IZTOK faking GARTNER

« | | »

Kulti in klasike: The Extraordinary Seaman, Warum Lauft Herr R. Amok, Lovesick, L’ Uccello Dalle Piume di Cristallo, Profondo Rosso, Tribute, The Bravados, Southern Comfort, Brief Encounter

29.07.2010

THE EXTRAORDINARY SEAMAN (zda 1969, pustolovska komedija, režija: John Frankenheimer, igrajo: David Niven, Alan Alda, Mickey Rooney, Faye Dunaway, Jack Carter, Juano Hernandez)

Skupina brodolomcev nima pojma, da je kapitan nasedle ladje iz druge svetovne vojne v resnici čisto pravi duh.

Da se je John Frankenheimer, režiser mojstrovin Birdman of Alcatraz in The Manchurian Candidate, lotil filma kot je The Extraordinary Seaman, povsem navadne in premalo zabavne pustolovske komedije, je sila čudna reč. Tako čudna, da ji ne pomagajo niti zveneča igralska imena, ki v bistvu sploh ne vedo kaj naj počnejo s slabim scenarijem. David Niven, ki je leta 1974 igral celo vampirja, je pač duh, nor na čase Hitlerja in Stalina, Alan Alda, Mickey Rooney in Jack Carter so brodolomci, ki zmedeno vandrajo okoli, Faye Dunaway pa je le za okras. Tako kot film, ki je leta 1969 komaj dobil distributerja za velika platna.

Ocena: 2/10

WARUM LAUFT HERR R. AMOK? (nemčija 1970, drama, režija: Rainer Werner Fassbinder, igrajo: Kurt Raab, Lilith Ungerer, Lilo Pempeit, Franz Maron)

Zakaj se je zmešalo gospodu Raabu?

Kurt Raab je gospod R, vzorni, pridni, mirni in lucidni možakar, ki ljubi svojo službo, svoje prijatelje, svojega šefa in svojo ženo (Lilith Ungerer). Tip je nobody. Vedno neopazen, zadaj in tiho. Vse dokler se mu ne zasuče. Do konca in naprej. Za 180 stopinj. In ko se mu zasuče, pograbi namizno lučko ter tolče. Divje, jezno in perverzno. Do smrti. Do krvi in mesa. Pač o film o moškem, ki je bil predolgo tiho. In film kultnega režiserja, ki je bil prepričan, da se prikazana zgodba lahko zgodi vsakemu izmed nas. To seveda ni dobro, to je preveč realistično gledanje zgodbe, ki se seveda v resnici na tako brutalen način zgodi le redko. Zanimiva je trivia, da filma sploh naj ne bi režiral Fassbinder, ta veliki upornik in posebnež, ampak Michael Fengler, saj je šlo za čisto improvizacijo, ki po besedah Hanne Schygulle, edine znane igralke tega sila hladnega filma, ni bila značilna za Fassbinderja. Vsekakor neobičajna filmska izkušnja, ki pa me je pustila brez pravega navdušenja.

Ocena: 4/10

LOVESICK (zda 1983, komedija, režija: Marshall Brickman, igrajo: Dudley Moore, Elizabeth McGovern, Christine Baranski, Alec Guinness, Gene Saks, John Huston, Ron Silver, David Strathairn)

Film, ki bi nujno rabil Woodyja Allena.

Dolgočasna, samo prvih deset minut gledljiva, prepočasna in skoraj nič zabavna komedija o psihiatru (Dudley Moore), ki se zaljubi v svojo pacientko (Elizabeth McGovern) in fantazira o pogovorih s Sigmundom Freudom (Alec Guinness). Potrata dobre ekipe in komedija, ki so jo pozabili že leta 1983.

Ocena: 2/10

L’ UCCELLO DALLE  PIUME DI CRISTALLO (italija 1970, srhljivka, režija: Dario Argento, igrajo: Tony Musante, Suzy Kendall, Enrico Mario Salerno, Eva Renzi, Umberto Raho)

Impresiven debi režiserja, ki je leto dni prej napisal zgodbo za klasiko Bilo je nekoč na divjem zahodu in se potem spremenil v očeta moderne italijanske grozljivke.

Fina atmosferska srhljivka, ki ji DePalmin Blow Out dolguje skoraj vse. Eden izmed najbolj udarnih debijev v filmski zgodovini in začetek kariere režiserja, ki je leta 1977 dokončno zaslovel s filmom Suspiria, ki pa me vedno znova pušča hladnega. Zgodba o moškem (Tony Musante), ki vidi umor, potem zasleduje serijskega morilca in spravi v hudo nevarnost še svojo punco (Suzy Kendall). Močni prizori in nepozabna atmosfera, ki učinkuje še danes.

Ocena: 8/10

PROFONDO ROSSO (italija 1975, srhljivka, režija: Dario Argento, igrajo: David Hemmings, Daria Nicolodi, Gabriele Lavia)

Še ena tipična Argentova srhljivka, kjer naključni očividec išče psihopatskega serijskega morilca.

Če je bil drugi Argentov film Il Gato a nove code le bleda kopija njegovega presenetljivo dobrega debija L’ Uccello dalle piume di cristallo, je njegov sedmi film korak naprej. Korak, poln hudo direktnih in brutalnih umorov, ki so si zagotovili klasično obravnavo v žanru grozljivke. Zgodba je resda še vedno reciklaža debija, se pravi iskanje psihopatskega serijskega morilca, ki ga lovi naključni očividec njegovega prvega umora, toda prizori so močnejši, bolj fizični in manj psihološki ter atmosferski. In jasno, le kdo lahko ostane miren med zverinskim ubojem ženske, ki ji morilec obraz scvre v kadi polni vroče vode. In le kdo lahko povsem neprizadeto spremlja sekvenco, ko morilec moškega zabija ob rob omare in mu lomi zobe. Nihče, niti Dario Argento, ki je bil po dveletni pavzi, ko je posnel komedijo Le Cinque Giornate, spet na pravi poti. Poti, ki ga je privedla do leta 1977, do njegovega naslednjega filma, da klasične Suspirie, o kateri še danes prav vsi govorijo naglas.

Ocena: 7/10

TRIBUTE (kanada 1980, komična drama, režija: Bob Clark, igrajo: Jack Lemmon, Robby Benson, Lee Remick, Kim Cattrall, Colleen Dewhurst, John Marley, Gale Garnett)

Dileme je konec, Jack Lemmon je bil eden najboljših igralcev vseh časov.

Jack Lemmon je bil faca. Velika faca, ki ga ne bomo pozabili. Pa ne zato, ker je posnel celo kopico nepozabnih filmov od Some Like it Hot do Grumpy Old Men, ampak zato, ker je bil odličen komik, ki je znal biti tudi izvrsten dramski igralec, če so mu dali možnost. Jack Lemmon je bil torej Jim Carrey pred Jimom Carryjem, če smo malo pavšalni, smisel za komedijo in dramo pa je najbolj izvrstno združil ravno v filmu Tribute, kjer je igral tako dobro, da bi mu morali dati dva oskarja. Enega za komedijo, enega za dramo. Lemmon je očeta, sicer večnega šaljivca, ki umira za rakom in se hoče po nekaj letih ponovno spoprijateljiti s sinom (Robby Benson), odigral tako briljantno, da sploh ne bi rabil filma, ampak le prazen prostor in kamero, ki bi pač snemala vse tisto, kar bi počel. Cela kopica prizorov, ki bi si zaslužili večnost, obrazna mimika, ki bi si zaslužila oskarja za make up in energija, ki je ne premore niti hektoliter redbula. Z eno besedo, Jack Lemmon v svoji najboljši izdaji. Rodil se je leta 1925, umrl leta 2001, vmes pa počel reči, ki jih ni tako edinstveno počel nihče drug. Niti njegov kolega Walter Matthau, niti vsi ostali največji igralci generacije. Zares krasen film, tenkočutna mešanica drame in komedije, ki ji boste težko našli dostojno konkurenco.

Ocena: 9/10

THE BRAVADOS (zda 1958, vestern, režija: Henry King, igrajo: Gregory Peck, Joan Collins, Stephen Boyd, Lee Van Cleef, Joe De Rita, Henry Silva)

Gregory Peck kot Clint Eastwood.

Gregory Peck prijezdi v mesto. Njegov obraz je resen, trd in neizprosen. Nihče ga ne pozna. Če bi nosil sombrero, pončo in puško, bi ga zamenjali za Clinta Eastwooda. Ko ga šerif vpraša, zakaj je prišel, mu odvrne, da je prišel gledat obešenje štirih zlikovcev, ki dan pred smrtjo čepijo v mestni ječi. Sumljivo, nenavadno in čudno. Meščani gledajo, ga opazujejo in ne vedo kaj se bo zgodilo. Ko zlikovci pobegnejo, pa jih vrže na rit, saj se gospod Peck nemudoma zapodi za njimi. Nihče ne ve kaj ga žene. Nihče nima pojma o njegovi preteklosti. Pozna ga le lokalna lepotica Joan Collins, ki ji zaupa, da mu je umrla žena. Samo to in nič več, samo to se  mu zdi dovolj, celo preveč. Vestern, ki mu ne glede na frajersko atmosfero vendarle manjka Clint Eastwood. In vestern, ki žal ni zdržal do današnjega časa.

Ocena: 6/10

SOUTHERN COMFORT (zda 1981, pustolovski triler, režija: Walter Hill, igrajo: Keith Carradine, Powers Boothe, Fred Ward, Peter Coyote, Brion James, Franklyn Seales, T. K. Carter, Lewis Smith, Les Lannom)

Deliverance v gozdu, kjer se rutinska vojaška vaja spremeni v nočno moro osmih teritorjalcev, ki jih napadejo divji francoski lovci.

Osem članov teritorijalne obrambe začne preprosto vojaško gozdno vajo in naredi eno usodno napako. Tamkajšnjim domačinom, sicer očitno fanom hribovcev iz filma Deliverance, ukrade čolne in nanje za šalo strelja s praznimi naboji. To je dovolj za situacijo, iz katere jih ne bi rešil niti John Rambo, kaj šele Ice T, ki se je v podobnih razmerah znašel v filmu Surviving the Game. Hudiča, to je dovolj celo za situacijo, iz katere jih ne bi rešil niti Arnold Schwarzenegger, ki je s kameradi v gozdu nekoč bežal pred divjim Predatorjem. In ker naši pobje niso akcijski junaki, marveč skupina mestnih možakarjev, podobni onim mestnim možakarjem iz filma Deliverance, je jasno, da jih bodo divji lovci pohrustali za malico. Če k temu dodamo še dejstvo, da jih začnejo loviti za zabavo, kar nas spomni na znameniti roman Richarda Connella, kjer so bogataši just for fun namesto divjadi na samotnem otoku grofa Zaroffa lovili ljudi, in dejstvo, da se enemu od strahu zmeša, drugi pa se obnašajo kot mravlje med požigom mravljišča, je še bolj jasno, da se domov ne bo vrnil praktično nihče. Režiser Walter Hill, ki je leto kasneje zadel v polno s filmom 48 ur, vse potrebne niti resda drži v rokah in spretno vodi razgibano ter napeto dogajanje, toda kaj, ko mu večkrat zmanjka kvalitete, ki jo nadomesti s kvantiteto, kar nikakor ni dobro. Kultna roba, ki so jo pri nas prevedli v Južnjaško uteho, je vsekakor film vreden ogleda, res pa je, da ni tako strašno dober kot pravijo tisti, ki so ga videli že na začetku osemdesetih.

Ocena: 7/10

BRIEF ENCOUNTER (zda 1974, drama, režija: Alan Bridges, igrajo: Richard Burton, Sophia Loren)

Bled rimejk ravno tako bledega originala iz leta 1945, kjer sta bila zaljubljena Trevor Howard in Celia Johnson.

Filmi, kjer zaljubljenca ne seksata niti na koncu filma, so vedno slabi, patetični in dolgočasni. Prav zato se zdi, da je tale televizijska verzija znane klasike čista parodija. Žensko namreč igra Sophia Loren, ki se seksu ne bi ravno odpovedala, tukaj pa ga strada več kot mesec dni, pa četudi ima moža in ljubimca. Pa četudi ljubimca igra Richard Burton, ki je bil znan po tem, da je Elizabeth Taylor osvojil že pred pričetkom snemanja Cleopatre. Pač rimejk, ki se slepo drži originala in seka v temo. Prosim vas, leto 1974 nikakor ni leto 1945, leto originala, kjer se igralci niso smeli niti poljubljati. Sophia in Richard bi morala seksati. Vsaj enkrat. Pa četudi za pet sekund. Samo tako bi bila namreč srečna do konca svojih dni.

Ocena: 2/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 29.07.2010 ob 22:17 pod kulti, klasike & filmski svet. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

5 odgovorov na “Kulti in klasike: The Extraordinary Seaman, Warum Lauft Herr R. Amok, Lovesick, L’ Uccello Dalle Piume di Cristallo, Profondo Rosso, Tribute, The Bravados, Southern Comfort, Brief Encounter”
  1. a.r. - 2.08.2010 ob 15:13

    vido sem da si vključu tudi ta film: odrešitev- super film, južnjaška uteha tudi super film. sn se pa spomnil (ko sem videl debato na podobne filme) en film z se mi zdi da je igrala kim basinger in pa charlton heston (?) ko je kim pri enem bradatem tipu samotaru v šumi, ki pa ma nekega brata dvojčka- čudaka- mislim pa da iščejo zlato. se spomniš tega filma- tudi super film?

  2. IZTOK GARTNER - 3.08.2010 ob 19:11
    IZTOK GARTNER

    Na nek način sta si podobna, res pa je, da je meni Odrešitev dosti boljši.
    Film Kim in Hestona pa je Mother Lode iz leta 1982, malo sem ga pozabil, a če se ne motim, mi ni bil preveč všeč.

  3. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Kulti in klasike: A Christmas Story - 25.12.2010 ob 21:03

    [...] je posnel dva dela erotične komedije Porky’s, je pred tem posnel izvrstno družinsko dramo Tribute, sredi sedemdesetih pa božično grozljivko Black Christmas. A Christmas Story je namreč daleč od [...]

  4. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Kulti in klasike: The Warriors - 20.08.2011 ob 15:31

    [...] in fenomenalno sestavljena pravljica za moške, odprla vrata do filmov The Long Riders, 48 Hours in Southern Comfort, s katerimi je za vedno zaznamoval začetek osemdesetih in se spremenil v kultnega in frajerskega [...]

  5. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Predator, Predator 2, AVP: Alien vs. Predator, AVPR: Aliens vs Predator – Requiem - 22.08.2011 ob 15:39

    [...] iz vesolja. Reinkarnacijo zloglasnega grofa Zaroffa, katero je med drugim obračal tudi Hillov Southern Comfort. Drži, pošast na Zemljo pride le za zabavo, le zaradi divjega lova na ljudi, ki ji predstavljajo [...]

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !