Arhiv za Avgust, 2010

Od birokracije in bebcev na telefonih mi bo razneslo glavo

31.08.2010 ob 16:23

Joj no, je leta 2010 res tako zelo težko v minuti urediti eno preprosto stvar kot je pošiljanje računa na drug naslov in odkritje telefonske napake domače linije. To je misija nemogoče, zavoljo debilne birokracije in zavoljo telefonistov, ki nimajo pojma kaj sploh želiš od njih. Ko pogruntajo, pa seveda nimajo pojma in te pustijo čakati po celo uro. Jasno, ko pogruntajo in ko mine cela ura, se napaka spet ponovi, kar pomeni, da se znova ponovi tudi postopek gruntanja in čakanja. Da crkneš, res.

In pazi to, babnica na drugi strani mi je pojasnila, da se moram na občini odjaviti s stalnega naslova, če ne želim prejemati računa na stalni naslov, saj ne more v sistem, da bi popravila nov naslov in zahtevo, da naj račun prihaja drugam. Jp, prav sta prebrali, če hočem, da mi račun pošljejo drugam, se moram odjaviti na občini in se prijaviti na drugem naslovu. Kaj takega pa še ne, pa kje najdejo te ljudi.

In pazi še enkrat, model, ki je odpravljal napako na liniji domačega telefona, je to počel trikrat, napaka pa se je vedno znova ponovila. Itak, kaj pa je bilo drugega za pričakovati.

Počasi bom izgubil živce, vse skupaj pustil pri miru, se odklopil od vse tehnike in odšel nazaj v kameno dobo, kjer niso imeli nikakršnjih tehničnih in logističnih težav.

Jezi me le to, da imamo tako super ponudbe in tako neverjetno tehniko, kjer pa vse skupaj še vedno crkuje in ne dela tako kot bi bilo treba. In jasno, crkne seveda takrat, ko najbolj potrebuješ. Eh.

DODATEK:

Danes pa si ekipa zasluži pohvale, držali so se dogovora, po telefonu pa so uredili tudi napako, za katero sem se bal, da bo ostala. Upam le, da bo zdaj vse delovalo tako kot je treba.

Recenzije: The Expendables

29.08.2010 ob 23:38

THE EXPENDABLES

Ko se v istem prizoru znajdejo Sylvester Stallone, Bruce Willis in Arnold Schwarzenegger, ki v cerkvi (uf, kako idealno) izmenjajo nekaj stavkov, se gledalec zave, da gleda nekaj posebnega. Seks v mestu za moške, Planet Hollywood live, boljši od vsakega porniča, čisti testosteron, ki ga napihnejo še Dolph Lundgren, Eric Roberts, Jason Statham, Jet Li, Mickey Rourke in Steve Austin. Jp, tole je stara dobra akcija, ki v času pocukranih in zelenih pobov, ki furajo safr, dobesedno poboža dušo. Moško dušo, da se razumemo. Drži, Sylvester Stallone, ki jih letos šteje že 64 in ki se je na sceno vrnil že s šestim Rockyjem in četrtim Rambom, je rešitelj žanra. Je filmar, ki prekleto dobro ve kaj manjka novim akcijam. In filmar, ki se zaveda, da gledalci od prave akcije ne pričakujejo drugega kot razčefuka in zabavnih enovrstičnic. In The Expendables, kjer manjkata le Steven Seagal in Jean Claude Van Damme, no ja, pa Chuck Norris, je točno tak film. Preprost in na trenutke precej poceni, pa vendar tak, da poteši leta in leta suše v žanru. Še posebej zavoljo dejstva, ker pištole in pesti vihtijo pravi dedci, ki jim verjamemo. To je Stalloneu jasno, to je glavni razlog, da je The Expendables tako zelo dobrodošel, dinamičen in gledljiv film. Stalloneova režija je pri akcijskih sekvencah tako zelo dobra kot pri četrtem Rambu, da scenarij ni ravno za oskarja pa seveda ne moti, saj je bistvo filma drugje. Če sem iskren, lahko povem, da mi je najbolj manjkal Dolph Lundgren, nepozabni Ivan Drago iz četrtega Rockyja, ki že sto let ni imel pravega filma, medtem ko je Jet Li deloval nekako izven konteksta, saj ga nismo ravno pogrešali. Isto bi lahko dejal za Jasona Stathama, ki je prav tako vse drugo kot povratnik, je pa zato toliko bolj dobrodošel tokrat še posebej frajerski Eric Roberts, ki je Stalloneu nagajal že v filmu The Specialist. Svojih pet minut kot vedno ukrade tudi Mickey Rourke, ki med vsemi eksplozijami in zajebancijo najde čas za enkratni igralski moment, pri Stalloneu pa mi je bilo všeč tudi to, da ni pretiraval s svojim egom in je bil le del ekipe, le možakar, ki se zaveda, da ni več rosno mlad, kar pokaže tudi v duelu z wrestlerjem Steveom Austinom. In ko smo že pri tem duelu, je prav da omenim sila preproste in hudo klišejske enovrstičnice v povezavi z mamo in frizerko, kar pa ne moti, saj je v kontekstu stare šole in dejansko zabava gledalca. The Expendables je dokaz, da samo stari mački zares obvladajo žanr. Da bi ga morali vsi infantilneži že zdavnaj pustiti na miru. In da je Sylvester Stallone še vedno največja faca v Hollywoodu, ki je sposoben v en film dobiti vse kar šteje, obvladovati egotripe celotne ekipe in servirati film, ki vsem akcijam zadnjih desetih let pokaže, kaj je poanta žanra. In kaj je potrebno za dober akcijski film stare šole. Prav imate, tole je razčefuk, kjer bi se kak Matt Damon že na začetku posral v hlače, in adrenalin, kjer bi bilo strah tudi Dwaynea Johnsona in Nicolasa Cagea, da o feminilni ekipi filma Predatorji niti ne začnem izgubljati besed. In pozor, Stalloneov Barney Ross, vodja ekipe specialcev, no ja, plačancev, kjer sta tudi Randy Couture in Terry Crews, se na kraj zločina ne vrne zaradi ponosa, maščevanja in posla, marveč zaradi ugrabljene mladenke Sandre (Giselle Itie), očitno revolucionarke, kjer je šla revolucija v franže. Pa ne zato, ker bi se vano zaljubil, ampak zato, ker se v njem očitno prebudi zaščitniški čut. Kot sem dejal že zgoraj, Stallone se zaveda, da ni več rosno mlad, zato ve, da Sandri ne more biti ljubimec, marveč oče. Tudi zaradi tega je The Expendables stara šola, film, ki kljub klišejem v modernem času pocukranih akcijskih junakov deluje sveže, inovativno, domiselno in kot čisti žanrski presežek.

Ocena: 8/10

Čaj za dva evra in pol

29.08.2010 ob 23:30

Ne me jebat, v ljubljanskem Koloseju sem danes za usran ledeni čaj odšel dva evra in pol, kar je bivših šesto tolarjev. Jp, prav ste prebrali, ledeni čaj, ki v trgovini stane pol evra, na pumpah pa nekaj več kot evro, v Koloseju stane celih dva evra in pol. To je taka svinjarija, da ne morem verjeti. Človeku se mudi in pred ogledom filma skoči še po pijačo, potem pa ga udari cena, ob kateri se mu zavrti v glavi. Vem, da si lahko privoščijo, toda to je absolutno preveč in nezaslišana poteza. Sram jih bodi, res, že karta je zasoljeno draga, kaj šele pol litra čaja, ki ni vreden več kot dvajset centov. Ne me jebat, resno.

Niko, Vlatka, Dajana, Nevenka…what the fuck?

29.08.2010 ob 02:51

Pa kako se vam da kregati za vsak drek, na svojih in tujih blogih, dan za dnem, pri vsakem še tako navadnem zapisu, ki ga zasvinjate s svojimi neskončnimi osebnimi obračunavanji?

Občudujem lastnike blogov, da to sranje puščajo in da jim je vseeno za tisoče neuporabnih ter nezanimivih komentarjev, ki jih naserjejo osebna obračunavanja brez repa in glave.

To smo nekoč počeli tudi ostali, pa nas je minilo ( no ja, vsaj mene je), preprosto smo prerasli te otročarije in smetenje zapisov, kjer komentarji nimajo nobene zveze z osnovno temo.

Mar res ne vidite, da skušate drug drugemu dokazati eno in isto že nekaj mesecev, morda celo let? In mar vam res ni jasno kako blesavo izpadete v očeh vseh ostalih bralcev?

Ne ga srat no, ugasnite računalnik in pojdite na zrak, ali pa si kupite peskovnik in se kregajte z otroci, ki so jim podrli grad iz peska.

In ja, draga Nevenka, mar nista bili z Dajano še malo nazaj veliki prijateljici in zaveznici?

Vse najboljše, dragi Michael

29.08.2010 ob 00:24
YouTube slika preogleda

Ko nakupovanje postane zoprno nabiranje nalepkic in vsega ostalega sranja

28.08.2010 ob 19:12

Zadnje čase povsem navaden nakup preprosto ni več možen. Četudi nekdo ni zbiralec takšnih in drugačnih nalepkic, se vrsta ustavi zaradi nekoga drugega, ki to je. Danes je bil spet tak dan, spet vrsta pred blagajno, ki se je ustavila zaradi ponudbe, da lahko stranka odide na neko stalažo in si izbere brezplačno brisačo ali prt. Potem je tu nalaganje takšnih in drugačnih točk, pa označevanje določenih izdelkov, ki ti jih mora blagajničarka naložiti na kartico, da jih imaš naslednjič ceneje. Pa ugodnosti, kjer kupiš  sendvič pa zraven dobiš še brezplačno pijačo, na kar te seveda opozorijo šele na blagajni. To ni več nakupovanje, to je zbiranje tega in onega, boj za vsak cent, kateremu podlega vse več kupcev, kar je seveda glede na situacijo povsem razumljivo.

Okej, ne bom rekel, da nam hočejo trgovine s tem škoditi, jasno da ne, pač trudijo se, da bi nas dobile na svojo stran, toda lepo vas prosim, da pa zdaj niti en nakup ne mine brez zastoja zaradi te in one akcije, pa je malo preveč in čedlje bolj zoprno. In to sedaj počnejo tudi na bencinskih pumpah, kjer prav tako delijo neke kupončke, s katerimi ljudje potem pred blagajno barantajo deset minut. To je noro, čedalje bolj noro, še posebej za kupca, ki se mu mudi in ki bi rad le prišel v trgovino, kupil izdelek in odšel odmov.

Grindhouse večer: Run Bitch Run, Samurai Avenger

28.08.2010 ob 15:05

Jp, včeraj sem si čisto po naključju pričaral tako imenovani grindhouse večer, dva filma, ki povsem ustrezata merilom B robe, ki so jo nekoč tako zelo zagreto vrteli v tako imenovanih grindhouse kinih. Pa še “double bill” je bil, kot pri Tarantinu in Rodriguezu, ki sta nekaj časa nazaj posnela svoj poklon tem filmom.

Najprej je bil na vrsti RUN BITCH RUN, ki že po naslovu ustreza grindhouseu, sama vsebina in prizori pa so pač obračanje klišejev eksplotacije iz sedemdesetih, kjer je recimo Wes Craven posnel svoj prelomni debi Zadnja hiša na levi. Drži, Run Bitch Run, ki pošteno povoha tudi filma I Spit on Your Grave in Ms. 45, kjer se je posiljena mladenka prav tako zverinsko maščevala svojim storilcem, fura atmosfero Zadnje hiše na levi, kar je po eni strani zanimiv poklon, po drugi pa žal strošen kliše, kjer škodo naredijo tudi zelo slabe igralske kreacije celotne ekipe. Pač zgodba o versko vzgojeni Catherine (Cheryl Lyone), ki skupaj s prijateljico pade v roke nasilni in seksualno agresivni skupini hipijev, ki eno posili in ubije, drugo pa pusti pri življenju, kar pomeni, da jih čaka groteskno maščevanje, kjer punca v roke prime mačeto in začne svoj ubijalski pohod.

Ocena: nič posebnega

Nato je sledil ogled filma SAMURAI AVENGER: THE BLIND WOLF, še enega tipičnega grindhouse projekta in kung fu vesterna, ki zagreto plonka Kill Billa in se pokloni tudi kultnemu japonskemu filmu Sex and Fury, brez katerega Tarantino ne bi nikoli posnel Billa. In ko smo že pri Tarantinu, Samurai Avenger obvlada tudi trike filma Grindhouse, kar je dobro, saj se ne jemlje preveč resno, ampak vseskozi ohranja ironijo ter zabavno atmosfero. Zgodba o slepem samuraju, ki maščuje pokol svoje žene in otroka, je ravno pravšnja mešanica splaterja, humorja, borilnih veščin, odličnih montažnih prijemov in eksplotacijskih klišejev, kar pomeni, da gledalec spregleda pomanjkanje kvalitete in uživa v ponujeni grindhouse nostalgiji.

Ocena: vredno ogleda

Vojaške čelade

27.08.2010 ob 20:04

Zadnje čase vidim vse več motoristov, ki imajo na glavi čelade, podobne nemškim iz druge svetovne vojne. Kdo se je spomnil tega sranja, nimam pojma, še bolj čudno pa je, da ima folk v glavi, da so te čelade kul in da v njih dobro zgledajo. Morda so varne, nimam pojma, ne spoznam se, toda povem vam, da na glavi zgledajo smešno in bedasto, kot da gre res za debelega švaba na motorju, ali še bolje, za komedijo, kjer se iz teh švabonov delajo norca.

Macaulay Culkin praznoval trideset let

27.08.2010 ob 11:56

Ne boste verjeli, toda mali MC je včeraj praznoval že trideset let, kar pomeni, da je že zdavnaj mlad moški ne pa tisti nepozabni deček iz filma Home Alone, na katerega smo padali tudi Slovenci. Nekoč je bil na vrhu sveta, zaslužil je več od mnogih odraslih kolegov, morda je bil celo največja otroška zvezda vseh časov, skratka, bil je tako imenovani čudežni otrok Hollywooda. Sam sem ga že leto dni pred Home Alone opazil v zelo solidni komediji Uncle Buck, po Home Alone pa mu je uspela tudi uspešnica My Girl, ki jo je kronal še z drugim delom Home Alone.

Potem je šlo vse narobe, vsaj kar se finančnega uspeha njegovih filmov tiče, kar pomeni, da so The Pagemaster, Richie Rich in Getting Even With Dad komercialno razočarali. Zanimiva je bila zlobna vloga v filmu The Good Son, kjer sta igrala skupaj z Elijahom Woodom, še enim otroških zvezdnikom, ki pa se je kot veste uspel prebiti celo do Gospodarja prstanov in je danes dokaj obetaven mlad igralec. Za razliko od Culkina, ki je po Richu naredil kar desetletno pavzo in se vrnil s filmom Party Monster, kjer je igral drag queena in hotel dokazati, da je odrasel in da se nanj da računati. Njegova kreacija resda ni bila slaba, toda filmu je manjkalo precej kvalitete, gledalcev pa transformacija ni kaj dosti zanimala.

Njegova kariera trenutno ne gre nikamor četudi tu in tam dobi kako okej vlogo, še vedno je zvezda, saj vendarle ni zašel s poti kot kak Brad Renfro, za vedno pa ga bom spoštoval zavoljo poštenega odnosa do Michaela Jacksona, s katerim sta bila velika prijatelja in mu je ob strani stal tudi v času druge pedofilske afere.

 

Recenzije: The Machinist, Shelter

27.08.2010 ob 00:47

THE MACHINIST

Če hočeš Machinista, vse kar lahko dobiš pa je Memento, počakaj, saj te čaka veliko boljši, bolj dovršen, bolj prepričljiv in atmosfersko tako zelo briljanten film, da mu zlepa ne boš našel konkurence. Jp, Christian Bale, ki mu tako kot pri Rescue Dawn dolgujem opravičilo, da sem ga proglašal za statičnega in lesenega igralca brez pravega razpona, je za vlogo tovarniškega delavca Trevorja Reznika, ki ga muči huda insomnia, katera mu premeša fikcijo in realnost, shujšal za rekordnih trideset kilogramov. Že to je za oskarja, kaj šele vsi nepozabni prizori, kjer je odlična tudi prostitutka Jennifer Jason Leigh, v naročju katere Reznik najde oporo v svojem zblojenem vsakdanu. To ni Inception, saj Reznik ne sanja, to je realnost, ki jo zdelajo prividi. Ki jo zdelata kronična insomnia in utrujenost, kjer ubogi možakar ne zmore očesa zatisniti niti za minutko že celo leto. Močan film, ravno prav intriganten in dinamičen, da gledalca drži v napetosti od začetka do konca, ravno prav zanimiv in udaren, da ne pusti niti mežika z očesom. Enkratna študija človeka, ki izgublja razum, spretna režija Brada Andersona, ki zaenkrat še ni vnovčil genialnosti, in igralska kreacija Christiana Balea, ki mi je vzela dih in mi ga še zdaj ni dala nazaj. Zares dober in prepričljiv celovečerec, mešanica drame, srhljivke in trilerja, očitno preveč zahteven in premojstrski, da bi dobil redno distribucijo in posegel po več kot zasluženih nagradah.

Ocena: presežek

SHELTER

Na plakatu za Shelter piše, da je delo prodecenta, ki nam je dal The Ring in delo scenarista, ki je spisal Identity. Dejansko gre res za mešanico teh dveh filmov, za ne tako slabo grozljivko, ki spomni na vse tiste filme, kjer se demon prenaša iz človeka v človeka, recimo na Fallen, pa tudi na kak The Hidden, kjer je šlo pač za prenašanje zlobnih nezemljanov. Znana in klišejska tema, ki jo film pač zakamuflira v tematiko dvojne osebnosti, v hudo shizofrenijo mladeniča Jonathana Rhysa Meyersa, ki ga skuša pozdraviti psihiatrinja Julianne Moore. Dejansko gre za kliše v klišeju, saj je tudi filmov, kjer ima glavni junak razcepljeno osebnost malo morje. Sprva zanimiv in atmosfersko dobro zastavljen film, ki pa ga potem polomi s pretiranimi mambo džambo dodatki, ki delujejo prisiljeno in privlečeno za lase. Vse do konca, ko se zgodba spet postavi na svoje mesto, gledalca celo nekoliko prestraši in nekako uspe zvoziti vse klišeje ter minuse, ki jih naniza skozi celotno minutažo.

Ocena: nič posebnega

Oliver Dragojević: Samo da je tu

26.08.2010 ob 23:54

Pa ga imam, novi album Oliverja Dragojevića, ki se je po petih letih končno zaprl v studio in posnel dvanajst novih pesmi. Jp, od njegovega zadnjega albuma je minilo celih pet let, toda vredno je bilo čakati. Album je odličen, dovolj moderen, da ujame trende, dovolj tipičen, da ne razočara zvestih oboževalcev. Oliver mi je legenda tudi zaradi tega, ker ne počiva na stari slavi in se za nove albume vsaj v novem tisočletju res potrudi in ustvari kvaliteten material, ki se lahko kot za šalo primerja z vsemi mlajšimi pevci hrvaške estrade. Še več, večino mlajših pevcev kot za šalo preseže, tako v besedilih, glasbeni podlagi in seveda v interpretaciji, kjer je največji mojster. In pozor, dve pesmi je napisal Petar Grašo, prav Davno izgubljena rič, s katero se album konča, pa je vsaj zame nekaj najboljšega kar sem slišal zadnje čase v tej sceni. Prevzela me, tako glasbeno kot z besedilom, ki pove ogromno in je pisana na kožo marsikomu. Dejansko niti ena pesem ni slaba, vse so ali dobre ali zelo dobre, posebej pa bi, takole iz glave, izpostavil še Ne postojim in Vjerujem u anđele. Na tako dobrem albumu je težko izpostaviti najboljše psemi, preprosto ne gre, saj so vse po vrsti pisane na mojo kožo, ali še bolje, na moje srce in glasbeni okus, kadar sem zasanjan in melanholično razpoložen. Pa nekako se najdem v vseh besedilih, kar je preprosto neverjetno. Oliver je res car, eden boljših pevcev vseh časov, ki je tokrat skoraj vse pesmi tako ali drugače napisal sam. Še enkrat moram pohvaliti tudi Petra Graša, ki je brez dvoma ustvaril presežek, tudi v pesmi Vrime brez vrimena, zato mi je po eni strani male žal, da je tako dobre komade napisal za Oliverja in ne za svoj album, ki mu bodo, tega se bojim, manjkale prav take pesmi.

Oliverjev prejšni album Vridilo je me ni tako močno prevzel, saj je bil premalo tipičen in nekoliko preveč moderen, kar pomeni, da je novi Samo da je tu vsaj zame korak v pravo smer in izdelek, ki ga zadnje tri dni vrtim na polno. Jp, tole je še bolje kot Trag u beskraju in Dve tri riči, ne bom pa rekel, da je presegel tudi svoje najbolj znane in najboljše pesmi kot so recimo Cesarica, Galeb in ja, Dobro jutro tugo, Magdalena, Brod u boci, Vjeruj u ljubav, Dva pu san umra, U ljubav vjere nemam, Oprosti mi pape, Kad mi dođeš ti in recimo Tko sam ja da ti sudim. Seveda z izjemo prej omenjene Davno izgubljena rič, ki jo brez slabe vesti proglašam za eno izmed najboljših pesmi daleč na okoli in se še enkrat klanjam tudi Petru Grašu.

Drži, tole je album, ki je kot za šalo odnesel tudi novega Gibonnija.

Ali kot je v Slobodni Dalmaciji zapisal Zlatko Gall: “Očito je riječ o albumu koji će sjajno leći uz sve vremešne – pa i one najstarije – Oliverove zgoditke ali i zadovoljiti publiku koja se navukla nakon Vridilo je.”

Eva Mendes: Pimps Don’t Cry

26.08.2010 ob 01:47

Najprej sem pomislil, da sem se zmotil, potem pa sem poštekal, da gre zares. Jp, igralka Eva Mendes se je podala na pevsko pot. Komad  ima strupeno kul glasbeno podlago, tudi refren mi je dobra finta, Cee Lo Green seveda doda svoje, toda Eva nima ravno posluha, še posebej, ko mora zapeti del besedila. Ko govori, še gre, ko odpoje, pa fuša. Nisem prepričan, da vem v čem je finta, če se zajebava, je okej, če gre pač za pormocijo filma The Other Guys, tudi, če misli resno, pa ga nekoliko serje.

YouTube slika preogleda

Glasbena nostalgija: Pop Design

26.08.2010 ob 01:31

Zdajle sem na tvju ujel pesem Ko si na tleh, tisto, za katero so spot posneli v Ameriki. Joj, kaka prestižna novica je bila to takrat. Kao, da so največji carji, kao, da bodo uspeli v Ameriki, kao, da so tako dobri, da si zaslužijo več od Slovenije. Danes vse to zgleda prekleto poceni, prekleto pod nivojem, prekleto patetično in seveda čudno, da smo nekoč tako zelo padali na take kvazi prestižne novičke. Okej, komad je še vedno povsem kul znotraj žanra, Vilija, Toneta in Matjaža pa je nostalgično videti v mladih letih, toda vse skupaj res ni nek presežek, vsaj z današnjega vidika ne, pa še Amerike ni vreden, je le še ena slovenska popevka, ki je pač postala hit. Vseeno pa je treba sneti klobuk skupini Pop Design, saj so bili res zvezde, že za časa Mirana Rudana, kaj šele potem, ko je bil glavni Resnik. Dejansko dobra skupina, ki je nanizala kar precej zimzelenih uspešnic.

YouTube slika preogleda

Sean Connery jih praznuje osemdeset

26.08.2010 ob 00:48

Leta 1930 rojeni Sean Connery, James Bond in še marsikaj drugega, je danes praznoval svoj osemdeseti rojstni dan. Jp, legendarni Škot in možakar, ki bo ženskam všeč do stotega leta, je star že celih osem desetletij, na mojo veliko žalost pa se je upokojil že leta 2003, ko je posel zelo slabi in neumni The League of Extraordinary Gentleman, ki nikakor ni bil vreden njegovega slovesa. Zadnjega filma tako velike in petdeset let popularne ikone sedme umetnosti, ki ji boste s težavo našli konkurenco. Ne bom rekel, da je bil najboljši igralec vseh časov, toda ko je dobil možnost, je vendarle pokazal, da premore igralski razpon vreden občudovanja. Prav zato je bil dejansko ves čas nesrečen, da je igral Bonda, saj mu lik ni puščal kaj dosti igralskega izziva. Prav zato je vedno znova igral tudi v zase zelo netipičnih filmih in prav tam najbolj navdušil kritike in poznavalce. Meni je bil, tako iz glave, odličen v mojstrovini The Untouchables, pa v filmih The Rock, The Hunt for the Red October, Indiana Jones and the Last Crusade, The Name of the Rose, Outland, Robin and Marian, The Man Who Would Be King, Woman of Straw, Marnie, Shalako in recimo The Hill. Dejansko ni nikoli igral slabo, no ja, razen v The Avengers , Entrapment in v prej omenjenem Extraordinary Gentlemen, njegova neverjetna karizma pa je rešila še tako povprečne filme in vloge, v katerih bi se mnogi drugi igralci znašli veliko slabše. Velika persona filmske umetnosti, za katero sem upal, da se bo vrnila vsaj za četrtega Indiano Jonesa. Kaj hočem, očitno mu pokoj ugaja bolj od vsega.

Prezgodnja smrt žene Martina Shorta

25.08.2010 ob 03:19

Takšne novice me vedno znova močno pretresejo in razžalostijo. Tokrat gre za prezgodnjo smrt Nancy Dolman, žene nekoč popularnega komika Martina Shorta, ki smo ga tako zelo radi gledali v filmih Three Amigos, Innerspace in Three Fugitives. Poročena sta bila trideset let, Nancy pa je pri 58-ih izgubila bitko z rakom.

In pozor, spoznala sta se v odrskem mjuziklu Godspell, kjer je igrala tudi Gilda Radner, sicer žena komika Genea Wilderja, ki je leta 1989 prav tako izgubila bitko z rakom. Wilder se je po njeni prezgodnji smrti bolj kot ne umaknil iz filmskega sveta, saj mu ni bilo več do zbijanja šal, verjetno pa kaj podobnega čaka tudi danes malce pozabljenega Martina Shorta, ki je že pred leti zelo mlad izgubil brata in starše.

Nancy, sicer prav tako igralka, ki pa širši javnosti ni bila preveč znana, saj se je zadrževala predvsem na televiziji in še to do sredine osemdesetih, je svojemu možu pustila tri otroke in cel kup lepih spominov.  Ali kot bi povedal Martin: “I never looked at it as if it was a tragedy, that I didn’t have them my whole life. You learn some sense of priorities. Our whole family took the attitude that if you have wonderful moments, don’t second-guess them, just enjoy them.”