Arhiv za November, 2010

LIFFe 2010: Buried

30.11.2010 ob 13:41

BURIED

Ne bom rekel, da španski režiser Rodrigo Cortes ni posnel dovolj klavstrofobičnega in napetega filma, toda vseeno moram zapisati, da sem med ogledom našel kar nekaj felerjev. Resda ne usodnih, a takšnih, da mi tale hvaljen filmček ni pustil kakšnega trajnejšega vtisa. Ryan Reynolds me ni povsem prepričal, pa četudi moram priznati, da se je zelo trudil. Vloga, kjer igralec cel film drži na plečih, je zanj prezahtevna. Reynolds ni slab glumac, toda film, ki uro in pol računa le na njegove igralske sposobnosti, si upa preveč. Ura in pol je bila tokrat preveč tudi za samo situacijo, kjer kamera ves čas kaže le moškega, ki se skuša rešiti iz zaboja pod zemljo, kamor so ga zakopali iraški kriminalci. Sekvenca s kačo resda pomaga, neskončni in večkrat nelogični pogovori po mobitelu, pa čez čas postanejo nekoliko dolgočasni. Malce trapasta se mi je zdela tudi osnovna ideja kriminalca, ki je imel v glavi, da bo navadni šofer tovornjaka v nekaj urah nabral pet milijonov dolarjev odkupnine. Kakor tudi pojasnilo enega izmed reševalcev, da se Iračanom take ugrabitve splačajo za dober biznis, pa čeprav je znano, da ameriška vlada nikoli ne plača niti centa. So mar ugrabljali bogate Američane, ki so se v Iraku znašli kot turisti? Ima vsak navaden Američan doma familijo, ki lahko v nekaj urah nakraspa pet milijonov dolarjev? Tole mi res ni šlo v kontekst, take reči so mi dejansko pokvarile atmosfero. In prav to, da sem med situacijo, kjer se nek moški bori za življenje, razmišljal o takih bedarijah, je dokaz, da tale film ne uspe zares prepričati gledalca. Da mu manjka nekaj več kvalitete, ali če hočete, boljša dramaturgija, pa četudi gre le za enega samega igralca v enem samem prostoru. Je pa konec zato toliko boljši in toliko bolj udaren, da sem vendarle šenkal napake in da lahko rečem, da vse skupaj ni tako zelo slabo. Jebat ga, junakove stiske nisem občutil, pa četudi sem se ves čas trudil, da bi jo. Ni me pretreslo, nisem začutil utesnjenosti. Nisem padel noter, če povem po domače. To pa je za take vrste film seveda slabo. Moje mnenje pač.

Ocena: nič posebnega

LIFFe 2010:

Kynodontas
Ondine
Lebanon
Stones in Exile
No One Knows About Persian Cats
Life During Wartime
Lourdes
Winter’s Bone
The Good Heart
Foster Child
The Unloved
Les Amours Imaginaires
Kinatay
Jerichow
Los Viajes del Viento

Recenzija: Dexter (Season 3)

30.11.2010 ob 13:01

DEXTER

Tretja sezona izjemno popularne serije o antijunaku Dexterju Morganu, ki ga seveda še vedno igra Michael C. Hall, ne dosega ostrine, svežine, napetosti in črnega humorja prvih dveh, kar pomeni, da gledalce čaka kanček razočaranja, ki pa vendarle ni usodno, saj zgodba, kjer Dexter najde sorodno dušo v prebrisanem državnem tožilu Miguelu Pradu (Jimmy Smits), še vedno ohranja enkratno atmosfero, dober tempo in zvijačne preobrate. Policijska ekipa iz Miamija tokrat lovi morilca, ki svojim žrtvam slači kožo, Debra Morgan (Jennifer Carpenter) se spet zaljubi v napačnega moškega, Rita Bennett (Julie Benz) je v veselem pričakovanju, Angel Batista (David Zayas) si najde novo spremljevalko, Vince Masuka (C. S. Lee) spez vrže nekaj nepozabnih momentov, Maria Laguerta (Lauren Velez) preboleva novo izgubo, ekipi pa se priključi detektiv Joey Quinn (Desmond Harrington), ki v omari skriva nekaj skeletov, če uporabim znano ameriško primerjavo. Odnos Dexterja in Prade je dejansko najboljši del sezone, narejen dovolj prepričljivo in intrigantno, da gledalec komaj čaka kaj se bo zgodilo. Vse ostalo, kot sem že omenil, ni na nivoju prvih dveh sezon, kar je po eni strani jasno, saj se zgodba razvija nekoliko počasneje, Dexter pa tako zelo neposredno ni več vpleten v dogajanje okoli iskanja morilca. Kljub temu lahko ob koncu zapišem, da komaj čaka naslednjo sezono, saj imam občutek, da so mi ustvarjalci pripravili nov presežek in čisto uživancijo, kjer bom tako kot vedno požiral čisto vse, kar se bo pripetilo glavnim junakom.

Ocena: vredno ogleda

SORODNI ZAPISI:

recenzija-dexter-season-1

recenzija-dexter-season-2

Zbogom, Leslie Nielsen

29.11.2010 ob 18:03

Včeraj je umrl Leslie Nielsen, možakar, zavoljo katerega sem se od smeha zvijal že kot mulc. Brez njega ne bi bilo najboljših parodij modernega časa, ali še bolje, Nielsen je bil parodija, paradni igralec žanra, ki ga je tako imenovani trio ZAZ (David Zucker, Jim Abrahams, Jerry Zucker) podedoval od Mela Brooksa in Woodyja Allena. Prvič sem ga videl leta 1980 v kultni komediji Airplane, ki so ji pri nas prevedli v Ali je pilot v letalu. Mater, smo se režali. To je bil film moje mladosti, kjer sem prvič ujel zares genialne gage in štose, ki bi jih lahko gledal vsak dan znova. In dejansko sem jih gledal vsak dan znova. Airplane še vedno drži rekord kot moj največkrat gledani film. Mislim, da sem ga videl več kot tridesetkrat, enkrat celo sedemkrat v enem tednu. Čisti overdose najboljše parodije vseh časov, kjer je Leslie Nielsen igral tistega nepozabnega doktorja Rumacka.

Potem je prišla Gola pištola, v originalu, The Naked Gun, še ena najboljša parodija vseh časov, kjer je Nielsen zablestel kot štorasti poročnik Frank Drebin. To so bili časi, ko so bile parodije zares odlični filmi. Ko so se delali norca tudi iz filmov, ki jih še niso posneli. In ko sem komaj čakal, da mi trio ZAZ podari novo parodijo, kjer bo spet glavni Leslie Nielsen. Golo pištolo, ki je dobila še dva enako odlična nadaljevanja, sem videl več kot dvajsetkrat, kakšni dve leti kasneje pa sem v roke dobil serijo Police Squad, ki jo je Nielsen posnel že leta 1982, a je bila za tiste čase preveč prebrisana in genialna, da bi vžgala. Tudi Police Squad je bil poglavje zase, morda še bolj izviren in odštekan od Gole pištole. Prav zato je škoda, da so posneli le šest delov in da gledalci niso poštekali presežka in ene izmed najbolj zabavnih tv serij vseh časov.

Vse te reči, ki jih je v osemdesetih snemal trio ZAZ in kjer je bil največkrat glavni Leslie Nielsen, so bile moja scena. Crkoval sem od smeha in ob vsakem novem gledanju pogruntal kak nov štos, ki me je zvil do konca. Oboževal sem žanr parodije, tako zelo, da mi je bilo všeč vse, kar je dišalo po parodiji. Toda najboljši so bili ZAZovci, najboljši je bil Leslie Nielsen. Tudi leta 1990, ko je posnel parodijo Izganjalca hudiča z naslovom Repossessed, ki je bila dobra tudi zavoljo dejstva, da je hudič spet obsedel Lindo Blair.

Po tretji Goli pištoli je Nielsen zaigral še v Brooksovi Draculi, ki ni bila ravno najboljša, in v filmu Spy Hard, ki vsaj zame pomeni njegovo zadnjo okej parodijo, če pozabim majhno vlogico v presenetljivo solidnem tretjem Scary Movieu. Nielsen je parodije tudi v pozni starosti štepal kot po tekočem traku, toda nobena ni bila niti približek kake Gole pištole, zato je po eni strani škoda, da je sploh sprejel take poceni scenarije in dejansko sodeloval pri zatonu tega nekoč super žanra. Če ste videli recimo A Space Travesty, potem veste kako nizko je padel. Nazadnje sem ga videl v filmih An American Carol in Stan Helsing, ujel pa sem skoraj vse njegove filme in vedno znova upal, da me bo še presenetil in pokazal nekaj presežka iz osemdesetih.

In pozor, Nielsen kariere ni začel kot komik, ampak kot resen dramski igralec. Če bi testno snemanje za Bena Hurja šlo malo bolje, bi se njegova filmska pot verjetno obrnila v povsem drugo smer. Je pa kljub temu igral v nekaterih zanimivih filmih izven svojega paradnega žanra, recimo v znanstveno fantastični klasiki Forbidden Planet, pa v trilerju Ransom iz leta 1956, pa v vesternu The Sheepman dve leti kasneje, pa v nepozabni Pozejdonovi avanturi iz sedemdesetih, kjer je bil kapitan ladje. Zanimiv mi je bil tudi v tv filmu Little Mo, biografiji teniške igralke Maureen Connolly, v osemdesetih pa se je solidno preizkusil še v grozljivki Prom Night in drami Nuts. Toda rojen je bil le za parodijo, za Franka Drebina, novega inšpektorja Clouseauja, lik moje mladosti, ki mi bo noro smešen do konca življenja.

Ko sem danes izvedel, da je umrl, mi je bilo zelo hudo. Bil je igralec mojega otroštva, največja faca osemdesetih, za katerega sem imel občutek, da bo živel večno, saj je zavoljo sivih las trideset let izgledal popolnoma enako. Super možakar je bil, taka dobričina in pozitivec, vedno za štose. Pa dejansko mu sploh ni bilo treba igrati. Le pojavil se je in vloga je bila smešna. Prav zato je škoda, da je zadnja leta nastopil v celi kopici slabih filmov, kjer mu tudi Mr. Magoo ni naredil nobene usluge. No ja, vse parodije novega tisočletja so ga med igralsko ekipo imele zato, da so ga pač imele, rekoč, evo, tudi mi imamo legendarnega Leslieja Nielsena, kar pomeni, da mu bolj zamerim tiste parodije, kjer je bil glavna vloga, pa so bile enako slabe, recimo Wrongfully Accused in Camouflage. Tega mu ne bi bilo treba, kljub pozni starosti bi lahko rekel, ne, hvala.

Kakorkoli že, umrl je star 84 let, za vedno pa mi bo ostal v spominu po filmih Airplane, The Naked Gun 1-3, Repossessed, Spy Hard in Police Squad.

Recenzija: Harry Potter and the Deathly Hallows: Part 1

28.11.2010 ob 20:17

HARRY POTTER AND THE DEATHLY HALLOWS: PART 1 (Harry Potter in Svetinje smrti – 1. del)

Prvo poglavje zadnjega Potterja na trenutke zgleda kot adrenalinski akcijski film, kjer bi namesto Daniela Radcliffea pričakovali kakega Brucea Willisa, poleg tega pa je veči del filma povsem nepotterjevski, če poenostavim, kar pomeni, da dobi gledalec občutek, da gleda kako povsem navadno mladinsko zgodbico, kjer najstniki pač plešejo, se borijo za naklonjenost deklet in zganjajo tipične klišeje takšnih filmov. Z izjemo uvoda, kjer se za isto mizo zbere vsa nesnaga Lorda Mrlakensteina (Ralph Fiennes), ki je po novem glavni tudi na Bradavičarki in na ministrstvu za čaranje, gledalec dejansko nima občutka, da gleda pravljico, da z redkimi izjemami sploh gleda novega Harryja Potterja. Prav zato je zadnja tretjina tako zelo dobrodošla, tako zelo potterjevska, če poenostavim še enkrat. Prav zadnja tretjina je dejansko pravi Potter, prava pravljica, pravi magično temačni svet, ki me je tako zelo posrkal vase pri prejšnjem in še vedno najboljšem poglavju Half-Blood Prince. Tudi tokrat je Potter zelo temačen in sila resen, kar je jasno, saj se znajde pred izjemno zahtevno situacijo, kjer nima časa za otročarije in šaljive dodatke. Pa tudi pasali ne bi več igralski ekipi, ki je že zdavnaj prerasla otroštvo. Radcliffe, Emma Watson in Rupert Grint so stari nad dvajset, zato je logično, da zadnji Potterji niso več najbolj primerni za otroke, navsezadnje to potrjuje tudi cenzorska oznaka PG-13, če smo picajzlasti. Tole je pač pravljica za odrasle, če povem čisto direktno. Ne tako dobra kot leta 2009, pa vendar dovolj zanimiva, boljša od ostalih delov delov in narejena tako, da ji ne moramo, razen stvari, ki sem jih omenil na začetku, očitati kakšnih večjih napak. Za konec bi rad pohvalil tudi izjemno dobro in karizmatično spremljevalno ekipo, kjer najbolj raztura Helena Bonham Carter, mojstrica za take odštekane karakterje, in kjer boste na hitro kot Gregorovitcha ujeli celo Radeta Šerbedžijo. Zelo okej Potter, z nekaj prizori, ki jih ne bom pozabil ravno čez noč, s pohvalnim animiranim dodatkom in z nestrpnim pričakovanjem zadnjega poglavja. In seveda, zdaj so nepotrebne tudi vse porno parodije, saj je Harry zdaj res hairy.

Ocena: vredno ogleda

SORODNI ZAPISI:

recenzije-harry-potter-vsi-filmi

Folk je res ogaben, Lina Kuduzović pa ima prelepo novo pesem

27.11.2010 ob 00:22

Na spletni strani 24ur.com so objavili novo pesem Line Kuduzović, zmagovalke šova Slovenija ima talent. Pod člankom se je seveda hitro nabralo precej komentarjev, ki pa so bili večinoma negativni, nedojebani, zlobni in nesramni. Debati nisem sledil, zdaj pa sem opazil, da je komentiranje onemogočeno in da komentarjev ni več spodaj. To seveda pomeni, da je bilo vse skupaj preveč celo za 24ur.com, ki ponavadi skozi spusti največji drek slovenskega komentatorstva in komentarje zapre samo v primeru, ko umre kak znani Slovenec. Že to je grozno, da komentarje sploh morajo zaprejo, saj se zavedajo, da folk ne bo upošteval pietete in bo čvekal same butaste stvari. Da so jih morali zapreti celo  pri tako nedolžni stvari kot je mala Lina, pa je preseglo vse meje dobrega okusa. Pa kaj je z ljudmi, jebemti no? Mar res ne znajo več drugega kot pljuvati, nergati in v vsaki stvari najti razloge za nesramnost, žaljivost in prezir? Folk je res ogaben, komentatorji 24ur.com pa so ogledalo te ogabnosti. Najbolj grozljivo pa je dejstvo, da se vsi ti kreteni in brezjajčni škratje ne zavedajo kaki idioti so, ko pišejo take reči, saj imajo v glavi, da so totalni carji in pogumneži, če bodo popljuvali vse kar leze in gre. Na bruhanje mi gre, resno. In hvala bogu, da je urednik pobrisal komentarje in zaprl možnost debate pri mali Lini, ki si takega dreka res ne zasluži.

Kaj pa pesem? Lepa je, pa odlično odpeta. Lina je talent, čudežni otrok, ki bi moral pod pravim vodstvom postati ena največjih pevskih zvezd Slovenije vseh časov. Čestitke.

In da ne pozabim, pesem, ki nosi naslov Verjamem, je naredil Jan Plestenjak. Itak, kdo pa drug. Kapo dol.

Sneg

26.11.2010 ob 17:43

Ko sem bil majhen, sem se snega veselil in komaj čakal, da s prijatelji naredimo snežaka in začnemo sezono kepanja. Še iglu smo si zgradili, če me spomin ne vara, skratka, sneg je bil zakon, kar pomeni, da smo vsako zimo komaj čakali na prve snežinke.

Zdaj mi gre sneg vedno znova na živce. Če sem na cesti, je skrajno zoprno in nevarno, pa še plužne službe vsako leto preseneti. Četudi že teden dni prej vedo, da bo padel, jih preseneti. Nad tem ne benim več, to je pač stalnica teh služb. Sneg na cesti povzroči zastoje, slabo vidljivost in nesreče.

Sneg je zoprn tudi na tleh, saj imaš mokre čevlje in hlače, še posebej, ko se spremeni v blatno žlavso, ki ne koristi nikomur. Vreme je zadnja leta pač tako, da mraz ne drži niti nekaj dni, se pravi, da je en dan sneg, drug dan pa sonce, ki na tleh povzroči svinjarijo brez primere.

Zoprno je tudi v trgovinah in parkirnih hišah, kjer so luže, kjer je packarija, kjer se v vsakem primeru umažeš, če nimaš ravno skibuck do vratu. Voda v parkirnih hišah očitno ne odteka nikamor.

Tudi snežinke so beda, če te dobijo zunaj, saj si moker, pa še v obraz in oči te pikajo, skratka, nič dobrega v vsem skupaj.

Pa še zimske gume, ki jih moraš menjati z letnimi. Čakaš v vrsti, umažeš se v kleti, gume prenašaš ko magarac, skratka, nepotrebno delo pri vsakem sneženju.

Da skrajšam, sneg je nepotrebna pizdarija, vsaj v urbanih naseljih, kjer se nihče ne smuča. Pa tudi romantičen ni prav nič, saj par potrebuje kamin in filmsko bajto, da bi ujel kliše.

Pop Corn: Alan Vitezič (Društvo mrtvih pesnikov)

26.11.2010 ob 14:50
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Hudičevo dobri prizori: Rocky IV (trening)

26.11.2010 ob 03:59

Četrti Rocky je film moje mladosti, še bolj kot prvi trije, za katere sem bil premlad, pa četudi sem jih videl pred njim. Četrtega Rockyja sem kot mulc  gledal več kot desetkrat, sam, s prijatelji, s starši, z bratom in spet sam. Tole je pač moja najstniška klasika, ki me drži še danes, ko jo vedno znova rad pogledam in se spomnim svoje rane mladosti. In prav tale prizor je eden boljših. Dejansko vrhunska mešanica glasbe, montaže, režije, kamere in športa, kjer se udarita Rocky Balboa in Ivan Drago, smrtna sovražnika, ki trenirata na popolnoma drugačen način.  Drago trenira v telovadnici, z modernimi mašinami in s pomočjo dopinga, Balboa  pa v naravi, na snegu, v gorah in sam zase. Sekvenca je še danes vrhunska, tako  žanrsko, kot tudi na splošno. Stallone zna, pa četudi mnogi ne mislijo tako. Zame zna in tako bo ostalo za vedno. Tole so prizori, ki me vedno znova postavijo na noge in me nabijejo z adrenalinom. Ko na koncu Balboa sredi snega opazi svojo Adrian, pa sem itak že na Luni. Krasen zaključek sekvence treninga, kjer glavnega junaka, modernega gladiatorja in borca, pride bodrit še njegova velika ljubezen.

YouTube slika preogleda

Recenzije: Land of the Lost, Jonah Hex, Kickin’ It Old Skool

26.11.2010 ob 02:40

LAND OF THE LOST

Pred ogledom tegale filma sem bil močno skeptičen. Imel sem v glavi, da gre za mladinsko kozlarijo, dodaten razlog za dvom pa mi je dal izjemno slab finančni rezultat, kar je za filme Willa Ferrella seveda neobičajno. Prav vesel sem, da sem se zmotil in da gre v bistvu za dovolj zabavno in s tipičnimi Ferrellovimi forami nafilano komedijo, kjer sem se kar nekajkrat valjal od smeha. Četudi zelo neumna zgodba o potovanju skozi čas, kjer se med dinozavri in praljudmi znajdejo Ferrell, Anna Friel in Danny McBride, pa vendar ravno pravšnja mešanica odštekanih štosev in blesave ideje, ki kljub nekaterim preveč preprostim rešitvam uspešno zvozi do konca in zadovolji gledalce, ki hočejo nekaj drugačnega, nekaj odbito blesavega, kjer ne gre iskati kvalitete in precizne dramaturgije. Prizor s komarjem je huronsko smešen, nič manj zabavni niso momenti z opičjakom Chako, dobro pa delujejo tudi sekvence s T-Rexom, ki ne prenese Willa Ferrela, sicer doktorja Ricka Marshalla, ki je izumil časovni stroj. Zahtevnejši gledalci bodo nedvomno vihali nosove, saj je zgodba na trenutke res idiotska, toda kontekst deluje, štosi pa zabavajo proti pričakovanjem. Trapast film, a v svoje dobro, če potegnem črto.

Ocena: vredno ogleda


JONAH HEX

Uf, tole  pa je resen kandidat za najslabšo ekranizacijo stripovskega junaka. Akcijsko vojaški vestern, kjer v glavnih vlogah patetično pozirajo Josh Brolin kot glavni junak Jonah Hex, John Malkovich kot glavni zlobnež  Quentin Turnbull in Megan Fox kot prostitutka Lilah. Tole je film, kjer ne štima nič, ali še bolje, kjer je čisto vse zelo zanič. Igralske kreacije so butaste in slabe, tempo je čisti dolgčas, posebni efekti so nezanimivi, atmosfera je strelina, dialogi so na stopnji amebe, režija Jimmyja Haywarda pa žali filmsko umetnost. Strel v prazno, torej. In film, kjer bi napake našli tudi gledalci, ki se še vedno čudijo, zakaj enako mizerni The Spirit Franka Millerja ni dobil oskarja za najboljši film leta.

Ocena: totalno sranje

KICKIN’ IT OLD SKOOL

Jamie Kennedy je leta 2003 posnel zelo solidno hip hop komedijo Malibu’s Most Wanted, zato je bil očitno prepričan, da bo finta ratala tudi pri filmu Kickin’ It Old Skool, kjer se je ponorčeval iz break dancea. Žal večino časa film ne dosega želenega učinka, saj je humor precej na prvo žogo, učinkovitih domislic pa praktično ni. Poleg tega je zelo neprepričljiv in celo nekoliko zoprn tudi Kennedy, ki igra mladeniča Justina Schumacherja, ki se je kot mulo poškodoval pri dance battleu, se iz kome prebudil šele po dvajsetih letih in pozabil, da so osemdeseta že zdavnaj mimo. Tip je pač stara šola, z željo, da ponovno zbere svojo plesno ekipo in se udeleži tekmovanja za 100 dolarjev vredno nagrado. In prav ti zaključni dance battlei so edina pogojno dobra reč tegale preveč povprečnega in premalo zabavnega filma, ki pa vendarle uspe gledalca potešiti s tako imenovanim feel good občutkom, ki prekrije najbolj fatalne napake. Dober je tudi cameo Davida Hasselhoffa, ki seveda igra samega sebe, okej je tudi minutna vlogica Vivice A. Fox, nostalgijo pa mi je prebudil podatek, da je koreografijo spacal Adolfo Quinones, zvezda kultnega filma Breakin’, ki se mu tala naša komedija dejansko pokloni.

Ocena: nič posebnega


Evo ga, novi Dr. Dre, končno

25.11.2010 ob 22:44

Da na Detox, novi album Dr. Dreja, čakam enako zagreto kot na novi album Michaela Jacksona, ni treba posebej poudarjati. Dre je tak car, da peče. Avtor najboljših glasbenih podlag v zgodovini hip hopa, legenda grupe NWA in legenda albumov The Chronic ter The Chronic 2001. Glasbeni genij, brez katerega ne bi bilo Snoop Dogga, Eminema in 50 Centa, ter mojster, brez katerega Mary J. Blige ne bi imela svoje klasike Family Affair, če omenim le pikico njegovih presežkov. In na Detox čakam že nekaj let, saj Dre neheno prestavlja datum izida. Ne mudi se mu, saj ves časa raje dela za druge glasbenike. Prav zato od Detoxa pričakujem mojstrovino, enega najboljših albumov vseh časov. Vse kar ne bo to, bo hudo razočaranje. In pozor, od zadnjega albuma je  minilo že 11 let, kar pomeni, da je skrajni čas, da se Dre vrne v velikem slogu in mulcem pokaže kako se dela pravi hip hip.

In tule je mušter prvega uradnega singla z naslovom Kush, res uradnega, brez zajebancije in nedokončanih podlag ter lažnih verzij. Ne bom rekel, da sem padel skupaj, rekel pa bom, da dobro seka in da obeta hudo dober album.

http://www.vimeo.com/17018095

Michael Jackson: One More Chance & What More Can I Give

25.11.2010 ob 04:00

One More Chance je za Michaela Jacksona na začetku novega tisočletja napisal R. Kelly, sicer tudi avtor prekrasne balade You Are Not Alone. Jackson se je promocije lotil tako kot je treba in začel na svojem Neverland ranču snemati tudi videospot. Žal mu je plane prekinila aretacija zavoljo pedofilske afere, kar pomeni, da spota ni končal in da so pesem izdali s starimi posnetki njegove kariere.Sedaj so posnetke vendarle našli in zmontirali do konca, kar pomeni, da lahko javnost prvič vidi originalno vizijo Michaela Jacksona, ki je imel po albumu Invincible v načrtu mnoge nove projekte, ki so se mu sfižili zaradi takšne in drugačne smole.

In tule je One More Chance, čudovita pesem, ki bi si zaslužila večji odziv, tudi zavoljo dejstva, da gre za zadnjo uradno izdano pesem za časa Jacksonovega življenja: KLIK

In ko smo že pri ponesrečenih projektih, je prav da omenim tudi pesem What More Can I Give, ki jo je Jackson prvič posnel že leta 1999 in planiral kot tako imenovani charity single za Kosovo. Nato si je premislil in jo posvetil žrtvam terorističnega napada 11. septembra ter skupaj nabral sanjsko ekipo, kjer so peli tudi Usher, Celine Dion, Beyonce, Mariah Carey, Tom Petty, Shakira, Mya, Ricky Martin, Carlos Santana, Gloria Estefan, N’Sync, Nick Carter, Anastacia, Brian McKnight  in Luther Vandross. Žal se je tudi takrat vse skupaj močno zapletlo, pesem pa so povsem brez promocije prvič na radiu zavrteli šele konec leta 2002. Dejansko ni bila nikoli uradno izdana, kar je največja krivica kar jih pomnim, saj gre za super zadevo, ki bi se ji morali klanjati že zavoljo dih vzemajoče ekipe, ki jo je Jackson zbral v studiu. Po eni verziji naj bi bil kriv producent, ki so mu dokazali povezavo z gejevsko pornografijo, po drugi pa založba Sony, ki naj bi naredila vse, da Jackson te pesmi ne bi nikoli uradno izdal. Da je bila smola res velika, priča tudi podatek, da so Jacksona v tv prenosu, kjer so to pesem prvič zapeli v živo, kasneje izrezali, saj se je zapletlo pri nekih pogodbah in pravnih pizdarijah. Skratka, totalna štala, ki je uničila enkratno pesem, s katero je hotel Jackson zbrati kar 50 milijonov za žrtve napada.

In tule je What More Can I Give, za katero so hvala bogu posneli tudi video spot in nam pustili spomin, ki ne gre pozabiti nikoli: KLIK

Se mi pa ob vsem tem poraja vprašanje, zakaj niso spota za What More Can I Give nikoli vrteli po tvju, vsaj zdaj, ko Jacksona ni več in je prekrasen spomin nanj. In seveda vprašanje, zakaj niso One More Chance vključili na prihajajoči novi album in ga tako kot se spodobi izdali kot prvi singel, saj imajo vendar čisto pravi video spot, kjer je Jackson na tak način zadnjič stopil pred kamero.

Pa naj za konec dodam še live verzijo pesmi What More Can I Give, We Are the World novega tisočletja, kjer je okoli Jacksona še več zvezdnikov kot v spotu: KLIK

Recenzija: Gremo mi po svoje

25.11.2010 ob 00:09

GREMO MI PO SVOJE

Če kaj za slovenski film drži kot pribito, je to dejstvo, da znamo delati mladinske filme. Kekec in Sreča na vrvici, hudiča, še Nepopisan list je bil okej. In Gremo mi po svoje odlično nadaljuje trend dobrih mladinskih slovenskih filmov, ki so vsaj stokrat boljši od večine ostalih pretenciozno dolgočasnih pizdarij kot sta bila nazadnje recimo Piran-Pirano in Slovenka. Ne bom rekel, da je Gremo mi po svoje najboljši slovenski mladinski film, saj ima kar nekaj napakic, toda nobena ni usodna in vse z lahkoto zabriše dober tempo, živahna atmosfera, spretna režija, solidne igralske kreacije, dovolj prepričljiva dramaturgija, lepa lokacijska scenografija, tekoča zgodba in pisana paleta mulcev, ki se znajdejo na taborjenju in doživijo vse tisto, kar doživlja odraščajoča mladina. Režiser in scenarist Miha Hočevar zna. Tudi Jebiga in Na planincah sta mi bila zelo všeč. Hočevar ne filozofira, ampak filme snema za gledalce, kar je kul. Tudi v fantazijskih sekvencah, ki jih je posnel zelo dobro in so za naše razmere čisti presežek vizualizacije in čarobnosti. Tudi ko  je treba prebuditi čustva z ravno pravšnjo mero patetike ob smrti papige. In tu je Jurij Zrnec, ki igra taborniškega starešino, tečnega, nedojebanega in kljub temu simpatičnega možakarja, ki šmira s kuharico in se jezi na svoje varovance. Da se gledalci v kinu režijo samo zato, ker ga pač igra Zrnec, ni potrebno posebej poudarjati. Zrnec povzroča smeh četudi ne počne nič smešnega, kar je jasno, saj ga imajo gledalci izjemno radi in so prepričani, da je edini zares zabavni zvezdnik v Sloveniji. Prav zaradi tega mi je šel prve pol ure na živce, saj ni počel drugega kot igral samega sebe in obračal vloge oddaje As ti tud not padu. Potem sem se ga navadil in mu nikakor ne morem očitati slabe predstave. Je natanko tak kot je treba za to vlogo. In dosti boljši od kakih glumaških pozerjev, ki so prepričani, da si za vsak slovenski film zaslužijo oskarja. Gremo mi po svoje štima, ni presežek, je pa zelo simpatičen, gledljiv, dinamičen in za ciljno publiko dovolj zabaven filmček, ki ga toplo priporočam  slovenski mladini.

Ocena: vredno ogleda

Mariborčan o Big Brotherju slavnih

24.11.2010 ob 14:39
YouTube slika preogleda

Happy Birthday: Jamie Lee Curtis

24.11.2010 ob 00:49

Danes jih Miley Cyrus praznuje 18, le dve manj kot Jamie Lee Curtis, ko je leta 1978 zaigrala v kultni Noči čarovnic in postala nova scream queen. Dobro kariero je naredila, verjetno tudi s pomočjo nedavno preminulega slavnega očeta Tonyja in nič manj slavne mamice Janet Leigh. Iz osemdesetih velja najprej omeniti še Prom Night, Roadgames, The Fog, Noč čarovnic 2 in Death of a Centerfold, nato pa dve komični klasiki, ki sta jo dvignili še višje.  Leta 1983 je posnela  Trading Places, leta 1988 pa A Fish Called Wanda, dve komediji, ki sta med mojimi najljubšimi še danes. Najprej torej kraljica grozljivk, nato še kraljica komedij. Zvezda v pravem pomenu, ki si je po zaslugi filma Perfect, kjer ji je družbo delal John Travolta, pri oboževalcih priborila še vzdevek The Body. Osemdeseta jo končala s solidnim trilerjem Blue Steel, kjer jo je nadlegoval Ron Silver, devetdesta pa začela z uspešnico My Girl, kjer si je vsaj po moje zabila nož v hrbet. To je bil namreč začetek njenih premalo zanimivih vlog, kjer je bil izjema le odlični True Lies. Konec devetdesetih nas je presenetila s ponovno vrnitvijo v Noč čarovnic, kar je bil znak, da rabi obuditev kariere. “Nadaljevanje” Wande je pogorelo, bedarija Virus je pogorela še bolj, še ena Noč čarovnic je bila popolnoma odveč, pozitivno presenečenje pa me je leta 2003 čakalo v zelo zabavni komediji Freaky Friday. Potem je šlo res navzdol, vse do letos, ko je bila skrajno patetična v filmu You Again in ko je 22. novembra praznovala svoj 52. rojstni dan. Nimaš kaj, zdaj je v letih, ko izgublja dvoboj z mlajšimi igralkami in ko lahko igra samo še njihove matere. No ja, glede na to, da zadnje čase prisega na starčevsko naglavno sivino, jo morda zelo kmalu čakajo le še vloge babic.

American Music Awards 2010

24.11.2010 ob 00:30

Najprej osvežimo spomin z lanskim šovom, ki je bil dosti boljši od letošnjega:

american-music-awards-2009-prvi-del/
american-music-awards-2009-drugi-del/
american-music-awards-2009-tretji-del/

Sedaj pa nadaljujmo s slikicami in kratkimi komentarji, saj je vse ostalo nepotrebno:

Začela je Rihanna, s še eno novo frizuro in dobrim ter samozavestnim nastopom. Da je malce kasneje za najboljšo r&b vokalistko premagala Alicio Keys pa je seveda bedarija.

Usher, ki je poleg svojega varovanca Justina Bieberja pobral največ nagrad, je za najboljši r&b album premagal Sade in Alicio Keys, kar je še večja bedarija. Usherjem novi album je namreč zanič, to ni več r&b, to je elektronsko dance auto tune sranje.

The Black Eyed Peas so še večji drek od Usherja. Z novim komadom The Time so šli še v večjo elektroniko kot pri prejšnjem albumu. To je en velik bruh za tole nekoč skulirano skupino. Pa še priredba hita filma Dirty Dancing je. Da glava boli res. Kot dejstvo, da so bili skupaj z Lady Antebellum nominirani v isti kategoriji, v popu&rocku. Jp, folku se je zmešalo, zanje je The Black Eyed Peas pop rock, isto kot Lady Antebellum.

Enrique Iglesias mi z novim albumom ni kul, mu pa moral priznati, da je s Pitbullom naredil dober šov na odru.

Četudi mi Miley Cyrus ni tako zelo moteča kot nekoč, vseeno ne bi obiskal njenega koncerta.

Ko je ata Diddy na odru izvajal svojo novo uspešnico, ki je vsaj za moja ušesa čisti presežek, je med publiko migal tudi njegov mali sinko. Jp, Diddy ima v ustih bling, mali pa aparat. Kul  moment.

Kida Rocka in Taylor Swift, ki se je prvič pokazala z ravnimi lasmi, sem pozabil že med nastopom.

Prav čudim se, da Fergie še vedno prenaša egotripaštvo in klovnovstvo Will I Ama ter da poje tako posrane pesmi kot je The Time.

Le kdaj bodo Katy Perry povedali, da v živo ne zna peti?

Nicki Minaj, ki sta jo obkrožala Trey Songz in Taio Cruz, je brez dvoma nosila najbolj odštekano obleko večera.

Justina Bieberja, ki je kot najmlajši glasbenik vseh časov pobral tudi nagrado za naj izvajalca,  je seveda napovedala Willow Smith. Njegov  nastop je bil super, pesem o molitvi pa stokrat boljša od vsega sranja, ki ga zadnje čase delajo njegovi starejši kolegi.

Še vedno frajerski Jon Bon Jovi je s svojimi fanti spet aktualen, saj imajo novo ploščo, publika pa še vedno požira njihove stare hite.

Dobro je bilo videti nekoliko pozabljeno Natasho Bedginfield, katere komadi so mi bili nekoč zelo dobri in originalni.

Justin Bieber je nagrade pobiral kot za stavo in premagal tudi Eminema ter Usherja. Pa lepo se mi je zdelo, da se je zahvalil tudi Michaelu Jacksonu in dejal, da brez njega nihče  izmed njih ne bi bil tukaj. Da je Bieber na dobri poti, da postane vsaj malo Jacksona, ne bom ponavljal.

Pink je imela trapasto obleko, njeni komadi pa se počasi začenjajo ponavljati.

Ne-Yo je bil bolj divji in poreden kot ponavadi, njegov nastop pa je bil vrhunski poklon kabareju.

Vidno porejena Christina Aguilera, ki se je opekla z novim albumom, zdaj vse adute stavi na prihajajoči film Burlesque, kjer ji bo družbo delala Cher. Nastop se mi ni zdel presežek, še vedno pa ima enega najboljših vokalov v poslu.

Če ni Lady Gage, je pa Ke$ha, njen okej nadomestek.

Bieber obvlada posel, saj je na oder na koncu poklical Usherja in dejal, da brez njega ne bi uspel in da si tudi on zasluži njegovo nagrado. Lepa gesta.

Nick in Jordan, člana skupin Backstreet Boys in New Kids on the Block, ki so prvič nastopili skupaj in predstavili venček svojih uspešnic. Od nekdaj so mi všeč  take združene finte, le da tokrat ni bilo ravno nekega huronskega učinka. BSB so še prenovi, NKOTB pa mi niso bili nikoli posebej kul.

Šov ni bil slab, rad gledam take šove, vedno se najde kaj zanimivega, toda lani je bilo veliko več boljših nastopov in legendarnih imen. Nekako umirjeno, celo prozorno je delovalo vse skupaj, z redkimi izjemami seveda. Rihanna, Diddy, Bieber in Ne-Yo so mi bili všeč, vse ostalo bi lahko v bistvu zamudil.