Arhiv za Oktober, 2010

Pop Corn: Tone Kregar (MI2)

25.10.2010 ob 02:54
YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Zanimivi župani

25.10.2010 ob 01:23

Pa je za nami še drugi krog županskih volitev, ki mi je zanimiv predvsem zaradi nekaterih na novo izvoljenih kandidatov.

V Piranu je zmagal Peter Bossman, prvi temnopoli župan in verjetno tudi politik v slovenski zgodovini. Pač slovenski Obama, če napihnem. In seveda dokaz, da so vsaj na obali zreli za tak rasni preskok, kar je zelo pohvalno, saj Slovenci, pač tak občutek imam, niso ravno najbolj naklonjeni rasnim in nacionalnim manjšinam.

Omeniti velja tudi imitatorja in humorista Marjana Šarca, ki je slavil v Kamniku, kar je prav tako posebnost v našem prostoru, če seveda pozabim na tistega modela iz Tv Dober Dan, ki se mu nikoli ne spomnim imena. Če je Bossman slovenski Obama, pa naj bo Šarec slovenski Schwarzenegger. Je pa na suhem ostal Gojmir Lešnjak Gojc, po moji oceni najbolj presenetljiva odločitev za kandidaturo, ki je hotel postati župan Komna in mu je danes zmanjkalo le nekaj glasov za zmago.

Pa naj zaključim z Markom Diacijem, ki je slavil v Šentjurju. Zanimiv gospodič tale Diaci. Kot strela z jasnega se je pred leti kot član SMS zavihtel v parlament, potem izgubil bitko za župana in se sedaj zmagoslavno vrnil na prestol ter zadaj pustil dolgoletnega župana Štefana Tisla. Če se ne motim, gre za najmlajšega župana doslej.

In da ne pozabim, četudi Pavel Rupar zadnja leta ni imel preveč dobrega imidža, sem vseeno presenečen, da ni zmagal za župana Tržiča, saj sem bil prepričan, da bo zgolj zaradi svojega šarma pometel s konkurenco in na svojo stran dobil vse ženske volivke.

Big Brother slavnih, petič

24.10.2010 ob 22:30

Začnimo po vrsti, z Jožetom Činčem, ki se mu pač ne ljubi več igrati klovna in se je povsem potegnil nazaj. Očitno je pogruntal, da BB ni njegova oddaja in da se bo iztrošil, če bo nenehno pokal štose. Se pravi, da bo honorar dobil tudi v primeru, če ne bo delal šova. Da je Zlatku zameril šalo o prekmurščini, je resda blesavo, toda še zdaleč ne tako kot njegovo dobrikanje Nani Zenelli in nepotrebno ter otročje šinfanje Urške Čepin. What the fuck, stari moj, se ti meša? Si pozabil kako se obnaša, ko te snemajo kamere? Si pozabil kdo je Nana Zenelli? Fak no.

In če smo že pri Čepinovi, tole je brez dvoma odlična finta za rejtinge in dokaz, da POP TV obvlada posel. Seveda ne zaradi same Urške Čepin, ki ljudem ni zanimiva sama po sebi, ampak zaradi pizdarij z Nano, ki je o njej napisala tisto kao zloglasno knjigo in se ji zamerila po dolgem in počez. Ženski se ne marata, gledalci pa komaj čakajo kdaj se bosta pobili. In še nekaj moram reči o Čepinovi, no ja, o ekstremni povečavi njenih ustnic, kar jo je spremenilo v klovna. Kaj za vraga je imela v glavi, ko je šla v tako pretiravanje? To ni več niti smešno, to je tragično, to  je karikatura in primerek za tiste spletne strani, kjer najdemo grozljivo slabe plastične operacije, ki so šle hudičevo narobe. Punca ni stara niti trideset, zgleda pa kot strošena in uničena hollywoodčanka, ki nima pojma, da je njen vlak odpeljal že v dobi nemega filma. Jp, Čepinova zgleda kot Mickey Rourke, kar je za žensko seveda vse prej kot kompliment.

Pustimo Čepinovo, na vrsti je to famozno snemanje maske, o katerem tako zelo radi govorijo vsi. Pa kako snemanje mask za vraga, se tekmovalci niti malo niso poznali od prej? Mar res nimajo pojma kdo je največja pizda v hiši in kdo najbolj blefira, manipulira in laže, da se kar kadi? Ne me jebat no, saj menda niso vsi živeli na Luni pred vstopom v bajto. Če mi gre kaj na živce pri tej oddaji, je dejstvo, da se vsi kao čudijo, da o nekomu niso vedeli tega pa tega in so kao presenečeni ter šokirani, da je zdaj kar naenkrat snel masko.

Pa končajmo s Pio, z jokavo nevrotično striperko, ki mi je ves čas delovala  kot otrok, ki so mu vzeli liziko. Kaj za vraga je to zaeno sranje, da se tekmovalec veseli, da je šel domov, da je nominiran in da je tekmo izgubil? Mar nisi vesel, če ostaneš noter in če na koncu pobašeš 100 tisoč evrov? Narobe svet, ki je mogoče le v Sloveniji, očitno pa zanimiv za gledalce, ki so kot kaže jokali skupaj s Pio.  Kaj kurac si šla v ta šov, če potem jokaš za svojim možem, ki ga še doma ni, ko prihajaš domov? Kdo je zdaj tu nor res nimam pojma.

Kakorkoli že, Pia je šla  domov. Če sem iskren, se niti ni opazilo, da je bila noter. Prozorna tekmovalka, ki je ne bi opazil nihče, če ne bi ves čas jokala. No ja, bolje da je jokala kot pa da bi se slačila, slačenje bi bil še večji drek.

In seveda, Zlatko vedno znova dokazuje, da je njegov fanbase ogromen. Prav lahko se zgodi, da bo na koncu zmagal.

Top 5: Ingmar Bergman

24.10.2010 ob 17:24

Det sjunde inseglet

Jungfrukällan

Höstsonaten

Sommaren med Monika

Scener ur ett äktenskap

Recenzije: Dirty Rotten Scoundrels, Flesh + Blood, First Knight, Sleepwalkers

24.10.2010 ob 16:17

DIRTY ROTTEN SCOUNDRELS (zda 1988, komedija, r: Frank Oz, i: Michael Caine, Steve Martin, Glenne Headly, Anthon Rodgers, Barbara Harris, Dana Ivey, Ian McDiarmid)

Briljanten rimejk filma Bedtime Story, kjer sta se leta 1964 igrala David Niven in Marlon Brando.

Izvrstni Michael Caine in ravno prav blesavi Steve Martin sta Lawrence Jamieson in Freddy Benson, zvita prevaranta, babjeka in con artista, ki skleneta stavo. Ki se na francoski rivieri spravita na nič hudega slutečo Američanko Janet Colgate (Glenne Headley) in začneta igro. Enkraten, obratov poln, strašno zabaven in nepozaben dvoboj za zmago. Za 50 tisoč dolarjev, za obljubo, da se poraženec pobere domov in zmagovalcu pusti vse velike ribice. Cela kopica kultnih prizorov, kjer v nebo seveda odletita sekvenci, ko Steve Martin igra Rupreta, duševno zaostalega Caineovega brata, in ko zaigra invalida, ki ga Caine v vlogi psihiatra tepe s šibo. Zares smešna, prikupna in dobra komedija, ki bi morala nujno dobiti vsaj dve nadaljevanji. In pozor, prvotna izbira za glavni vlogi sta bila Mick Jagger in David Bowie, ideja pa je padla v vodo malo pred začetkom snemanja.

Ocena: presežek


FLESH + BLOOD (zda 1985, pustolovščina, r: Paul Verhoeven, i: Rutger Hauer, Jennifer Jason Leigh, Tom Burlinson, Jack Thompson, Bruno Kirby, Susan Tyrrell, Brion James)

Najboljša srednjeveška pustolovščina vseh časov.

Prvi in skorajda najboljši ameriški film nizozemskega maestra Paula Verhoevena, ki je potem usekal z RoboCopom, Popolnim spominom in Prvinskim nagonom. Zares vrhunska, frajerska, provokativna in dinamična pripoved o odpadniški srednjeveški bandi, ki se maščuje hinavskemu lordu in ugrabi zaročenko (odlična Jennifer Jason Leigh) njegovega sina (Tom Burlinson). V prvi vrsti stoji nepozabni Rutger Hauer, pogumni, odločni in seksi Martin, ki je z Verhoevenom sodeloval že v sedemdesetih, ko sta ruknila nizozemske klasike Soldier of Orange, Cathy Tippel in Turkish Delight, navihano dramo o slikarju, ki se zaplete v razmerje z mladim dekletom. Premalo cenjena klasika, ki za sabo pusti tudi Conana in se nam v spomin vtisne po vrsti enkratnih prizorov.  Popolna kombinacija mesa in krvi, ki je ni znal nihče več ujeti tako brezhibno, uživaško in obešenjaško.

Ocena: mojstrovina


FIRST KNIGHT (zda 1995, pustolovska drama, r: Jerry Zucker, i: Richard Gere, Sean Connery, Julia Ormond, Ben Cross, John Gielgud)

Sean Connery in Richard Gere se pulita za srce Julie Ormond.

»Nikoli nisem videla lepšega moškega. Resnično ga ljubim,« razloži lady Guinevere (Julia Ormond), ko svoji prijateljici opisuje kralja Arthurja (Sean Connery), očarljivega možaka, ki s svojimi vitezi okrogle mize ponosno pazi na Camelot. Na svoje sanjsko kraljestvo, kjer bi rad ob sebi tudi žensko. Svojo veliko ljubezen, punco, v katero se je res zaljubil. Prikupno lady Guinevere, ki ji je dal srce, dušo in telo. Okej, toda kaj, ko na sceno prikoraka Richard Gere, dolgolasi in zapeljivi Lancelot, ki zavrti zmedeno lady. Ki v njej prebudi prvinske nagone, katerih ostareli in »my fighting days are over« Arthur ne premore več. Pozabite na Merlina, na čarovnije in na čudežni meč excalibur, tokrat je pravljica zelo realna. Pa vendar čarobna, zanimiva, dinamična in taka, da nas potegne noter. Kljub luknjam v scenariju in ne ravno najbolj kvalitetni dramaturgiji. Menage a trois, kjer seks zamenja mečevanje.

Ocena: vredno ogleda


SLEEPWALKERS (zda 1992, grozljivka, r: Mick Garris, i: Brian Krause, Alice Krige, Madchen Amick, Ron Perlman, Dan Martin, Glenn Shadix)

Če želiš preživeti, si kupi mačko.

Zelo krvava, brutalna, skulirana in strašno zabavna grozljivka, kjer mati (Alice Krige) in sin (Brian Krause), nadnaravni, krvoločni in vampirjem podobni bitji, iščeta devico, kateri morata posesati energijo, če želita preživeti. In pozor, mati in sin se gresta incest, no ja, parjenje, med katerim se spremenita v avtohtono vrsto, v sleepwalkerse, v pošasti iz onostranstva. In spreminjata lahko tudi obliko ter barvo avtomobila, ko je treba pa celo izgineta in postaneta nevidna. Prva žrtev je mlada Tanyja Robertson (Madchen Amick), seveda devica, ki jo Brian Krause povabi na zmenek in komaj čaka, da ji iz ust posrka energijo. No ja, pred njo nastradata še zoprni učitelj Glenn Shadix in temnopolti policist Dan Martin, kar pomeni, da krvoločni Brian prvemu odtrga roko, drugemu pa v uho zarine svinčnik. Brez skrbi, sleepwalkersa nista neuničljiva. Bojita se mačk. Kot hudič križa, kot vampir svete vode. In ker mačke to vedo, jih je pred njuno hiše na stotine. Takšnih zelo pametnih, ki komaj čakajo, da se poženejo v napad in jima scvrejo kožo. Prav imate, v sekundnih vlogicah boste ujeli Marka Hamilla, Johna Landisa, Joea Danteja, Tobea Hopperja, Clivea Barkerja in seveda Stephena Kinga, ki se z zobotrebcem v ustih sprehaja na kraju zločina. Ali kot pravi Brian Krause, ko mu Madchen Amick s fotoaparatom razbije polovico obraza: »Mama me bo ubila, ker si mi umazala srajco.«

Ocena: vredno ogleda


Tehnična pomoč

24.10.2010 ob 03:31

Ima kdo kakšno idejo kako bi ugotovil katere moje objave so bile najbolj obiskane? Statcounter, ki mi sicer dobro šteje skupni obisk bloga, je brez plačila zmožen prešteti le 500 obiskov dnevno, kar pomeni, da zadevo hitro presežem in da čez čas  nimam podatka niti o tem, katera objava je bila najbolj obiskana v tekočem dnevu. Obstaja še kak drug boljši števec, ki gre brez plačila do večje cifre? Imam morda na samem blogu kak števec, kjer lahko vidim kaj se dogaja s prometom? Ker pred časom sem, če se ne motim, med dodatnimi polji spodaj pod objavo imel neko vrednost, za katero sem imel v glavi, da so obiski strani, sedaj pa je polje prazno. Kaj sploh pomeni ta zadeva pa itak nimam pojma, saj zahteva, da se vpiše neko poljubno vrednost.

Mi je pa zanimivo, da sem na parih blogih videl rubriko, kjer blogerji zbirajo svoje najbolj obiskane objave. Kako to naredijo, nimam pojma, zato bi res potreboval vašo pomoč in se vam že v naprej iskreno zahvaljujem.

Recenzije: The Killer, Valmont, Le Ridicule, Pi, Great Expectations, Sea of Love, The Addiction, Eating Raoul, King Kong,The Big Country

23.10.2010 ob 22:24

THE KILLER a.k.a. DIE XUE SHUANG XIONG (hong kong 1989, akcija, r: John Woo, i: Chow Yun-Fat, Danny Lee, Sally Yeh, Kong Chu)

O plačanem morilcu, ki ga useka ugovor vesti.

Chow Yun-Fat je Ah Jong, plačani morilec, ki nikoli ne zgreši. Ki svojo nalogo izpelje profesionalno in brez napak. Vse do trenutka, ko po nesreči poškoduje neko punco, ki zaradi njega oslepi. To ga zlomi. To ga pahne v krizo identitete in v močan kes za pretekla dejanja. Tako močan, da hoče ven. Da ima dovolj. Da pristane na poslovilno nalogo in se hoče umakniti. Nekam drugam, nekam stran, kjer bo imel mir pred preteklostjo in sedanjostjo. In jasno, kamero drži maestro John Woo, čarovnik za baletno akcijo, guru za počasne posnetke in montažne trike. In The Killer tako ni le The Killer, marveč tudi Divja horda Sama Peckinpaha, čista akcijska klasika, ki ji v celotni hollywoodski filmografiji zlepa ne boste našli para.

Ocena: presežek


VALMONT (anglija in francija 1989, drama, r: Miloš Forman, i: Annette Bening, Colin Firth, Fairuza Balk, Meg Tilly, Jeffrey Jones, Henry Thomas, Fabia Drake, Ian McNeice)

Polomija.

Miloš Forman je leta 1984 posnel Amadeusa, enega najboljših filmov vseh časov. Potem si je vzel pet let dopusta in posnel Valmonta, enega najslabših filmov vseh časov. Le kako je to mogoče? To mi ni bilo jasno niti leta 1989, to mi ne bo jasno nikoli. Še posebej, ker je Stephen Frears leto prej posnel svojega Valmonta, odlična Nevarna razmerja, ki bi jih lahko presegel samo zelo dober režiser. Tak, ki je pred leti posnel tudi Let nad kukavičjim gnezdom. Problem je bil jasen in glasen. Igralska ekipa Nevarnih razmerij je bila preprosto predobra. Še posebej v primerjavi z bledimi kreacijami Annette Bening, Colina Firtha, Fairuza Balk in Meg Tilly. Glenn Close, John Malkovich, Uma Thurman in Michelle Pfeiffer so bili namreč razred zase. Tako kot režiser Stephen Frears, ki se v zgodovino ni zapisal kot režiser Nevarnih razmerij, marveč kot režiser, ki mu je uspelo ponižati Miloša Formana, kralja režije in fenomenalnih filmov. Malkovich je moral za noč z Glenn Close v posteljo dobiti Umo in Michelle, za Annette Bening pa zadostuje le petnajstletna devica Fairuza Balk. In pozor, Stephen Frears je leta 1990 posnel kriminalko The Grifters, ki je Beningovi prinesla nominacijo za oskarja in še enkrat poteptal Miloša Formana.

Ocena: totalno sranje


LE RIDICULE (francija 1996, komedija, r: Patrice Leconte, i: Charles Berling, Fanny Ardant, Judith Godreche, Jean Rochefort, Bernard Giraudeau, Bernard Dheran, Urbain Cancelier)

Dobrodošli v čase, ko je na dvorih največ veljala umetnost zabavne retorike.

Le Ridicule je film o času, ko so človeka merili po besedah, ki jih je izgovoril. Nazivi, denar in število žensk niso bili pomembni. Pomembno je bilo to, kar je priletelo iz ust. Naravnost, odločno, ostro in brez ovinkov. Če si zinil dobro enovrstičnico, si se prikupil kralju. Če si nasmejal družbo, so o tebi govorili celo vrabci na strehi. Zbadljivka, persiflaža, satira, farsa, sarkazem, citat, dovtip in prefinjen smisel za humor, so bili glavno orožje za uspeh v družbi. Če si jih imel v malem prstu, si zmagal, če si usekal mimo, si izgubil. En dober stavek na dan je bil dovolj za vstop v smetano, ena nepremišljena beseda pa je končala kariero. Brez milosti in možnosti za novo šanso. Le Ridicule je torej film o dvornih norčkih? Ja, a ne tistih, ki na glavah nosijo kapco, marveč skrajno sofisticiranih, ki so virtuozno obvladali umetnost retorike in si z namazanim jezikom priborili noč pri vplivni grofici Blayac (Fanny Ardant). Eden takšnih je bil tudi revni mladenič Gregoire Malavoy (Charles Berling), ki mu je s pomočjo markiza Bellegardea (Jean Rochefort) in ostrega jezika uspel veliki met med bogate grofe in še večji met v posteljo grofice Blayac. Še več, poba je streljal tako dobre enovrstičnice, da ga pod svoje okrilje vzel celo sam kralj, njegova edina napaka pa je bila dejstvo, da se je zaljubi v markizovo hčerko Mathildo (Judith Godreche) in s tem razjezil posesivno grofico. Le Ridicule je film o tem, da tudi ne vem kako ostra beseda ne premaga ljubezni, ki se seveda meri s srcem ne pa z usti.

Ocena: presežek


PI (zda 1998, drama, r: Darren Aronofsky, i: Sean Gulette, Mark Margolis, Ben Shenkman, Pamela Hart)

Zgodba, ki bi sodila v znanstveni inštitut ne pa na filmsko platno.

Darren Aronofsky, ki me je ubil s filmom Rekvijem za sanje, je leta 1998 na festivalu Sundance prejel glavno nagrado za režijo filma Pi, s katerim se je kot strela z jasnega zavihtel med najbolj nadarjene mlade avtorje. Proračun je znašal smešnih 60 tisoč dolarjev, denar pa so skupaj spacali njegovi sorodniki in prijatelji. In tu je Sean Gulette, genialni mojster številk in matematičnih računov, ki odkrije 216 številčni zapis, za katerega visoki cerkveni uradniki trdijo, da vsebuje božje ime. Poba je Rain Man, le da nima mlajšega brata, marveč sveder, s katerim si vsak dan vrta glavo, da se mu ne bi zmešalo. Neumen film, vsaj po moji oceni. Pač eksperiment, ki ga očitno ne štekam in se me ne dotakne. In pozor, število 216 dobimo tako, da med seboj trikrat zmnožimo številko 6. Je bog torej v resnici hudič? Jp, tole je film, ki bo zares všeč samo pisatelju Danu Brownu, avtorju Da Vincijeve šifre.

Ocena: izguba časa


GREAT EXPECTATIONS (anglija 1946, drama, r: David Lean, i: John Mills, Valerie Hobson, Jean Simmons, Anthony Wagner, Bernard Miles, Francis L. Sullivan, Finlay Currie, Alec Guinness)

Preveč hladna in premalo razgibana adaptacija znamenitega Dickensovega romana, ki je luč sveta ugledal že davnega leta 1861.

Le kako naj kupim 21 letnega Pipa, če ga igra 38 letni John Mills? In le kako naj kupim malce starejšo Estello, če jo igra sicer ravno prav stara Valerie Hobson, ki pa izgleda vsaj trideset let starejša od njega? Kaj trideset let, Valerie Hobson izgleda kot ostarela gospa Havisham. To ne gre. Pa četudi film še danes vsi proglašajo za mojstrovino in daleč najboljšo ekranizacijo kateregakoli Dickensovega romana. Prve pol ure vse štima tako kot je treba, saj sta Pip (igra ga Anthony Wagner) in Estella (igra jo Jean Simmons) najstnika, Pip pa povrhu vsega na pokopališču prvič sreča tudi pobeglega kaznjenca (Finlay Currie). Potem se prične dolgčas, kjer film ne najde stika z gledalci in pač steče povsem zase. Velika pričakovanja so nominirali za najboljši film, režijo in scenarij, oskarji pa so šli samo scenografiji in kameri. Francis Sullivan je tudi v hollywoodski verziji iz leta 1934 igral odvetnika Jaggersa, Jean Simmons pa je v mini seriji leta 1989 zaigrala gospo Havisham. Žal moram zapisati, da je verzija iz leta 1998, kjer sta Pipa in Estello upodobila Ethan Hawke in Gwyneth Paltrow, boljša.

Ocena: izguba časa


SEA OF LOVE (zda 1989, triler, r: Harold Becker, i: Al Pacino, Ellen Barkin, John Goodman, Michael Rooker, William Hickey, Richard Jenkins, Paul Calderon)

Prvinski nagon pred Prvinskim nagonom, ki je Ala Pacina po štirih letih pavze ponovno izstrelil v orbito.

Al Pacino je detektiv, Ellen Barkin je potencialna serijska morilka. Med njima se vžgejo iskre, meni pa še vedno ni jasno, zakaj ni leta 1992 Prvinskega nagona nihče obtožil čistega plagiata. Zgodba je praktično identična, le da je Prvinski nagon dosti boljši in bolj udaren film. Je pa zato zares odlično posnet pretep Ala Pacina in Michaela Rookerja, kjer pesti in premetavanje po sobi začuti tudi gledalec. Okej film, ki pa vendarle ne uspe povzročiti eksplozije pri gledalcu.

Ocena: vredno ogleda


THE ADDICTION (zda 1995, grozljivka, r: Abel Ferrara, i: Lili Taylor, Christopher Walken, Annabella Sciorra, Paul Calderon, Fredro Star, Kathyrn Erbe, Michael Imperioli)

V dvajsetih dneh posnet vampirski film, ki se začne originalno in konča banalno.

Abel Ferrara je režiser, ki vse izvirne ideje svojih filmov zelo hitro pokvari s cenenimi prijemi. Enako se mu je zgodilo tudi tokrat, saj je zamisel o vampirjih, ki bi si kri kot narkomani dajali v žilo, kmalu spremenil v povsem standardno in dolgočasno krvosesno štorijo, katere ne reši niti zaključni masaker. Povedano malce šaljivo, Lili Tylor je Louis, Annabella Sciora je Lestat, Christopher Walken pa nima pojma zakaj ni Claudia.

Ocena: izguba časa


EATING RAOUL (zda 1982, komedija, r: Paul Bartel, i: Paul Bartel, Mary Woronov, Robert Beltran, Susan Saiger, Buck Henry, Ed Begley Jr.)

Če nimaš denarja, začni pobijati svingerje.

Kultni Paul Bartel, ki ga je leta 2000 pri 62-ih pobral rak, je bil večni stranskovlogaš, ki si je med takšnimi in drugačnimi filmi jemal čas za svoje režijske projekte. Sredi sedemdesetih je posnel zadevi Death Race 2000 in Cannonball, leta 1982 pa je moral za financiranje svojega sanjskega celovečerca Eating Raoul prodati celo hišo svojih staršev, ker mu Roger Corman, za katerega je posnel Death Race 2000, ni hotel dati denarja. Čudno, glede na to, da je bil ravno Roger Corman dovolj nor za financiranje filma Death Race 2000, ki je bil, če smo pošteni, morbidnejši od Raoula. Štos je bil seveda drugje. Bartelovi filmi namreč niso prinašali dobička, Corman pa je bil ne glede na vse še vedno le filmar, ki mu je dišal denar. Bartel je šel do konca, uporabil vse sorodnike in na platno spravil svoj labodji spev, se pravi film, po katerem ga danes poznajo vsi tisti, ki ga sploh poznajo. Na piko je vzel svingerje, v glavno vlogo postavil svojo muzo Mary Woronov (kultna sedma banana, ki je nase prvič opozorila z vlogo ravnateljice v filmu Rock ‘n’ Roll High School iz leta 1979), ustvaril črno komedijo in se zapisal v zgodovino. Zgodba o zakoncih, ki odpreta vročo linijo, v svoje stanovanje vabita svingerje, jih umorita in s pomočjo Mehičana Raoula (Robert Beltran) začneta kanibalsko industrijo, se sicer sliši dobro, dejansko pa gre za ceneno, tretjerazredno in neprepričljivo bedarijo, ki bi jo morali pozabiti že leta 1982.

Ocena: izguba časa


KING KONG (zda 1976, avantura, r: John Guillermin, i: Jeff Bridges, Jessica Lange, Charles Grodin, Rene Auberjonois, Julius Harris, John Randolph)

Malce trapast rimejk mojstrovine iz leta 1933.

Okej, prizora, kjer gospod Kong s svojo sapo suši premočeno Jessico Lange in  ji s prstom sleče majčko, sta brez dvoma dobra, inovativna, domiselna in zabavna, toda kaj, ko vse ostalo nekako ne štima tako kot bi moralo. Prvi razlog je moderni čas, v katerem orjaška opica izgleda smešno, neumno in trapasto. Kot moški, ki se je za maškare pač oblekel v King Konga in hotel strašiti svoje sodelavke. Drugi razlog je v zelo slabi igralski predstavi celotne ekipe, kjer ne gre niti profesorju Jeffu Bridgesu, kaj šele debitantki Jessici Lange, ki misli, da Konga igra Woody Allen. Tretji in nikakor ne zadnji razlog pa tiči v dejstvu, da opica nima stila. Da se ji vidi, da ne misli resno. Da blefira in da je pred kamerami samo zaradi plačila, če se pošalimo. Pač rimejk, ki ne zna misliti z lastno glavo. Kljub temu, da se močno razlikuje od originala.

Ocena: izguba časa


THE BIG COUNTRY (zda 1958, dramski vestern, r: William Wyler, i: Gregory Peck, Burl Ives, Charlton Heston, Jean Simmons, Carrol Baker, Charles Bickford, Alfonso Bedoya, Chuck Connors)

Malce predolga, kljub temu zanimiva, globoka in široka epska pripoved, kjer mirni, pohlevni, preudarni in tihi Gregory Peck zmeša štrene lokalnim kretenom.

Tako kot vedno očarljivi Gregory Peck je James McKay, upokojeni in zelo bogati pomorski častnik, ki se iz mesta preseli na deželo in osvoji srce lokalne lepotičke Patricie Terrill (Carrol Baker). Okej, toda kaj, ko je njen očka Henry Terrill (Charles Bickford) v nevarnem sporu s pobalinsko družino Hannassey, ki jo vodi jezni, odločni in krvi željni Rufus Hannassey (z oskarjem nagrajeni Burl Ives). Oče debilnega in lažnivega sina Bucka (Chuck Connors), ki ves čas teži temnolasi in samozavestni Julie Maragon (Jean Simmons), ženski, ki močno očara ravno našega Jamesa McKayja. Možakarja, ki nikakor ne sodi na deželo. Med kmete, med trapaste peteline, kjer ženski največ pomeni to, da se moški zanjo stepe z lokalnim frajerjem Charltonom Hestonom. Skoraj tri ure dolga epopeja, ki nima težav z letnico nastanka, in film, ki nam več kot nazorno pokaže, da mestni človek na deželi ne more najti sreče. No ja, razen, če ni ravno Polde Bibič in če ženske ne igra ravno Milena Zupančič.

Ocena: vredno ogleda

Dej reč: “Iztok Gartner je car”

23.10.2010 ob 19:54

Tale posnetek, ki je danes nastal v trgovini z malimi živalmi, me spominja na tisto risanko o pojoči žabi, ki ni hotela peti takrat, ko je bilo najbolj nujno.

YouTube slika preogleda

“Zahtevamo zakon za navijače”

23.10.2010 ob 15:08

Blogerski kolega Don Marko M me je prijazno zaprosil, da objavim spodnji tekst, kar sem seveda storil z veseljem, saj se mi zdi prav, da se navijaške huligane enkrat za vselej odstrani iz športnih prireditev. Če si navijač, navijaj, če si kreten, pa pojdi razbijat svojo bajto.

“Državljani in športniki Slovenije si zaslužimo navijače, ki lahko varno, strpno in dostojno navijamo na športnih prireditvah in tako vzorno podpiramo vse naše športnike. Zato recimo NE vandalizmu in drugim oblikam nasilja nekaterih slovenskih kvazi navijačev in podprimo projekt ZŠNS (Združenja športnih navijačev Slovenije) – ZAHTEVAMO ZAKON ZA NAVIJAČE !

Ker ne moremo dovoliti, da bi huligani na športnih prireditvah kazili podobo celotne Slovenije v očeh slovenske, evropske in svetovne javnosti. In ker nam ni vseeno v kakšne športne navijače bodo zrasli naši potomci in zanamci, zato jim omogočimo dostojno in vzorno navijaško prihodnost.”

In še povezava, kjer lahko vse skupaj podprete: KLIK

Jp, vandali so nam razbili Stožice, kar je pod vsako kritiko. Jebeš take navijače, ki se ne znajo obnašati. Bolje, da jih ni, bolje da tribune ostajajo prazne, če se mislijo tako obnašati tudi v prihodnje. Po drugi strani pa dobro poznate moje stališče glede fanatičnega navijanja, očitno gre res za željo po agresiji, ki jo zagreti pobje pač zakamuflirajo v športno navdušenje.

Pridi na tribuno, navijaj, spodbujaj in se lepo obnašaj. Zakaj za kurac moraš žlampati pir, se obleči v patetično maškaro in začeti pizdarijo? No ja, razen če si star pet let, jebemti.

Kurac pa taki navijači, to je sramota za slovenski šport in za bistvo navijanja. Saj nismo v Angliji, porka  madona.

Kulti in klasike: Psycho

23.10.2010 ob 03:00

null

zda 1960, srhljivka, režija: Alfred Hitchcock, igrajo: Anthony Perkins, Janet Leigh, Vera Miles, John Gavin, Martin Balsam

Film, zaradi katerega se ljudje še danes bojijo tuširanja.

Uf, tole pa je mojstrski film. Dejansko predhodnik vseh slasherjev, recimo Noči čarovnic in tudi Daria Argenta, če smo natančni. Pač prvi pravi film o psihopatu, ki kolje svoje žrtve. Narejen tako zelo dobro, prepričljivo, avtentično in srhljivo, da sploh ne morem verjeti. Če rečem, da gre za najboljši film Alfreda Hitchcocka, vročega po filmih Vertigo in North by Northwest, ne zgrešim kaj dosti. Večkrat oponašan in nikoli presežen film, klasika žanra in filmske umetnosti na splošno. Prvinska grozljivka, ki nas sesuje z največjim šokom v filmski zgodovini. Jp, glavna igralka umre v prvi tretjini filma. In to pod tušem, kjer jo zverinsko zakolje lokalni psihopat Norman Bates, no ja, njegova mama, v podobi popolnega Anthonyja Perkinsa, ki je potem nastopil še v parih bolj ali manj slabih nadaljevanjih, pač zato, da si je reševal kariero in zaslužil kak dolar. In pozor, ženska pod tušem je Janet Leigh, mama Jamie Lee Curtis, ki je potem kot veste igrala v Noči čarovnic. Huda trivia, ki se je na tak nor način ne spomnim pri nobenem drugem filmu. Psiho je film, ki z vsakim desetletjem postaja boljši, bolj prelomen in bolj nepozaben. Zares pravi evergreen, tako zelo strašljiv tudi zavoljo črnobele tehnike in seveda živce parajoče glasbene spremljave maestra Bernarda Herrmanna. Mojstrovina, ki je na novo izumila suspenz in se spremenila v enega najbolj znanih celovečercev na svetu. V del popularne kulture in v enega izmed najbolj vplivnih in posnemanih filmov vseh časov. Nič  čudnega, ko pa je vse tako prekleto popolno, kompleksno in dovršeno. Tako zelo, da dobimo občutek, da so režirali trije Hitchcocki. Za enega je namreč vse skupaj preveč divje in brez napak. Drži, Norman Bates je oče Michaela Myersa in Jasona Voorheesa, tisti pravi psiho, sicer baziran na resničnem serijskem morilcu Edu Gaineu, ki je navdihnil tudi Teksaški pokol z motorko in The Silence of the Lambs. S strani Anthonyja Perkinsa odigran tako zelo perfektno, da so se ga ustrašili tudi oskarji. Kot Alfreda Hitchcocka, ki ga je premagal Billy Wilder za The Apartment. Jebat ga, to so napake, ki jih akademiji ne bi smeli oprostiti. To so velike krivice, ki se jih ne bo dali popraviti nikoli. Po drugi strani pa, jebeš  filme, ki zmagajo na oskarjih, veliko boljši so tisti, ki so jih oskarji popolnoma zaobšli.

Ocena: 10/10


Recenzija: Desperado

23.10.2010 ob 02:30

null

zda 1995, akcija, režija: Robert Rodriguez, igrajo: Antonio Banderas, Salma Hayek, Steve Buscemi, Danny Trejo, Cheech Marin, Joaquim de Almedia, Carlos Gallardo, Quentin Tarantino

Rojstvo seksualnega simbola.

Jp, Desperado je reklama za Antonia Banderasa, za najbolj frajerskega igralca vseh časov. Desperado Bandersa namerno lovi tako, da izpade kot novi seksualni simbol, kot najbolj seksi moški na svetu. Vsi kadri, pogledi, bližnji posnetki in montažni prijemi so izpeljani tako, da Banderas postaja vroča roba, ultimativni mačo žrebec, ki s pištolo strelja tudi testosteron. Banderas ni le moški, Banderas je kurac na dveh nogah, brez dvoma najbolj frajerski filmski lik v zgodovini filma. Banderas je tako zelo kul, da se Salme Hayek, ki igra njegovo Carolino, praktično ne opazi. Desperado je pač njegov privatni šov, njegov labodji spev, ki ga je vrgel na prvo mesto moških seksualnih simbolov in ženske spomnil na zlate čase latino junakov, ki jih je začel Rudolph Valentino. Banderas je Valentino sto let kasneje, zares pravi dedec, šminker in pozer, ki v eni roki drži kitaro, v drugi pištolo, v tretji pa svojo Carolino, ki ji pokaže tudi peting z ostrogami. Odličen film, ne le zaradi Banderasa, ki na novo izumi karizmo, tudi zavoljo spretne režije Roberta Rodrigueza, ki je že leta 1992 usekal z El Mariachijem, B Desperadom, kjer je bil glavni Carlos Gallardo, ki se tokrat pojavi v kratki epizodi. Jebeš Mačeto z Dannyjem Trejom, ki tukaj igra tistega divjega metalca nožev, tole je pravi poklon B pizdarijam. Spoliran, eleganten in vseskozi zabaven “bang tu bang tam” akcijski stampedo, ki vsaj zame premore celo kopico klasičnih prizorov, ki so se že leta 1995 spremenili v enega mojih najljubših filmov, ki jih lahko gledam vsak dan znova pa se jih ne naveličam. Tako frajerskega in kul filma ne bo posnel nihče več. To je uspelo le Robertu Rodriguezu, B Tarantinu, ki z Desperadom dela čudeže. Tole je tak presežek, da boste lovili sapo. Tako dovršen, energičen in atraktiven film, da ga lahko v enem dnevu gledamo desetkrat. In z igralsko ekipo, za katero bi drugi filmi ubijali. Antonio in Salma sta itak ujeta kot siamska dvojčka, v odfukani atmosferi pa se odlično znajdejo tudi Cheech Marin, Steve Buscemi, Joaquim de Almedia in seveda Quentin Tarantino, ki mu sploh ni treba igrati. No ja, ki niti ne zna igrati pa vseeno izpade kot najboljši igralec vseh časov v najboljšem filmu vseh časov, če napihnem do plafona. Desperado se gleda kot strip, kot over the top pizdarija, kjer štima vse. Kjer so tudi napake mojstrovina. In kjer prebrisan gledalec ne bo našel niti ene pomanjkljivosti. Posebno poglavje je tudi vrhunska in hudičevo kontekstna glasbena spremljava, kjer v uvodni špici raztura tudi Banderas, ki med svojim nastopom s kitaro useka nekega dolgolasca, ki mu hoče težiti. Jp, ni vam treba dvakrat mežikniti z očmi, da boste prepoznali asociacijo na Brada Pitta, ki ga Banderas torej sesuje in mu pojasni, da je čas za novega najbolj seksi moškega v Hollywoodu. Če rečem, da sem velik fan tega filma, ne zgrešim niti po pomoti. Desperado je moj film, Banderas pa moj igralec. Oba sta mi pisana na kožo, obema bi z lahkoto spisal še tisoč takih slovospevov.

Ocena: 10/10

Kulti in klasike: Carrie

23.10.2010 ob 02:17

null

zda 1976, grozljivka, režija: Brian De Palma, igrajo: Sissy Spacek, Piper Laurie, Amy Irwing, John Travolta, Nancy Allen, William Katt, Betty Buckley, P.J. Soles

Film, ki si ga še vedno ne upam gledati sam.

Da je Carrie moja top grozljivka, sem povedal že večkrat. Prestraši me že misel nanjo, kar pomeni, da si je preprosto ne upam ogledati še enkrat. Prizor z noži, kjer Sissy Spacek svojo mamo Piper Laurie spremeni v Jezusa. Prizor s krvjo, ki uniči njen maturantski ples. Njene oči, ko začne maščevanje. Goreča hiša, kjer kamera ujame kipec Jezusa. In seveda konec, kjer iz groba skoči roka. To je le nekaj najbolj udarnih insertov, ki so me zaznamovali za vedno. Le delček najbolj srhljivega filma vseh časov, kjer se maestro Brian De Palma, vroč po filmih Sisters in Obsession, že na začetku pokloni Psihu Alfreda Hitchcocka, le da namesto noža kri pričara prva menstruacija glavne junakinje. Že to je mojstrovina, že  to je dovolj, da gledalec začuti nepozabno atmosfero in občutek nelagodnosti, ki ga posrka v dogajanje vse do odjavne špice. In prav ta atmosfera para živce, prav zaradi te atmosfere je Carrie tako zelo dober film še danes. Pa seveda zaradi ponarodelih prizorov, ki jih v žanru grozljivke po moji oceni ni uspel preseči še nihče. Niti Richard Donner s filmom The Omen, niti Roman Polanski s filmom Rosemary’s Baby. To je jebeni Hitchcock, kjer bi skupaj padel tudi Hitchcock, De Palmov vzornik, ki se mu je odlično poklonil tudi v filmu Dressed to Kill. In to je ona, Carrie White, ki jo mojstrsko pooseblja Sissy Spacek, aktualna po Malickovem Badlands. Zadržana, nerodna in sramežljiva najstnica, ki jo doma vsak dan pričaka versko blazna mati, ki sovraži moške. Ki pravi, da je seks greh in da se bo Carrie v peklu cvrla že zaradi maturantskega plesa. Nič čudnega, da ji pred odhodom sikne: “They’re all gonna laugh at you,” in da njene telekinetične sposobnosti prav tako povezuje s hudičem. Če je Sissy Spacek odlična, je Piper Laurie še boljša. Verjetno najboljši portret stroge in versko blazne matere vseh časov. Drži, Carrie je dejansko film o odraščanju mladega dekleta, ali še bolje, o težavah, ki ga odraščanje prinese. Pravzaprav najstniški film, ki ga De Palma genialno premeša v srhljivko in akcijsko grozljivko, kjer gledalec komaj lovi sapo. Še posebej v sekvenci masakra na maturantskem plesu, ki ji boste v celotni filmski zgodovini težko našli konkurenco. Všeč mi je tudi odlična mešanica psihološke in fizične groze, se pravi vrhunsko doziranje posebnih efektov in prepričljive ter brezhibne dramaturgije. Zares nepozaben film, ki gledalca strese še danes po 34-ih letih, ko izgleda enako sveže kot na dan premiere. Zanimive so tudi stranske vlogice, recimo Amy Irwing kot Carriejina sošolka, pa zeleni John Travolta kot fant nesramne Nancy Allen, pa Betty Buckley kot njena telovadna učiteljica in seveda William Katt kot njen spremljevalec Tommy Ross. Mlada in nadebudna ekipica, ki se kot za šalo zlije s svojimi vlogami in postane del filmske zgodovine, ki se ni na tako strašljiv in prepričljiv način ponovila nikoli več. Res je, tako dober film kot je Carrie pride le enkrat v življenju.

Ocena: 10/10

Lepa Brena ujela Abrahama

22.10.2010 ob 17:43

Jp, dragi moj, legendarna Fahreta Jahić, za oboževalce, Lepa Brena, je 20. oktobra praznovala petdeseti rojstni dan. Ne bom rekel, da sem bil kdaj njen pravi oboževalec, lahko pa rečem, da se je tudi v naši bajti v osemdesetih poslušala njena muska. Še posebej, ko je posnela film Hajde da se volimo, ki smo ga s frendi gledali tudi po večkrat. Bila je zvezda, ena največjih, kar jih je premogel Balkan. Po moje še večja od Zdravka Čolića, Tereze Kesovije in Miše Kovača skupaj. Blagovna znamka, ki je ni do danes presegla niti Ceca, kaj šele kaka Seka Aleksič. Brena je prišla ob pravem času in ljudem ponudila tisto, kar je vžgalo. In tisto, kar je v osemdesetih Jugoslavijo še držalo skupaj. Drži, Američani so imeli Madonno, Britanci Samantho Fox, mi pa Lepo Breno, ki so jo oboževali tudi v Sloveniji.

Za konec naj povem še eno zelo zabavno in zanimivo anekdoto iz moje osnovke, kjer smo neko dopoldne obiskali lokalno vojašnico. Na steni je visel plakat Lepe Brene in napoved njenega koncerta, ki naj bi se začel čez slabo uro. Med vojaki je vladal nemir, v pričakovanju pa smo bili tudi mi šolarji. Potem je na mini oder stopila neka ženska in začela peti Hajde da se volimo. Jasno, bil je nateg, pač šala za vojake, ki pa se niso smejali, ampak so bili zelo razočarani. Nikoli ne bom pozabil enega izmed njih, ki se je zadrl: “Ma kakva Lepa Brena, ta nije ni Brena, ni lepa.”

YouTube slika preogleda

Big Brother slavnih, četrtič

22.10.2010 ob 16:33

Pia Nani: “Ti si prava seks bomba.”

Iztok Pii: “Ti pa rabiš očala.”

Televizija 36

22.10.2010 ob 14:37

PEARL  HARBOR

Nedelja zjutraj, 7. december, leta 1941, ameriško pristanišče Pearl Harbor na Havajih. In 360 japonskih letal, ki so pod vodstvom genialnega generala Isoroka Yamamota (Mako) Ameriki vzela nedolžnost. Ura pekla, 2300 mrtvih Američanov, cela kopica uničenih letal, ki niso imela časa, da bi vzletela in se postavila v bran, globoko prizadeti predsednik Franklin Delano Roosevelt (Jon Voight), potopljene ladje, ranjen ponos, poteptana samozavest, ogenj, dim in eno največjih presenečenj v celotni svetovni zgodovini. Povedano na kratko, skrajno učinkovit in premeteno planiran desant na Pearl Harbor, s katerim so Japonci za nekaj časa zavladali Pacifiku. Gledalec sprva resda ne ve, ali je šel gledat komedijo ali film o japonskem napadu na Pearl Harbor, kasneje pa mu ni jasno, ali gleda še en Titanik ali realno vojaško dramo, toda spektakularni zračni dvoboji, bombardiranje, ki izgleda realnejše od pravega bombardiranja in nekaj tistih pravih srce parajočih dodatkov, ki jih mora vsebovati vsak pravi zgodovinski celovečerec, odtehtajo morebitne pomanjkljivosti ter nas zapeljejo v neverjetno, tehnično dovršeno, srce parajočo in dih vzemajočo pustolovščino, ob kateri bi bilo na trenutke nerodno celo vojaku Ryanu. Ko se politiki in vojaški strategi pogovarjajo o usodi človeštva, se pred našimi očmi odvija simpatičen ljubezenski trikotnik, ki ga poleg dveh vrhunskih pilotov, Rafea McCawleyja (Ben Affleck) in Dannyja Walkerja (Josh Hartnett), sestavlja tudi medicinska sestra Evelyn Johnson (Kate Beckinsale). Štos je v tem, da se ona najprej zaljubi v prvega, ker misli, da je umrl, pa se zaljubi še v drugega. Ko se prvi vrne, nastane nekakšna repriza Brodoloma s Tomom Hanksom, ki pa nima časa, da bi dosegla vrhunec, saj morata oba fanta v boj proti Japoncem. Še danes mi ni jasno, da so si lahko Američani sploh dopustili takšno veliko blamažo, pa četudi se je napad zgodil med lažnimi mirovnimi pogajanji z japonskim cesarstvom. Nekateri zgodovinarji so trdili, da je bil za vse kriv celo predsednik Roosevelt, ker je hotel pač poiskati dovolj velik razlog za vstop v drugo svetovno vojno. Kakorkoli že, Japonci so Američanom dali vetra in pokazali, da se ne bojijo nikogar, za darilo pa so leta 1945 dobili dve atomski bombi. Pearl Harbor kot za šalo ujame avtentiko takratnega časa, režiser Michael Bay  režira kot da bi se mu zmešalo, nepotrebna zadnja četrtina, kjer Američani na hitro zbombardirajo nekaj japonskih skladišč (v akciji sodeluje tudi izvrstni Alec Baldwin), pa izpade premalo natančno in površno, še posebej, če pomislimo, da si je film v prvi uri privoščil vse še tako nepomembne reči mladih vojakov, ki so osvajali lokalna dekleta. »Kaj vem, morda pa smo samo prebudili spečega velikana,« pravi kljub uspehu zaskrbljeni general Yamamoto, ki se edini zaveda, da so Japonci sedmega decembra v nedeljo zjutraj leta 1941 naredili največjo napako svojega življenja.

Ocena: vredno ogleda

THE TRUTH ABOUT CHARLIE

Šarada? Ne, marveč limonada. To, kar sta v šestdesetih počela Cary Grant in Audrey Hepburn, hočeta sedaj početi Mark Wahlberg in Thandie Newton. Skrajno bedast in porazno narejen rimejk filma Charade, v katerem se smešijo čisto vsi, vključno z režiserjem Jonathanom Demmejem, ki je svoja filma The Silence of the Lambs in Philadelphia očitno pustil na Luni. Thandie kot Audrey? Se vam meša. Mark kot Cary? Ne ga srat. 

Ocena: totalno sranje

BOAT TRIP

Otročarija, ki jo ves čas uspešno rešujejo Roger Moore, Lin Shaye in na banane usekana Roselyn Sanchez. Cuba Gooding Jr. je po oskarju filma Jerry Maguire padel v vrsto sila povprečnih in otročjih komedij, med katere sodi tudi tale gejevsko počitniška zgodbica o dveh prijateljih, Jerryju (Cuba Gooding Jr) in Nicku (Horatio Sanz), ki se po pomoti znajdeta na ladji bogatih homoseksulacev, kateri so si privoščili razkošno križarjenje. Med njimi je na njuno srečo tudi plesna učiteljica Roselyn Sanchez, ki želi Jerryja na vsak način prepričati, da ni gej, kar pomeni, da se poba, ki sicer še vedno žaluje za svojo nesojeno nevesto Vivico A. Fox, počasi zaljubi vanjo, čeprav ji tega seveda ne sme priznati, ker mora igrati toplega bratca. Roger Moore se zabava v vlogi homoseksualca, Lin Shaye, stroga trenerka manekenk, ki nam pokaže svoje globoko grlo, nadaljuje tradicijo bratov Farrelly, Horatio Sanz pa pade na Švedinjo Victorio Silvstedt. Povedano na kratko, Boat Trip izgleda tako, kot da bi brata Farrelly režirala nanizanko Love Boat. Plus sekunda pojavitev slovenske manekenke Tatjane Tutan. 

Ocena: nič posebnega

COPYCAT

Ob temle sranju od filma sem bruhal že leta 1995, ko sem ga videl prvič. Tokrat sem ujel le  dva ali tri inserte in hitro ugotovil, da se ni spremenilo nič. Še vedno gre za zelo slabo, izjemno neprepričljivo, dolgočasno in za lase privlečeno triler kriminalko, kjer Holly Hunter in Sigourney Weaver lovita serijskega morilca, ki pri svojih umorih pač kopira nekdanje serijske morilce.

Ocena: izguba časa

SHOWTIME

Se spomnite filma The Hard Way iz leta 1991, kjer se je hollywoodski zvezdnik Michael J. Fox družil s policajem Jamesom Woodsom, da bi začutil kako v resnici poteka policijsko delo? Showtime je The Hard Way, le da mu manjka smisel za humor, ki ga je očitno pozabil v drugih filmih Roberta De Nira in Eddiea Murphyja. »Delo policaja ni prav nič smešno. Policaj nikoli s prstom ne okusi mamila, ker bi lahko šlo za cianid. Med streljanjem nikdar ne pride do verižnih eksplozij in skakanja po havbah avtomobilov. Ves dan sedim v pisarni, iščem kriminalce in pišem poročila. Če bo kdo počel kaj nezakonitega, se bo srečal z mano,« razlaga policaj Robert De Niro, depresivna verzija Umazanega Harryja. Štos je v tem, da razlaga osnovnošolcem, kar pomeni, da so policaji postali dolgočasna roba. In ravno zato je čas za spremembo, za novi televizijski reality show, ki zraste v glavi producentke Rene Russo, ki se je svojega poklica kot veste učila v seriji Smrtonosno orožje. »Dajmo skupaj dva policaja, snemajmo jih 24 ur in naj se akcija prične,« zakriči Rene, De Niro in Murphy  pa zgrabita pištole in postaneta zvezdi. No ja, De Niru gre vse skupaj na živce, Murphy, policaj, ki si je želel postati igralec, pa uživa in se obnaša tako, kot da bi Wesley Snipes igral Policaja iz Beverly Hillsa. Showtime, film, ki iz policajev dela zvezde, pozabi na »show« in se posveti samo »timeu«, kar je seveda dobro za policaje in zelo slabo za gledalce.

Ocena: nič posebnega

THE 51st STATE

Frajerska, zelo gledljiva in na žalost sila plitka kvazi futuristično drogeraška zgodbica o tipu, ki hoče na tržišče lansirati svoje super mamilo, s katerim konkurenci dobesedno strga gate. Samuel L. Jackson, ki še vedno ne more pozabiti Šunda, je mojster kemije, črna inačica Marie Curie, ki okoli prinese mafijca Meat Loafa, se spajdaši z irskim lopovčičem Robertom Carlyleom in hoče izpeljati prodajo mamil, en sam zgodovinski posel, ki bi mu pomagal do mirne penzije. Stvari se seveda zapletejo, metki iz puške poklicne morilke letajo kot za šalo, zaklad, ki ga Sam the Man nosi pod kiltom, pa boste videli šele med odjavno špico.

Ocena: nič posebnega

THE LAKE HOUSE

Keanu Reeves in Sandra Bullock sta bila v filmu Speed hitra, divja, energična, adrenalinska in kul, kar je jasno, saj se jima je mudilo. Tokrat imata časa ne pretek, zato sta dolgočasna, hladna, mrtva in počasna. Takšna, da zamujata dve leti. Da se vzburjata skozi časovno luknjo. Da se gresta Dvojno Veronikino življenje, Sliding Doors, Somewhere in Time, Frequency in Back to the Future. Vse tiste filme, ki se igrajo s časom. Z dejstvom, da se lahko ljudje ujamejo v različnih časovnih dimenzijah in se zaljubijo s pomočjo čudežnega nabiralnika. Dream on.

Ocena: izguba časa

 XXX: STATE OF UNION

O predsedniku, ki citira raperja Tupaca Shakurja. Slaba dramaturgija, neumni zapleti, bedast scenarij, oslovski dialogi in otročje igralske kreacije. Nič zato, saj gre za film, ki vsega tega sploh ne potrebuje. Ki se posveča samo ravno prav za lase privlečenim vratolomnim akcijskih sekvencam. Ki se zaveda, da mu proračun omogoča vse kar mu pade na pamet. Tudi mešanico Jamesa Bonda ter Hitrih in drznih. Tudi dejstvo, da Vina Diesla zamenja z Iceom Cubeom. Še več, ko nam povedo, da je Vin Diesel umrl med neko akcijo na otoku Bora Bora, agent Kyle Steele (Scott Speedman) odvrne: »Zakaj jaz nikoli ne morem na Bora Boro.« Prav imate, Trojni X 2 ponižuje Vina Disela in nam dokaže, da lahko akcijski filmi zelo uspešno zvozijo tudi brez njega. Ko umre, ga pač zamenjajo z novim agentom. Ali kot pravi naš stari znanec Augustus Gibbons (Samuel L. Jackson): »Novi X mora biti še bolj pogumen, še bolj poseben in še bolj nesramen. Novi X mora imeti več karakterja.« Jasno, najdejo ga v vojaškem arestu. Ime mu je Darius Stone, igra pa ga raper Ice Cube, ki se je zadnje čase zmehčal v lepi kopici socialnih komedij in svoje jezne dni pustil daleč za sabo. Ko ga malce kasneje vidimo v restavraciji hitre hrane, kjer kot žival žre hamburger in pije milkšejk, nam je jasno, zakaj ni izbral seksa. Zato, ker misli resno. Ko akcijski junak misli resno, pa nima časa za seks s pevko Nono M. Gaye, ki se plazi okoli njega. Nič čudnega, saj je v nevarnosti  njegov predsednik (Peter Strauss). Možakar, ki ga kani s prestola spraviti kar obrambni minister Willem Dafoe, nekdanji veteran iz vojne na Kosovu, kjer sta sodelovala tudi Darius Stone in Augustus Gibbons. Prav imate, Trojni X 2, ki za sabo kot za šalo pusti original iz leta 2002 in kljub slabi dramaturgiji, neumnim zapletom, bedastem scenariju, oslovskim dialogom in otročjim igralskim kreacijam uspešno zvozi do konca, je novi Rambo, film za novo tisočletje, ki so mu gledalci seveda obrnili hrbet. Jasno, saj je namesto Pattona in Jeffersona citiral pokojnega raperja Tupaca Shakurja in si drznil prvič v zgodovini ugrabiti čisto pravi vojaški tank.

Ocena: vredno ogleda