Recenzije: Fido, Ondine, Mother’s Little Helpers

18.07.2010 ob 13:56

FIDO

Nekoliko otročja, a vendar zelo izvirna, zabavna in domiselno izpeljana črna komedija, ali še bolje, zombijevska satira na moderno družbo, ki jo kronajo tudi zelo prepričljive igralske kreacije Billyja Connolyja kot zombija Fida, Carrie Anne Moss kot nepotešene Helen, Dylana Bakerja kot njenega rasističnega moža Billa (jp, če ne maraš  zombijev, si rasist) in Tima Blakea Nelsona kot soseda Theopolisa. In pozor, zombiji so tokrat del družbe, dejansko služabniki človeka, kot nekoč črnci, sicer opremljeni s posebno ovratnico, ki jim pobere ljudožerska nagnjenja. In tak je tudi prej omenjeni Fido, ki pride v familijo Robinson, se spoprijatelji z dečkom Timmyjem (Kesun Loder) in prebudi pozabljeno strast v njegovi mamici Helen, ki v njem vidi nekaj več kot le zombija (“Škoda, da te nisem poznala, ko še nisi bil mrtev”). Skuliran filmček za dostojno zabavo, ki preseže mnoge bolj znane črne komedije.

Ocena: vredno ogleda

ONDINE

Ondine je resda očarljiva, romantična in lepa pripoved o nenavadni ljubezni, no ja, pravljica o ribiču (Colin Farrell), ki je prepričan, da je punca (Alicja bachleda), ki jo je ujel v mrežo, morska sirena, toda kaj, ko prevečkrat deluje dolgočasno, premalo atraktivno, razvlečeno in tako, da gledalec na trenutke izgubi zanimanje in mu je malo mar kako se bo zgodba razpletla. Nepotrebni so tudi robustni zapleti s tipom skrivnostne mladenke, zelo dobre pa so sekvence s Farrellovo invalidno hčerkico, ki stke posebno prijateljstvo z “morsko sireno”. Režiser Neil Jordan je sicer že večkrat dokazal, da je mojster svojega poklica, po drugi strani pa je ravno tako kar nekajkrat usekal v temo in me pustil hladnega. Tokrat je ostal nekje vmes, med slabim in dobrim filmom, med pravljico in realnostjo, ki se dejansko zmešata nekoliko neprepričljivo in premalo zanimivo.

Ocena: nič posebnega

MOTHER’S LITTLE HELPERS

Kljub trudu in naprezanju dejansko klišejska najstniška komedija o skupini dijakov, ki se začnejo prodajati starejšim mamicam, pač “milficam”, ki potrebujejo mlado meso. Vloga ravnatelja Johna Belushija je privlečena za lase, še posebej na koncu, ko glavnemu junaku (zoprni Kyle Gallner iz nove More v ulici Brestov) oprosti čisto vse pizdarije, ki mu jih je naredil, Denise Richards, sicer ena izmed mamic, ki si privoščijo mladoletne ljubimce, pa prav tako deluje prisiljeno in premalo sproščeno. Lesen film, poln klišejev in štosev na prvo žogo, ki poleg tega po nepotrebnem teži s kvazi kvaliteto in se zaman trudi biti nekaj več kot le povprečna najstniška pizdarija. In pozor, film je uradno še vedno v postprodukciji, zato mi res ni jasno, da so ga uspeli zripati na internet.

Ocena: izguba časa

 

1 komentar na “Recenzije: Fido, Ondine, Mother’s Little Helpers”

  1. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » LIFFe 2010: Kynodontas, Ondine pravi:

    [...] drugi pa premalo prepričljiva ribiška romanca ONDINE proslavljenega režiserja Neila Jordana [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !