IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzije: The King of Fighters, Malone, Solitary Man, Four Lions, The Killer Inside Me

7.09.2010

THE KING OF FIGHTERS

Ko sem videl Street Fighterja z Van Dammom, sem bil prepričan, da pri ekranizaciji pretepaške video nižje igre ne gre. The King of Fighters, kjer se v virtualnem svetu pretepa tudi Maggie Q, je dokaz, da sem se zmotil. Tole ni film, tole je sranje od filma. Low budget oslarija, kjer ni dobro ničesar in kjer bi morali fani igre na grmado nagnati vse ustvarjalce filma. Kretenska dramaturgija, porazne igralske predstave, glupi fajti in atmosfera, ob kateri vam bo šlo na bruhanje. Brez dvoma eden najslabših filmov po računalniški igri, kjer ni vsaj približno dobra niti ena sekunda kateregakoli kadra.

Ocena: 1/10

MALONE

Burt Reynolds, katerega kariera se je konec osemdesetih počasi znašla v krizi, je Richard Malone, bivši plačanec CIE, ki želi mir in se umakne na deželo. Žal ne gre, saj mu začnejo težiti lokalni bedaki, ki v njem vidijo outsiderja, kot v filmu First Blood, če malo primerjamo. Pač frajerja, ki jim gre na živce, kar pomeni, da ga začnejo nadlegovati in mu čez čas celo streči po življenju. To je seveda napaka, saj je tip profi, nekdanji plačani morilec, ki jih prefuka z levo roko tudi ob treh zjutraj, če je potrebno. Nič posebnega, pač klišeji premnogih podobnih filmov, solidna predstava Burta Reynoldsa, nekaj zanimivih stranskih vlogic in film, ki se zadovolji z rutino.

Ocena: 4/10

SOLITARY MAN

Michael Douglas je spet japi, super uspešni, vase zagledani in preserantski poslovnež Ben Kalmen, rezervna inačica Gordona Gekka iz Wall Streeta. Ker pade v krizo srednjih let, ali še bolje, v krizo, kjer bo treba znova najti smisel življenja, nas spomni tudi na svojo vlogo filma Wonder Boys. Ker vara svojo partnerko, povoha tudi Fatalno privlačnost, ker deli nasvete za osvajanje žensk, kar pomeni, da je kurbir prvega razreda, pa asocira tudi na vlogico filma Ghosts of Girlfriends Past. Drži, Douglasov Ben Kalmen, maher na področju prodaje avtomobilov, je miks njegovih preteklih filmskih likov. Dober miks, ki vseeno premore še lastno identiteto in predstavi junaka, katerega lahko tako prepričljivo odigra le Michael Douglas, ta večni frajer in glumac, ki me vedno znova navduši s svojo karizmo in suverenim nastopom. Ne bom rekel, da je tokrat tako zelo dober kot v filmu King of California, toda Solitary Man je kljub temu zelo prepričljiva karakterna študija možakarja, ki pozablja, da ne bo večno mlad. “Ko pridem v prostor, me po novem ne opazi nihče več, včasih pa so se za mano obrnili vsi,” razlaga svoji nekdanji ženi Susan Sarandon, ki jo je zagreto varal z osemnajstletnimi dekleti, seveda zato, da bi ujel večno mladost in zavoljo dejstva, ker se je prestrašil možnosti, da ima težave s srcem. “Temu se reče staranje,” mu pojasni še vedno naklonjena Susan, ki se zaveda, da se bo slej kot prej moral umiriti in se vrniti v njeno toplo zavetje. “Vem, toda imel sem idejo, da se bom lahko temu izognil,” na pol v šali pogovor zaključi Kalmen, ki je izgubil posel, novo partnerko in ugled. Ki je pač zašel s poti in ugotovil, da je skrajni čas, da svojemu vnučku dovoli, da ga kliče dedek, saj mu s tem ne bo pokvaril  možnosti za osvajanje rosno mladih frčafel. Zanimiv in nadpovprečno oscenarjen film, ki ga odlikuje dobra dramaturgija, ki ga kronajo pestri stranski liki, v katerih svojih pet minut ujamejo Danny De Vito, Mary Louise-Parker, Jenna Fischer in Jesse Eisenberg. Štorija o možakarju, ki ne zna sprejeti dejstva, da ni več rosno mlad. In film, ki bi moral lani ujeti veliko več pozornosti in dobiti veliko konkretnejšo distribucijo.

Ocena: 7/10

FOUR LIONS

Jp, od zloglasnega 11. septembra je očitno minilo dovolj časa, da se lahko filmi delajo norca iz terorizma. Da lahko iz islamskih skrajnežev naredijo zelo zabavno, odštekano, izvirno in gledljivo komedijo, no ja, črnohumorno parodijo, ki se ji bodo smejali tudi svojci nesrečno preminulih žrtev napada na newyorška dvojčka. Four Lions je film, ki iz teroristov naredi simpatične bebčke, sprosti še vedno napeto ozračje med Ameriko in islamskimi državami ter nas predstavi nekaj zares nepozabnih sekvenc, ob katerih sem se zvijal od smeha. Le poglejte prizor, kjer fantje pojedo sim kartico, pa prizor, kjer se pogovarjajo o maskiranju v žensko, pa prizor z miganjem glav, ki prepreči, da bi te ameriške tajne službe prepoznale na fotografiji, pa prizor, kjer raznese ovco in recimo prizor, kjer jo fantje mahnejo na džoging. Čista norija, ki vžge tudi zato, ker se junaki jemljejo tako prekleto resno. Tako zelo predano svojemu poslanstvu, da bodo v zrak vrgli določene zgradbe in nase namontirali bombe. Drži, tole je parodija Alamuta in ideje o posmrtnem življenju, dejansko tudi screwball komedija, narejena v atmosferi odličnega The Man Who Stare at Goats, le da bolj preprosta, iskrena in takšna, da ji verjamemo, da bi se lahko zgodila tudi v resnici. Z liki, ki bi si zaslužili svojo komično tv serijo.

Ocena: 8/10

THE KILLER INSIDE ME

Da je The Killer Inside Me tipični film noir vam bo jasno že na začetku. Saj veste, glavni junak, ki pada v pogubo, fatalka, ki mu zmeša glavo, umazani posli, za katerimi se skriva tajkun, atmosfera, kjer se vali cigaretni dim, glasbena spremljava, ki se je ne bi branila niti Sam Spade in Phillip Marlowe, majhno mesto, kjer se vsi poznajo med sabo in škandale pometajo pod preprogo, ter navsezadnje tudi čas dogajanja, ki je postavljen v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Barve sicer so, toda atmosfera je črnobela, ali še bolje, siva, kot v filmu Chinatown, če omenim le nekoliko novejšega predstavnika žanra. Toda pozor, film noir je le fasada za povsem drugo zgodbo. Za študijo tipičnega psihopata, nevarnega in nasilnega sadista, ki ga že iz otroštva vzburja mučenje žensk. Tip je brezupen primer, kot Michael Myers, ki mu niso mogli pomagati niti največji strokovnjaki. In samo v majhnem mestu, ki ga nadzoruje lokalni tajkun Ned Beatty, in kjer miren vsakdan zmoti prihod prostitutke Jessice Albe, ki zmeša njegovega sina, je lahko tak psihopat kot je Casey Affleck pomočnik šerifa. Nihče ne opazi, da je z njim kaj posebej narobe. Nihče nima pojma kaj se skriva za njegovo mirnostjo, zaspanostjo in ležernostjo. Še celo ženske, ki se vanj zaljubijo, nimajo pojma kaj jih čaka, pa četudi jim že takoj nakaže, da ga vzburja sado mazo. Nič zato, tako zelo ga ljubijo, da sprejmejo tudi njegove fetiše in se predajajo užitkom. Prebrisano zastavljen in zelo dobro ter nostalgično zrežiran film, kjer glavni junak nima nobenih višjih ciljev, nobenih želja po denarju in nobenih tipičnih preobratov filma noir. Ima le svoj sadizem in svojo željo po mučenju in ubijanju žensk. Prav to je genialnost tegale filma, saj fura noir, glavni junak pa vse stvari in spletke počne le zavoljo svojega bolnega uma in želje po sadizmu. Povedano drugače, Casey Affleck, ki mi gre s svojo pojavo in načinom govora še vedno malo na živce, se obnaša kot vsi filmski junaki, ki spletkarijo za denar in za naklonjenost fatalke, v resnici pa ga, kot sem že povedal, vodi povsem drug motiv, kar mu vedno znova daje odličen alibi za njegova grozodejstva. Od pestre in zelo zanimive igralske ekipe, kjer celo Jessica Alba ne izpade slabo, velja omeniti še skorajda nerazpoznavno Kate Hudson, ki se zlije z vlogo Affleckove partnerke, skrivnostnega Eliasa Koteasa, ki vrta po Affleckovi preteklosti, in minutnega Billa Pullmana, ki ga spravi z umobolnice. In potem je tu prizor, kjer Affleck prebuta Jessico Albo, vsaj tako realistično kot v filmu Nekoč so bili bojevniki. Tako direktno, da zaboli tudi gledalca. Nič drugače ni s prizorom, kjer Affleck prebuta Kate Hudson, tudi tam gledalec zaječi skupaj z njo in upa, da bo vse skupaj čim prej minilo. Mestoma zelo nazoren in pogumen film, vseskozi opremljen z nostalgično noir atmosfero, prepričljivimi dialogi in dobro narejenimi sekvencami, ki se sestavijo v celoto, katera gledalca drži v pričakovanju do samega konca, kjer boste vsaj za sekundo zadržali dih.

Ocena: 7/10

SORODNI ZAPISI:

recenzije-rambo-1-4/
kulti-in-klasike-fatal-attraction/
recenzije-casino-wall-street-the-hitcher/
recenzija-ghosts-of-girlfriends-past/
michael-douglas-komaj-cakam-da-spet-posnames-zelo-dober-film-in-mi-spet-dokazes-da-si-hudicevo-dober-igralec/
recenzije-i-could-never-be-your-woman-king-of-california/
vladimir-bartol-alamut/
recenzije-the-messenger-the-men-who-stare-at-goats-los-abrazos-rotos/
kulti-in-klasike-bonnie-and-clyde-chinatown-the-yakuza/
recenzije-halloween-cisto-vsi-filmi/

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 7.09.2010 ob 03:02 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

2 odgovorov na “Recenzije: The King of Fighters, Malone, Solitary Man, Four Lions, The Killer Inside Me”
  1. Tina M - 8.09.2010 ob 16:49
    Tina M

    Four Lions je res poseben film :) Res nimam reči drugega kot to, da je poseben in da me je mestoma dobro nasmejal :)

  2. simon - 16.12.2010 ob 15:21

    The killer inside me.
    Nič posebnega ni film razen teh prizorov kjer pretepa ženske. Ti so res narejeni tak da gledalca boli zravne. Ni mi pa jasno kako policija oz. tozilec ni videl da ta ljubimev od albe ni imel nic krvavih ali oguljenih rok če jo je ze pretepo do nerazpoznavnosti.
    Aja pa se nekaj nisem vedel da je bencin brez vonja ;)

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !