Televizija 34

22.08.2010 ob 23:14

8MM  2 (zda 2005, erotični triler, režija: J. S. Cardone, igrajo: Johnathon Schaech, Lori Heuring, Bruce Davison, Julie Benz) Nateg. Do ušes zaljubljena zaročenca Johnathon Schaech in Lori Heuring se v Budimpešti zapleteta v izjemno nevarno seksualno igro. Njun trojček z neznanko namreč neznanec skrivaj posname s kamero, ju prične izsiljevati in za sabo puščati trupla. Vse do konca, ko gledalca čaka nateg. Hudo presenetljivi zasuk, ki strga gate. Za takole b robo presenetljivo soliden in gledljiv erotični triler, ki so mu povsem po nepotrebnem pripeli naslov 8MM 2 in nas že v štartu spomnili na skrpucalo iz leta 1999,  kjer je kot veste igral Nicolas Cage.

Ocena: vredno ogleda

null

FOUR ROOMS (zda 1995, komedija, režija: Allison Anders, Alexandre Rockwell, Robert Rodriguez, Quentin Tarantino, igrajo: Tim Roth, Sammi Davis, Valeria Golino, Madonna, Ione Skye, Lili Taylor, Alicia Witt, Jennifer Beals, David Proval, Antonio Banderas, Tamlyn Tomita, Paul Calderon, Quentin Tarantino, Bruce Willis, Marisa Tomei) Omnibus, ki z vsakim gledanjem pridobiva na vrednosti. Four Rooms je bil razočaranje leta 1995. Hudo razočaranje. Skupek štirih zgodb, ki so jih režirali štirje obetavni avtorji. Štirje mojstri, od katerih so pričakovali najboljši omnibus vseh časov. Kritiki so vihali nosove, gledalci pa so ostali doma. Jasno, Four Rooms je leta 1995 resnično izgledal kot površno skrpucalo, kjer se je zalomilo prav vsem. Vsem, razen Robertu Rodriguezu, ki je zadel v polno s simpatično zgodbico o otrocih gangsterja Antonia Banderasa, ki požreta živce butlerju Timu Rothu, oskrbniku hotela, ki spretno povezuje vse štiri zgodbe. Najslabše so jo odnesle čarovnice Allison Anders, ki so hotele s spermo obuditi svojo mrtvo kolegico, medtem ko nam je šel Tarantino na živce s plonkanjem Alfreda Hitchcocka in nenehnim dokazovanjem svojega filmskega znanja. Toda pozor, Four Rooms je imel krila. Krila za dolgi rok. Krila za ponovno gledanje. Gledanje, ki odpravi napake iz leta 1995 in vse skupaj spremeni v zelo soliden, zabaven in navihan omnibus, kjer so kul celo čarovnice. Kjer je kul tudi Tarantino. In tudi Alexandre Rockwell, avtor zgodbe o sila čudnem paru, ki pada na sado mazo finte in v svojo igro potegne našega nesrečnega butlerja. Eden redkih filmov, ki z večkratnim gledanjem pridobi na vrednosti.

Ocena: vredno ogleda

null

SECRETARY (zda 2002, drama, režija: Steven Shainberg, igrajo: Maggie Gyllenhaal, James Spader, Jeremy Davies, Lesley Ann Warren, Amy Locane) Film, ki ga morajo videti vse tajnice. Briljantna Maggie Gyllenhaal je Lee Holloway, sadomazohistična tajnica in ponižna sužnja, nora na šeškanje in masturbiranje na javnih straniščih. Jasno, saj dela za odvetnika Jamesa Spaderja, junaka filmov Sex, Lies and Videotapes in Crash, torej za igralca, ki je diplomiral na fakulteti za perverzije. Njun odnos je bolan, patološki, grotesken, morbiden in ves čas prefinjeno zabaven. Povedano po psihološko, študija o tem, da perverzna spolnost ozdravi duševne težave. Plus asociacija na Isabelle Huppert iz filma Učiteljica klavirja in Charlotte Rampling iz Nočnega portirja.

Ocena: vredno ogleda

null

DR. T & THE WOMEN (zda 2000, komedija, režija: Robert Altman, igrajo:Richard Gere, Helen Hunt, Kate Hudson, Shelley Long, Tara Reid, Farrah Fawcett, Laura Dern, Liv Tyler, Robert Hays, Janine Turner, Lee Grant, Andy Richter) Zgodba o ginekologu, ki kljub poti v pravljično deželo ostane ginekolog. Jasno, saj pozabi na petke. Richard Gere je doktor T, izjemo popularni ginekolog, h kateremu hodijo ženske, ki dajo kaj nase in na svoj ugled. Tip je balzam za njihova telesa in harmonija za njihove duše. Njegove roke delajo čudeže, njegove besede pa so podobne angelom, ki so na Zemlji samo zato, da razvajajo ženske. Pa vendar, doktor T kljub temu ni srečen, saj pade v krizo srednjih let, v krizo, kamor ga pahnejo žena Farrah Fawcett, ki sredi nakupovalnega centra gola skače po vodnjaku in konča v umobolnici, pijansko naravnana svakinja Laura Dern, hčerka Kate Hudson, ki še vedno ne more pozabiti svoje lezbične prijateljice Liv Tyler, tajnica Shelley Long, zoprna pacientka Janine Turner, starejša hčerka Tara Reid in novopečena ljubimka Helen Hunt, ki ji izpove iskreno ljubezen in pade na realna tla. Doktor T torej izgleda kot Doroty iz Čarovnika iz Oza, le da nima čudežnih čevljev, marveč poročni avto, ki ga  s pomočjo toče in hudega viharja odnese v Mehiko, kjer ga čaka porod v živo, brez blefa in posebnih efektov. Dejansko dokaj tipični Altman, ki bi si po moji oceni zaslužil več pozornosti.

Ocena: vredno ogleda

null

SWORDFISH (zda 2001, akcijska kriminalka, režija: Dominic Sena, igrajo: John Travolta, Hugh Jackman, Halle Berry, Don Cheadle, Sam Shepard, Vinnie Jones) Bedast scenarij, ki ga reši skulirana atmosfera in cel kup dinamičnih ter gledljivih prizorov. John Travolta je Gabriel, super uspešni terorist, ki dejansko sploh ni terorist, marveč patriot, ki mora igrati terorista, da bi bil lahko dober patriot. Ko ima čas, se ubada s konci ameriških filmov, ki mu seveda niso všeč, zato se odloči, da bo Hollywoodu pokazal, kako lahko realnost zasenči velika platna. Prav imate, Travolta je žepna inačica Osame bin Ladna, le da ni psihopat, marveč genij. Za rop, vreden nekaj milijard dolarjev, najame izredno sposobnega računalniškega strokovnjaka Stanleyja (Hugh Jackman), tipa, ki že nekaj časa nima pravega dela, mu ponudi deset milijonov dolarjev in svojo priležnico (Halle Berry) ter se loti kraje denarja, ki ga je nekoč za varnost Amerike nalagal sam J. Edgar Hoover, zloglasni šef FBI. Tako je, Travolta je patriot, ki bo denar porabil za boj proti terorizmu, če bo zaradi tega pač moral ubiti nekaj nedolžnih ljudi, pa ga ne briga. Travolta je torej Ed Harris iz filma The Rock, le da si upa več in da ima mnogo višje cilje. Ko se prvič sreča s Stanleyjem, mu na glavo postavi pištolo, eni izmed svojih priležnic ukaže, da ga skuša zmesti z oralo in zahteva, da v eni minuti razvozla zelo zahtevno računalniško kodo. Tak je naš Gabriel, zelo karizmatični in odpičeni madman, ki živi razkošno, sklepa pakte s senatorji (postarani Sam Shepard), se loteva terorističnih akcij in kljub temu dela za dobrobit Amerike. Film, ki nam pokaže, da med teroristom in junakom dejansko ni razlike. In zloglasni dodatek k honorarju Halle Berry zgolj zato, da se sleče pred kamero.

Ocena: vredno ogleda

null

21 GRAMS (zda 2003, drama, režija: Alejandro Gonzales Inarritu, igrajo: Sean Penn, Benicio Del Toro, Naomi Watts, Charlotte Gainsbourg, Clea DuVall, Danny Huston, Melissa Leo) Predolgo in preveč depresivno. Če iščete enega najbolj depresivnih, zamorjenih in otožnih filmov vseh časov, ste prišli na pravi naslov. Na naslov mehiškega režiserja Alejandra Gonzalesa Inarrituja, avtorja izjemno močnega filma Amores Perros, kjer je naključno zbrane junake ravno tako združila prometna nesreča. Kjer je šlo za elegijo, ki jo je namesto Prešerna spesnil Quentin Tarantino. In 21 Grams, sicer oda človeški duši, ki naj bi ob naši smrti dokazano tehtala točno enaindvajset gramov, je Amores Perros, le da deluje manj sveže, manj izvirno, preveč poetično in premalo filmsko. Kot solzava dramica It’s All About Love, kjer so ljudje umirali zaradi nenavadne srčne bolezni. Kot zamorjena drama Liebestraum, kjer je Bill Pullman zaradi depresije zavrnil celo seks s prostitutko. Okej, pa gremo na cesto, kjer bivši kaznjenec Benicio Del Toro do smrti povozi moža in otroke Naomi Watts. Na cesto, kjer potem srce umrlega moža dobi bolehni Sean Penn. Na cesto, kjer ta isti Sean Penn nato obišče Naomi Watts in z njo začne patološko razmerje. Na cesto, kjer ni prostora za srečo, smeh in upanje. Na cesto, kjer se dvesto na uro vozijo le nesreča, tragika, solze, bolečina, depresija, melanholija, patos in patetika.  Na cesto, kjer bi morala Naomi Watts za svojo vlogo pobrati oskarja. Na cesto brez vrnitve, brez možnosti za boljši jutri. Brez izhoda, rešitve in možnosti za pokoro. Na cesto, ki je ne bi privoščil niti Adolfu Hitlerju, kaj šele nesrečni Naomi Watts, zagrenjenemu Seanu Pennu in z občutki krivde zdelanemu Beniciu Del Toru.

Ocena: nič posebnega

null

NACHO LIBRE (zda 2006, komedija, režija: Jared Hess, igrajo: Jack Black, Ana de la Reguera, Hector Jimenez, Peter Stormare) Skoraj nič zabavna wrestling komedija. Jack Black je Nacho, prijazni in preprosti mehiški duhovnik, ki sanja o karieri rokoborca. O karieri, ki bi mu vrgla dovolj denarja za revne otroke v njegovi škofiji. Jasno, tip nima pojma. Še posebej, ko si najde partnerja Esqueleta (Hector Jimenez), lokalnega čudaka in Forresta Gumpa, še enega Napoleona Dynamitea, s katerim fura čisto pravi tag team. Prve tekme so seveda katastrofa, saj zgubljata kot po tekočem traku. Kljub temu, da Nancho požre čudežno jajce in se pretepa s srcem. Prav imate, poba je tako zelo slab, da ga nebi Hulk Hogan vzel niti za maserja, niti za služabnika, ki bi po tekmah brisal švic z odra. Pa vendar, Nacho hoče do konca, do prve zmage, do srca nune Encarnacion (Ana de la Reguera), do naslova mehiškega prvaka. Do svojih sanj, na katere komaj čakajo tudi vsi revni otroci. In pozor, ko sem leta 1998 videl komedijo The Naked Man, kjer se je po ringu pretepal Michael Rapaport, sem bil prepričan, da ne gre na slabše. Zmotil sem se, gre. Povedano drugače, pred vami je komedija, ki se ji nebi smejal niti Napoleon Dynamite, junak istoimenskega filma, ki ga je seveda ravno tako režiral Jared Hess.

Ocena: izguba časa

null

VIEW FROM THE TOP (zda 2003, komedija, režija: Bruno Barreto, igrajo: Gwyneth Paltrow, Christina Applegate, Candice Bergen, Mark Ruffalo, Mike Myers, Kelly Preston, Rob Lowe, Stacey Dash,George Kennedy, Stephen Tobolowsky, Jon Polito) Le zakaj se je izredno sproščena in zabavna komedija morala spremeniti v oslovsko romanco za bedake. Gwyneth Paltrow, Christina Applegate in Kelly Preston. Tri babnice, ki se prijavijo na tečaj za stevardese. Ženska inačica Policijske akademije in še ena nora komedija, ki ji manjka samo še Cameron Diaz. Ravno prav navihana in zabavna štorija, ki ji pomaga celo Mike Myers, vedno smešni Austin Powers, kateri ga tokrat serje s svojim škilastim očesom. Končno film, ki bo stevardese spremenil v trend in v drugi plan butnil navijačice. In seveda, odkup za davno pozabljeno bedarijo Stewardess School, ki jo je leta 1986 režiral Ken Blancato. Film se začne, vse teče kot po maslu, režiser Bruno Barreto, avtor na začetku osemdesetih posnete fine erotične drame Gabriela, režira tako kot se spodobi, Gwyneth Paltrow pa po dolgem času ni le zoprna anoreksična limona, marveč povsem skulirana damica, ki se je ne bi branila niti Adria Airways. In potem poči. Kot balon. Kot ženska, ki bo čez pol ure rodila otroka. Kot večina ameriških filmov, ki nimajo pojma kaj bi radi. Ki ne vedo v kakšnem žanru naj ostanejo. Ki namesto naravnost nenadoma začnejo leteti na desno. Ki jih zjebe turbolenca. Pa četudi na letalu ni nobenega terorista in junaka, ki bi tako rad reševal svet. No ja, na hitro se oglasi legendarni George Kennedy, prvak vseh treh Golih pištol, in možakar, ki smo ga med drugim videli tudi v filmu Airport iz leta 1970, torej v filmu, ki se je dogajal ravno na letalu in letališču. To seveda ni dovolj, saj se v učinkovite humorne vložke vmešajo klišejska romanca, še bolj klišejski zapleti in zoprno standardni razpleti, ki obetavno zamisel hitro spremenijo v osladno, dolgočasno, neumno in negledljivo romantično komedijo, kjer se Gwyneth Paltrow odloča med letalom in moškim.

Ocena: izguba časa

null

THE LADYKILLERS (zda 2004, komedija, režija: Ethan & Joel Coen, igrajo: Tom Hanks, Irma P. Hall, Marlon Wayans, J. K. Simmons, Tzi Ma, Ryan Hurst, George Wallace) Briljanten rimejk enega najbolj priljubljenih angleških filmov vseh časov. Ko je režiser Alexander Mackendrick davnega leta 1955 posnel izvrstno črno komedijo The Ladykillers, gromozansko uspešnico angleškega studia Ealing, kjer so se rodile mnoge nepozabne klasike, so gledalci dobili 97 minut čiste zabave, prav posebnega črnega humorja, v katerem so več kot uživali Alec Guinness, Peter Sellers, Cecil Parker, Danny Green in Katie Johnson, ostarela gospa, ki je ni bilo mogoče umoriti. In sedaj sta se zadeve lotila še brata Coen. Mojstra kamere, črnega humorja, navihanih domislic, dialogov, fetišev, filmskih likov in vsega tistega, kar pri drugih režiserjih ponavadi pogrešamo. In dobili smo cirkus. Čistih 107 minut divje, razuzdane, neobrzdane in hudo črne zabave, kjer bi od smeha počil tudi Edgar Allan Poe. Idol profesorja Toma Hanksa, uglajenega in elegantnega masterminda, ki okoli sebe zbere ekipo štirih malce manj bistrih pomočnikov (Marlon Wayans, J.K. Simmons, Tzi Ma, Ryan Hurst) in se pripravi za rop stoletja. Za skoraj tri milijone dolarjev vreden plen, ki ga kani ukrasti iz lokalnega kazinoja. In to tako kot David Copperfield. Se pravi tako, da policija ne bo imela pojma kaj se je zgodilo. Gospod profesor se namreč kot podnajemnik naseli k ostareli, senilni in temnopolti Marvi Munson (igra jo Irma P. Hall, ki bi morala sneti oskarja), fura imidž klasičnega glasbenika, ki mora s svojimi člani ansambla vsak dan pridno vaditi v kletnih prostorih in splanira kopanje rova do vrat kazinoja, kjer ga bodo v sefu seveda pričakali zelenci. Okej, toda kaj, ko gre potem vse narobe. Ko babnica iz maše pride prehitro domov in se jo bo potrebno znebiti. Ko se začnejo težave fantov Allenovega filma Small Time Crooks, ali če hočete, težave vseh tistih roparjev, ki jim gre na koncu , tik pred, ali še boljše, tik po uspehu, vse narobe. Ko jih hoče udariti Zaklad Sierre Madre. Ko se jih dotakne Asfaltna džungla. Ko jih primeta Dog Day Afternoon in Things to Do in Denver Ehen You’re Dead. Ko se spremenijo v Forreste Gumpe in reševalce zadušenih angleških buldogov. Ko jih nesejo najslajše razvade. Ko big bad mame nikakor ne morejo zagnati iz vlaka. In ko se jih na koncu privošči celo majhna mačka, ki obožuje odrezane kazalce. Ja, The Ladykillers, sicer film, ki se je v Sloveniji iz neznanih razlogov znašel pred izvrstno romantično komedijo Intolerable Cruelty, ki sta jo leta 2003 z Georgeom Clooneyjem in Catherine Zeto Jones ravno tako posnela brata Coen, je pač film o tem, da posla ni konec dokler ne zapoje fat lady. Ko zapoje, pa je seveda že prepozno, saj Edgar Allan Poe na plano rukne svojega  krokarja.

Ocena: presežek

null

RUNAWAY BRIDE (zda 1999, komedija, režija: Garry Marshall, igrajo: Richard Gere, Julia Roberts, Joan Cusack, Rita Wilson, Paul Dooley in seveda Hector Elizondo) Film, ki nam pove, da ženska usodni da zares dahne šele takrat, ko prevzame vlogo moškega. Julia Roberts je pobegla nevesta, ženska, ki pobegne predno reče: «I Do.« To je doslej storila že trikrat (prvi moški je potem postal duhovnik, tretji pa se je zapil) in postala legenda svojega rojstnega kraja. V špilu ima novega ženina, račune pa ji prekriža kolumist Richard Gere, ki o njej napiše oster članek, za zahvalo izgubi službo (njegova šefica je Rita Wilson) in jo mahne na kraj dogajanja, da bi osebno ugotovil kaj je res in kaj ne. Čez čas se vanjo seveda zaljubi, na poroki pa zakriči: «Zaprite vrata.« Runaway Bride je skupaj ponovno staknil Julio Roberts in Richarda Gerea, ki sta se zapisala v zgodovino s filmom Pretty Woman, katerega je ravno tako režiral Garry Marshall, sedaj pa znova več kot izvrstno pokažeta kaj pomeni dovršena kemija, delanje isker, mešanje lahkotne komičnosti, karizme, simpatičnosti in neverjetnega koketiranja s kamero ter gledalci. Tako je, Richard Gere in Julia Roberts sta v svojem poslu tako dobra, da ju lahko mirne duše primerjamo z vsemi tistimi romantičnimi junaki tridesetih in štiridesetih let, katerih filme danes ne zna narediti nihče več. To je nazadnje uspelo Michelle Pfeiffer in Robertu Redfordu v filmu Up Close & Personal, vsi ostali pari pa so usekali nekje vmes. Julia Roberts lahko kot za šalo potaca Meg Ryan in Sandro Bullock skupaj, Richard Gere pa je po filmih Primal Fear, Red Corner in The Jackal, končno spet dokazal, kako velik šarmer je, če le hoče. Da ne pozabim, Julia Roberts je v srednji šoli slovela pod vzdevkom »vroče hlačke«, tik pred poroko s Kieferjem Sutherlandom je zbrisala z Jasonom Patricom, z Lyleom Lovettom pa se je poročila na vrat na nos. Zelo avtobiogafski film torej. Projekt je bil v zraku celih 10 let, v igri pa so bili med drugim tudi Geena Davis, Harrison Ford, Mel Gibson, Michael Douglas, Demi Moore, Sandra Bullock, Ben Affleck, Ellen DeGeneres in Tea Leoni. Zgodbo so plonkali pri filmu No Time To Marry z Mary Astor iz leta 1938,  Julia je za svoj trud dobila kar 17 milijonov dolarjev, se pravi pet več od Gerea.

Ocena: vredno ogleda

null

CAPTAIN CORELLI’S MANDOLIN (zda 2001, vojna komična drama, režija: John Madden, igrajo:  Nicolas Cage, Penelope Cruz, John Hurt, Christian Bale, David Morrissey, Irene Papas) Upam, da nisem edini, ki mu je tale film zelo lepa in dovolj romantična dramica za ogrevanje srca. Penelope Cruz je Hollywood načrtno spreminjal v novo Sophio Loren, kronski dokaz za tole trditev pa je seveda filmček Captain Corelli’s Mandolin, kjer bi se več kot izvrstno znašla tudi mlada Lorenova. Penelope Cruz je igralka, ki je našla tržno nišo in dokazala, da ni le starleta, da ni le bleda kopija Salme Hayek, marveč igralka, ki ji lahko zaupajo zelo raznovrstne vlogice, v katerih ponavadi ne razočara. Tokrat so jo postavili na majhen grški otok sredi druge svetovne vojne in nas spomnili na italijanski biser Mediterraneo, kjer je četica italijanskih vojakov ravno tako obtičala na idiličnem otočku in puške zamenjala s pesmijo ter lokalnimi senjorinami. »Heil Hitler,« so rekli Nemci. »Heil Puccini,« pa je odgovoril stotnik Antonio Corelli (Nicolas Cage), se zaljubil v Penelope Cruz, navdušil njenega očeta Johna Hurta, edinega vaškega zdravnika, zaigral na mandolino in stopil na prste njenemu zaročencu Christianu Baleu. Pravljica sredi vojne, ki ji resda manjka malo več strasti, še en dokaz, da Italijani nikakor niso bili za vojskovanje, ravno pravšnja mešanica komedije, ljubezni in drame, simpatična atmosfera in seveda spomin na Casablanco, ki sem mu skozi prste pogledal kar nekaj napakic in se dovolil zapeljati v dogajanje in prijetno atmosfero.

Ocena: vredno ogleda

null

 

19 komentarjev na “Televizija 34”

  1. Tina M Tina M pravi:

    8MM2 sem gledala, pa mi je bil večino časa zelooo dolgočasen, na koncu je bil pa res bomba, se strinjam.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Po moje mi je bil soliden tudi zavoljo tega, ker ni imel nobene zveze z blesarijo 8mm, pa sem bil pozitivno presenečen, da dejansko ne gre za drugi del. Če sem iskren, pa sem ga popolnoma pozabil, saj sem tole recenzije kot vedno potegnil iz arhiva, kjer se že pošteno nabira prah. Morda bi bile ocene za mnoge filme iz te rubrike ob ponovnem ogledu precej drugačne.

  3. majlo pravi:

    IZBRISAN KRETENSKI KOMENTAR

  4. Geco pravi:

    Men je bil 21 grams carski film (dobra igralska zasedba), tut pri kritikih je bil dobro zapisan (2 nominaciji za oskarja – Watts, Del Toro) tak, da ne vem kaj se ti je tako zameril, jst bi mu dal vsaj 4-4, od 5 (je pa res, da je že dolgo tega kar sem ga gledal). ;)

  5. Filip pravi:

    Zamenjal bi tvoji oceni za Runaway Bride in 21 Grams. Pri slednjem me je zelo navdušil način, kako je bil film razbit in se je počasi sestavljal in stopnjeval..

  6. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Geco, mene ni prepričal, zdel se mi je sterilen in dolgočasen.

    Filip, to je dobro, se strinjam.

  7. mina pravi:

    Jaz ne razumem, zakaj Slovenija šele zadnja leta odkriva brata Cohen – za moje pojme (skoraj) edina režisersko/scenaristična genija. Ladykillers je briljanten film, ki ga sploh nihče ne pozna. Nasploh je njuna briljanca nepojmljiva in ne zatajita prav nikdar. Kar mene tiče, bi morala biti stalno pri vsakem filmu abonirana na Oscarja, da bi bilo kaj pravice na tem svetu :)

  8. mina pravi:

    Aja, kot ponavadi, zafrknila njun priimek.

  9. majlo pravi:

    IZBRISAN KRETENSKI KOMENTAR

  10. Geco pravi:

    Mina ne pretiravaj, brata Cohen sta shypana do amena. Recimo A serious man- nič posebnega, Burn after reading- takisto, No country for old man- ne vem od kod ta hype, film ni nič posebenga, razn Javiera Bardema aka Chigurha, Intolerable cruelty- isto, Fargo je men kul, The Big Lebowskega si morm še pogledat, isto Ladykillers in O brother Where Art Tou, skratka fanta sta kul, a nič posebnega, problem je, da je dobrih filmov vse manj in potem vse kar malo odstopa od povprečja navzgor takoj razglasijo za remek delo.

  11. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Mina, mislim, da ni tako hudo in da tudi Slovenci zelo dobro poznajo filme bratov Coen. Je pa res, da sta mene osebno razočarala s filmi No Country For Old Men, The Hudsucker Proxy in A Serious Man. Sta mi pa zato toliko bolj vrhunska v ostalih filmih.

    Geco, A Serious Man tudi mene ni prepričal, Burn After Reading pa mi je odličen. No Country For Old Men so me križali tukajle, da mi ni bil všeč, pa vidim da nisem edini zdaj ko si se ti oglasil. Intoreable Cruelty ni ravno presežek, se strinjam, ni pa slab. Lebowskega pa nujno, to pa je klasika. Kot Fargo, Barton Fink in Raising Arizona.

  12. Geco pravi:

    Še dandanes ne vem kaj je poanta filma No country for old man , kao Chigurh, neki pobija naokrog, glavni junak pol umre kr pod streli nekih locotov, Tommy Lee Jones pa se na koncu zave, da je že prestar za šerifa ali kaj + beden konc, res ne vem kaj je tako nadravnega na tem filmu razn upodobitve Chigurha.

  13. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Mene je prav tako pustil hladnega, nisem ujel nobenega presežka, niti v igri hvaljenega Javierja Bardema.
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/02/14/recenzije-no-country-for-old-men/

  14. mina pravi:

    Saj res, čisto sem pozabila na No country for old man, čisto drugačen od drugih, jaz nekako ne dojemam in sproti pozabljam, da sta ga onadva naredila. Mimogrede, po začetnem navdušenju nad filmov, sem ga hotela pogledati še enkrat, me je film precej razočaral, mi ni sploh jasno, zakaj sem bila najprej sploh navdušena. Film je brez veze, brez poante, brez smisla. Za ostale filme pa ostajam pri svoji trditvi, da ne bo pomote, to je pač moje mnenje, jaz sem naravnost navdušena nad vsem :)

    Kar pa se tiče poznavanja, pa je tako, če se preveč družiš, v živo ali pa na internetu z ljudmi, ki veliko gledajo filme, potem imaš res občutek, da ju na splošno poznajo, vendar pa je en cel kup ljudi iz “nefilmskih” krogov, ki ju ali ne poznajo ali pa so že slišali, pa ne vedo dobro kdo sta. Res pa se je situacija popravila po No country for old man.

  15. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    No ja, v nefilmskih krogih pa itak ne poznajo praktično ničesar, kar ni ravno velika uspešnica.

  16. mina pravi:

    ja, saj ravno o tem govorim, meni nič čisto jasno, zakaj njuni filmi niso kar vsi po vrsti velike uspešnice. Pač navdušenka, kaj čmo :)

  17. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Ne morejo biti, saj so predobri za res velik zaslužek. Preveč posebni in drugačni za širšo publiko.

  18. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije pravi:

    [...] Before Christmas. Ali če hočete, atmosfero poeta Edgarja Allana Poea, se pravi atmosfero filma Ladykillers, ki sta ga leto prej posnela brata Coen. In pozor, film so v kina poslali za božič. Kot bi nam [...]

  19. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Gambit, The Baytown Outlaws, Dracula 3D, Hot Rod pravi:

    [...] Michael Caine, Shirley MacLaine in Herbert Lom, kar pomeni, da sta se brata Coen po izvrstnem The Ladykillers spet lotila predelave starega filma. Tokrat žal premalo prepričljivo in [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !