Recenzije: The Killer, Valmont, Le Ridicule, Pi, Great Expectations, Sea of Love, The Addiction, Eating Raoul, King Kong,The Big Country

23.10.2010 ob 22:24

THE KILLER a.k.a. DIE XUE SHUANG XIONG (hong kong 1989, akcija, r: John Woo, i: Chow Yun-Fat, Danny Lee, Sally Yeh, Kong Chu)

O plačanem morilcu, ki ga useka ugovor vesti.

Chow Yun-Fat je Ah Jong, plačani morilec, ki nikoli ne zgreši. Ki svojo nalogo izpelje profesionalno in brez napak. Vse do trenutka, ko po nesreči poškoduje neko punco, ki zaradi njega oslepi. To ga zlomi. To ga pahne v krizo identitete in v močan kes za pretekla dejanja. Tako močan, da hoče ven. Da ima dovolj. Da pristane na poslovilno nalogo in se hoče umakniti. Nekam drugam, nekam stran, kjer bo imel mir pred preteklostjo in sedanjostjo. In jasno, kamero drži maestro John Woo, čarovnik za baletno akcijo, guru za počasne posnetke in montažne trike. In The Killer tako ni le The Killer, marveč tudi Divja horda Sama Peckinpaha, čista akcijska klasika, ki ji v celotni hollywoodski filmografiji zlepa ne boste našli para.

Ocena: presežek


VALMONT (anglija in francija 1989, drama, r: Miloš Forman, i: Annette Bening, Colin Firth, Fairuza Balk, Meg Tilly, Jeffrey Jones, Henry Thomas, Fabia Drake, Ian McNeice)

Polomija.

Miloš Forman je leta 1984 posnel Amadeusa, enega najboljših filmov vseh časov. Potem si je vzel pet let dopusta in posnel Valmonta, enega najslabših filmov vseh časov. Le kako je to mogoče? To mi ni bilo jasno niti leta 1989, to mi ne bo jasno nikoli. Še posebej, ker je Stephen Frears leto prej posnel svojega Valmonta, odlična Nevarna razmerja, ki bi jih lahko presegel samo zelo dober režiser. Tak, ki je pred leti posnel tudi Let nad kukavičjim gnezdom. Problem je bil jasen in glasen. Igralska ekipa Nevarnih razmerij je bila preprosto predobra. Še posebej v primerjavi z bledimi kreacijami Annette Bening, Colina Firtha, Fairuza Balk in Meg Tilly. Glenn Close, John Malkovich, Uma Thurman in Michelle Pfeiffer so bili namreč razred zase. Tako kot režiser Stephen Frears, ki se v zgodovino ni zapisal kot režiser Nevarnih razmerij, marveč kot režiser, ki mu je uspelo ponižati Miloša Formana, kralja režije in fenomenalnih filmov. Malkovich je moral za noč z Glenn Close v posteljo dobiti Umo in Michelle, za Annette Bening pa zadostuje le petnajstletna devica Fairuza Balk. In pozor, Stephen Frears je leta 1990 posnel kriminalko The Grifters, ki je Beningovi prinesla nominacijo za oskarja in še enkrat poteptal Miloša Formana.

Ocena: totalno sranje


LE RIDICULE (francija 1996, komedija, r: Patrice Leconte, i: Charles Berling, Fanny Ardant, Judith Godreche, Jean Rochefort, Bernard Giraudeau, Bernard Dheran, Urbain Cancelier)

Dobrodošli v čase, ko je na dvorih največ veljala umetnost zabavne retorike.

Le Ridicule je film o času, ko so človeka merili po besedah, ki jih je izgovoril. Nazivi, denar in število žensk niso bili pomembni. Pomembno je bilo to, kar je priletelo iz ust. Naravnost, odločno, ostro in brez ovinkov. Če si zinil dobro enovrstičnico, si se prikupil kralju. Če si nasmejal družbo, so o tebi govorili celo vrabci na strehi. Zbadljivka, persiflaža, satira, farsa, sarkazem, citat, dovtip in prefinjen smisel za humor, so bili glavno orožje za uspeh v družbi. Če si jih imel v malem prstu, si zmagal, če si usekal mimo, si izgubil. En dober stavek na dan je bil dovolj za vstop v smetano, ena nepremišljena beseda pa je končala kariero. Brez milosti in možnosti za novo šanso. Le Ridicule je torej film o dvornih norčkih? Ja, a ne tistih, ki na glavah nosijo kapco, marveč skrajno sofisticiranih, ki so virtuozno obvladali umetnost retorike in si z namazanim jezikom priborili noč pri vplivni grofici Blayac (Fanny Ardant). Eden takšnih je bil tudi revni mladenič Gregoire Malavoy (Charles Berling), ki mu je s pomočjo markiza Bellegardea (Jean Rochefort) in ostrega jezika uspel veliki met med bogate grofe in še večji met v posteljo grofice Blayac. Še več, poba je streljal tako dobre enovrstičnice, da ga pod svoje okrilje vzel celo sam kralj, njegova edina napaka pa je bila dejstvo, da se je zaljubi v markizovo hčerko Mathildo (Judith Godreche) in s tem razjezil posesivno grofico. Le Ridicule je film o tem, da tudi ne vem kako ostra beseda ne premaga ljubezni, ki se seveda meri s srcem ne pa z usti.

Ocena: presežek


PI (zda 1998, drama, r: Darren Aronofsky, i: Sean Gulette, Mark Margolis, Ben Shenkman, Pamela Hart)

Zgodba, ki bi sodila v znanstveni inštitut ne pa na filmsko platno.

Darren Aronofsky, ki me je ubil s filmom Rekvijem za sanje, je leta 1998 na festivalu Sundance prejel glavno nagrado za režijo filma Pi, s katerim se je kot strela z jasnega zavihtel med najbolj nadarjene mlade avtorje. Proračun je znašal smešnih 60 tisoč dolarjev, denar pa so skupaj spacali njegovi sorodniki in prijatelji. In tu je Sean Gulette, genialni mojster številk in matematičnih računov, ki odkrije 216 številčni zapis, za katerega visoki cerkveni uradniki trdijo, da vsebuje božje ime. Poba je Rain Man, le da nima mlajšega brata, marveč sveder, s katerim si vsak dan vrta glavo, da se mu ne bi zmešalo. Neumen film, vsaj po moji oceni. Pač eksperiment, ki ga očitno ne štekam in se me ne dotakne. In pozor, število 216 dobimo tako, da med seboj trikrat zmnožimo številko 6. Je bog torej v resnici hudič? Jp, tole je film, ki bo zares všeč samo pisatelju Danu Brownu, avtorju Da Vincijeve šifre.

Ocena: izguba časa


GREAT EXPECTATIONS (anglija 1946, drama, r: David Lean, i: John Mills, Valerie Hobson, Jean Simmons, Anthony Wagner, Bernard Miles, Francis L. Sullivan, Finlay Currie, Alec Guinness)

Preveč hladna in premalo razgibana adaptacija znamenitega Dickensovega romana, ki je luč sveta ugledal že davnega leta 1861.

Le kako naj kupim 21 letnega Pipa, če ga igra 38 letni John Mills? In le kako naj kupim malce starejšo Estello, če jo igra sicer ravno prav stara Valerie Hobson, ki pa izgleda vsaj trideset let starejša od njega? Kaj trideset let, Valerie Hobson izgleda kot ostarela gospa Havisham. To ne gre. Pa četudi film še danes vsi proglašajo za mojstrovino in daleč najboljšo ekranizacijo kateregakoli Dickensovega romana. Prve pol ure vse štima tako kot je treba, saj sta Pip (igra ga Anthony Wagner) in Estella (igra jo Jean Simmons) najstnika, Pip pa povrhu vsega na pokopališču prvič sreča tudi pobeglega kaznjenca (Finlay Currie). Potem se prične dolgčas, kjer film ne najde stika z gledalci in pač steče povsem zase. Velika pričakovanja so nominirali za najboljši film, režijo in scenarij, oskarji pa so šli samo scenografiji in kameri. Francis Sullivan je tudi v hollywoodski verziji iz leta 1934 igral odvetnika Jaggersa, Jean Simmons pa je v mini seriji leta 1989 zaigrala gospo Havisham. Žal moram zapisati, da je verzija iz leta 1998, kjer sta Pipa in Estello upodobila Ethan Hawke in Gwyneth Paltrow, boljša.

Ocena: izguba časa


SEA OF LOVE (zda 1989, triler, r: Harold Becker, i: Al Pacino, Ellen Barkin, John Goodman, Michael Rooker, William Hickey, Richard Jenkins, Paul Calderon)

Prvinski nagon pred Prvinskim nagonom, ki je Ala Pacina po štirih letih pavze ponovno izstrelil v orbito.

Al Pacino je detektiv, Ellen Barkin je potencialna serijska morilka. Med njima se vžgejo iskre, meni pa še vedno ni jasno, zakaj ni leta 1992 Prvinskega nagona nihče obtožil čistega plagiata. Zgodba je praktično identična, le da je Prvinski nagon dosti boljši in bolj udaren film. Je pa zato zares odlično posnet pretep Ala Pacina in Michaela Rookerja, kjer pesti in premetavanje po sobi začuti tudi gledalec. Okej film, ki pa vendarle ne uspe povzročiti eksplozije pri gledalcu.

Ocena: vredno ogleda


THE ADDICTION (zda 1995, grozljivka, r: Abel Ferrara, i: Lili Taylor, Christopher Walken, Annabella Sciorra, Paul Calderon, Fredro Star, Kathyrn Erbe, Michael Imperioli)

V dvajsetih dneh posnet vampirski film, ki se začne originalno in konča banalno.

Abel Ferrara je režiser, ki vse izvirne ideje svojih filmov zelo hitro pokvari s cenenimi prijemi. Enako se mu je zgodilo tudi tokrat, saj je zamisel o vampirjih, ki bi si kri kot narkomani dajali v žilo, kmalu spremenil v povsem standardno in dolgočasno krvosesno štorijo, katere ne reši niti zaključni masaker. Povedano malce šaljivo, Lili Tylor je Louis, Annabella Sciora je Lestat, Christopher Walken pa nima pojma zakaj ni Claudia.

Ocena: izguba časa


EATING RAOUL (zda 1982, komedija, r: Paul Bartel, i: Paul Bartel, Mary Woronov, Robert Beltran, Susan Saiger, Buck Henry, Ed Begley Jr.)

Če nimaš denarja, začni pobijati svingerje.

Kultni Paul Bartel, ki ga je leta 2000 pri 62-ih pobral rak, je bil večni stranskovlogaš, ki si je med takšnimi in drugačnimi filmi jemal čas za svoje režijske projekte. Sredi sedemdesetih je posnel zadevi Death Race 2000 in Cannonball, leta 1982 pa je moral za financiranje svojega sanjskega celovečerca Eating Raoul prodati celo hišo svojih staršev, ker mu Roger Corman, za katerega je posnel Death Race 2000, ni hotel dati denarja. Čudno, glede na to, da je bil ravno Roger Corman dovolj nor za financiranje filma Death Race 2000, ki je bil, če smo pošteni, morbidnejši od Raoula. Štos je bil seveda drugje. Bartelovi filmi namreč niso prinašali dobička, Corman pa je bil ne glede na vse še vedno le filmar, ki mu je dišal denar. Bartel je šel do konca, uporabil vse sorodnike in na platno spravil svoj labodji spev, se pravi film, po katerem ga danes poznajo vsi tisti, ki ga sploh poznajo. Na piko je vzel svingerje, v glavno vlogo postavil svojo muzo Mary Woronov (kultna sedma banana, ki je nase prvič opozorila z vlogo ravnateljice v filmu Rock ‘n’ Roll High School iz leta 1979), ustvaril črno komedijo in se zapisal v zgodovino. Zgodba o zakoncih, ki odpreta vročo linijo, v svoje stanovanje vabita svingerje, jih umorita in s pomočjo Mehičana Raoula (Robert Beltran) začneta kanibalsko industrijo, se sicer sliši dobro, dejansko pa gre za ceneno, tretjerazredno in neprepričljivo bedarijo, ki bi jo morali pozabiti že leta 1982.

Ocena: izguba časa


KING KONG (zda 1976, avantura, r: John Guillermin, i: Jeff Bridges, Jessica Lange, Charles Grodin, Rene Auberjonois, Julius Harris, John Randolph)

Malce trapast rimejk mojstrovine iz leta 1933.

Okej, prizora, kjer gospod Kong s svojo sapo suši premočeno Jessico Lange in  ji s prstom sleče majčko, sta brez dvoma dobra, inovativna, domiselna in zabavna, toda kaj, ko vse ostalo nekako ne štima tako kot bi moralo. Prvi razlog je moderni čas, v katerem orjaška opica izgleda smešno, neumno in trapasto. Kot moški, ki se je za maškare pač oblekel v King Konga in hotel strašiti svoje sodelavke. Drugi razlog je v zelo slabi igralski predstavi celotne ekipe, kjer ne gre niti profesorju Jeffu Bridgesu, kaj šele debitantki Jessici Lange, ki misli, da Konga igra Woody Allen. Tretji in nikakor ne zadnji razlog pa tiči v dejstvu, da opica nima stila. Da se ji vidi, da ne misli resno. Da blefira in da je pred kamerami samo zaradi plačila, če se pošalimo. Pač rimejk, ki ne zna misliti z lastno glavo. Kljub temu, da se močno razlikuje od originala.

Ocena: izguba časa


THE BIG COUNTRY (zda 1958, dramski vestern, r: William Wyler, i: Gregory Peck, Burl Ives, Charlton Heston, Jean Simmons, Carrol Baker, Charles Bickford, Alfonso Bedoya, Chuck Connors)

Malce predolga, kljub temu zanimiva, globoka in široka epska pripoved, kjer mirni, pohlevni, preudarni in tihi Gregory Peck zmeša štrene lokalnim kretenom.

Tako kot vedno očarljivi Gregory Peck je James McKay, upokojeni in zelo bogati pomorski častnik, ki se iz mesta preseli na deželo in osvoji srce lokalne lepotičke Patricie Terrill (Carrol Baker). Okej, toda kaj, ko je njen očka Henry Terrill (Charles Bickford) v nevarnem sporu s pobalinsko družino Hannassey, ki jo vodi jezni, odločni in krvi željni Rufus Hannassey (z oskarjem nagrajeni Burl Ives). Oče debilnega in lažnivega sina Bucka (Chuck Connors), ki ves čas teži temnolasi in samozavestni Julie Maragon (Jean Simmons), ženski, ki močno očara ravno našega Jamesa McKayja. Možakarja, ki nikakor ne sodi na deželo. Med kmete, med trapaste peteline, kjer ženski največ pomeni to, da se moški zanjo stepe z lokalnim frajerjem Charltonom Hestonom. Skoraj tri ure dolga epopeja, ki nima težav z letnico nastanka, in film, ki nam več kot nazorno pokaže, da mestni človek na deželi ne more najti sreče. No ja, razen, če ni ravno Polde Bibič in če ženske ne igra ravno Milena Zupančič.

Ocena: vredno ogleda

 

7 komentarjev na “Recenzije: The Killer, Valmont, Le Ridicule, Pi, Great Expectations, Sea of Love, The Addiction, Eating Raoul, King Kong,The Big Country”

  1. BoLe pravi:

    Danu Brownu — in nepomembnim žirijam, gotovo. Pi je po moje že v redu. Čisto tehnična trivia, Aronofsky tipu montira kamero na telo, ki ga gleda v obraz, ko tava po prostoru. Zanimiv učinek. Nekaj podobnih kadrov ima tudi v Rekvijemu. Hm, Pi in Primer, dva ultra low budget znanstvena filma, ki se ju najprej spomnim in rad.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Tehnično zanimiv vsekakor. Toda preveč eksperimenta in premalo filma za moj okus. Bi raje izbral Eraserhead Davida Lyncha, ki je prav tako odbit do konca, a vseeno je film v pravem pomenu, če veš kaj mislim.

    Primer? Kva je to?

  3. LTuva pravi:

    http://www.imdb.com/title/tt0390384/

    Ampak spet mogoče ne bo zate.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Deluje interesantno, pa še kratek je, morda pa enkrat pogledam.

  5. Bo pravi:

    Ni lahek, pazi nase.

  6. smoger pravi:

    3,14 je super film!

  7. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije pravi:

    [...] tudi plemiča, ki ga seveda spet igra Hugh Jackman. Izredno zahteven filmski eksperiment, še en Pi, s katerim je Darren Aronofsky debitiral leta 1998 in nam dve leti kasneje dal še kultno [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !