Arhiv za September, 2010

Pa je šel še Tony Curtis

30.09.2010 ob 14:42

Ravno ko sem spisal objavo o tem, da me je strah prižigati internet, saj vsak dan izvem za novo smrt kakega filmskega zvezdnika in režiserja, me udari novica, da je umrl še Tony Curtis. Legendarni Tony Curtis, zvezda nepozabne komedije Nekateri so za vroče in oče prav tako znane igralke Jamie Lee Curtis, ki jo je imel z igralko Janet Leigh, zvezdo Hitchcockovega Psiha. Tudi o njem sem pisal nedolgo nazaj, ko sem se veselil, da se za svoja leta še vedno drži zelo dobro.

 

Uf, ta pa je bil legenda, tisti pravi hollywoodski lepotec in šarmer, ki pa je znal tudi igrati, recimo v filmih The Defiant Ones in Sweet Smell of Success. Vedno šarmanten in očarljiv, zares pravi teen idol, ki je nanizal celo vrsto dobrih in uspešnih filmov, tudi Trapeze, The Vikings, Spartacus, The Great Race, Sex and the Single Girl, Taras Bulba, Houdini (najljubša vloga moje ome, ki mu je rekla Tonček in ji je bil poleg Roberta Donata najljubši igralec), Son of Ali Baba, The Rat Race  in seveda The Boston Strangler, kjer je vse presenetil z upodobitvijo psihopatskega morilca.

Velika zvezda, zares velika in nepozabna zvezda, ki je svojo kariero uspešno vodil celih petdeset let in vrhunec seveda dosegel v petdesetih in šestdesetih.

Umrl je star 85, zaradi srčne kapi. Danes je z njim umrl tudi velik delček starega Hollywooda.

RIP: Greg Giraldo, Eddie Fisher, Harold Gould, Arthur Penn, Gloria Stuart, Claude Chabrol, Jure Robič

30.09.2010 ob 04:06

Zadnje dni si prav ne upam prižgati interneta, saj me vsak dan useka nova smrt kakega filmskega zvezdnika in režiserja.

Napočil je čas, da se jim na hitro poklonim, vsem tistim, ki so odšli v zadnjih dneh, s kratkim spominom, kjer ni časa za filozofijo.

Čuden mesec, zelo črn, siv in žalosten mesec.

GREG GIRALDO (1965-2010)

Stand up komik je danes umrl zaradi nesrečne prekomerne doze zdravil, pri vsega 44 letih. Za vedno si ga bom zapomnil po šovih Comedy Central Roast, kjer je skupaj s prijatelji na izjemno zabaven in oster način raztrgal številne znane goste.

EDDIE FISHER (1928-2010)

“Iztok, umrl je Eddie Fisher, ne boš nič zapisalo njem?” me je danes vprašala mama. “Bom, sem odvrnil, le počakaj, da pridem k sebi od vseh teh smrti zadnjih dni.” Jp, Eddie Fisher, ki je bil v petdesetih kot pevec popularen vsaj toliko kot Elvis in Sinatra, je danes najbolj znan kot eden izmed številnih zakoncev Elizabeth Taylor. Pa tudi kot oče igralke Carrie Fisher, nepozabne  princese Leiae iz Vojne zvezd, se pravi nekdanji mož  igralke Debbie Reynolds, ki jo je prevaral prav z Elizabeth, katera je potrebovala tolažbo po smrti moža Richarda Todda. No ja, pa tudi kot oče igralke Joely Fisher, ki jo je imel s tretjo ženo Connie Stevens, prav tako igralko. Jp, vse te aferice so ga stale pevske in igralske kariere, saj je izgubil oboževalce in dobil le interes rumenih medijev. Umrl je 22. septembra, star 82 let, za posledicami operacije kolka. Bil je legenda, o tem ni dvoma, če ne legenda, pa tipični super zvezdnik, ki si je slavo kupoval s svojim imidžem in škandali ter si zaradi tega uničil zelo obetavno kariero.

HAROLD GOULD (1923-2010)

Leta 1923 rojeni Gould je bil brez dvoma eden markantnejših karakternih igralcev generacije. Pač tista faca, kjer si je povprečen gledalec zapomnil podobo in pozabil ime.  Saj veste, uf, tale pa mi je znan, kje sem ga že videl. Zame je legenda zaradi filmov  The Sting, Love and Death, The Big Bus in Silent Movie, kjer je pokazal izjemen talent za komedijo in parodijo. Vtis je naredil tudi z vlogami v filmih Patch Adams, Romero in My Giant, nazadnje pa sem ga ujel v komediji The Master of Disguise, kjer je igral dedka glavnega junaka Dane Carveyja. Četudi je bil bolj znan po svojih nastopih v številnih tv serijah, je zame večen predvsem zavoljo sodelovanja z Woodyjem Allenom in Melom Brooksom.

ARTHUR PENN (1922-2010)

Najbolj grozljivo mi je to, da sem se mu le dan pred smrtjo poklonil z zapisom za rojstni dan.

GLORIA STUART (1910-2010)

Tudi o njej sem pisal nedolgo nazaj, ko je praznovala stoti rojstni dan.

CLAUDE CHABROL (1930-2010)

Veliki mojster francoskega filma, ali še bolje, eden od očetov novega vala, je resda umrl že 12. septembra, toda šele danes sem zbral dovolj volje, da o njem zapišem nekaj stavkov. Dejansko imam težavo, saj nisem videl kaj dosti njegovih mojstrovin, za kar mi je močno nerodno. Nekako mimo mene je pobegnil. Godarda sem nekako še ujel, leta 1930 rojenega Chabrola pa v bistvu ne. Pa četudi mi je jasno, da je posnel nekaj zares odličnih filmov. Kako tudi ne, ko pa je bil pred začetkom režijske kariere filmski kritik, kar pomeni, da se je napiflal film in da je tudi v svoje filme tako in drugače vnesel vse filme, ki jih je videl, tudi Hitchcocka, da se razumemo. Če rečem, da je bil najbolj komercialen novovalovec, ne zgrešim kaj dosti, bil pa je tudi mojster trilerja in suspenza, bil je francoski Hitchcock, s povsem svojim stilom, ki ga je v Ameriki skušal ujeti tudi Brian De Palma. Moje prvo srečnje z njim predstavlja leta 1972 posneta črna  komedija Dr. Popaul, kjer so bili glavni Jean-Paul Belmondo, Mia Farrow in Laura Antonelli, že nekaj let pa imam v planu videti vse njegove najbolj prelomne filme. Menim, da je zdaj pravi in skrajni čas, da to tudi storim.

JURE ROBIČ (1965-2010)

Četudi ne paše v tale krog, saj je naš fant, naša legenda, si zasluži, da ga omenim, čisto na hitro, kot izraz globokega spoštovanja nad njegovimi dosežki, kjer mi je, pa četudi me kolesarstvo ne zanima kaj dosti, vedno znova zastal dih. Umrl je na kolesu, kot je Tomaž Humar umrl v gorah. Velik možakar, eden redkih, zaradi katerih smo lahko ponosni, da živimo v Sloveniji. Odšel je prehitro, kolikor ga poznam pa sem prepričan, da že goni nekje visoko nad oblaki.

Recenzije: Dickie Roberts, Suckers, Secondhand Lions, Evelyn, A Saintly Switch

30.09.2010 ob 01:11

DICKIE ROBERTS: FORMER CHILD STAR (zda 2003, komedija, režija: Sam Weisman, igrajo: David Spade, Mary McCormack, Jon Lovitz, Craig Bierko, Alyssa Milano, Rob Reiner, Jenny Boyd, Scott Tessa, Brendan Fraser, Corey Feldman, Florence Henderson, Dick Van Patten, Gary Coleman, Corey Haim, Sasha Mitchell) Nostalgična, satirična, insajderska in zelo zabavna biografija Macaulayja Culkina in vseh tistih otroških zvezdnikov, ki so zavozili kariere. David Spade je Dickie Roberts, otroški zvezdnik izjemno popularne tv serije, ki mora sedaj za preživetje prati avtomobile in se z žalostjo spominjati svojih najbolj slavnih časov. Če bi mu rekli Macaulay Culkin, ne bi zgrešili. Če bi ga poklicali Corey Feldman in Corey Haim, tudi ne. Če bi ga zamenjali za Garyja Colemana, pa vam ne bi zameril. Tip je le spomin na stare dobre čase. Na čase serije The Brady Bunch, ki jih ni več. Ki so le nostalgičen del filmske zgodovine. Toda naš Dickie se ne da. Še posebej, ko ga pusti punca Alyssa Milano in ko izve, da režiser Rob Reiner pripravlja nov film in prireja avdicijo. »Ne bo šlo, Dickie, nimaš pravega karakterja za to vlogo. Nisi dovolj pristen,« mu razloži stari dobri Rob in se pošali na račun Jacka Nicholsona in Demi Moore, ki sta kot veste igrala v njegovi mojstrovini A Few Good Men. In Dickie si omisli rešitev. Umetno družino, kjer bo podoživel otroštvo, ki ga ni imel. Kot Ben Affleck v komediji Surviving Christmas, kot Michael Jackson, ki se je na svojem ranču rad podil z otroki. In tu se zabavna insajderska satira zamenja s simpatičnim družinskim filmčkom, kar je škoda. Kar malce uniči in poklišeji enkratno zastavljeno tematiko. Nič zato, saj gre še vedno za film, kjer bivše otroške zvezdnike zares igrajo bivši otroški zvezdniki, za film, kjer znani režiserji res igrajo znane režiserje, in za film, kjer vsem tistim pozabljenim zvezdnikom ni nerodno priznati resnice. In ker to storijo s pomočjo pesmi, ki jo skupinsko zapojejo med odjavno špico, dobimo film, ki ga ne uniči niti bleda igralska predstava Davida Spadea, kateri je prav tako  že zdavnaj postal bivši filmski zvezdnik.

Ocena: vredno ogleda

SUCKERS (zda 1999, kriminalna komedija, režija: Roger Nygard, igrajo: Daniel Benzali, Louis Mandylor, Jake Johansen, Joe Yanetty, David Ackert) Film, ki bi ga morali videti prav vsak prodajalec avtomobilov. To, kar je Glengarry Glen Ross naredil za prodajalce nepremičnin, dela Suckers za prodajalce avtomobilov. In to ni le prodaja, to je bitka za življenje in smrt. To so morski psi, ki trgajo ude plavalcem. Piranje, ki se ženejo za krvjo najbližje žrtve. To je jebena gladiatorska arena, kjer zmaga tisti, ki prvi zamahne z mečem. No ja, tako svojo ekipo pač uči veliki boss Daniel Benzali, brezkompromisni, divji, perverzni in zabavni manipulator, ki bi za milijon dolarjev prodal tudi trideset let starega Jugota. In pobje se učijo, poslušajo in prodajajo. Od jutra do večera. Od enega do drugega avtomobila. Tu in tam resda poči, ko jih okoli prinese kakšna blondinka, drugače pa sekajo sto na uro in obračajo nič hudega sluteče stranke. Tudi tiste, ki so na socialni in tiste, ki nimajo niti za kruh in mleko. Zares fina, direktna, dinamična, energična, tekoča in adrenalinska komična kriminalka, ki nam razkrije tudi tisto, kar ponavadi ne ve niti policija.

Ocena: vredno ogleda

SECONDHAND LIONS (zda 2003, dramska komedija, režija: Tim McCanlies, igrajo: Michael Caine, Robert Duvall, Haley Joel Osment, Kyra Sedgwick, Josh Lucas) Žepna inačica Burtonove mojstrovine Big Fish. Haley Joel Osment, tisti Haley Joel Osment, ki je v Šestem čutu videl mrtvece, je Walter, simpatični pobič, ki ga mama Kyra Sedgwick pusti na počitnicah pri njegovih starih stricih. Pri Garthu (Michael Caine) in Hubu (Robert Duvall), dveh sila posebnih, trmastih in samozavestnih možakarjih, ki bi lahko kot za šalo igrala v komediji Stare sablje, če bi se seveda prepirala. Ker se razumeta več kot odlično, saj imata za sabo celo kopico nenavadnih dogodivščin, nastopata v resnejšem filmu. V svojem filmu. V svoji zgodbi. V svojem svetu, ki ga zmoti prihod mladega fanta. Mladega radovedneža, ki ga zanima njuna preteklost. Ki bi rad ugotovil, če gre za pravljico, za še eno Veliko ribo, ali morda za resnične prigode pogumnih stricev. Štos je namreč v tem, da mu starca pripovedujeta zgodbe iz Afrike in Arabije, kjer sta se bojevala z vojaki nekega šejka, ki ni prenesel, da bi mu speljala lokalno lepotico Jasmino (Emmanuelle Vaugier). Se pravi zgodbe iz Tisoč in ene noči, ki se slišijo sila nemogoče in privlečeno za lase. Dovolj očarljiva, morda malce dolgočasna in vseeno dovolj kvalitetna komična drama, ki jo dodatno zabeli še prihod ostarele levinje s slabim srcem.

Ocena: nič posebnega

EVELYN (zda, irska, nemčija, anglija, nizozemska 2002, drama, režija: Bruce Beresford, igrajo: Pierce Brosnan, Julianna Margulies, Stephen Rea, Aidan Quinn, Sophie Vavasseur, Andrea Irvine) Čudovita in dovolj čustvena drama o očetu, ki mu cerkev vzame tri otroke. Pierce Brosnan je Desmond Doyle, brezposelni pivski bratec, ki ga neke noči zapusti žena, kar pomeni, da ostane sam s tremi otroki. Ker živi na Irskem in ker se zgodba dogaja v petdesetih letih, mu država otroke pošlje v cerkvene ustanove in pojasni, da moški po zakonu otrok brez ženske ne more vzgajati. Toda Desmond se ne da, gre na sodišče, se opremi z vrhunskimi odvetniki (Stephen Rea, Aidan Quinn), neha piti in najde zaposlitev. Vse zavoljo dejstva, da bi dobil svoje otroke. Svoja dva sinova in hčerkico Evelyn (Sophie Vavasseur), ki preživlja težke čase med grobimi nunami. Prepričljiva, gledljiva, na trenutke zabavna in po resničnih dogodkih posneta socialna drama, kjer Pierce Brosnan odigra najboljšo vlogo svoje kariere.

Ocena: vredno ogleda

A SAINTLY SWITCH (zda 1999, komedija, režija: Peter Bogdanovich, igrajo: David Alan Grier, Vivica A. Fox, Rue McClanahan, Al Waxman) Komedija zamenjanih identitet, ki ji zelo kmalu zmanjka idej. Finta, da se tokrat zamenjata telesi moža in žene (David Alan Grier, Vivica A. Fox) je resda kul in strašno zabavna, toda kratka. Prekratka za cel film, ki bi vžgal samo kot desetminutni skeč. Sramota za režiserja, ki nam je pred leti dal klasike The Last Picture Show, What’s Up Doc in Paper Moon, se pravi za režiserja, ki že trideset let ni posnel čisto nič posebej dobrega.

Ocena:  izguba časa

Kej tazga pa še ne

29.09.2010 ob 20:49

Da sem usekan na male pujse, sem dokazal v tem posnetku: KLIK

Toda to, kar sem danes videl v prodajalni z malimi živalmi, pa je preseglo vse. Tole majceno bitje, sicer morski prašiček brez dlake, ki zgleda kot čisto pravi pujs, pa je nekaj najbolj ljubkega in posebnega kar sem uspel videti doslej.

Pa djjj, ne moreš no.

YouTube slika preogleda

Moj filmski prvenec “Uči se uči”

29.09.2010 ob 03:27

Če se ne motim, tole sega v zgodnja devetdeseta. Ker mi je še vedno kul, sem se odločil, da delim z vami.

YouTube slika preogleda

R. Kelly: When a Woman Loves

29.09.2010 ob 02:20

Da ima R. Kelly vrhunski nov album z naslovom Epic, sem že pisal, da povsem sveže pesmi When a Woman Loves ni na njem, pa je novica, vredna posebne objave. Dragi moji, tole je mojstrovina, še posebej v času, ko se vsi preseravajo z auto tuneom in eksperimentirajo tudi z elektronskimi glasbenimi podlagami. Kelly obvlada, najbolj od vseh pevcev današnjega časa. In tale pesem je fenomenalen spomin na dobre stare čase, kjer Kelly poje tako zelo vrhunsko, da se lahko na učne ure javijo tudi Usher, Trey Songz, Jason Derulo, Taio Cruz, Justin Timberlake in vsi prdci, ki imajo v glavi, da znajo peti in delati musko.

Maestro Kelly, kapo dol, spet ti je ratalo narediti čisti presežek v vseh pogledih.

KLIK na video

Vse najboljše, IMDB

28.09.2010 ob 23:40

Jp, legendarni filmski portal IMDB praznuje dvajsetletnico obstoja. Saj veste, če ni na IMDB, ni nikjer. Nujna stran za vsakega filmofila, filmoljubca in naključnega firbca, narejena tako, da o filmih in igralcih izveš čisto vse, kar te zanima, še več kot v almanahu Leonarda Maltina, še več kot v glavi Marcela Štefančiča. Dober razlog, da je na CD romu nehala izhajati kultna Cinemania, razlog, da smo postali leni, saj si nam ni treba zapomniti ničesar, razlog, da vedno znova klikamo po internetu. IMDB, na dolgo, internet movie data base, najbolj popolna filmska enciklopedija, ravno prav skomercailizirana, da je všeč vsem, ravno prav insajderska, da je všeč tudi cinikom.

In še fenomenalen prelet filmskega dogajanja zadnjih dvajsetih let, urejen po letnicah, ob katerem so se mi pocedile nostalgične sline za številnimi zares vrhunskimi filmi, dogodki, trivio in igralskimi predstavami, kjer dejansko nisem zamudil ničesar:  KLIK

Recenzija: Hatchet

28.09.2010 ob 22:13

HATCHET

Hatchet me je zanimal iz treh razlogov. Prvič, ker sem malo nazaj ujel izvrstni Frozen, ki ga je prav tako režiral Adam Green. Drugič, ker v njem igrajo kultni modeli legendarnih grozljivk, se pravi Freddy Robert Englund, Candyman Tony Todd in Jason Kane Hodder. In tretjič, ker bo v kinih še ta teden štartal drugi del, ki ga bom seveda prav tako z veseljem ujel v svoj filmski repertoar. Da je tokratni izmaličeni in divji psiho Victor Crowley močno podoben prav Jasonu Voorheesu, ni naključje, saj je Hatchet dejansko rimejk, no ja, poklon Petku trinajstega, še posebej drugemu delu, kjer je bil tudi tisti sila grozljivi prizor, v katerem je podivjani Voorhees brez maske skočil skozi okno. Spet imamo skupino izletnikov, jezero in rojstno hišo urbane legende, ki očitno ubija tudi v resnici. S sekiro in z vsem kar mu pride pod roke, tudi z rokami, ko si zaželi trganja udov in stiskanja lobanje. Prav imate, tole je poklon slasher in splatter žanru, pravzaprav povsem dostojen, zabaven in gledljiv poklon, ki mu seveda manjka nekaj kvalitete in boljša dramaturgija, kar pa ne moti, da gledalec ne bi užival v žanrski mineštri gravža, mesa, trganja, krvi in sekanja. Kul mi je bil tudi krokodil, ki sicer s samo zgodbo nima nobene zveze, je pa zato toliko bolj dobra finta, saj gledalec večkrat pomisli, da bo kdo izmed izletnikov končal v njegovih zobeh. Jp, Adam Green zna, z malo denarja in z okej obračanjem najbolj tipičnih klišejev žanra. Pa vendar ne tako dobro in izvrno kot je to leta 2006 v filmu The Tripper uspelo Davidu Arquetteu.

Ocena: vredno ogleda

Deveto mesto na najdi.si

28.09.2010 ob 14:36

Ni slabo, še posebej za prvo polovico leta 2010, ko se mi je zdelo, da nisem ravno tako zelo obiskan kot ponavadi. Pač ne pišem več tako zelo spornih tem, zaradi boljše preglednosti komentarjev imam moderacijo, kar onemogoče nekdanja prepucavanja in zares ogromno cifro komentarjev, ki seveda nikoli niso imeli nobene zveze z osnovnim zapisom, skratka, imel sem občutek, da zadeva malo stagnira. Kot kaže vsaj z vidika iskalnika najdi.si temu ni tako, saj sem se uspel prebiti med prvih deset. Resda bi me zanimal tudi google, toda tudi tole je okej podatek, nad katerim sem močno presenečen.

Iskrena hvala vsem, ki me še vedno klikate, ki vas zanima kaj sem spet napisal in si vzamete čas, da tudi malo pokomentirate.

Recenzija: Il cuore nel pozzo (Srce v breznu)

28.09.2010 ob 03:07

italija 2005, vojna drama, režija: Alberto Negrin, igrajo: Dragan Bjelogrlić, Leo Gullotta, Giuseppe Fiorello

Srce v hlačah: partizani kot barabe.

Čuden občutek, ko človek zagleda partizana, ki se obnaša kot fašist. Ali še boljše, kot nacist, kot član SS policije, ki uživa v zažiganju Židov. V našem primeru, v polnjenju fojb. Zloglasnih in do današnjih dni kontroverznih jam, kamor naj bi naši borci zmetali pobite Italijane. In po navedbah tegale izjemno odmevnega, provokativnega, zgodovinsko spornega in v bistvu malce dolgočasnega ter klišejskega filma, ki je dvignil več prahu od Kristusovega pasijona, naj bi jih pobili 350 tisoč. Tudi veliko število civilistov in tistih, ki so bili popolnoma nedolžni. In pozor, pri filmu so imeli tudi posebnega svetovalca za zgodovino, torej človeka, ki se spozna na dejstva in na resnično plat preteklih dogodkov. Še posebej takšnih, ki v mnogih ljudeh še vedno odpirajo nezaceljene rane. Torej takšnih, ki dvigajo prah, temperaturo in številne debate. In film Alberta Negrina, gospoda, ki nam je pred leti dal tudi biografijo Mussolinija, si upa veliko. Zelo veliko. Največ od vseh vojnih filmov doslej. Okej, toda kaj, ko laže. Ko manipulira. Ko po svoje obrača resnico. No ja, tako vsaj trdijo tisti, ki so bili zraven. Ki so se leta 1945 podili po tržaškem in slovenskem primorju. Ki dobro vedo, da je številka 350 tisoč znatno previsoka. Ki se zavedajo, da si ne bi noben partizan, po italijansko titovec, drznil zaradi osebnih zamer pobijati nedolžne civiliste (po posilstvu neke Italijanke se mu rodi sin, ki ga hoče na vsak način vzeti zase, zato ga išče in medtem za hobi strelja civiliste). In partizani so tokrat  negativci, hudobci in perverzni zločinci, Italijani pa svetniki, ubožci in nesrečneži. Od začetka do konca. Tako močno, da jim začnemo verjeti. Hvala Bogu, da partizana igra Srb in da govori italijansko. Če bi ga namreč igral Slovenec, ki bi govoril slovensko, bi se začela tretja svetovna vojna, Trst pa bi bil spet naš.

Ocena: 2/10

Petrol, what the fuck is that?

27.09.2010 ob 23:56

Novost, ki so jo uvedli na nekaterih v večernih urah manj obiskanih Petrolovih pumpah, je naravonost idiotska. Tako po imenu kot po sami proceduri poslovanja. Jp, od enajstih zvečer je pumpa zaprta za normalno poslovanje, dela pa le majhno okence, ki so mu nadeli ime nočna lina. In skozi to okence pač plačaš natankano gorivo, prodajalec pa ti lahko proda tudi katerikoli izdelek iz polic, seveda tako, da mu poveš kaj bi imel, on k šipši prinese vso ponudbo, ti izbereš želeno zadevo, mu skozi okence potisneš denar, on pa tebi izdelek, kot v dežurnih lekarnah jebemti.

Toda pozor, pumpa je osvetljena kot da dela normalno, kar pomeni, da kupec skozi šipo gleda izdelke, noter pa ne more, saj se je začela nočna lina. Jp, nočna lina se reče tej novi proceduri, dragi moji. Točno tako, če prodajalca vprašate, ali je pumpa zaprta, on reče, da ni, ampak da se je začela nočna lina.

Nočna kaj, kolega? Nočna lina, gospod.  Nočna lina? Ja, nočna lina. Pač tako je po novem na pumpah, kjer ni ravno veliko prometa po enajsti zvečer.

In pazi to, zunaj je tabla, ki opozarja na nočno lino, puščica pa je obrnjena stran od jebene line. Da dol padeš, res.

Happy Birthday: Arthur Penn (RIP)

27.09.2010 ob 21:29

Ko se ozrem po filmografiji danes 88 letnega režiserja Arthurja Penna, mi zastane dih, saj se vedno znova zavem, da je ustvaril nekaj najboljših in najbolj prelmonih filmov vseh časov. Na vrh bi postavil Little Big Man z Dustinom Hoffmanom, ki je tudi eden mojih naj filmov vseh časov, nato pa bi seveda dodal kultno klasiko Bonnie & Clyde in meni izjemno všečni The Missouri Breaks, kjer sta razturala Marlon Brando in Jack Nicholson. Častitljive omembe je vreden tudi The Miracle Worker, ki je Anne Bancroft prinesel oskarja, povsem okej pa sta tudi Night Moves z rosno mlado Melanie Griffith in Geneom Hackmanom ter The Left Handed Gun s Paulom Newmanom. Posebej velja omeniti tudi meni izvrsti in zelo  posebni The Chase iz leta 1966, kjer so igrali Brando, Jane Fonda in Robert Redford, oko pa lahko mirne duše vržete tudi na Mickey One z Warrenom Beattyjem. Če sem iskren, mi je bil kul tudi Target iz sredine osemdesetih, kjer je Hackmanu družbo delal mladi Matt Dillon, nekaj posebnega je črna komedija Penn & Teller Get Killed s konca osemdesetih, tv dramica The Portrait iz leta 1993 pa mi je bila zanimiva predvsem zaradi nostalgije, ki sta jo pričarala ostarela Gregory Peck in Lauren Bacall.

Velik režiser, hudičevo velik režiser in vizionar, eden najboljših, zelo pogumen in vedno močno pred časom. Žal že skoraj dvajset let v peniziji in z rezimejem, ki ga boste stežka našli še kje drugje.

SORODNI ZAPISI:

kulti-in-klasike-bonnie-and-clyde/
kulti-in-klasike-the-missouri-breaks/
nekoc-in-danes-jane-fonda/
vse-najboljse-warren-beatty/
happy-birthday-dustin-hoffman/
zapustil-nas-je-paul-newman/
happy-birthday-gene-hackman/

Recenzije: Why Did I Get Married (oba dela)

27.09.2010 ob 04:00

WHY DID I GET MARRIED?

WHY DID I GET MARRIED TOO?

Brez zamere, ampak začel bom z Janet Jackson, no ja, z njeno igralsko predstavo v obeh delih tegale tipično perryjevskega filma, kjer se za razliko od filmov Meet the Browns in Medea Goes to Jail, ki jih je seveda prav tako posnel Tyler Perry, ta filmski fenomen, ki ga mnogi prezirajo tako kot Uwea Bolla, on pa se na to požvižga in svoje celovečerce enega za drugim spreminja v velike hite, več kot uspešno in z ravno pravšnjo mero patetike in cukra premešajo drama in komedija, solze in smeh, ljubezen in trpljenje. Nazaj k Janet, ki si je od nekdaj želela biti filmska igralka in ki vse od debija Poetic Justice ni ujela prave vlogice. Ko sem jo gledal v varieteju družine Jackson, kjer je s svojimi oponašalskimi točkami zasenčila prav vse ostale člane svoje slavne familije, sem se spraševal, zakaj ni naredila boljše filmske kariere, zakaj ni dobila boljših vlog, zakaj ni nihče  pogruntal kakšno vlogo ji mora dati, da bo pokazala kaj zares zmore. In potem je prišel Tyler Perry in ji zaupal vlogo Patricie, uspešne psihiatrinje in bestseller avtorice knjig o medsebojnih odnosih, ene izmed glavnih junakinj obeh filmov Why Did I Get Married. In prav Janet je najboljša, prav Janet ima nekaj zares močnih dramskih ter dramaturško prepričljivo zastavljenih prizorov, kjer pokaže več kot kdajkoli. Kjer pokaže, da je odlična igralka, če se znajde v pravi vlogi in pravi situaciji. Kjer igra vsaj tako dobro kot Angela Bassett, Halle Berry, Vivica A. Fox, Lela Rochon, Queen Latifah, Taraji P. Henson, Regina King, Viola Davis, Sanaa Lathan, Nia Long, Vanessa Williams in recimo Kerry Washington, če omenim le nekatere temnopolte igralke, ki dobre vloge dobivajo kot za stavo. Jp, Janet je zares dobra, vsaj toliko kot presenetljivo avtohtona Jill Scott v vlogi okrogle Sheile in vseskozi zabavna Tasha Smith v vlogi kolerične in glasne Angele. Drži, tole je družinski film, portret štirih različnih parov, ki gredo skozi turbulentno in vseskozi pestro obdobje svojega življenja. Ki nenehno zdravijo svoje težave in prepire, kot junaki komedije Couples Retreat, le da jih zgodba vzame veliko bolj resno. Večkrat seveda tudi sproščeno, toda nikoli preveč burkaško, marveč vedno v okvirih resničnega življenja. In tu so fantje, no ja, možje, ki jih igrajo Tyler Perry, Malik Yoba, Michael Jai White, Richard T. Jones in Lamman Rucker, ki prileti kot tolažba za prizadeto Sheilo, ki jo mož prevara z njeno najboljšo prijateljico in v njej vidi le še vrečo špeha. Nič kaj bolje ne gre niti ostalim parom. Tyler Perry ima težave s preveč zaposleno ženo Diane (Sharon Neal), Patricia ne zna preboleti smrti svojega sinčka in se zaradi tega zapira vase ter pozablja na svojega moža Malika Yobo, Michael Jai White pa mora prenašati nenehne izpade svoje pretirano živčne Angele. V prvem delu, ki ga je Perry posnel leta 2007, jo druščina mahne v zimsko kočo, v drugem, ki je sledil letos, pa si privošči oddih na morju. Oba filma sta si zelo podobna, zato ju je dobro gledati enega za drugim, seveda če hočete overdose dobre mešanice patetike, komedije in ljubezenskih težav. Ne bom rekel, da nekaj sekvenc ni poceni, pretirano klišejskih in čizi, kot bi rekli čez lužo, toda Perry kljub nekoliko dolgi minutaži vseeno zvozi do konca in za razliko od prej omenjenih Meet the Browns in Medea Goes to Jail nima nobenih težav z mešanjem žanrov. Prvi del mi je bil morda celo nekoliko bolj všeč kot drugi, res pa je, da drugi v zadnji tretjini premore več boljših dramskih momentov, kjer se najslabše znajde statični Lamman Rucker. Če sem iskren, moram zapisati, da me je prijetno presenetil tudi Michael Jai White, ki je prvič odkar ga gledam na filmskih platnih pokazal, da ni le lesena deska in plastična lutka, ki pozira le s svojimi mišicami. Ocena na IMDBju je srhljivo nizka, pač v stilu ocen za filme Tylerja Perryja, ki ima tako kot Uwe Boll svoj hate club, kjer je zelo glasen tudi prestižni režiser Spike  Lee, ki mu zameri preveč preproste zgodbe in očita, da ne dela umetnosti. Toda Perry se, kot sem že povedal, požvižga na kritike in filme snema kot po tekočem traku. Večkrat so res slabi in skrajno patetični, toda tokrat mu je treba čestitati, saj je uspel preseči okvire tipičnega dramsko romantičnega sranja in kljub napakicam, ki niso usodne, servirati gledljivo, tenkočutno, simpatično, zabavno, življenjsko, tekočo, s pestro in karizmatično igralsko ekipo okrašeno ter markantno komično dramo, kjer bi z veseljem gledal še tretji in četrti del. Drži, oba filma imata nekaj odličnih momentov, ki zasenčijo slabe in preveč povprečne trenutke, gledalec pa je na koncu povsem zadovoljen, saj dobi več kot je pričakoval. Še posebej v finalnem  prizoru drugega dela, ki premore eno največjih presenečenj zadnjih let, posebnega gosta, ki v kontekstu zgodbe učinkuje fenomenlno in brez napake.

Ocena: vredno ogleda

SORODNI ZAPISI:

recenzija-madea-goes-to-jail/

recenzija-meet-the-browns/

recenzija-the-jacksons/

recenzija-couples-retreat/

Recenzija: Don McKay

26.09.2010 ob 23:58

DON McKAY

Če rečemo, da je Don McKay film noir, ne zgrešimo kaj dosti. Tu je glavni junak, sicer hišnik Thomas Haden Church, ki ga zapeljuje kao fatalka Elisabeth Shue, ki igra dvojno igro in je očitno fanica filma Poštar zvoni sami dvakrat. Jp, možakar vedno znova pade na njene čare in na dejstvo, da naj bi bila smrtno bolna. Tudi takrat, ko v samoobrambi ubije njenega ljubosumnega zdravnika Jamesa Rebhorna, in celo takrat, ko mu postaja jasno, da se vsi okoli njega sprenevedajo in planirajo neke čudne ideje. Po svoje zanimiv in drugačen film, tudi zabaven, ko je treba, toda kot celota še vedno ne dovolj prepričljiv in celo mestoma nekoliko sterilen ter brez prave energije. Drži, na preobrate bi bil na nek način ponosen tudi David Mamet, pa četudi je treba priznati, da so prav preobrati privlečeni za lase, še posebej ob zavedanju, da ne gledamo komedije, ampak kriminalko. Bi si pa vseeno upal trditi, da je film vreden vaše pozornosti, saj premore sila posebno atmosfero in dramaturgijo, katere ne najdemo ravno v vsakem filmu, ki nam pade pod roke.

Ocena: vredno ogleda

Pop Corn: Vlado Pilja (Lepi Dasa)

26.09.2010 ob 21:05

Prve pol ure sem žal zamudil, nekako pa sem uspel ujeti zadnji del oddaje, ki ga v bolj slabi kvaliteti ta hip delim z vami.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda