Nove plate: Cee Lo Green, Ne-Yo, Toni Braxton, Eminem

14.11.2010 ob 14:56

Cee Lo Green: The Lady Killer

Vsekakor izjemno zanimiva in poslušljiva plošča, ki postreže s svežimi idejami, kar je za današnje čase prava redkost. Super so mi Fuck You, Fool For You, It’s OK, Old Fashioned, No Ones Gonna Love You, Please in Love Gun. Skulirana mešanica popa, soula in funka, dejansko nadgradnja ekipe Gnarls Barkley, kjer je kot veste prav tako prepeval Cee Lo Green.

Ne-Yo: Libra Scale

Hudo razočaranje, predvsem zavoljo dejstva, ker sem pričakoval mojstrovino, kjer bi dobil komade v stilu albuma Year of the Gentleman. Tečne glasbene podlage, kjer skoraj nič ne gre v uho. In kjer so pogojno okej le Champagne Life, Crazy Love in seveda One in a Million, ki je dejansko edini kul komad albuma.

Toni Braxton: Pulse

Vrnitev, ki to ni bila. In dokaz, da so nekoč izjemno popularno Toni povozile mlajše konkurentke. Kljub temu, da album dejansko ni slab in da premore nekaj dobrih pesmi. Recimo Pulse, Yesterday, It’s You, Don’t Call Just Text, My Ring, Melt in seveda I Hate Love, ki je presežek v pravem pomenu in top pesem albuma. Ne vem no, ampak zdi se mi, da je Toni izgubila svoj stil, svoj značilen vokal, in postala le še ena izmed številnih r&b pevkic.

Eminem: Recovery

Jp, Relapse je bil zajebancija, Recovery, s katerim je Eminem spet rušil prodajne rekorde, pa je resen, udaren in zajeban. Not Afraid in Love the Way You Lie sta itak že evergreena, ostalo pa prav tako ni slabo, že na začetku v komadu Cold Wind Blows. Četudi mi Eminem ne sede več tako kot včasih, saj se je začel ponavljati, njegovega vokala pa sem se nekako naveličal, Recovery ni slab album. Ni ravno povsem moja scena, a vseeno se ga splača zavrteti in si vzeti dovolj časa za zanimiva besedila in številne reference na pop kulturo. Duet s Pink mi ne potegne, so pa zato okej Going Through Changes, Seduction in Cinderella Man. Čez čas album postane malo tečen, saj se teme ponavljajo, je pa zato toliko bolj kul komadič So Bad, ki ga je seveda sproduciral Dr. Dre. Okej je tudi Almost Famous, No Love je po svoje zabavna predelava dance hita What is Love, dober pa je zaključek s komadom Untitled. Motijo me zapeti refreni, ki sem jih pri Eminemu na podoben način slišal že stokrat, končna ocena pa je vseeno pozitivna, kar pomeni, da mu lahko stisnem roko in čestitam za dobro narejen album, odločen nastop in kot vedno udaren flow.

 

2 komentarjev na “Nove plate: Cee Lo Green, Ne-Yo, Toni Braxton, Eminem”

  1. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Soul Train Awards 2009 pravi:

    [...] je otvorila povratnica Toni Braxton, ki jo je bilo po dolgem času spet fino videti v elementu. Zapela je pesem Yesterday, eno [...]

  2. IZTOK faking GARTNER » Ne-Yo: R.E.D. pravi:

    [...] Year of  the Gentleman iz leta 2008, ki je bil res vrhunski. Škoda, da je potem Ne-Yo z albumom Libra Scale zašel s poti in začel delati dance, ki ga delajo vsi pozerji, ki jih zanima le denar ne pa [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !