjevo krvjo. Avtohton film, zelo očarljiv, glasbeno poseben, zanimiv, edinstven in tak, da vam zlepa ne bo ušel  iz spomina.

Ocena: presežek

JERICHOW

Tale nemški kao noir je le povprečna reciklaža kultnega filma Poštar zvoni samo dvakrat, ki pa vendarle preseže pretenciozen in kljub eksplicitnemu seksu hudičevo prazen rimejk iz osemdesetih, kjer sta bila kot veste glavna Jessica Lange in Jack Nicholson. Tole je torej bolj črnobeli in v štiridesetih posneti original z Johnom Garfieldom in Lano Turner, ki mu manjka malce več atraktivnosti in živahnosti. Ki je prehladen in preveč sterilen, da bi zares prepričal  gledalca. In tu sta Benno Furmann in Nina Hoss, ljubimca, ki se želita znebiti njenega moža Alija (Hilmi Sozer). Znana zgodba torej, rimejk Poštarja, ali še bolje, socialni noir.

Ocena: nič posebnega

 

7 komentarjev na “LIFFe 2010: Kinatay, Los Viajes Del Viento, Jerichow”

  1. Jan G. Jan G. pravi:

    Meni se je film Kinatay zavoljo obrtne surovosti in raskavosti podobno zdel sila efekten in za gledalca težaven, me je pa vseeno malce motila zaprisežena nezaokroženost in kronično otepanje elegantnejših izpeljav, ki bi film nemara mestoma napravile še bolj udaren. Nasprotno pa me ni prav nič motil prvi del filma, v katerem protagonista spoznavamo v bolj “sončni” luči, kot mladeniča s svetlo prihodnostjo, ki se uspešno ogiba mračnejšim in obskurnim predelom življenja/mesta, nato pa se s prevešanjem dneva v noč to prav nemarno spridi. Mendoza na ta način posreduje zelo ostro in pesimistično prispodobo brezizhodnosti, ki pa, kot pravim, bi za moj okus lahko bila na krajih malce fineje popiljena.

  2. simon pravi:

    Kje naj dobim kinatay?

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Jan, razumem kontrast uvoda in nadaljevanja, toda vseeno je uvod predolg, več kot pol ure, za gledalca, ki je pričakoval grozljivko tako dolg, da bi pomislil, če sploh gleda pravi film in če se ni morda zmotil pri naslovu. Da se razumeva, pri uvodu je dobro narajeno, spontano, očarljivo, realistično, kot v filmu Foster Child, toda preveč za ta žanr, saj deluje dolgočasno. Za komično dramico super, pohvalno, za grozljivko predolg uvod, absolutno, vsaj zame.
    To kar je tebe motilo pa mene ni, saj gre za realen prikaz, kjer se tudi v resnici ne bi zgodilo nič bolj zaokroženega in elegantnejše izpeljanega. Zgodilo bi se točno tako kot se je. Prav to je razlika med tem filmom in ameriškimi ter recimo francoskimi podobnimi izdelki. Mendoza useka realizem in se tega drži, ni mu treba piliti, ker bi s tem realizem izgubil.

    Simon, če si ga zamudil na Liffeu, bo internet prava rešitev :)

  4. Jan G. Jan G. pravi:

    No, če si film vnaprej pričakoval kot grozljivko, potem tvojo skepso seveda razumem. Sam moram reči, da sem se skoraj slepo pognal vanj in ga danes tudi nebi propagiral kot grozljivko. :)

    Glede realnosti, okusi so različni, mnenja deljena. Sam sem bolj pristaš doktrine, da naj se film ne sramuje svojih fikcijskih karakteristik, umetniških prispodob in kar je teh reči. Skratka, posnemanje realnosti že, a s ščepcem elegance. ;)

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Dejansko ni tipična grozljivka, če že, je socialna grozljivka, pa tudi dramski triler, če hočeš pogledati drugače, se strinjam. Toda vseeno gledalec ve kaj približno ga čaka, saj gre za zelo zloglasen film. Namesto te zloglasnosti pa mora prebaviti več kot pol ure povsem običajne družinsko ljubezenske štorije, kjer se resnično vpraša, če sploh gleda pravi film in če ga bodo na koncu nategnili z nekim kao šokantnim prizorom, zavoljo katerega ima potem film tak sloves.

    Štekam to realnost, a pri Mendozi tega kot kaže ni. Še posebej pri tem filmu ne. Če bi bilo, pa bi šlo le še za eno “grozljivko”. Ker ni, gre za nekaj zares posebnega, ki je tebe zmotilo, mene pa ne, saj sem to surovo realnost občudoval že v filmu Foster Child.

    Je pa finta, da me fikcijska realnost bolj strese, kar je na nek način grozljivo :)

  6. Jan G. Jan G. pravi:

    Velja, vsakemu svoje. Sicer pa moram moram videti Potovanje vetra, se sliši okoli njega le dobro. Pa lep pozdrav. ;)

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Potovanje vetra je super film, po moje boš užival in se zabaval ter hrakti občutil globoko filmsko izkušnjo.

    Pa lepo da si se spet malo oglasil in me počastil s svojim obiskom :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !