Brian De Palma jih praznuje sedemdeset

11.09.2010 ob 23:42

Brian De Palma ima pri meni prav posebno mesto. Če rečem, da je eden izmed mojih naj režiserjev, ne zgrešim kaj dosti, pa četudi je vmes posnel kak slab in ne dovolj prepričljiv film. Jp, De Palma je režiser, po zaslugi katerega sem sploh začel gledati filme, ali bolje rečeno, če ne bi bilo De Palme bi imel v glavi, da obstajajo samo risanke. 

Gremo k bistvu, De Palma je leta 1980 posnel Dressed To Kill, vrhunski poklon Psihu Alfreda Hitchcocka, ki sem ga videl kot deček in ki me je zaznamoval za celo življenje. Jasno, videl sem ga svojim letom neprimerno, toda poanta je v tem, da me je stresel in navdušil za filmsko umetnost. Nato je prišla Carrie, moja top grozljivka, ki je še vedno ne upam gledati sam. Resda posneta že v sedemdesetih, toda pred mojimi očmi nekje v sredini osemdesetih, ko sem se posral od strahu. In seveda The Untouchables, moja top  kriminalka, ki sem jo do danes videl že desetkrat in me vsakič znova navduši bolj kot prej. Dressed To Kill, Carrie in The Untouchables, trije veliki filmi, tri nepozabne mojstrovine  moje mladosti, zavoljo katerih je Brian De Palma postal moj top režiser.

Jasno, potem je prišel še Scarface, kultna roba z Alom Pacinom, ki sem jo prav tako prvič ujel kot mulc in bil seveda navdušen kot se za tako dober film tudi spodobi. In Blow Out ter Body Double, še dve mojstrovini, kjer je De Palma več kot vrhunsko povohal Alfreda Hitchcocka in Michelangela Antonionija. Drži, De Palma je bil novi Hitch, edini režiser, ki mu je uspelo ujeti njegovo atmosfero in najbolj tipične prijeme.

V devetdesetih sem bil izjemno navdušen nad filmom Carlito’s Way, še eno brezhibno kriminalko, kjer je De Palma znova dokazal, da mu ni para, prvič sem si ogledal tudi njegovo zgodnjo grozljivko Sisters, ki me je prav tako močno stresla in navdušila, glasno pa sem aplavdiral tudi trilerju Snake Eyes, ki ga mirne duše ravno tako razlgašam za mojstrovino žanra.

Sami dobri filmi odličnega režiserja, kjer lahko pristavimo še vojno dramo Casulties of War in triler The Black Dahlia, s katerim se je De Palma vrnil na sceno po ne dovolj prepričljivem Femme Fatale in za meni osebno ne tako zelo slabem Mission to Mars, kjer se je poklonil celo Krubricku.

Finančni debakel The Bonfire of the Vanities ni tako zelo slab kot so trdili vsi, ki so ga videli, Raising Cain je žal slaba kopija Hitchcocka in ne dosega zgodnjih De Palminih filmov, Mission: Impossible pa ni bil slab, toda nikoli nisem zares padel noter, kaj vem , morda bi ga moral pogledati še enkrat. Še vedno mi manjkajo De Palmini najbolj zgodnji filmi z De Nirom, pri komediji Wise Guys pa ravno tako nisem bil nikoli povsem zadovoljen.

Kakorkoli že, Brian De Palma, ki danes praznuje že sedemdesetih rojstni dan, je brez dvoma najbolj kontroverzna figura svoje generacije režiserjev. Mojster poklona starim klasikam, mojster filmske atmosfere, nasilja in ustvarjanja napetosti. Nekoč trn v peti feministk, ki so ga obtožile, da uživa, ko muči in svoje ženske junakinje. Kot nekdaj Alfred Hitchcock, le da je bil De Palma veliko bolj nazoren in drznejši, tudi v seksualnem smislu. Virtuoz kamere, dramaturgije in momenta, brez dvoma eden najboljših režiserjev vseh časov, s filmografijo, ki jo lahko zavidajo prav vsi ostali režiserji. Povedano na kratko, že Carrie bi bila dovolj, da bi se lahko za vedno umaknil iz filmskega sveta, ker je nato posnel še Scarface, The Untouchables, Dressed To Kill, Carlito’s Way, Body Double in Blow Out, pa je vsaj v mojih očeh za vedno na vrhu, kjer so nekoč sedeli še Oliver Stone, Miloš Forman in Barry Levinson.

SORODNI ZAPISI:

kulti-in-klasike-dressed-to-kill/
the-untouchables/
kulti-in-klasike-scarface-1983/
carlitos-way/
moj-oce-je-kriv-da-sem-se-danes-totalni-filmski-norec/

 

6 komentarjev na “Brian De Palma jih praznuje sedemdeset”

  1. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » RIP: Greg Giraldo, Eddie Fisher, Harold Gould, Arthur Penn, Gloria Stuart, Claude Chabrol, Jure Robič pravi:

    [...] suspenza, bil je francoski Hitchcock, s povsem svojim stilom, ki ga je v Ameriki skušal ujeti tudi Brian De Palma. Moje prvo srečnje z njim predstavlja leta 1972 posneta črna  komedija Dr. Popaul, kjer so bili [...]

  2. Andrej pravi:

    Njegove filme si pa moram obvezno ogleati. Od njega sem namreč videl samo Carrie in Misijo nemogoče. Hvala za tale zapis!

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Obvezno, tip je, kot sem že dejal, eden najboljših režiserjev moderne dobre. No ja, vsaj zame.
    Nujno poglej vsaj Carlito’s Way, Scarface in The Untouchables.

  4. Andrej pravi:

    Pri Carrie si človek ne more kaj da nebi bil vsaj malo žalosten oz., da ga nebi ganilo tisto, ko Carrie z noži iz matere naredi Kristusa. Mene je, predvsem zaradi otožne klavirske spremljave. Trenutek, ki pa me je v Carrie najbolj zaznamoval pa je tisto s prašičjo krvo in avtomobilom (ko jo avto na hitro obvozi in eksplodira). Vrhunsko. Resnično ene najboljših grozljivk vseh časov!

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Hm, mene ta prizor strese do kosti. Nobene žalosti ne občutim, ampak srh in grozo kot nikjer drugje.
    Sekvenca s krvjo je briljantna, resnično eden top prizorov vseh časov. Pa njene oči, pa razočaranje, pa šok, pa potem seveda maščevanje. Divja scena, res, pa mladi John Travolta, Amy Irwing in Nancy Allen za piko na i.
    Prizor z avtom je tudi meni dober, a nič se ne more primeerjati s koncem, ko iz groba skoči roka. To pa je prizor, kjer še vedno mižim. Nekaj podobnega so potem naredili v Petek trinajstega, ko iz vode na čoln skoči Jason.
    Tako kot si rekel, brez dvoma najboljša grozljivka vseh časov, ki se jih po mojih normativih približa le še The Omen.

  6. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Kulti in klasike: Carrie pravi:

    [...] ki so me zaznamovali za vedno. Le delček najbolj srhljivega filma vseh časov, kjer se maestro Brian De Palma, vroč po filmih Sisters in Obsession, že na začetku pokloni Psihu Alfreda Hitchcocka, le da [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !