Televizija 36

22.10.2010 ob 14:37

PEARL  HARBOR

Nedelja zjutraj, 7. december, leta 1941, ameriško pristanišče Pearl Harbor na Havajih. In 360 japonskih letal, ki so pod vodstvom genialnega generala Isoroka Yamamota (Mako) Ameriki vzela nedolžnost. Ura pekla, 2300 mrtvih Američanov, cela kopica uničenih letal, ki niso imela časa, da bi vzletela in se postavila v bran, globoko prizadeti predsednik Franklin Delano Roosevelt (Jon Voight), potopljene ladje, ranjen ponos, poteptana samozavest, ogenj, dim in eno največjih presenečenj v celotni svetovni zgodovini. Povedano na kratko, skrajno učinkovit in premeteno planiran desant na Pearl Harbor, s katerim so Japonci za nekaj časa zavladali Pacifiku. Gledalec sprva resda ne ve, ali je šel gledat komedijo ali film o japonskem napadu na Pearl Harbor, kasneje pa mu ni jasno, ali gleda še en Titanik ali realno vojaško dramo, toda spektakularni zračni dvoboji, bombardiranje, ki izgleda realnejše od pravega bombardiranja in nekaj tistih pravih srce parajočih dodatkov, ki jih mora vsebovati vsak pravi zgodovinski celovečerec, odtehtajo morebitne pomanjkljivosti ter nas zapeljejo v neverjetno, tehnično dovršeno, srce parajočo in dih vzemajočo pustolovščino, ob kateri bi bilo na trenutke nerodno celo vojaku Ryanu. Ko se politiki in vojaški strategi pogovarjajo o usodi človeštva, se pred našimi očmi odvija simpatičen ljubezenski trikotnik, ki ga poleg dveh vrhunskih pilotov, Rafea McCawleyja (Ben Affleck) in Dannyja Walkerja (Josh Hartnett), sestavlja tudi medicinska sestra Evelyn Johnson (Kate Beckinsale). Štos je v tem, da se ona najprej zaljubi v prvega, ker misli, da je umrl, pa se zaljubi še v drugega. Ko se prvi vrne, nastane nekakšna repriza Brodoloma s Tomom Hanksom, ki pa nima časa, da bi dosegla vrhunec, saj morata oba fanta v boj proti Japoncem. Še danes mi ni jasno, da so si lahko Američani sploh dopustili takšno veliko blamažo, pa četudi se je napad zgodil med lažnimi mirovnimi pogajanji z japonskim cesarstvom. Nekateri zgodovinarji so trdili, da je bil za vse kriv celo predsednik Roosevelt, ker je hotel pač poiskati dovolj velik razlog za vstop v drugo svetovno vojno. Kakorkoli že, Japonci so Američanom dali vetra in pokazali, da se ne bojijo nikogar, za darilo pa so leta 1945 dobili dve atomski bombi. Pearl Harbor kot za šalo ujame avtentiko takratnega časa, režiser Michael Bay  režira kot da bi se mu zmešalo, nepotrebna zadnja četrtina, kjer Američani na hitro zbombardirajo nekaj japonskih skladišč (v akciji sodeluje tudi izvrstni Alec Baldwin), pa izpade premalo natančno in površno, še posebej, če pomislimo, da si je film v prvi uri privoščil vse še tako nepomembne reči mladih vojakov, ki so osvajali lokalna dekleta. »Kaj vem, morda pa smo samo prebudili spečega velikana,« pravi kljub uspehu zaskrbljeni general Yamamoto, ki se edini zaveda, da so Japonci sedmega decembra v nedeljo zjutraj leta 1941 naredili največjo napako svojega življenja.

Ocena: vredno ogleda

THE TRUTH ABOUT CHARLIE

Šarada? Ne, marveč limonada. To, kar sta v šestdesetih počela Cary Grant in Audrey Hepburn, hočeta sedaj početi Mark Wahlberg in Thandie Newton. Skrajno bedast in porazno narejen rimejk filma Charade, v katerem se smešijo čisto vsi, vključno z režiserjem Jonathanom Demmejem, ki je svoja filma The Silence of the Lambs in Philadelphia očitno pustil na Luni. Thandie kot Audrey? Se vam meša. Mark kot Cary? Ne ga srat. 

Ocena: totalno sranje

BOAT TRIP

Otročarija, ki jo ves čas uspešno rešujejo Roger Moore, Lin Shaye in na banane usekana Roselyn Sanchez. Cuba Gooding Jr. je po oskarju filma Jerry Maguire padel v vrsto sila povprečnih in otročjih komedij, med katere sodi tudi tale gejevsko počitniška zgodbica o dveh prijateljih, Jerryju (Cuba Gooding Jr) in Nicku (Horatio Sanz), ki se po pomoti znajdeta na ladji bogatih homoseksulacev, kateri so si privoščili razkošno križarjenje. Med njimi je na njuno srečo tudi plesna učiteljica Roselyn Sanchez, ki želi Jerryja na vsak način prepričati, da ni gej, kar pomeni, da se poba, ki sicer še vedno žaluje za svojo nesojeno nevesto Vivico A. Fox, počasi zaljubi vanjo, čeprav ji tega seveda ne sme priznati, ker mora igrati toplega bratca. Roger Moore se zabava v vlogi homoseksualca, Lin Shaye, stroga trenerka manekenk, ki nam pokaže svoje globoko grlo, nadaljuje tradicijo bratov Farrelly, Horatio Sanz pa pade na Švedinjo Victorio Silvstedt. Povedano na kratko, Boat Trip izgleda tako, kot da bi brata Farrelly režirala nanizanko Love Boat. Plus sekunda pojavitev slovenske manekenke Tatjane Tutan. 

Ocena: nič posebnega

COPYCAT

Ob temle sranju od filma sem bruhal že leta 1995, ko sem ga videl prvič. Tokrat sem ujel le  dva ali tri inserte in hitro ugotovil, da se ni spremenilo nič. Še vedno gre za zelo slabo, izjemno neprepričljivo, dolgočasno in za lase privlečeno triler kriminalko, kjer Holly Hunter in Sigourney Weaver lovita serijskega morilca, ki pri svojih umorih pač kopira nekdanje serijske morilce.

Ocena: izguba časa

SHOWTIME

Se spomnite filma The Hard Way iz leta 1991, kjer se je hollywoodski zvezdnik Michael J. Fox družil s policajem Jamesom Woodsom, da bi začutil kako v resnici poteka policijsko delo? Showtime je The Hard Way, le da mu manjka smisel za humor, ki ga je očitno pozabil v drugih filmih Roberta De Nira in Eddiea Murphyja. »Delo policaja ni prav nič smešno. Policaj nikoli s prstom ne okusi mamila, ker bi lahko šlo za cianid. Med streljanjem nikdar ne pride do verižnih eksplozij in skakanja po havbah avtomobilov. Ves dan sedim v pisarni, iščem kriminalce in pišem poročila. Če bo kdo počel kaj nezakonitega, se bo srečal z mano,« razlaga policaj Robert De Niro, depresivna verzija Umazanega Harryja. Štos je v tem, da razlaga osnovnošolcem, kar pomeni, da so policaji postali dolgočasna roba. In ravno zato je čas za spremembo, za novi televizijski reality show, ki zraste v glavi producentke Rene Russo, ki se je svojega poklica kot veste učila v seriji Smrtonosno orožje. »Dajmo skupaj dva policaja, snemajmo jih 24 ur in naj se akcija prične,« zakriči Rene, De Niro in Murphy  pa zgrabita pištole in postaneta zvezdi. No ja, De Niru gre vse skupaj na živce, Murphy, policaj, ki si je želel postati igralec, pa uživa in se obnaša tako, kot da bi Wesley Snipes igral Policaja iz Beverly Hillsa. Showtime, film, ki iz policajev dela zvezde, pozabi na »show« in se posveti samo »timeu«, kar je seveda dobro za policaje in zelo slabo za gledalce.

Ocena: nič posebnega

THE 51st STATE

Frajerska, zelo gledljiva in na žalost sila plitka kvazi futuristično drogeraška zgodbica o tipu, ki hoče na tržišče lansirati svoje super mamilo, s katerim konkurenci dobesedno strga gate. Samuel L. Jackson, ki še vedno ne more pozabiti Šunda, je mojster kemije, črna inačica Marie Curie, ki okoli prinese mafijca Meat Loafa, se spajdaši z irskim lopovčičem Robertom Carlyleom in hoče izpeljati prodajo mamil, en sam zgodovinski posel, ki bi mu pomagal do mirne penzije. Stvari se seveda zapletejo, metki iz puške poklicne morilke letajo kot za šalo, zaklad, ki ga Sam the Man nosi pod kiltom, pa boste videli šele med odjavno špico.

Ocena: nič posebnega

THE LAKE HOUSE

Keanu Reeves in Sandra Bullock sta bila v filmu Speed hitra, divja, energična, adrenalinska in kul, kar je jasno, saj se jima je mudilo. Tokrat imata časa ne pretek, zato sta dolgočasna, hladna, mrtva in počasna. Takšna, da zamujata dve leti. Da se vzburjata skozi časovno luknjo. Da se gresta Dvojno Veronikino življenje, Sliding Doors, Somewhere in Time, Frequency in Back to the Future. Vse tiste filme, ki se igrajo s časom. Z dejstvom, da se lahko ljudje ujamejo v različnih časovnih dimenzijah in se zaljubijo s pomočjo čudežnega nabiralnika. Dream on.

Ocena: izguba časa

 XXX: STATE OF UNION

O predsedniku, ki citira raperja Tupaca Shakurja. Slaba dramaturgija, neumni zapleti, bedast scenarij, oslovski dialogi in otročje igralske kreacije. Nič zato, saj gre za film, ki vsega tega sploh ne potrebuje. Ki se posveča samo ravno prav za lase privlečenim vratolomnim akcijskih sekvencam. Ki se zaveda, da mu proračun omogoča vse kar mu pade na pamet. Tudi mešanico Jamesa Bonda ter Hitrih in drznih. Tudi dejstvo, da Vina Diesla zamenja z Iceom Cubeom. Še več, ko nam povedo, da je Vin Diesel umrl med neko akcijo na otoku Bora Bora, agent Kyle Steele (Scott Speedman) odvrne: »Zakaj jaz nikoli ne morem na Bora Boro.« Prav imate, Trojni X 2 ponižuje Vina Disela in nam dokaže, da lahko akcijski filmi zelo uspešno zvozijo tudi brez njega. Ko umre, ga pač zamenjajo z novim agentom. Ali kot pravi naš stari znanec Augustus Gibbons (Samuel L. Jackson): »Novi X mora biti še bolj pogumen, še bolj poseben in še bolj nesramen. Novi X mora imeti več karakterja.« Jasno, najdejo ga v vojaškem arestu. Ime mu je Darius Stone, igra pa ga raper Ice Cube, ki se je zadnje čase zmehčal v lepi kopici socialnih komedij in svoje jezne dni pustil daleč za sabo. Ko ga malce kasneje vidimo v restavraciji hitre hrane, kjer kot žival žre hamburger in pije milkšejk, nam je jasno, zakaj ni izbral seksa. Zato, ker misli resno. Ko akcijski junak misli resno, pa nima časa za seks s pevko Nono M. Gaye, ki se plazi okoli njega. Nič čudnega, saj je v nevarnosti  njegov predsednik (Peter Strauss). Možakar, ki ga kani s prestola spraviti kar obrambni minister Willem Dafoe, nekdanji veteran iz vojne na Kosovu, kjer sta sodelovala tudi Darius Stone in Augustus Gibbons. Prav imate, Trojni X 2, ki za sabo kot za šalo pusti original iz leta 2002 in kljub slabi dramaturgiji, neumnim zapletom, bedastem scenariju, oslovskim dialogom in otročjim igralskim kreacijam uspešno zvozi do konca, je novi Rambo, film za novo tisočletje, ki so mu gledalci seveda obrnili hrbet. Jasno, saj je namesto Pattona in Jeffersona citiral pokojnega raperja Tupaca Shakurja in si drznil prvič v zgodovini ugrabiti čisto pravi vojaški tank.

Ocena: vredno ogleda

 

6 komentarjev na “Televizija 36”

  1. t-h-o-r pravi:

    ma kaki vredno ogleda

    za pearl harbour bi mogli vse producente postrelat

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Meni je vredno ogleda že zaradi osupljivih zračnih akcij, ki jih na tako prepričljiv način nisem videl še nikoli poprej. Sem pa, kot lahko vidiš, omenil tudi kar nekaj minusov.

  3. lily pravi:

    Če se ne motim, je Pearl Harbor bil slabo ocenjen. Res, da je mogoče malo preveč pocukran, ampak nekaj let nazaj, ko sem bila mlajša, mi je bil grozno všeč, nekaj časa mi je bil najljubši film. Vse mi je bilo naravnost odlično, čeprav se mi je že takrat zadnji del filma, ko napadejo Tokio, res zdel nepotreben in naredi film predolg, se strinjam glede tega. Ampak konec koncev je med vojnami vedno bilo tako, da so ženske izgubile svoje ljubljene in da so ljudem in vojakom umirali prijatelji in po moje hoče film pokazati tudi to.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Res je, kritiki niso bili kaj dosti navdušeni, verjetno zato, ker je Bay iz dogodka, ki je ameriški ponos sesul do konca, naredil ljubezensko vojno akcijo. A vseeno, meni je kul in pri tem bom ostal. Jemljem ga kot dobro vojaško akcijo ne pa kot lekcijo iz zgodovine.

  5. Recenzije: Animal Kingdom, The Kids Are All Right, The Tourist, Rabbit Hole, Burlesque, Love and Other Drugs « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] da bi moral biti veliko boljši kot je. Prav zato je tako zelo slab. Tako zelo podoben poraznemu rimejku Šarade, kjer sta se leta 2002 smešila Mark Wahlberg in Thandie [...]

  6. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije pravi:

    [...] bila premalo filmska in preveč realna. Tudi v zraku, kjer so bila letala kot papirčki. Daleč od filma Pearl Harbor, daleč od dejstva, da bi jih gledali dve uri in pol. Če bi bil film krajši, bi bil veliko [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !