Recenzija: Il cuore nel pozzo (Srce v breznu)

28.09.2010 ob 03:07

italija 2005, vojna drama, režija: Alberto Negrin, igrajo: Dragan Bjelogrlić, Leo Gullotta, Giuseppe Fiorello

Srce v hlačah: partizani kot barabe.

Čuden občutek, ko človek zagleda partizana, ki se obnaša kot fašist. Ali še boljše, kot nacist, kot član SS policije, ki uživa v zažiganju Židov. V našem primeru, v polnjenju fojb. Zloglasnih in do današnjih dni kontroverznih jam, kamor naj bi naši borci zmetali pobite Italijane. In po navedbah tegale izjemno odmevnega, provokativnega, zgodovinsko spornega in v bistvu malce dolgočasnega ter klišejskega filma, ki je dvignil več prahu od Kristusovega pasijona, naj bi jih pobili 350 tisoč. Tudi veliko število civilistov in tistih, ki so bili popolnoma nedolžni. In pozor, pri filmu so imeli tudi posebnega svetovalca za zgodovino, torej človeka, ki se spozna na dejstva in na resnično plat preteklih dogodkov. Še posebej takšnih, ki v mnogih ljudeh še vedno odpirajo nezaceljene rane. Torej takšnih, ki dvigajo prah, temperaturo in številne debate. In film Alberta Negrina, gospoda, ki nam je pred leti dal tudi biografijo Mussolinija, si upa veliko. Zelo veliko. Največ od vseh vojnih filmov doslej. Okej, toda kaj, ko laže. Ko manipulira. Ko po svoje obrača resnico. No ja, tako vsaj trdijo tisti, ki so bili zraven. Ki so se leta 1945 podili po tržaškem in slovenskem primorju. Ki dobro vedo, da je številka 350 tisoč znatno previsoka. Ki se zavedajo, da si ne bi noben partizan, po italijansko titovec, drznil zaradi osebnih zamer pobijati nedolžne civiliste (po posilstvu neke Italijanke se mu rodi sin, ki ga hoče na vsak način vzeti zase, zato ga išče in medtem za hobi strelja civiliste). In partizani so tokrat  negativci, hudobci in perverzni zločinci, Italijani pa svetniki, ubožci in nesrečneži. Od začetka do konca. Tako močno, da jim začnemo verjeti. Hvala Bogu, da partizana igra Srb in da govori italijansko. Če bi ga namreč igral Slovenec, ki bi govoril slovensko, bi se začela tretja svetovna vojna, Trst pa bi bil spet naš.

Ocena: 2/10

 

5 komentarjev na “Recenzija: Il cuore nel pozzo (Srce v breznu)”

  1. smoger pravi:

    ‘Hvala Bogu, da partizana igra Srb in da govori italijansko. Če bi ga namreč igral Slovenec, ki bi govoril slovensko, bi se začela tretja svetovna vojna, Trst pa bi bil spet naš.’

    Pretitavaš.

    Bjelogrlić in Gullota sta meni všečna igralca.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Tudi meni je Bjelogrlić legenda, je pa res, da se mi je zdel v tem filmu slab, medel, nespontan in neprepričljiv.

  3. Papir pravi:

    Film je pač totalna manipulacija zgodovine. Ne da se ga jemati drugače kot zgodbico, fikcijo, ki potvarja osnovna zgodovinska dejstva. Problem je v tem, da se Italijani take gluposti učijo v šoli in da dejansko v večini primerov pojma nimajo o fašizmu in kaj je delal Mussolini. Taka interpretacija je podobna njihovim učbenikom, ki prikazujejo “ščave” kot barbare, ki so z italijanskega ozemlja izselili nevemkoliko tisoče Italijanov in jih sproti etnično čistili. Številke so vse izmišljene in obstajajo tudi dokazi za njihovo potvorjenost. Obstajajo tudi prave številke, ki jih je zbrala in sestavila mednarodna komisija za te zadeve – ampak Italijani so slepi in gluhi za te stvari, tako da … Eh, neskončna zgodba.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Lahko ga jemljem tudi kot risanko, ni panike, no ja, tako ga je najbolje jemati. Ni prvi, kjer potvarjajo zgodovinska dejstva, nič novega, je pa prvi, kjer neka dežela res misli, da se je tako zgodilo, to pa je kriza, saj gre za zares važno zadevo, ki odpira stare rane in krepi sovraštvo.
    In potem Italijani zaženejo vik in krik ob filmčku Trst je naš, dal do padeš res:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/12/02/bravo-gojc/

  5. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije pravi:

    [...] Za poskus domiselnega rimejka, ki izgleda kot italijanska manipulacija Srce v breznu. [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !