LIFFe 2010: Winter’s Bone, The Good Heart

15.11.2010 ob 16:30

WINTER’S BONE

Leta 2008 smo imeli Frozen River, letos pa manjko sivih, depresivnih in hladnih filmov zapolnjuje Winter’s Bone, veliki zmagovalec festivala Sundance, ki gledalca vase posrka s svojo naporno atmosfero in igralsko kreacijo mlade Jennifer Lawrence, ki upodablja Ree Dolly, najstnico, ki se ji že pri sedemnajstih na obrazu poznajo rane zrele ženske. Nekoliko sterilen in na trenutke razvlečen, a vseeno dovolj prepričljiv, kvaliteten in zanimiv film. Zgodba o punci, ki išče svojega delinkventnega očeta, ki je izginil brez sledu. In pozor, išče ga na robu družbe, med lokalnimi kriminalci in marginalci, ki jim ne paše, če kdo trka na njihova vrata in vznemirja njihov mir. Vse dokler ne naleti na zadržanega Johna Hawkesa, še enega modela iz socialnega dna, ki ji priskoči na pomoč in ponudi pogrešano očetovsko figuro. Mukotrpen film, ki nima časa za nasmeške in humorne oddihe. In štorija, ki pritisne na dušo gledalca, kateri začuti vse stiske glavne junakinje. Plus prizor žaganja rok, ki bo z mano ostal še nekaj tednov.

Ocena: vredno ogleda

THE GOOD HEART

Jeff Bridges je bil Crazy Heart, vsaj tako dobri Brian Cox pa je “the good heart”, ostareli, tečni, nedojebani, glasni, nergavi, cinični in vseeno simpatični lastnik beznice, ki pod streho vzame samomorilskega brezdomca Paula Dano. Četudi se film kaže kot drama, ali še bolje, kot zgodba o nenavadnem prijateljstvu, dogajanje ves čas sproščajo izjemno zabavni humorni vložki, ki se pričnejo že v uvodnem prizoru, ko Coxa zadane infarkt. Že peti po vrsti, da se razumemo. In to med poslušanjem kasete za sproščanje, ki jo seveda jezno strga in prekine samoterapijo. Da se Cox v bolnici znajde v isti sobi kot mladi Paul Dano, je seveda jasno. Da ga vzame k sebi v gostilno, pa je super nadaljevanje tele očarljive, preprosto in izvrstno izpeljane štorije, ki gledalca zagrabi in navduši že na začetku. Iskriv filmček, poln dobrih sekvenc in še boljših dialogov, ki jih zlepa ne boste pozabili. In z igralsko bravuro, vredno oskarja. Dejansko tudi zakulisje posla natakarja in vodenja gostilne, neke vrste poklon filmu Smoke Waynea Wanga, kjer številni gostje prav tako čvekajo o vsem mogočem, z dodatkom v psu in goski, ki ukradeta nekaj odličnih kadrov. In potem pride ženska (Isild Le Besco), ki situacijo obrne na glavo. Stari namreč žensk ne mara, saj je prepričan, da so slabe za moškega in da pod lepo zunanjostjo skrivajo drek. V svojem baru mu ženski wc sploh ne dela, v njegov bar ženske nimajo vstopa. Njegov bar je svetišče za moške, kjer bi ženska pokvarila vzdušje. Prav zato ga močno razjezi dejstvo, da Paul Dano misli drugače in da se s prišlico celo poroči ter tvega njuno prijateljstvo. Isild Le Besco je za Dano ženska, za Briana Coxa pa kurba. Vrhunsko narejena in izpeljana situacija, kjer gledalec poka od navdušenja nad energičnostjo in prepričljivostjo dialogov in prizorov, kjer benti Cox. Pa tudi zavoljo prizorov, kjer raztura nič manj izvrstni in vase zaprti Dano. The Good Heart je film, ki gledalca osvoji z izjemno izrazito in živopisno karakterizacijo likov, kjer svojih pet minutk dobijo tudi vsi gostje, še posebej v prizoru, kjer Coxu pripravijo presenečenje za rojstni dan. Plus zadnji zasuk, ki ga ne bom pozabil nikoli v življenju.

Ocena: presežek

LIFFe 2010:

Kynodontas
Ondine
Lebanon
Stones in Exile
No One Knows About Persian Cats
Life During Wartime
Lourdes
Foster Child
The Unloved
Les Amours Imaginaires
Kinatay
Los Viajes del Viento
Jerichow
Buried
Ajami
Serbis
Alamar
Carancho
Norteado
El  Secreto de sus Ojos

 

11 komentarjev na “LIFFe 2010: Winter’s Bone, The Good Heart”

  1. spookymulder spookymulder pravi:

    Ravno danes pogledal Na sledi očetu (kot so po naše prevedli Winter’s Bone) in moram reči, da me je film izjemno pozitivno presenetil in ga lahko brez težav označim za presežek.

    Zgodba namreč zelo nazorno prikaže tisti drugi obraz Amerike, ki se ponavadi skriva daleč stran od idilične podobe razvitih ameriških velemest, ki so naša prva asociacija, ko pomislimo na ZDA. Na sledi očeta pa se dogaja na zaostalem, pozabljenem in zahojenem podeželju, kjer so si vsi v sorodu, a hkrati vsi izgledajo, kot da si bodo okrog vratu potegnili zanko ali pa se med seboj postrelili in poklali.

    Res je, glavna junakinja očeta išče “na robu družbe, med lokalnimi kriminalci in marginalci”, toda žalostna satira zgodbe je, da so vsi ti ljudje dejansko njena družina in da torej tudi sama že po “rodovniku” obsojena na mizerno stagnacijo slepega črevesa človeške družbe.

    Ob ogledu tega filma človek dejansko veliko bolje razume “ruralno” Ameriko in se dejansko zgrozi ob tej podobi in misli, da naj bi bila to družba, ki skuša druge po svetu učiti, kako naj živijo bolj “civilizirano”, čaprav ne zna poskrbeti niti sama zase, oziroma bolje rečeno, ne zna poskrbeti za desetine milijonov sodržavljanov na dnu družbene lestvice.

    Dejansko, če Teksaškemu pokolu z motorko odvzamemo ves banalni balast grozljivk, dobimo Na sledi očeta (vključno z motorko), saj je celotna atmosfera še najbolj podobna kakšni (psihološki) srhljivki, kjer samo čakaš, kdaj se bo enemu od likov strgalo in bo izvedel množični pokol.

    V prvi vrsti gredo velike pohvale mladi Jennifer Lawrence, ki zelo zahtevno vlogo igra neverjetno doživeto in profesionalno, tako da bomo o njej zagotovo še slišali, saj je letos dopolnila šele dve desetletji.

    Omeniti velja tudi izjemno fotografijo, ki preko celotnega filma daje nek občutek hladnosti (ki je ne bi smeli zamenjevati s sterilnostjo), kar je dejansko metafora za čustveno praznost prikazanih ljudi, ki jih je kruta in neizprosna realnost življenja že davno oropala vsega upanja, sanj in želja, tako da iz dneva v dan bijejo le še Sizifov boj za golo preživetje.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Tudi meni je bil kot vidiš všeč, a vendarle ni odkril tople vode, saj je bilo podobnih filmov kar nekaj. Na trenutke se mi je malo vlekel, končni vtis pa je pozitiven in mi ni žal, da sem ga videl.

    Ko govoriva o presežkih letošnjega LIFFe, nujno poglej Lebanon in The Good Heart.

    Paralela s Teksaškim pokolom pa je vendarle pretirana, saj je tam šlo za psihopatsko familijo, ki je ubijala iz užitka.
    Tole je dejansko socialna kriminalka, kjer lokalni “mafiji” ni kul, da nekdo vohlja okoli in morebiti odkriva tudi njihove grehe.

  3. Nidurun pravi:

    “Nekoliko sterilen in na trenutke razvlečen,”

    hvala za popotnico za ogled. opažam, da se ti to rado zapiše ob vrhunskih filmih, in se že ve, kaj bi lahko pomenilo.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Hm, po tej logiki bi te moralo pa nadaljevanje stavka “a vseeno dovolj prepričljiv, kvaliteten in zanimiv film” odvrniti a ne.

  5. Nidurun pravi:

    heh, ni tako simpl, podjebavanje je pa tudi lepa droga.

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Najprej poglej film, potem pa se bova pogovarjala dalje.

  7. alenka pravi:

    Winter’s bone – imam rada filme s takim počasnim tempom, ampak tale me kot Frozen river ni prepričal. me pa je igra Jennifer Lawrence. tisto z žaganjem mi je tudi over the top…

  8. Oskarji 2011: nominacije « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] Black Swan, The Fighter, Inception, The Kids Are All Right, The King’s Speech, 127 Hours, The Social Network, Toy Story 3, True Grit in Winter’s Bone. [...]

  9. Oskarji 2011 « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] the-kids-are-all-right/ rabbit-hole/ the-kings-speech/ 127-hours/ the-social-network/ toy-story-3/ winters-bone/ blue-valentine/ the-town/ alice-in-wonderland/ how-to-train-your-dragon/ [...]

  10. miro pravi:

    Nekoliko sterilen in na trenutke razvlečen le če si zasvojen z akcijskimi filmi; dejansko pa vrhunski film!

  11. pnovak2 pravi:

    iztok mi prosim poveš kaj je bilo pri filmu Winters bne tako vrhunsko. ne res mislim jaz sem ga gledal in dolgočasen film ki na koncu ne ponudi NITI napetega zaključka?!?!?
    Brezciljno išče očeta ki je v bistvu umrl…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !