LIFFe 2010: Les Amours Imaginaires, The Unloved, Foster Child

19.11.2010 ob 03:09

LES AMOURS IMAGINAIRES

Tako zelo dolgočasnega in s kvazi poetičnimi mašili napolnjenega ljubezenskega trikotnika nisem videl že sto let. Tu ni kemije, tu ni zgodbe, tu ni igralskih kreacij, tu so le neskončni in s patetično glasbo podloženi prizori, kjer namesto besed govorijo pogledi, ali še bolje, poziranje treh junakov, ki se ne morejo odločiti, ali bodo Y tu mamá también, ali skrajno nezanimiv, seksualno mrtev, prozoren in razvlečen menage a trois, ki bi se na bolj atraktiven način lahko zgodil že v vašem bloku. Drži, Les Amours Imaginaires, po angleško, Heartbeats, sicer zgodba o ženski, ki se, povedano nekoliko šaljivo, dobiva z dvema moškima, ki se rada dobivata tudi med sabo, je pretenciozna art pizdarija, ki očitno nima pojma, da gre le v štric s tematsko podobno bedarijo Dare iz leta 2009.

Ocena: izguba časa

THE UNLOVED

Režijski debi igralke Samanthe Morton, znane po filmih In America, Morvern Callar, The Messenger, Control, Sweet and Lowdown in recimo Minority Report, nikakor ni slab izdelek, ni pa nek presežek, saj smo dramic na isto tematiko videli že nešteto. Mortonova razgrne zgodbo punčke Lucy (Molly Windsor), ki pristane v domu za mladino, saj preveč vzkipljivi oče Robert Carlyle in čudaška mati Susan Lynch ne znata skrbeti zanjo. Toda pozor, sirotišnica je isti drek. “Sirotišnica” je kot problematična družina, kjer mala Lucy prav tako ne najde sreče, pa četudi ji skuša oporo nuditi čustveno labilna in starejša cimra, ki jo vsako noč  nadleguje eden izmed vzgojiteljev. Vizualno ambiciozna, na trenutke pa žal pretenciozna kritika britanske sociale, ki skuša manjko boljše dramaturgije zaman nadomestiti z otožno poetičnimi kadri in ki precej prepričljivosti izgubi v premalo dodelanih prizorih, ki kljub kao globoki glasbeni spremljavi in sekvencah brez dialogov delujejo kot mašila. Vsekakor premalo direktna in premalo udarna socialna drama, ki se ji pozna začetniška, a vendar nadarjena roka debitanstkega režiserja.

Ocena: nič posebnega

FOSTER CHILD

Da gledalec zazna izjemno nadarjenost filipinskega režiserja Brillanteja Mendoze, je dovolj le ogled filma Foster Child, ki je v Cannesu povsem upravičeno požel stoječe ovacije. Mendoza nam na sila prepričljiv, spontan, realističen in skorajda dokumentaren način predstavi zgodbo ženske, ki skrbi za sirote. Za otroke brez staršev, ki čakajo na posvojitev bogatih ameriških družin. Da ji vsak otrok zleze pod kožo in da se ji zlomi srce, ko ga mora oddati novi družini, ni treba posebej poudarjati. Da se še posebej naveže na majhnega in za astmo bolehnega dečka, ki zelo rad lula takrat, ko je najman treba, pa je bistvo tele tenkočutne zgodbice iz socialnega roba, ki gledalca osvoji s svojo preprostostjo in  izjemno spontanimi ter naravnimi prizori, kjer velja še posebej izpostaviti sekvenco kopanja dečka. Prav ta prizor je nekaj tako zelo lepega, naravnega in očarljivega, da jemlje sapo. In to brez odvečne glasbene spremljave ter hollywoodskih snemalnih kotov ter scenografije. Čista prvinskost ženske, ki umiva svojega otroka. Krasen film, ki s svojo iskrenostjo in toplino, vmeščeno v urbano okolje revnih Filipinov, ponudi nepozabno izkušnjo.

Ocena: presežek

 

3 komentarjev na “LIFFe 2010: Les Amours Imaginaires, The Unloved, Foster Child”

  1. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » LIFFe 2010: Kinatay, Los Viajes Del Viento, Jerichow pravi:

    [...] je filipinski režiser Brillante Mendoza mojster filmske realnosti, sem povedal že pri filmu Foster Child. In prav ta realnost, prav ta dokumentarni big brother stil, odlikuje tudi tole zloglasno [...]

  2. Luka pravi:

    zdravo , meni je bil pa prvi film zelo všeč, sploh kako je bil posnet, pa nekateri prizori mi sploh ne gredo iz glave. meni se je film zdel odličen, prikaže realno slepo zaljubljenost v istega osebka…. sploh pa so me nasmejali umesni klipi od neuslišanih ljubezni.rad pogledam tvoj blog samo včasih se mi zdi da kakšen film ki je res dober preveč skritiziraš :)
    pa še naprej nas razveseljuj z recenzijami :) lp

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Sem imel v glavi, da je bolj problem to, da preveč pohvalim kakšnega, ki je v resnici zanič :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !