IZTOK faking GARTNER

Pa ga imam, novi album Oliverja Dragojevića, ki se je po petih letih končno zaprl v studio in posnel dvanajst novih pesmi. Jp, od njegovega zadnjega albuma je minilo celih pet let, toda vredno je bilo čakati. Album je odličen, dovolj moderen, da ujame trende, dovolj tipičen, da ne razočara zvestih oboževalcev. Oliver mi je legenda tudi zaradi tega, ker ne počiva na stari slavi in se za nove albume vsaj v novem tisočletju res potrudi in ustvari kvaliteten material, ki se lahko kot za šalo primerja z vsemi mlajšimi pevci hrvaške estrade. Še več, večino mlajših pevcev kot za šalo preseže, tako v besedilih, glasbeni podlagi in seveda v interpretaciji, kjer je največji mojster. In pozor, dve pesmi je napisal Petar Grašo, prav Davno izgubljena rič, s katero se album konča, pa je vsaj zame nekaj najboljšega kar sem slišal zadnje čase v tej sceni. Prevzela me, tako glasbeno kot z besedilom, ki pove ogromno in je pisana na kožo marsikomu. Dejansko niti ena pesem ni slaba, vse so ali dobre ali zelo dobre, posebej pa bi, takole iz glave, izpostavil še Ne postojim in Vjerujem u anđele. Na tako dobrem albumu je težko izpostaviti najboljše psemi, preprosto ne gre, saj so vse po vrsti pisane na mojo kožo, ali še bolje, na moje srce in glasbeni okus, kadar sem zasanjan in melanholično razpoložen. Pa nekako se najdem v vseh besedilih, kar je preprosto neverjetno. Oliver je res car, eden boljših pevcev vseh časov, ki je tokrat skoraj vse pesmi tako ali drugače napisal sam. Še enkrat moram pohvaliti tudi Petra Graša, ki je brez dvoma ustvaril presežek, tudi v pesmi Vrime brez vrimena, zato mi je po eni strani male žal, da je tako dobre komade napisal za Oliverja in ne za svoj album, ki mu bodo, tega se bojim, manjkale prav take pesmi.

Oliverjev prejšni album Vridilo je me ni tako močno prevzel, saj je bil premalo tipičen in nekoliko preveč moderen, kar pomeni, da je novi Samo da je tu vsaj zame korak v pravo smer in izdelek, ki ga zadnje tri dni vrtim na polno. Jp, tole je še bolje kot Trag u beskraju in Dve tri riči, ne bom pa rekel, da je presegel tudi svoje najbolj znane in najboljše pesmi kot so recimo Cesarica, Galeb in ja, Dobro jutro tugo, Magdalena, Brod u boci, Vjeruj u ljubav, Dva pu san umra, U ljubav vjere nemam, Oprosti mi pape, Kad mi dođeš ti in recimo Tko sam ja da ti sudim. Seveda z izjemo prej omenjene Davno izgubljena rič, ki jo brez slabe vesti proglašam za eno izmed najboljših pesmi daleč na okoli in se še enkrat klanjam tudi Petru Grašu.

Drži, tole je album, ki je kot za šalo odnesel tudi novega Gibonnija.

Ali kot je v Slobodni Dalmaciji zapisal Zlatko Gall: “Očito je riječ o albumu koji će sjajno leći uz sve vremešne – pa i one najstarije – Oliverove zgoditke ali i zadovoljiti publiku koja se navukla nakon Vridilo je.”

Objavljeno v 26.08.2010 ob 23:54 in zapisano pod Glasba .