Arhiv za Oktober, 2010

Big Brother slavnih, šestič

31.10.2010 ob 22:47

Po odhodu Pie in Nene oz. prihodu Urške Čepin, Makija in Miša lahko vendarle rečemo, da je Big Brother slavnih nekako upravičil svoje ime, vsaj za slovenske razmere, če ne drugega. Urška in Mišo sta vsekakor bolj prepoznavna in slavna od Nene in Pie, zato je sprenevedanje v smer, da tole še vedno niso slavni, zdaj odveč.

Sandra, ki je sicer okej dekle, ni izpadla blesavo zavoljo resda nekoliko preteranega napada na Nano, marveč zavoljo dejstva, da se ji je nato opravičevala v postelji. V čem je finta, da ji je najprej povedala kar ji gre, potem pa jo skesano objela in nasedla njenim solzam, ve samo ona. To je bilo mimo, to Sandri, ki je kot veste za teden dni odpotovala na Finsko, vsaj v mojih očeh daje velik minus.

Ines me vedno znova nasmeji s svojimi začudenimi pogledi, kjer oči izbuli kot iguana, kot bik, ki se vedno znova zave, da se bo  moral zaleteti v nova vrata. Ines se čudi vsemu, za Ines je začudenja vredno vse, kar se dogaja okoli nje. Ines je pač čudna.

Noviteta je tudi Finec Niko, ki bi moral prinesti nekaj šova. Nekaj vsaj približno zanimivega dogajanja v tole sila dolgočasno hišo, kjer čestitam ustvarjalcem, da zmorejo vsak dan za gledalce pripraviti vsaj eno uro pogojno okej programa.

Pa končajmo s Činčem in Geno, ki so ga gledalci danes poslali domov. Činč je bil prehuda konkurenca. Činč je prehuda konkurenca tudi za Zlatka, Činč bo na koncu verjetno zmagal. Gena pa mi ni bil napačen, veliko raje bi videl, da bi domov poslali Nano. Gena je kul možakar, vsaj tak občutek sem dobil. Po eni strani je škoda, da je šel, po drugi pa ga bo bajta z lahkoto pogrešala.

Vegrad, o Vegrad

28.10.2010 ob 15:10

Ko po tvju gledam novice o tem kaj vse se je dogajalo z Vegradom oz. kam vse so vodilni zmetali denar, mi gre na bruhanje. Pa saj ni čudno, da podjetje propade in da je država v totalnem kurcu, če se vodstvo podjetja obnaša kot v kakem hollywoodskem filmu. Točno tako, Vegrad je hollywoodski material, z bombo vred, da se razumemo. Ena najbolj umazanih zgodb, kar sem jih videl. In seveda zgodba, ki se verjetno skriva v prav vseh naših podjetjih, ki so zadnja leta tako neslavno propadla. Za ceno tega, da so delavci ostali na cesti, so si ta glavni in njihovi prijatelji zidali ranče in podobna sranja.

Ej, res me zanima, če bo vsaj tokrat kdo odgovarjal in se znašel v arestu. Če ne bo, je z našo državo konec.

Recenzije: Resident Evil: Afterlife, Scott Pilgrim vs. The World, Tristan + Isolde

27.10.2010 ob 15:23

RESIDENT EVIL: AFTERLIFE

Milla Jovovich je spet Alice, pogumna bojevnica, ki se bori proti zlobni korporaciji Umbrella in v prostem času mrcvari krvoločne  zombije. Tokrat že četrtič in po moji oceni v najboljšem filmu franšize. Da nisem fan tega mambo džambo sranja, kjer se zrnata kamera in slow motion tehnika ponavljata v nedogled, sem pisal že pri tretjem delu iz leta 2007, toda tokrat sem bil dejansko presenečen, saj so posebni efekti in akcijski prizori zares enkratni. Tako zelo, da gledalec pozabi na vse ostale pomanjkljivosti kot so dramaturgija, igralske kreacije in dialogi.  Tole je pač akcijski razčefuk, kjer je treba izklopiti možgane. Še posebej v sekvenci, kjer Alice v beli sobani kos stekla brcne v razjarjenega zombi psa. V sekvenci, kjer se z Ali Larter, ki je izgubila spomin, med vodnimi kapljicami borita z orjaškim zombijem, ki v rokah vihti mesarico. In seveda v sekvenci skoka z zgradbe, kjer Alice spodaj čaka cela vojska zombijev. Zares odlično posneti prizori filma, ki se tokrat dogaja v Los Angelesu. V uničenem “mestu angelov”, kjer zdaj namesto filmskih zvezd živijo le še  zombiji. No ja, glede na vse mogoče trende, kjer je namesto vsebine važen le videz, je tole dejansko sedanjost Los Angelesa, fina alegorija na trenutno dogajanje, ki prav tako potrebuje en velik akcijski razčefuk, da pride k sebi.

Ocena: vredno ogleda

SCOTT PILGRIM VS. THE WORLD

Da je tole akcijsko znanstveno fantastično pretepaško komedijo, sicer zelo neposrečeno mešanico filmov Matrix in Tenacious D, režiral Edgar Wright, avtor odličnih filmov Shaun of the Dead in Hot Fuzz, mi ni povsem jasno, saj gre za zelo površen in kljub pestrosti efektov izjemno dolgočasen in trapast film. Dejansko mladinsko komedijo, ki nam pove, da moramo imeti najprej radi sebe, da nas bodo lahko imeli radi drugi. Pač zgodba o mladeniču Scottu Pilgrimu (Michael Cera), ki mora razjebati sedem bivših fantov (no ja, eden je punca) svoje nove simpatije Ramone Flowers (Mary Elisabeth Winstead), da bi zares osvojil njeno srce. In razjebe jih dobesedno, v fantazijskem svetu, no ja, v svetu računalniške igre, kjer vsi obvladajo borilne veščine in premorejo nadnaravne moči. V bistvu film, ki nam servira teorijo, da mora biti moški danes super junak, če hoče dobiti svoje sanjsko dekle. Cera je okej, še boljši pa je Kieran Culkin, ki igra njegovega gejevskega cimra. In pozor, Wright je tako imenovani rough cut filma zavrtel Quentinu Tarantinu, Jasonu Reitmanu in Kevinu Smithu, ki so bili navdušeni. Kaj so kadili nimam pojma, saj gre za zelo blesav in iz prizora v prizor bolj otročji film, kjer je zares kul le Nega Scott, junakov alter ego, ki ga Pilgrim namesto na dvoboj povabi na čvek. Vem, da gre za stripovsko predlogo, ki poka od raznih referenc in pretiravanja, toda film deluje stupidno, morda zame tudi zavoljo tega, ker ne poznam stripa in mi je malo mar za kultnost glavnega junaka in vsega kar počne pri teh dvobojih, kjer je pogojno zabaven le Jason Schwartzman. Da o klišejih same zgodbe izven teh dvobojev niti ne začenjam govoriti.

Ocena: izguba časa

TRISTAN + ISOLDE

Okej, Tristan (James Franco) in Isolde (Sophia Myles) sta resda še večja od Romea in Julije, ali če hočete, od Iztoka in Irene, toda kaj, ko sta dobila mali film. Film, ki ju ni vreden. Film, ki njun renome vrže na stopnjo navadnih ljubimcev iz sosednje vasi. Jasno, režiral ju je Kevin Reynods, megaloman brez jajc, ki še vedno misli, da je na vrhu sveta. Da je James Cameron, pa četudi je njegov Waterworld neslavno potonil že pred leti. In pozor, film so morali financirati na Češkem, saj ga čez lužo vse od konca sedemdesetih, ko ga je želel skupaj spacati Ridley Scott, niso uspeli posneti. Sedaj mu manjka veliko. Manjka mu šarm, manjka mu energija, manjkajo mu pravi igralci, manjka mu vse tisto, kar sta imela prava Tristan in Isolde. Prepovedana ljubimca, ki sta sadove uživala pri mostu, pri svoji gori Brokeback. Tam, kjer ju ni videl njen mož (Rufus Sewell). Tam, kjer sta se požvižgala na nevarne politične spore med Irci in Britanci. Romeo in Julija z napako pač.

Ocena: nič  posebnega

Pop Corn: Tone Kregar (MI2)

27.10.2010 ob 13:23

Da je Tone Kregar, član skupine MI2, ki letos praznuje 15 letnico delovanja, prijatelj in možakar na mestu, ne bom posebel poudarjal, ker ni treba in ker so te reči jasne vsem. Najino super srečanje sem že zabeležil tukaj, zato mi preostane le še fotka in spomin, ki bo ostal še dolgo časa.

Danes, ob 21. uri, samo na VTVju, gostujeta Tanja Žagar in skupina Germinal. Ponovitvi sta jutri ob 11:55 in v nedeljo ob 18:40.  Glejte če bo šlo.

Justin Bieber kmalu v kinu

27.10.2010 ob 02:37

Čeprav ga mnogi ne marate in se iz njega delate norca, lahko povsem iskreno povem, da si bom prihajajoči dokumentarec o njegovem življenju ogledal z velikim veseljem. Trailer mi daje vedeti, da bo šlo za kul zadevo, ob ogledu posnetkov iz rane mladosti in evforije, ki jo povzroča  na odru v tako mladih letih, pa ne morem mimo  primerjave z Michaelom Jacksonom.

Problem Justina Bieberja je v tem, da so tisti, ki ga ne marajo, zaradi njegove silne slave pozabili, da je res talentiran.

YouTube slika preogleda

It’s Gaga Time

26.10.2010 ob 23:56

Jp, Lady Gaga je na vrhu sveta. S svežim podatkom, da so njeni videi na YouTubeu presegli milijardo ogledov. Ne, nisem se zmotil, Lady Gaga je folk tako ali drugače na YouTubeu kliknil milijardkrat, kar je absolutni rekord, ki je zadaj pustil tudi Justina Bieberja, ki sicer ni daleč. In pazi to, Gaga je rekorder tudi na Twitterju, kjer ima skoraj 7 milijonov ljudi, medtem ko jo na Facebooku podpira več kot 21 milijonov ljudi. Če k temu dodamo še za današnje čase rekordne prodaje njenih plošč in podatek, da jo je med najbolj vplivne ljudi sveta uvrstila celo revija People, lahko zadržimo dih in se sprijaznimo z dejstvom, da je zdaj res Gagin čas. Prava gagamanija, kjer si upam zapisati, da je prav Gaga Michael Jackson novega tisočletja. Novi top act, ki ga je nemogoče preseči in ki je v zelo kratkem času zadaj pustil prav vso konkurenco.

SORODNI ZAPISI:

mtv-video-music-awards-2010-so-bile-gaga-awards/
happy-birthday-lady-gaga/
lady-gaga-in-bad-romance-najbolj-nalezljivo-tecen-komad-leta/
beyonce-feat-lady-gaga-video-phone/
fenomeni-lady-gaga/

Tudi Superman postal jebeni emo

26.10.2010 ob 23:50

Še tega se je manjkalo, da nam kultnega Supermana spremenijo v jebenega emota, v hit nove generacije mladih, ki namesto na prave frajerje padajo na safr junake kot je Robert Pattinson. Jp, Superman zdaj ne bo več tako imenovani matinee idol, marveč tečen, trpeč in vizualno emovski model. Vsaj tako se zdi na prvi pogled, če pogledam sliko v spodaj linkanem članku.

Ej, zdaj samo še čakam, da se tudi Stallone za drugi del The Expendables spremeni v emota in začne namesto pesti furati safr.

Več o tem pa tukaj: KLIK

Scream Awards 2010

26.10.2010 ob 21:46

Jp, tele nagrade sem čisto po slučaju včeraj ujel prvič v življenju. Prav vesel sem, da sem jih, saj so hudičevo zabavne, kul in gledljive. Nekje med MTV Movie Awards in oskarji, no ja, bolj MTV Movie Awards, le da se mi je zdel filing še boljši. Tudi med gledalci, ki so se našemili v svoje najljubše filmske  junake. Seveda povsem žanrsko, kar je jasno, saj so Scream Awards, ki jih, če se ne motim, podelujejo od leta 2006, originalno na kanalu Spike, nagrade za grozljivke, znanstveno fantastiko in fantazijo.

Dovolj filozofije, naj namesto mene tokrat govorijo slike, kjer vas še posebej opozarjam na sila izvirne kategorije:

Vrhunci: brez dvoma posebna nagrada za Sigourney Weaver in nostalgičen spomin na klasiko Back to the Future, kjer sta na odru po dolgem času skupaj stala Michael J. Fox in Christopher Lloyd.

What the fuck: čelade za vse kolesarje

26.10.2010 ob 21:35

Novi zakon o prometnih prekrških prinaša tudi vsaj zame zelo debilno noviteto, za katero me res zanima kako jo bodo izvajali pri vseh kolesarjih. Okej, ne rečem, če imaš bicikel, ki gre skoraj tako hitro kot motor in z njim res divjaš, ali pa če si otrok in je zate res dobro, da ti starši kupijo čelado, toda kaj pa  povsem običajni kolesarji, recimo stare mame in dedki, ki se vozijo zelo počasi in skrajno previdno, ali še bolje, ki imajo kolo le za kakih pet metrov do trgovine? Bo tudi tako osebo policaj prijel in zaračunak kazen? Si bo morala neka starejša gospa res kupiti čelado in z njo paradirati po mestu? Ali pa kak intelektualec z očali, ki ima namerno petdeset let staro kolo? Bo tudi on potreboval čelado, ko se bo peljal na fakulteto? Ali pa sproščene vožnje v naravi in s psom, tudi čelada?

Hm, mar je bilo res tako veliko nesreč prav med kolesarji, da je potreben tako butast ukrep?

Recenzije: True Romance, Arachnophobia, Stir of Echoes

26.10.2010 ob 17:58

STIR OF ECHOES (zda 1999, grozljivka, r: David Koepp, i: Kevin Bacon, Kathryn Erbe, Illeana Douglas, Kevin Dunn, Zachary David Cope, Conor O’Farrell, Steve Rifkin)

Grozljivka, ki me straši že od leta 1999.

Ni me sram priznati, da sem se leta 1999 tresel kot šiba na vodi. Kaj tresel, bal sem se kot majhen nebogljen deček. Trzal sem kot že dolgo ne. Šok za šokom. Udarec za udarcem. V kinu so na mojo veliko srečo sedeli tudi drugi gledalci, kar pa ne pomeni, da me ni skoraj pobralo. Hipnoza je namreč sila grozljiv, srhljiv, oster, divji in napet film, ki gre do konca v poigravanju z gledalčevimi živci. «Osebam do 13 let ogled filma odsvetujemo,« se je glasil opozorilen napis na plakatu. Napaka, pisati bi moralo: «Za vse tiste, ki se hočejo posrati od strahu.« Strah je bil je prvinski in direkten kot že dolgo ne. Če boste rekli, da je Hipnoza rezervna verzija Šestega čuta, vas bom tožil. Dobro, res imamo fantka (Zachary David Cope), ki vidi duhove in ima šesti čut. Res imamo zgodbo o nesrečni duši, ki ne more v nebesa, ker ima na Zemlji nerešeno težavo. Res imamo mrzlo sapo, ki se začne med prikazovanjem duhov. Toda to ne pomeni, da imamo tudi še en Šesti čut, kjer je Kevin Bacon pač Bruce Willis. Temu ni tako. Niti pod hipnozo, ki jo na Kevinu izvede sestra (Illeana Douglas) njegove žene (Kathryn Erbe) in s tem sproži vrsto skrivnostnih dogodkov. Štos je v tem, da v njegovi glavi odpre nekakšna vrata in omogoči, da lahko tip vidi duhove, ki ga izrabijo za svoje težave. Tako kot njegovega sina, ki ima vrata odprta že od rojstva. Cela kopica grozljivih prizorov tele zares fine psihološke srhljivke, ki nam telo in dušo vzame za zmeraj. Film, ki ga ne smete gledati sami, in film, ki bo prestrašil tudi tiste, ki imajo kultno Carrie za komedijo. Ali kot pravi mali Zachary David Cope: »Te boli, ko si mrtva?«

Ocena: presežek


TRUE ROMANCE (zda 1993, kriminalni triler, r: Tony Scott, i: Christian Slater, Patricia Arquette, Michael Rapaport, Dennis Hopper, Christopher Walken, James Gandolfini, Gary Oldman, Tom Sizemore, Brad Pitt, Chris Penn, Val Kilmer, Bronson Pinchot, Saoul Rubinek, Victor Argo, Samuel L. Jackson)

Pulp Fiction.

Quentin Tarantino je scenarij za Pravo stvar prodal samo zato, da je lahko leta 1992 posnel svoj debi Reservoir Dogs. Jasno, leta 1994 je posnel Pulp Fiction, svojo Pravo stvar, ki jo je leto prej pač zaupal režiserju Tonyju Scottu. In Prava stvar, v originalu True Romance, je kot Šund, le da ima ljubezensko zgodbo. Divjo ljubezen med mladeničem Clarenceom (Christian Slater), oboževalcem Elvisa in Sonnyja Chibe, ter prostitutko Alabamo (Patricia Arquette), ki jo nadzoruje nasilni zvodnik Gary Oldman, belec s črnim srcem in hip hop slengom. Jasno, Clarence hoče Alabamo zase. In ker jo hoče zase, mora ustreliti njenega zvodnika, pobrati zajeten kupček kokaina in si na glavo nakopati celo kopico kriminalcev, kjer svojih pet minut vzame Christopher Walken. Sicilijanski mafijec, ki mu Clarenceov oče Dennis Hopper pojasni, da njegova družina izvira iz Afrike. Iz takšnega materiala je True Romance. Iz sto odstotnega adrenalina, frajerskih dialogov, izjemnih karakternih vlogic in vsega tistega, kar je iz Quetnina Tarantina naredilo legendo, filmarja, ki je rešil film. Okej, vse skupaj morda potegne na Lynchev Wild at Heart, toda brez skrbi, vse je tako kot mora biti. Še posebej ko na sceno priletijo James Gandolfini, ki premlati ubogo Alabamo. Samuel L. Jackson, ki pove, da obožuje oralo. Brad Pitt, ki je ves čas pač zadet. Bronson Pinchot, kultni Balki, ki igra hollywoodskega zvezdnika. In seveda Val Kilmer, ki se gre Elvisa Presleyja. Zares pestra paleta stranskih vlogic, ki jih ni tako odlično ponovil prav noben film več. Ljubezenska zgodba, kjer sladkor zamenja kri.

Ocena: mojstrovina


ARACHNOPHOBIA (zda 1990, grozljivka, r: Frank Marshall, i: Jeff Daniels, John Goodman, Julian Sands, Harley Jane Kozak, Stuart Pankin, Brian McNamara)

Strašno zabavna in nepozabna grozljivka, kjer majhno ameriško mestece napadejo smrtonosni pajki iz Južne Amerike.

Pozabite na filme, kjer so pajki orjaške in z genetskimi poskusi nafilane pošasti. Arachnophobia je iz drugačne mreže. Iz fine, zabavne, napete, prepričljive in strašljive zgodbice, kjer zelo strupen pajek iz Južne Amerike pride v krsti s truplom. Kot Dracula, kot krvi željna pošast, ki se razmnoži in nad nič hudega sluteče prebivalce majhnega mesteca pošlje svoje vojake. Gledalce, ki se pajkov bojijo, bo usekala kap. Gledalci, ki se delajo heroje, pa se bodo začeli pajkov bati kot hudič križa. Copati, kopalnice, nočne lučke, postelja, čelade in straniščne školjke niso več to kar so bile. Pajki prežijo iz vsakega vogla, iz vsakega kotička in luknjice. Pajki so tudi tam, kjer jih najmanj pričakujemo. Četudi jih igrajo povsem miroljubni in prav nič strupeni avondalski pajki, delena cancerides pajkci iz Nove Zelandije, ki niso še nikoli pičili nobenega človeka. No ja, orjaškega pajka in pajkovko, ki močno strašita tudi na novo preseljenega zdravnika Jeffa Danielsa, seveda igra prava tarantela iz rodu tako imenovanih ptičjih pajkov, ki jim zraste celo osem kosmatih nožic in ki lahko človeka pošteno šavsnejo. In pajki so res grozni, strašni ter nevarni. Prizori, kjer lezejo, pikajo, skačejo in prežijo na svoje žrtve, pa so kultna klasika izpod rok debitanta Franka Marshalla, ki je do leta 1990 delal kot producent za filme Stevena Spielberga in Roberta Zemeckisa. Zares super grozljivka, ki ji čas ne more do živega. Črni humor v pravem pomenu besede (le poglejte si Jeffa Danielsa, ki mu je škoda dobre letine vina, ki mu lahko reši življenje) in nepozabni John Goodman kot eksterminator Delbert McClintock, ki svojega prvega pajka na ogled prinese na podplatu svojega čevlja.

Ocena: mojstrovina

Lisa Marie Presley na Oprah

26.10.2010 ob 03:30

Uf, tole pa se splača pogledati. Izjemno zanimiv in intimen intervju, kjer Lisa Marie,  ki je, by the way, tudi vizualno čedalje bolj podobna svojemu očetu, prvič tako zelo iskreno spregovori o poroki in življenju z Michaelom Jacksonom ter primerjavah med njim in Elvisom Presleyjem.

PRVI DEL

DRUGI DEL

TRETJI DEL

MJ je spet največji

25.10.2010 ob 23:34

Še en dokaz kako zelo velik je bil Michael Jackson. Kako zelo veliko je pomenil svojim oboževalcem. In kako zelo divje so pograbili vse, kar se je dalo od njegove smrti dalje dobiti na policah trgovin.

Vseeno pa me zanima kaj se bo zgodilo, ko se evforija poleže, bo MJ še vedno na vrhu ali ga bo čez čas premagal Elvis, ki je vse do njegove smrti kraljeval na prodajnih lestvicah?

In še povezava do članka: KLIK

Glasbena vzgoja za telebane 6

25.10.2010 ob 18:53

Gremo dalje, tole je edini način, da spremenim grozljivo slab glasbeni okus:

DOBER komad, ki bi vam moral biti všeč:

YouTube slika preogleda

SLAB komad, ki vam je všeč:

YouTube slika preogleda

Recenzije: Se7en, Misery, The Abyss

25.10.2010 ob 15:56

SE7EN (zda 1995, triler, r: David Fincher, i: Brad Pitt, Morgan Freeman, Kevin Spacy, Gwyneth Paltrow, R. Lee Ermey, Richard Roundtree)

Triler, ki je na novo izumil žanr.

Se7en je leta 1995 udaril povsem nepričakovano, nenadno in ostro kot britev (jp, če bi se z njim skušali obriti, bi se urezali). Še bolj udarno kot The Silence of the Lambs in Cape Fear. Gledalce je ujel povsem nepripravljene in jim za vedno zjebal respiratorni sistem. Jasno, saj je v prvo vrsto postavil morilca (zlovešči in nepozabni Kevin Spacey), ki citira Miltonov Paradise Lost, Dantejevo Božansko komedijo, Capotejev In Cold Blood, Chaucerjeve The Canterbury Tales, De Sadea, Beneškega trgovca in Tomaža Akvinskega. Hladnokrvnega psihopata, ki obvlada sedem smrtnih grehov. Ki želi očistiti človeštvo. Ki dela v službi Boga, za višje cilje, za nekaj dobrega, lepega in takšnega, da se ga bodo spominjali do konca življenja. Zaradi njegovih dejanj bo svet boljši, lepši in bolj pošten, če se spravimo v njegovo bolno glavo. In tu so požrešnost, pohlep, lenoba, pohota, napuh, zavist in jeza. Sedem smrtnih grehov, ki jih psiho splete v svoje remek delo. Svoj labodji spev, svoje krvoločno, brutalno in morbidno umorjene žrtve. Nesrečnike, ki so si po njegovem smrt zaslužili. Drži, tip misli, da je mesija. Odrešenik grešnikov, ki ga lovita detektiva David Mills (Brad Pitt) in William Somerset (Morgan Freeman), zagreta policista, ki seveda nimata pojma, da bosta na koncu prav onadva glavni del njegovega načrta. Njegovega master plana, ki ga zagreto plonka tudi Jigsaw iz Žage. »Če bo iz njegove glave slučajno priletel NLP, se ne smeš čuditi,« mlademu, zaletavemu in divjemu Millsu pojasni preudarni, umirjeni in premeteni Somerset, ki se zaveda, da ima opravka z najbolj krvoločnim, morbidnim in grozljivim serijskim morilcem v človeški zgodovini. Zajebanim psihopatom, ki bi se smejal celo Jacku Razparaču, Davidu Berkowitzu, Charlesu Mansonu, Tedu Bundyju, Edu Geineu in Johnu Wayneu Gacyju. Kurčevim norcem, ki si za vsako žrtev vzame čas. Veliko časa. Tako veliko, da vsak umor potem zgleda kot umetnina. Kot pofukani performance. Kot delo umetnika, ki platno zamenja s trupli. Debeluha fila s hrano in plastiko tako dolgo, da mu poči želodec. Manekenko iznakazi in poreže po obrazu. Lenuha zadrogira in pohablja celo leto. Odvetnik si mora odrezati del telesa. Prostitutka pa faše dildo na koncu katerega je ostro rezilo. Vzgojne kazni za hude grehe v glavi peklenskega norca, ki so ga tako ali drugače za svojega vzeli vsi podobni filmi po letu 1995. Tudi tistih tisoč, v katerih je igral Morgan Freeman. Zares prelomen, kulten in dober film, po katerem nihče več ne bo požrešen, len, pohlepen, pohoten, zavisten, samovšečen in jezen. Z odlično in morasto atmosfero, ki gledalca ne spusti nikoli več. In seveda z vrhunsko režijo Davida Fincherja, ki tako dobrega filma ne bo ponovil nikdar več.

Ocena: 9/10


MISERY (zda 1990, triler, r: Rob Reiner, i: James Caan, Kathy Bates, Richard Farnsworth, Lauren Bacall, J.T. Walsh)

Bojte se oboževalcev.

»I’m your number one fan,« zelo znanemu in hudo popularnemu pisatelju Paulu Sheldonu (James Caan) pove medicinska sestra Annie Wilkes (Kathy Bates), ko ga reši iz razbitega avtomobila. Prav imate, gospa ga obožuje. Fanatično, strastno, patološko in psihopatsko. Tako zelo, da zahteva, da v svojem novem romanu ne ubije glavne junakinje Misery in da ga ne spusti iz svoje hiše. Iz snežnega meteža, pokvarjenih telefonov in polomljenih nog. Sheldon, ki bi mu lahko bilo ime tudi Sidney, se sprva ne zaveda situacije, v kateri se je znašel, saj mu Annie pomaga, ga neguje in zanj skrbi štiriindvajset ur na dan. Jasno, le kateri zvezdnik ne bi bil vesel svojega največjega oboževalca, ki doma hrani vse njegove knjige in članke ter se na pamet nauči vseh podatkov njegove biografije. Toda to ni raj, to je pekel. Jebena nočna mora, twilight zone na kvadrat, kjer v glavni vlogi nastopa tudi macola, s katero se da fino polomiti gležnje. William Hurt, Jack Nicholson, Al Pacino, Robert De Niro, Dustin Hoffman, Kevin Kline, Michael Douglas, Harrison Ford, Richard Dreyfuss, Warren Beatty, Gene Hackman in Robert Redford so se ustrašili glavne vloge, z oskarjem nagrajena Kathy Bates, ki je bila jezna, da je režiser Rob Reiner na montažnem pultu pustil prizor, kjer Annie s kosilnico zverinsko ubije mladega policista, pa je vlogo dobila namesto Anjelice Huston. Kultna roba in gotovo ena boljših ekranizacij romana Stephena Kinga, ki Paulu Sheldonu v pisani besedi noge odseka.

Ocena: 9/10


THE ABYSS (zda 1989, znanstveno fantastična pustolovščina, r: James Cameron, i: Ed Harris, Mary Elizabeth Mastrantonio, Michael Biehn, Kimberly Scott, Chris Elliott, J. C. Quinn)

Briljantna podvodna ekstravaganca.

Samo James Cameron je bil leta 1989 tako nor, da se je spustil globoko pod vodo, dobil 70 milijonski budžet in posnel film o skupini prostovoljnih potapljačev, ki morajo najti izgubljeno nuklearno podmornico in se spoprijateljiti z nezemljani, katere skrbi usoda našega planeta. In samo James Cameron je znal v tako tehnično, efektov polno, napeto in kibernetično pustolovščino več kot odlično premešati čustva, dramaturgijo in vse tisto, kar takšni filmi ponavadi nimajo. Ravno zato je The Abyss mojstrovina. Večen film. Film z dometom, ki zadane ob vsakem gledanju. Najbolj pogumna sta Ed Harris in Mary Elizabeth Mastrantonio, ki pokaže romantično inačico prizora iz Osmega potnika, kjer zlobna vesoljska pošast čisto od blizu diha v Sigourney Weaver. Tokrat so nezemljani namreč prijazni. Kot v Spielbergovih Bližnjih srečanjih, kot v filmih, ki trganje mesa zamenjajo z idejami in svežino. In ko pridemo do prizora, kjer Ed Harris na dnu morja tipka sporočila, nas useka cmok. Tak zares velik in močan cmok, ki ga še povečajo prizori, ki sledijo. Ali kot pravi Harris: »Don’t cry baby.« Težko, Ed, zelo težko.

Ocena: 10/10

Gartner in Effe o Činču

25.10.2010 ob 14:32

Vedno z veseljem sodelujem v takih intervjujih, poleg tega pa je Effe pojava, s katerim rad kako rečem tudi privatno. Kratek pogovor o Činčevem sodelovanju v Big Brotherju slavnih so objavili na spletnem portalu moški.si, vse skupaj pa je izpadlo zelo simpatično.

Evo povezave: KLIK