Gejevski in lezbični film (queer cinema)

8.09.2010 ob 01:15

Gejevski in lezbični film, ki ga čez lužo popularno imenujejo tudi »queer cinema«, je od nekdaj trn v peti moralistov in konzervativcev. Vse od leta 1919, ko so posneli prvi film z gejevsko tematiko, pa vse do danes, ko ima žanr celo svoj festival, je zanimanje javnosti veliko, pa četudi se mnogo gledalcev še vedno nekoliko zgraža.

Kaj sploh pomeni gejevski in lezbični film ?

Gejevski in lezbični film je v svojem bistvu film z istospolno tematiko, ki ga ustvarijo gejevski in lezbični filmski ustvarjalci in je namenjen predvsem istospolni publiki, ki pride na svoj račun. Za razliko od ostalih filmov, kjer so geji in lezbijke ponavadi le komični dodatek in se ne lotevajo kakšne resnejše tematike ali problema. So pa tudi izjeme, kjer se heteroseksualni filmarji lotijo gejevskih tematik in film približajo tudi širšemu gledalstvu. Zanimive so tudi gejevske in lezbične ikone, se pravi razni hollywoodski zvezdniki, za katere sploh ni nujno, da so tudi sami usmerjeni istospolno, pa jih gejevska in lezbična komuna vzame za svoje idole. Nekoč so bili to recimo Bette Davis, Greta Garbo, James Dean, Montgomey Clift, Rudolph Valentino in Joan Crawford, legendarna imena velikega ekrana, ki dejansko niso odigrali niti ene homoseksualne vloge, pa so jih močno vzljubili tudi geji in lezbijke. Predvsem zaradi dejstva, ker so v njih zaznali gejevsko senzibilnost, kot pravi Ephraim Katz, avtor velike enciklopedije o filmu. Interesantno je tudi, da geji in lezbijke za svojega vzamejo tudi kak film, ki z istospolno tematiko dejansko nima ničesar, saj v njegovi zgodbi in likih pač prepoznajo gejevske podtone. Tak primer je recimo leta 1945 posneti dramski triler Mildred Pierce, kjer prej omenjena Joan Crawford igra žensko, ki jo zapusti prešuštniški mož. Prav ta film so geji in lezbijke nekoč na veliko vrteli na svojih festivalih. Te reči so zanimive tudi s psihološkega vidika, saj bi bilo zanimivo ugotoviti, zakaj so včasih heteroseksualne teme istospolni skupnosti bolj zanimive od tipično gejevskih in lezbičnih filmov.

Pionirski gejevski filmi

V izjemno zanimivem dokumentarcu The Celluloid Closet, ki se v celoti posveti »queer filmu«, navajajo podatek, da se je prvi gejevski film z naslovom Anders als die Anderen, po naše, Drugačen od ostalih, že leta 1919 zavrtel v Berlinu. Prav Nemci so bili na področju gejevskega in lezbičnega filma zelo napredni, saj so že na začetku tridesetih v kina poslali tudi prvi film z lezbično tematiko z naslovom Dekleta v uniformi, zgodbo o šolarki, ki se zaljubi v svojo profesorico. V Nemčiji je bila pred Hitlerjevo strahovlado več kot odlična klima za takšne filme, saj je tudi družba na istospolne zveze gledala zelo odprto in brez posebnih tabujev. V Ameriki je bilo nekoliko drugače, saj so geje v »normalne« filme dajali le kot komičen dodatek. Izjema je bil le leta 1923 posneti Salome, kjer je naslovno junakinjo igrala Alla Nazimova, sicer ljubimka režiserke Natashe Rambove, ki je tudi ostale vloge namenila le gejem in lezbijkam. Da sta bili obe dami nekoč ženi Rudolpha Valentina, seveda ni naključje. Toda Salome je bil izjema, pravzaprav edini »queer« film takratnega časa, kjer je cenzura potem gejevstvo na filmu strogo prepovedala in nadzorovala. Naslednjih trideset let tako pravih istospolnih filmov sploh ni bilo, cenzorji pa so bili najbolj strogi v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu pa je dvema filmarjema prav v teh časih uspelo posneti dva prelomna in še danes kultna gejevska filma, ki sta porušila tabuje in se v neodvisni produkciji izognila cenzuri. Prvi je bil Fireworks iz leta 1947, ki ga je posnel pionir neodvisnega filma Kenneth Anger, sicer zdolgočaseni najstnik, ki je filmsko ekipo zbral kar v garaži svojih staršev. Film je doživel velik uspeh in dvignil veliko prahu, mladi Anger pa se je moral zagovarjati celo pred sodiščem. Istega leta pa je dramatik Jean Genet režiral tudi svoj edini film Un Chant d’Amour, kjer je prikazal homoseksualnost med zaporniki in prav tako močno razburkal konzervativno javnost.

Gejevski junaki so bili vedno tragični

Petdeseta leta prejšnjega stoletja so resda prinesla kar precej znanih filmov z istospolno tematiko, toda vsi po vrsti so na geje gledali kot na nekaj slabega, kot na tragične junake, katerim se na koncu zgodbe ne piše nič dobrega in storijo celo samomor. Takšne usode so recimo prikazovali filmi Suddenly Last Sumer, The Third Sex, Advise and Consent in Reflections in a Golden Eye, medtem ko je dejstvo, da je imel glavni junak filma Mačka na vroči pločevinasti strehi težave prav zaradi homoseksualnosti (igral ga je Paul Newman), ostalo skrito. Kljub temu, da je bilo v romanu, ki je izšel nekaj let prej, to jasno nakazano. Prav zaradi vseh teh filmov, ki so geje v bistvu obsojali, pa se je razvil pravi »queer film«, kjer so različni in zelo pogumni avtorji geje začeli prikazovati veliko bolj sproščeno in navihano. Prelomen film je bil leta 1961 posneti Victim, sicer zgodba o geju, ki na koncu uspe premagati zlobneže, ki ga izsiljujejo. To je bil dejansko prvi film, kjer je gejevski lik, ki ga je igral Dirk Bogarde, na koncu zmagal in se ni predal žalostni usodi. Prav Bogarde pa je tri leta kasneje ob Julie Christie zaigral tudi v kultnem filmu Darling, ki si je drznil biseksualnost prikazati kot način življenja, kar je bilo za tiste čase seveda nezaslišano.

Sedemdeseta so bila v znamenju gejevstva

Zlato obdobje za gejevski film se je začelo konec šestdesetih, ko je ameriška cenzura malce popustila in odprla vrata nekoliko drznejšim tematikam in prizorom. Tako je leta 1970 kultni režiser William Friedkin, ki je malce kasneje posnel nepozabnega Izganjalca hudiča, posnel celovečerec The Boys in the Band ter se posvetil zelo realističnemu prikazu življenja gejev. Gejevska tematika je postala bolj prepoznavni tudi po zaslugi raznih uspešnic, kjer so prav gejevski liki igrali zelo pomembno vlogo. Spomnimo se recimo Kabareta iz leta 1972, kjer je bilo takšnih in drugačnih gejev kot listja in trave in kjer je glavni igralec Joel Grey za svojo vlogo dobil celo oskarja. Pa filma Pasje popoldne, kjer Al Pacino banko oropa zaradi svojega ljubimca, ki si želi spremeniti spol. In seveda francoske klasike  La Cage aux Folles, ki je postal najbolj uspešen in popularen gejevski film takratnega časa, ki so ga Američani v devetdesetih z Robinom Williamsom posneli še enkrat. Omenjeni filmi so bili resda dobrodošla sprememba, toda pravi »queer cinema« se je začel z neodvisnim filmom. Z režiserji, ki so se tematike lotili nekoliko drugače, veliko bolj drzno in predvsem spontano. Tak je bil recimo kultni slikar in kasneje tudi režiser Andy Warhol, ki je v letih 1965 in 1968 posnel filma My Hustler in Lonesome Cowboys. Tak je bil seveda tudi nič manj kultni in posebni John Waters, ki je glavno vlogo svojih filmov zaupal legendarnemu transvestitu Divineu, kateri je najbolj zablestel v filmu Pink Flamingos leta 1973. Ti filmi so bili zelo pogumni in ostajajo drzni tudi za današnji čas, ko gejevstvo na filmu praktično ni več noben tabu. To so bili film gejevske subkulture, na katere so geji ponosni še danes. Tudi zavoljo edinstvene mešanice starih hollywoodskih melodram in pornografije, ali še bolje, kiča, ki je dosegel vrhunec v filmu The Rocky Horror Picture Show, kjer je bil glavni junak, katerega je vrhunsko odigral Tim Curry, pohotni in seksualno divji transvestit. Lezbični film je bil ves ta čas nekoliko v ozadju, gledalci pa so ga lahko v bistvu doživeli le skozi kako vampirsko grozljivko, kjer je glavna junakinja zapeljevala tudi ženske, recimo v filmih z Ingrid Pitt. Ali v kakšnih seksplotacijskih, predvsem zaporniških in nacističnih izletih, kjer je šlo bolj za sadistično mučenje deklet ne pa za tipični lezbični film.

Tudi Slovenci so hoteli ujeli trend gejevskega filma

Čeprav je že Boštjan Hladnik v svoje filme vnašal nekaj gejevskih in lezbičnih prijemov, je prvi pravi »queer« film ustvaril Stanko Jost. Pisalo se je leto 1976, naslov je bil Dečki, po zelo uspešni premieri pa je film vse do leta 2004, ko so ga javnosti predstavili znova, ostal v bunkerju, kot radi rečemo. Šlo je za zgodbo o ljubezni dveh mladeničev, ki je bila sprva roman, nato pa film, ki je v sedemdesetih dvignil ogromno prahu po vsej Sloveniji. Avtorju so film celo prepovedali posneti, zato je padel v nemilost takratne politične in kulturne srenje, nakar ga je financiral sam in ga leta 1977 vendarle spravil v kinematografe. Čez lužo režiserji niso imeli tako hudih težav, za kar so poskrbeli tudi znani hollywoodski obrazi, ki so začeli igrati v zelo drznih filmih z istospolno tematiko. Ledino je oral Al Pacino, ki v filmu Cruising upodobi policista, ki raziskuje umore v gejevski skupnosti in na koncu še sam postane gej. Film je močno razburil gejevsko skupnost, ki mu je očitala negativen prikaz istospolno usmerjenih moških. Čeprav je film finančno pogorel, je odprl vrata mnogim celovečercem, ki so hoteli povedati svoje istospolne zgodbe. Takšna sta bila recimo tudi Making Love iz leta 1982, zgodba o poročenem moškem, ki čez čas prizna, da je homoseksualec. In bolj znani Poljub ženske pajka, kjer je William Hurt za svojo upodobitev gejevskega političnega aktivista dobil celo oskarja.

Razmah  gejevskega in lezbičnega filma

V osemdesetih je bil zelo prisoten tudi neodvisni »queer« film, ki je dal celo vrsto takšnih in drugačnih celovečercev, kjer je v filmih Pedra Almodovarja geja igral celo Antonio Banderas. Prelomni filmi, ki so zaznamovali neodvisni “queer” film, pa so brez dvoma celovečerci Taxi Zum iz leta 1981, ki premore zelo eksplicitne seksualne prizore gejevskega seksa. Entre Nous iz leta 1983, ki predstavi zelo senzibilno lezbično romanco. Fasbinderjev Querelle iz leta 1982, kjer je kultni nemški filmar obdelal seksualnost nekega gejevskega mornarja. In recimo dokumentarec The Times of Harvey Milk, zgodba o gejevskem aktivistu, ki ga je lani v filmu Milk igral tudi Sean Penn. Zelo ustvarjalen je bil tudi režiser Gus Van Sant, sicer režiser Milka, ki je že sredi osemdesetih posnel film Mala Noche, zgodbo o možakarju, ki se divje zaljubi v mladega mehiškega emigranta. Na začetku devetdesetih pa znani Moj mali Idaho, kjer River Phoenix in Keanu Reeves igrata gejevska žigola. Nikakor pa ne smemo zanemariti tudi lezbičnih zgodb, kjer prednjačita filma Desert Hearts, kjer si učiteljica najde lezbično ljubimko. In Silkwood, kjer je za oskarja nominirana Cher prav tako lezbijka.

Prvi gejevski filmi s tematiko aidsa

Število gejevskih filmarjev se je v osemdesetih močno povečalo, hetero režiserji pa so začeli na veliko snemati filme z istospolno tematiko. Predvsem v Veliki Britaniji, kjer sta prednjačila Stephen Frears in James Ivory. Prvi je posnel My Beautiful Laundrette, zgodbo o dveh gejih, ki se morata soočiti tudi z rasizmom, drugi pa dramo Maurice, kostumsko zgodbo o geju iz devetnajstega stoletja. Če smo že pri Britancih, pa nikakor ne moremo mimo sicer nekoliko novejšega filma Bent, ki istospolno tematiko postavi celo v koncentracijsko taborišče. Z razcvetom gejevskega filma pa so seveda prišli tudi filmi na temo aidsa. Prvi, ki je nosil naslov Parting Glances, že leta 1986, drugi, bolj znani Longtime Companion, pa leta 1990. Šele leta 1993 pa je aids dobil film v pravem pomenu besede, dramo z naslovom Philadelphia, kje je umiral Tom Hanks , njegovega ljubimca, ki ga tik pred smrtjo poljubi na usta, pa je zaigral Antonio Banderas. Danes je gejevskih filmov prav tako veliko. Nekateri so zelo drzni, kot na primer Otto: or Up With Dead People, čista porno grozljivka. In If These Walls Could Talk 2, lezbično zelo eksplicitna romanca večih žensk, kjer nastopajo same znane igralke. Pa recimo Shortbus, kjer imamo zelo direktne prizore gejevske felacije. Nekateri močno zabavni, recimo Another Gay Movie, kjer gre dejansko za gejevsko inačico Ameriške pite. Nekateri pa zelo poučni in globoki, na primer Angels in America, ki istospolno tematiko predstavi na zelo poduhovljen način. In recimo Lepota po ameriško, ki lepo pokaže, da so prav homofobi večkrat najbolj zagreti geji. In tako pridemo tudi do filma Gora Brokeback, še ene prelomnice v gejevski kinematografiji, ki so jo nagradili celo z oskarjem za najboljši film leta, kar bi bilo še kako desetletje nazaj seveda nezaslišano. Gejevski film je tako postal čisti mainstream, gejevska ljubezen pa je večkrat presegla spolno usmerjenost in istospolna ljubimca prikazala na povsem enak način kot v hetero romancah, kar je prekrasno ujel film Watercolors.

SORODNI ZAPISI:

kulti-in-klasike-cruising/
kulti-in-klasike-dog-day-afternoon-1975/
recenzija-another-gay-movie/
liffe-2008-otto-or-up-with-dead-people/
recenzija-milk/
brokeback-mountain/
watercolors/

 

10 komentarjev na “Gejevski in lezbični film (queer cinema)”

  1. t-h-o-r pravi:

    saj clift je tako bil gej, ali ne?

    pa npr. rock hudson, ki je igral lomilce ženskih src :)

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Res je, Clift je bil biseksualec, oboževal je moške, ljubil pa je tudi ženske. Dejansko ga je to skozi celo življenje matralo.

    Hudson? To pa je bil šok, ja, predvsem za njegove oboževalke, še večji kot pri Perkinsu. Je bil pa to čas, ko usmeritve ni bilo dobro priznati, saj bi si lahko pokvaril kariero, še posebej, če si bil mačo.

  3. Thomas pravi:

    The Celluloid Closet je pa dejansko en zelo dober dokumentarec, ki na zanimiv način in dobro dokumentirano prikaže zgodovino gejevskih elementov v Hollywoodu. Kasr zanimivo, kakšna cenzura je bila. Ampak zvitim režiserjem je velikokrat uspelo na prikrit način vnašati tovrstne elemente ravno tako subtilno, da jih cenzuristi niso prepoznavali.

    In četudi se zdi, da smo pa sedaj že močno napredovali in postali tolerantni glede gejevskih filmov, se spomnimo, da so filme a la Brokeback Mountain v določenih državah bojkotirali!

    Resnično anpredovali bomo takrat, ko bo oznaka “gejevski film” postala ravno tako nepotrebna kot je danes oznaka “črnski film”.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Odlična zadeva, ja, nujna za ogled, že zaradi splošne razgledanosti, če ne drugega.
    Ben Hur je taka subtilna zadeva, ko je jasno, da sta bila Masala in Hur v mladosti ljubimca:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2010/06/22/kulti-in-klasike-ben-hur-gone-with-the-wind/
    Hm, ma saj ne gre za oznako v smislu slabega, torej kao stigmatizacija, ampak pač žanrsko, če mene vprašaš, vsaj jaz tako gledam no. In če se ljubita dva moška je to pač gejevska romanca, le zakaj bi bil to problem, saj ni žalitev, pač z eno besedo označiš vsebino, tudi žanrsko dejansko.

  5. Thomas pravi:

    Iztok:
    Hmm, po moje je potem gejevski film tisti film, kjer je celotna zasedba oziroma dobra večina gejevska. Kar pa ne velja za filme a la Brokeback in Watercolors. Kar pa bi veljalo za Queer as Folks (sicer ni film, temveč serija, ki so jo pred leti vrteli).

    Prav tako kot recimo ni črn tisti film, v katerem igra Morgan Freeman. BI ap lahko rekli, da je The Wiz črna verzija originala, saj je, če se prav spomnim, celotna zasedba temnopolta.

    Sorry, ampak samo tega primera za primerjavo sem se spomnil ;-)

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Na nek način imaš prav, toda vseeno se mi zdi, da ne gre za stigmatiziranje, ampak za žanrsko oznako, če hočeš, za učinkovit oris zgodbe, kar pomeni, da v tem ne vidim nič narobe. Čisto izvirno pa je gejevski film seveda res film, ki ga posnamejo gejevski ustvarjalci, tako kot je črnski tisti, ki ga črnski filmarji in ima črnske tematike ter črnske igralce, če posplošim, kar pomeni, da je le Morgan Freeman premalo za tako oznako.
    Zame je črnski film recimo Boyz n the Hood, ki sem ga recenziral tule:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2010/07/20/recenzije-new-jack-city-boyz-n-the-hood/

    Sicer pa imajo tudi geji svoj festival gejevskega filma, kar pomeni, da tudi oni podpirajo to oznako, mar ne.

    Res je, The Wiz je temnopolta inačica Čarovnika iz Oza.
    Je pa zanimivo, da je režiral Sidney Lumet, ki je vse prej kot črnski filmar :)

  7. Thomas pravi:

    Iztok:
    Glede festivala imaš ša spet prav. Čeprav ne vem točno, kakšni so filmi, ki jih vrtijo tam, ker po pravici povedano še nikoli nisem bil, ampak recimo, da je tako.

    Glede oznak črnski in gejevski pa bi prej rekel, da sta zasedba in tematika tista, ki morda dopuščata takšno označevanje, ne pa režiser.

  8. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Večinoma širši javnosti neznani, se pa najde tudi kak kultna klasika:
    http://www.ljudmila.org/siqrd/fglf/25/

  9. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Happy Birthday: Rock Hudson pravi:

    [...] z dejstvom, da je bil tudi gej, saj tega dejansko ni nikoli uradno priznal. Da je prav Hudson danes gejevska ikona, ni treba posebej poudarjati, da je bil prvi pravi znani gej, pa je močno razburkalo tudi [...]

  10. Kulti in klasike: Cruising « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] Le kdo bi jim zameril, prizori, ki jih niza William Friedkin, režiser Izganjalca hudiča, ki je gejevsko tematiko že leta 1970 obdelal v filmu The Boys in the Band, so namreč res zelo kruti, zelo brutalni, morda [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !