Recenzije: Intacto, Tears of the Sun, Bend it Like Beckham, White Oleander, Swimfan, Shanghai Knights, Mies Vailla Menneisyytta

4.09.2010 ob 19:13

INTACTO (španija 2001, dramski triler, režija: Juan Carlos Fresnadillo, igrajo: Leonardo Sbaraglia, Eusebio Poncela, Max Von Sydow, Monica Lopez, Antonio Dechent)

O ljudeh, ki bi lahko srečo prodajali na tržnici.

Pozabite na Final Destination, na prvem tiru je Intacto, film, ki nam pojasni, da tisti, ki preživijo letalsko nesrečo, ne bodo umrli, marveč zaživeli nadvse srečno življenje, kjer bodo srečo iz tedna v teden množili, na račun svoje sposobnosti služili denar in ujeli celo nekaj slave. Intacto je popolno nasprotje filma Final Destination, saj se požvižga na usodo in smrt ter se poigrava samo s srečo. To je zgodba, kjer za srečneže, za redke božje izbrance, prirejajo posebna tekmovanja, kjer zmaga tisti, ki nima nikoli nesreče, se pravi tisti, ki sredi gozda z zavezanimi očmi in rokami v divjem diru zgreši čisto vsa drevesa (odlična sekvenca). Torej tisti, ki se za nagrado pomeri z Maxom Von Sydovom, bogom sreče in židom, ki je preživel celo holokavst in postal fan filma Lovec na jelene, notorični ljubitelj ruske rulete, ki je seveda vedno na njegovi strani. Resda zanimiv in mestoma dobro narejen filmček, ki pa me nekako ne prepriča povsem, pušča  me hladnega kot celota in me poteši le v sami ideji, kjer pa zgodba kmalu pretirava in na trenutke deluje otročje.

Ocena: nič posebnega

TEARS OF THE SUN (zda 2003, vojni, režija: Antoine Fuqua, igrajo: Bruce Willis, Monica Bellucci, Cole Hauser, Eamonn Walker, Johnny Messner, Nick Chinlund, Charles Ingram, Paul Francis, Chad Smith, Tom Skerritt, Akosua Busia)

Saving Private Monica Bellucci in seveda film, ki bi mu več kot prav prišel Sylvester Stallone.

Dobrodošli v Nigerijo (za potrebe filma so jo igrali Havaji), po naše Bosno, kjer uporniške sile veselo in zagnano izvajajo svoj krvavi ples, svoj brutalni genocid, pri katerem niso varne niti nosečnice, ki jim za uresničitev načrta takoj po rojstvu otroka zverinsko odrežejo prsi. Dobrodošli na črno celino, po naše Rusijo, kjer revolucionarji umorijo kraljevo družino, tamkajšnjo inačico znamenite familije Romanov, kjer tokrat ne preživi Anastasia, marveč vladarjev najmlajši sin, ki se potem skriva pri ameriški zdravnici Monici Bellucci, žepni verziji Matere Tereze, katera bi za uboge Afričane storila prav vse. In ravno to njo mora rešiti skupina osmih ameriških marincev, ki ves čas izgledajo kot Sedem veličastnih, se pravi kot Dvanajst ožigosanih, ali če hočete, kot Sedem samurajev, torej kot skupina pogumnih, odločnih in humanih umproforjevcev, ki zaradi ugovora vesti in seveda zato, ker jih vodi vedno herojski Bruce Willis, začnejo svojo osebno vojno in se spravijo na zlobne upornike. »Ranjenci in ostali niso tvoj problem,« Willisu ukaže kapetan Tom Skerritt in doda: »Domov pripelji samo zdravnico, dve nuni in duhovnika.« Jasno, stari dobri Bruce potem na Monikino željo rešuje še nesrečne Nigerijce, ki hočejo pobegniti v bližnji Kamerun, kjer jih čaka svoboda. Tears of the Sun, kjer največ solzic potoči Akosua Busia, nesrečna mamica, ki hoče nazaj svojega otroka, kot za šalo ujame realnost filma Polja smrti, tempo klasike Peščeni prehod, adrenalin Vojaka Ryana, poetiko Tanke rdeče črte in prepričljivost Sestreljenega črnega jastreba, kar je seveda sila presenetljivo, saj naj bi šlo prvotno za zgodbo četrtega Die Harda. Na režijskem stolčku je sedel režiser Dneva za trening, opice, legvani in prašiči so samo statirali, gozd in številna premoč nigerijskih gverilcev pa nas je spomnila na nepozabnega Johna Ramba, ki bi neprijetno situacijo zaključil na veliko bolj preprost način. In seveda, če bodo posneli drugi del, bomo brez dvoma gledali romantično komedijo, kjer bo Bruce Willis s pomočjo elektronske pošte osvojil srce Monice Bellucci.

Ocena: vredno ogleda

BEND IT LIKE BECKHAM (anglija 2002, komedija, režija: Gurinder Chadha, igrajo: Parminder K. Nagra, Keira Knightley, Jonathan Rhys-Meyers, Anupam Kher, Shaheen Khan, Archie Panjabi, Shaznay Lewis,Frank Harper, Juliet Stevenson)

A League Of Their Own po indijsko.

Bend It Like Beckham, sicer Monsunska svadba na nogometnem igrišču, Moja obilna grška poroka na travi in A League of Their Own za najstnike, ki obožujejo nogometaša Davida Beckhama, britanskega žogobrcarskega boga in pop zvezdnika, nam predstavi mlado, simpatično in odločno Indijko Jasminder Jess Bhamra (Parminder K. Nagra), zagreto fuzbalerko, dekliško inačico Davida Beckhama, ki svojim staršem zaradi tega seveda žre živce. »Kaj sem storila narobe, da sem dobila takšno hčerko,« žaluje njena mama (Shaheen Khan), ki se zagreto pripravlja na poroko svoje starejše hčerke Pinky (Archie Panjabi), dokaj vzorne Indijke, se pravi bitja, ki se mora naučiti skuhati tradicionalni »aloo gobi«, znamenito indijsko jed, brez katere Indijci niso Indijci. Če dekle namesto »aloo gobi« raje izbere nogometno žogo in povrhu tega na skrivaj trenira v čisto pravem dekliškem nogometnem moštvu, kamor jo zvabita prijateljica Juliette (Keira Knightley) in trener Joe (Jonathan Rhys-Meyers), potem je z njo nekaj hudo narobe. Še posebej, če prihaja iz tradicionalne indijske familije in če hoče na dan sestrine poroke odigrati svojo najbolj pomembno tekmo, svoj labodji spev, svojega Davida Beckhama, kjer jo bo videl tudi športni skavt, se pravi možak, ki ji lahko pričara sanjsko kariero v Ameriki, deželi, v kateri punce brcajo tako dobro kot fantje. Ker naša Jasminder Jess Bhamra hvala bogu ne živi v srednjem veku in ker je njen očka (Anupam Kher) nekoč ravno zaradi pomanjkanja poguma in dejstva, da prihaja iz Indije, opustil sila obetavno kriket kariero, Bend It Like Beckham ni tragična drama, marveč neverjetno zabavna, gledljiva, na pol kultna in močno izvirna družinska komedija, droben biser in mojstrovina, ki bi jo morala pred vsako tekmo obvezno gledati naša nogometna reprezentanca. Sicer pa, le zakaj bi kuhal »aloo gobi«, če znaš brcati kot David Beckham.

Ocena: presežek

WHITE OLEANDER (zda 2002, drama, režija: Peter Kosminsky, igrajo: Alison Lohman, Michelle Pfeiffer, Renee Zellweger, Billy Connolly, Robin Wright Penn, Cole Hauser, Noah Wyle)

Malce preveč povprečna zgodbica mlade Astrid Magnussen (Alison Lohman), ki bi lahko nesrečo prodajala na borzi.

Astrid Magnussen, mlado, nesrečno in žalostno dekletce, beli oleander, ki svoje cvetove zaliva s solzami. Njena mamica Ingrid (Michelle Pfeiffer) mora v zapor zaradi uboja ljubimca (Billy Connolly). Njene skrbnice pa so svetovne prvakinje v družinskih problemih, v zakonskih težavah, ki se končajo s streljanjem, samomori in skozi čez plot. »Nič naju ne more zlomiti. Sva močni kot vikingi,« pravi mama Ingrid, vase zaverovana odločna feministka, ki mamo igra samo še na papirju in hčerki zamolči smisel življenja, smisel, ki se ga ne najde v skandinavskih sagah, marveč v resnični, socialno obarvani Ameriki. Deželi, kjer mlada dekleta brez staršev nimajo prihodnosti. Torej v deželi, kjer šteje sreča, ki pa na žalost nikdar ne traja dolgo. Še posebej, če si mojster nesreče, absolutni zmagovalec tragike, trpljenja in neumnih odločitev. Pa vendar, naša Astrid, ki bi si za pogum zaslužila Nobelovo nagrado, kljub vsej nesreči ohranja pokončno držo, se ne pusti zlomiti in v znak odločnosti svoje bele laske pobarva na črno. In samo pomislite, njena mama je v arestu, njena prva skrbnica (Robin Wright Penn) jo ustreli s puško, pri drugi mora igrati neumno modno kreatorko, tretja (Rene Zellweger) pa naredi samomor. Namesto, da bi počila, se iz belega oleanderja spremeni v zaguljeno koprivo, vztraja do konca, se upre celo materi, se pravi ponosu vikingov in na koncu doseže nirvano. Kot Kurt Cobain? Ne, marveč kot beli oleander v črni zemlji.

Ocena: nič posebnega

SWIMFAN (zda 2002, triler, režija: John Polson, igrajo: Jesse Bradford, Erika Christensen, Shiri Appleby, Kate Burton, Dan Hedaya)

Fatalna privlačnost za predšolske otroke.

»Ne varaj,« se je glasilo sporočilo filma Fatalna privlačnost, kjer je Glenn Close kot virus hiv vdrla v vzoren domek Michaela Douglasa, ki mu je pač zadišal skok čez plot. Ko jo je nogiral, je bila tako zelo jezna, da mu je skohala celo hišnega zajčka. Potem so prišla devetdeseta in v prvi plan butnila Kathy Bates, notorično oboževalko pisatelja Jamesa Caana in mojstrico kijev za baseball, ki je svojega idola preprosto ugrabila in fikcijo spremenila v realnost. Pa Scottovega Oboževalca, kjer je Robert De Niro nadlegoval svojega športnega heroja Wesleyja Snipesa. Nato smo imeli mir, saj so oboževalci pridno stali v vrsti in poslušali Bepop. Vse do leta 2002, ko je v kina priplavala Erika Christensen, s  hormoni nabita in nora najstnica, oboževalka šolskega plavalnega zvezdnika Bena Cronina (Jesse Bradford), ki ji usodni da dahne kar sredi bazena. In če oboževalka plavanja s svojim idolom seksa v bazenu, kjer ji potem ta isti idol pove, da ima punco (Shiri Appleby) in da ga mora pustiti na miru, rekoč: »Najin seks je bila napaka,« je jasno, da bo v njeni glavi zavrelo kot v posodi, kjer je Glenn Close skuhala hišnega zajčka. Če smo Fatalno privlačnost vzeli zares, bi morali Swimfana seveda za šalo, saj Jesse Bradford in Erika Christensen izgledata kot nezakonska otroka Glenn Close in Michaela Douglasa, ki sta nastala kot posledica prešuštniškega seksa v dvigalu in na kuhinjskem umivalniku. Dobro, toda kaj, ko se Jesse in Erika obnašata kot največja oboževalca Fatalne privlačnosti, kot dva nezrela najstnika, ki vse skupaj vzameta preveč zares, preveč fatalno, pa četudi nista poročena, kaj šele zaročena in v krizi srednjih let. Trend neumnih najstniških filmov, kjer mladina igra odrasle, se torej nadaljuje, zato se bomo vprašali, kaj bi Erika Christensen storila v primeru, da bi Bena Cronina igral Leonardo DiCaprio. Jasno, ubila bi tudi Kate Winslet.

Ocena: izguba časa

SHANGHAI KNIGHTS (zda 2003, komična avantura, režija: David Dobkin, igrajo:  Jackie Chan, Owen Wilson, Donnie Yen, Aidan Gillen, Fann Wong, Tom Fisher, Gemma Jones)

Ples v dežju.

Shanghai Knights, drugo poglavje zelo simpatične komedije Shanghai Noon, leti zelo daleč. Tako zelo, da se spomni Jacka Razparača, Charliea Chaplina, Polnočnega kavboja, Johna Waynea, Plesa v dežju in Arthurja Conana Doylea, pisatelja, ki si je izmislil starega dobrega Sherlocka Holmesa. Še več, z vsemi si poda roko, jih spozna na štiri noči in tako ali drugače vpliva na njihovo usodo. Lepo, zelo lepo. Toda kaj, ko med tem pozabi nase, se pravi na svoja dva simpatična junaka, Owena Wilsona, Billyja the Kida, ki si mora slavo izmisliti sam, in na Jackiea Chana, Shanghai Kida, ki namesto metkov uporablja borilne veščine. Tokrat jo mahneta v Anglijo, v deželo, kjer stražniki pred kraljičino palačo tu in tam pozabijo, da so stražniki pred kraljičino palačo, saj mora Jackie rešiti starodavni družinski pečat, maščevati očetovo smrt, pomagati svoji sestri (Fann Wong) in stopiti na prste zlobnemu lordu Rathboneu (Aidan Gillen). Vestern, ki resda ne potrebuje Clinta Eastwooda, in seveda vestern, ki bi nujno potreboval pravega Johna Waynea. Pa magari samo kot računalniško animacijo.

Ocena: vredno ogleda

MIES VAILLA MENNEISYYTTA ( finska 2002, komična drama, režija: Aki Kaurismaki, igrajo: Markku Peltola, Kati Outinen, Juhani Niemela, Kaija Kuosmanen)

Mož brez preteklosti, režiser brez sedanjosti, film brez prihodnosti.

Aki Kaurismaki, ki se ga še vedno najbolj spomnimo kot režiserja kultnih Leningrajskih kavbojev, kjer nam je pokazal nove frizerske smernice, se je tokrat odločil za intimni vpogled v revščino, v skupino marginalcev, ki živijo v kontejnerjih, jedo iz skupnega kotla, sadijo krompir in sanjajo o smislu življenja. Mednje zaradi nesrečnega spleta okoliščin pride tudi naš glavni junak Markku Petola, mož brez imena, preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ki je zaradi udarca po glavi izgubil spomin in identiteto ter se kot zombi vrnil med žive. Kliše, kar so v Cannesu, kjer je film pobral nekaj izredno lepih nagrad, seveda spregledali, ker gre pač za velecenjenega finskega auteurja, za veliko zvezdo evropske kinematografije, ki pa je tokrat udaril v prazno ter posnel izredno dolgočasen, razvlečen in premalo zabaven film o klošarjih, katere se da na veliko bolj izviren način ujeti na naših ulicah.

Ocena: izguba časa

SORODNI ZAPISI:

recenzije-final-destination-vsi-filmi/
recenzija-the-thin-red-line/
televizija-8/
kulti-in-klasike-fatal-attraction/

 

6 komentarjev na “Recenzije: Intacto, Tears of the Sun, Bend it Like Beckham, White Oleander, Swimfan, Shanghai Knights, Mies Vailla Menneisyytta”

  1. Papir pravi:

    Zadeni kot Beckham je odliiičen! Super film za pred spanjem in škoda, da ni več takih. Meni veliko boljši od filma Gol ali kaj je že bil o tistemu mehiškemu fantu, ki je uspel v Angliji.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Goal je prav tako odličen, vseeno pa bi rekel, da je tale še boljši, se strinjam.

  3. lily pravi:

    Jaz sem v Zadeni kot Beckham prvič videla Jonathana Rhysa Meyersa in se grozno dolgo nisem mogla odločiti ali mi je všeč ali ne. Na koncu sem se odločila, da mi je in mi je še vedno njegova fenica. :) Drugače super filmček, ja, ki me že nekaj časa čaka na računalniku, da si ga ogledam v drugo.

  4. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Arhiv Bloga » Recenzije: The Roommate, Sucker Punch pravi:

    [...] je bil Cruel Intentions Dangerous Liaisons za najstnike, Swimfan Fatal Attraction za najstnike, je The Roommate Single White Female za najstnike, torej še ena [...]

  5. » Hitra roba pravi:

    [...] je produciral Pirelli films, režiser Fuqua pa ima za pasom uspešnice King Arthur, Training Day in Tears of the Sun. Ekspresna inačica Izganjalca hudiča, ki bi si zaslužila še kake pol ure večjo [...]

  6. Recenzije: Cassadaga, Intruders « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] Carlos Fresnadillo, tudi režiser Intacta in 28 Weeks Later, ki se je na sceno vrnil po štiriletni pavzi, z Intrudersi dokaj solidno [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !