Recenzije: Why Did I Get Married (oba dela)

27.09.2010 ob 04:00

WHY DID I GET MARRIED?

WHY DID I GET MARRIED TOO?

Brez zamere, ampak začel bom z Janet Jackson, no ja, z njeno igralsko predstavo v obeh delih tegale tipično perryjevskega filma, kjer se za razliko od filmov Meet the Browns in Medea Goes to Jail, ki jih je seveda prav tako posnel Tyler Perry, ta filmski fenomen, ki ga mnogi prezirajo tako kot Uwea Bolla, on pa se na to požvižga in svoje celovečerce enega za drugim spreminja v velike hite, več kot uspešno in z ravno pravšnjo mero patetike in cukra premešajo drama in komedija, solze in smeh, ljubezen in trpljenje. Nazaj k Janet, ki si je od nekdaj želela biti filmska igralka in ki vse od debija Poetic Justice ni ujela prave vlogice. Ko sem jo gledal v varieteju družine Jackson, kjer je s svojimi oponašalskimi točkami zasenčila prav vse ostale člane svoje slavne familije, sem se spraševal, zakaj ni naredila boljše filmske kariere, zakaj ni dobila boljših vlog, zakaj ni nihče  pogruntal kakšno vlogo ji mora dati, da bo pokazala kaj zares zmore. In potem je prišel Tyler Perry in ji zaupal vlogo Patricie, uspešne psihiatrinje in bestseller avtorice knjig o medsebojnih odnosih, ene izmed glavnih junakinj obeh filmov Why Did I Get Married. In prav Janet je najboljša, prav Janet ima nekaj zares močnih dramskih ter dramaturško prepričljivo zastavljenih prizorov, kjer pokaže več kot kdajkoli. Kjer pokaže, da je odlična igralka, če se znajde v pravi vlogi in pravi situaciji. Kjer igra vsaj tako dobro kot Angela Bassett, Halle Berry, Vivica A. Fox, Lela Rochon, Queen Latifah, Taraji P. Henson, Regina King, Viola Davis, Sanaa Lathan, Nia Long, Vanessa Williams in recimo Kerry Washington, če omenim le nekatere temnopolte igralke, ki dobre vloge dobivajo kot za stavo. Jp, Janet je zares dobra, vsaj toliko kot presenetljivo avtohtona Jill Scott v vlogi okrogle Sheile in vseskozi zabavna Tasha Smith v vlogi kolerične in glasne Angele. Drži, tole je družinski film, portret štirih različnih parov, ki gredo skozi turbulentno in vseskozi pestro obdobje svojega življenja. Ki nenehno zdravijo svoje težave in prepire, kot junaki komedije Couples Retreat, le da jih zgodba vzame veliko bolj resno. Večkrat seveda tudi sproščeno, toda nikoli preveč burkaško, marveč vedno v okvirih resničnega življenja. In tu so fantje, no ja, možje, ki jih igrajo Tyler Perry, Malik Yoba, Michael Jai White, Richard T. Jones in Lamman Rucker, ki prileti kot tolažba za prizadeto Sheilo, ki jo mož prevara z njeno najboljšo prijateljico in v njej vidi le še vrečo špeha. Nič kaj bolje ne gre niti ostalim parom. Tyler Perry ima težave s preveč zaposleno ženo Diane (Sharon Neal), Patricia ne zna preboleti smrti svojega sinčka in se zaradi tega zapira vase ter pozablja na svojega moža Malika Yobo, Michael Jai White pa mora prenašati nenehne izpade svoje pretirano živčne Angele. V prvem delu, ki ga je Perry posnel leta 2007, jo druščina mahne v zimsko kočo, v drugem, ki je sledil letos, pa si privošči oddih na morju. Oba filma sta si zelo podobna, zato ju je dobro gledati enega za drugim, seveda če hočete overdose dobre mešanice patetike, komedije in ljubezenskih težav. Ne bom rekel, da nekaj sekvenc ni poceni, pretirano klišejskih in čizi, kot bi rekli čez lužo, toda Perry kljub nekoliko dolgi minutaži vseeno zvozi do konca in za razliko od prej omenjenih Meet the Browns in Medea Goes to Jail nima nobenih težav z mešanjem žanrov. Prvi del mi je bil morda celo nekoliko bolj všeč kot drugi, res pa je, da drugi v zadnji tretjini premore več boljših dramskih momentov, kjer se najslabše znajde statični Lamman Rucker. Če sem iskren, moram zapisati, da me je prijetno presenetil tudi Michael Jai White, ki je prvič odkar ga gledam na filmskih platnih pokazal, da ni le lesena deska in plastična lutka, ki pozira le s svojimi mišicami. Ocena na IMDBju je srhljivo nizka, pač v stilu ocen za filme Tylerja Perryja, ki ima tako kot Uwe Boll svoj hate club, kjer je zelo glasen tudi prestižni režiser Spike  Lee, ki mu zameri preveč preproste zgodbe in očita, da ne dela umetnosti. Toda Perry se, kot sem že povedal, požvižga na kritike in filme snema kot po tekočem traku. Večkrat so res slabi in skrajno patetični, toda tokrat mu je treba čestitati, saj je uspel preseči okvire tipičnega dramsko romantičnega sranja in kljub napakicam, ki niso usodne, servirati gledljivo, tenkočutno, simpatično, zabavno, življenjsko, tekočo, s pestro in karizmatično igralsko ekipo okrašeno ter markantno komično dramo, kjer bi z veseljem gledal še tretji in četrti del. Drži, oba filma imata nekaj odličnih momentov, ki zasenčijo slabe in preveč povprečne trenutke, gledalec pa je na koncu povsem zadovoljen, saj dobi več kot je pričakoval. Še posebej v finalnem  prizoru drugega dela, ki premore eno največjih presenečenj zadnjih let, posebnega gosta, ki v kontekstu zgodbe učinkuje fenomenlno in brez napake.

Ocena: vredno ogleda

SORODNI ZAPISI:

recenzija-madea-goes-to-jail/

recenzija-meet-the-browns/

recenzija-the-jacksons/

recenzija-couples-retreat/

 

1 komentar na “Recenzije: Why Did I Get Married (oba dela)”

  1. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Madea’s Big Happy Family, Brando Unauthorized, The Housemaid pravi:

    [...] in tako, da je gledalec na koncu zadovoljen. Včasih mu rata dobro (I Can Do Bad All By Myself, Why Did I Get Married), včasih malce manj dobro in celo slabo (The Family That Preys, Madea Goes To Jail, Meet The [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !