Shakespeare na filmu

13.07.2010 ob 21:44

Ustvarjen za filmska platna

Dela Williama Shakespearea so bila kot ustvarjena za film. Če ne bi vedel, da je gospod živel davno pred izumom filma, bi pomislil, da je v resnici pisal filmske scenarije. Prav veliko platno je njegovim mojstrovinam vdahnilo novo življenje in jih iz odrskih desk zelo uspešno prineslo v številne domove širom našega planeta. Prav s pomočjo filma je William Shakespeare doživel drugo pomlad, saj so ga odkrili in spoznali tudi tisti, ki niso še nikoli bili v gledališču in ki bi se jim njegove drame in tragedije v pisani obliki morda zdele dolgočasne in premalo razumljive. Tudi zavoljo stare angleščine in besedila, ki je bilo vedno napisano v verzih. Povedano drugače, film je iz Shakespearea naredil biznis in ga približal tudi povprečnemu človeku, ki mu v pisani besedi ne bi bil dorasel.

Laurence Olivier in Orson Welles

In prvi, ki je Williama Shakespearea približal tako imenovanemu navadnemu človeku, je bil seveda angleški igralec in režiser Laurence Olivier, čislani zvezdnik in šolani dramski igralec, ki se je svojih vrhunskih igralskih kreacij naučil prav s pomočjo Shakespearjevih likov, katere je dolga leta igral na odrskih deskah. In tako je že leta 1944 režiral in odigral glavno vlogo v filmu Henry V, ekranizaciji drame, ki naj bi jo Shakespeare napisal že leta 1599. Še bolje se je seveda odrezal pet let kasneje, ko je režiral in odigral Hamleta, ki mu je prinesel celo oskarja za najboljšo glavno moško vlogo. Prav Olivier je iz Shakespearja, ali še bolje, iz njegovih likov, naredil pop zvezdo, in kljub temu ohranil dostojanstvo in vso potrebno umetniško dovršenost. Leta 1955 je vajo ponovil še s filmom Richard III, leta 1965 pa z Othellom, ki pa ga je že leta 1952 skorajda bolje posnel in odigral Orson Welles. In prav Orson Welles je bil v bistvu drugi veliki igralec in režiser, ki se je na veliko ukvarjal z Williamom Shakespearjem in je Laurenceu Olivierju v bistvu skakal v zelje. Tudi zato, ker je že leta 1948 režiral in odigral Machbetha, še eno zelo prelomno Shakespearjevo delo.

Othello in rasno vprašanje

Oba velika igralca in režiserja sta, kot sem že povedal, odigrala Othella, eno izmed najbolj popularnih dram Williama Shakespearea, ki naj bi nastala leta 1603, Shakespeare pa naj bi jo povzel iz kratke zgodbice italijanskega poeta Giovannia Battiste Giraldia, znanega pod vzdevkom Cinthio. Prav iz različnih ekranizacij Othella pa se da odlično razbrati tudi spremembe v naši družbi. Razvoj različnega gledanja na rasno vprašanje. Na rasni podton in v bistvu celo na rasistične podtone, saj je Othella, ki je seveda temnopolt, vedno igral belec. Torej igralec, ki se je pač pobarval na črno. Že leta 1922 je bil to v nemi ekranizaciji recimo legendarni Emil Jannings. Leta 1955 nič manj legendarni ruski zvezdnik Sergei Bondarchuk, potem prej omenjena Orson Welles in Laurence Olivier ter še cela vrsta takšnih in drugačnih igralcev, ki so bili vsi po vrsti beli in so torej »lagali«. To je bil pač čas, ko temnopolti igralci še niso smeli igrati tako pomembnih vlog. In čas, ko še ni bilo Sidneyja Poitierja, ki je v šestdesetih kot prvi temnopolti igralec dobil celo oskarja za glavno moško vlogo. To je bil pač čas »filmskega rasizma«, kjer je tudi v prvem zvočnem filmu The Jazz Singer iz leta 1927 črnca igral beli Al Jolson. In svet je moral do pravega Othella čakati vse do sredine devetdesetih, ko ga je končno zaigral temnopolt igralec. Gospod Laurence Fishburne, ki mu je kot Iago, drugi veliki lik iz Othella, družbo delal Kenneth Branagh. Še en mojster za ekranizacijo Shakespearjevih del. Novi Laurence Olivier, ki je Shakespearjeve drame približal tudi mlajšemu občinstvu. Ne tako zelo kot modernejše ekranizacije, kakršna je bila recimo leta 1996 posneta Romeo + Julia Baza Luhrmana, kjer sta igrala Leonardo DiCapiro in Claire Danes in kjer se je zgodba dogajala v modernem času pištol in mafije, pa vendar tako, da je trznila tudi mlada generacija. Prav zato je vloga Kennetha Branagha, tega modernega interpreta Shakesperjevih dram, v »črnem« Othellu tako zelo dobrodošla. Če smo natančni, ne smemo pozabiti tudi na leto 1980, ko je Othella  v manj znanem tv filmu igral že Yaphet Kotto, ki je bil prav tako temnopolt. Toda Laurence Fishburne ga je odigral tako kot je treba in se brez dvoma zapisal v zgodovino. Prav ta sprememba več kot nazorno odraža tudi spremembe naše družbe, ki je postala veliko bolj odprta in se je vsaj na filmu znebila rasnih predsodkov. Točno to pa so začutili tudi ustvarjalci leta 2001 posnetega filma O, zelo moderne obdelave, ali še bolje, parafraze zgodbe Othella, kjer je bil spet glavni temnopolt igralec. Se pravi mladi zvezdnik Mekhi Phifer.

Romeo in Julija ter seksualna revolucija

Nekaj podobnega bi lahko rekli tudi za tragedijo Romeo & Juliet, še eno veliko in zelo popularno Shakespearjevo delo, ki so ga recimo leta 1936 posneli z Lesliem Howardom v glavni vlogi. Čeprav je imel Howard takrat celih 43 let, so mu Romea zaupali brez slabe vesti. Jasno, saj so bila trideseta čas, ko kaj takega ni bilo problematično, saj ni nihče pričakoval kaj bolj modernega, ali še bolje, nihče si ni drznil posneti kaj bolj modernega. Pač čas, ko je lahko 43 letni možakar igra zaljubljenega najstnika. Šestdeseta so prinesla bolj drzno ekranizacijo, kjer je Romea igral legendarni baletnik Rudolf Nureyev. Piko na i pa je dal še režiser Franco Zeffireli, ki je dekado končal s svojo za tiste čase dokaj drzno inačico, kjer sta bila Romeo in Julia končno spet mlada in strastna zaljubljenca. Res je, leto 1968 je bilo napoved sedemdesetih in to se je močno poznalo tudi na filmu. In pozor, Laurence Olivier je za ameriško tržišče sprejel vlogo naratorja in lepo pokazal, da je prestar za vlogo Romea. Če bi se vse skupaj odvilo v tridesetih in če bi bil takrat star toliko kot konec šestdesetih, bi mu seveda dali glavno vlogo. In če sta bila Romeo in Julija v Zeffirelijevem filmu mlada, strastna in atraktivna, sta bila v prej omenjeni Luhrmannovi verziji vse to še veliko bolj. To so bila pač devetdeseta, kjer bi gledalci sprejeli še marsikaj bolj drznega. In prav ta verzija je Shakespearja ponesla v srca mladine, ki je Leonarda DiCapria in Claire Danes vzela za svoja junaka. Kljub temu, da so bili dialogi iz Shakespearjevega časa. Prav ta inačica Romea in Julije je verjetno ključna povezava med moderno družbo na eni in nostalgično staro na drugi. Prav ta inačica genialno dokaže, da je Shakespeare nesmrten in da se zna prilagoditi vsem družbenim spremembam. Kljub temu, da so se konzervativni šejkspirjanci verjetno držali za glavo.

Moderne predelave z Woodyjem Allenom in Arnoldom Schwarzeneggerjem

In prav te moderne predelave so bile v zadnjih letih nekakšen trend. Filmarji so pač vzeli znano Shakespearjevo delo in ga priredili ter obrnili zelo po svoje, za današnjo mladino, za trend, za box office, če hočete.  Govorim o totalni predelavi, kjer se spremenijo tudi imena in kjer v bistvu ostane le osnovna zgodba, pa še to prepoznajo le največji eksperti za Shakespearea, ki na tak način seveda pride tudi do tistih, ki bi jim šel drugače na živce, ki bi se jim zdel dolgočasen in nezanimiv, zastarel, če povem preprosto. To seveda ni všeč zagrizenim fenom njegovih del, ki menijo, da je to uničevanje njegovih mojstrovin. Po drugi strani pa to nikakor ni slabo, saj se mladi na tak način vendarle spoznajo z njegovimi deli in jih po ogledu takšne grobe predelave morda celo preberejo v originalni obliki. Če ne drugega, pa za firbec, da se lahko pohvalijo pred frendi. Najdlje je pri teh modernih obdelavah brez dvoma odjadral film The Last Action Hero, kjer je Hamleta v eni izmed sekvenc odigral celo Arnold Schwarzenegger. Seveda tako, da se je vprašal: »To be or not to be,« odgovoril: »Not to be,« in začel streljati na zlikovce, ki so ga napadali. Pa vendar, ker je bila celotna sekvenca posneta v črnobeli tehniki, kar je bil ne glede na vse poklon Hamletu Laurencea Olivierja, stvar niti ni tako zelo kritična in je dejansko izpadla kot zelo zabavna parodija. In prav ta razlika med dvema tako zelo različnimi Hamletoma, kjer je Schwarzeneggerjev dobil celo plastično lutko, je lep odraz razlike med nekdanjo in moderno družbo. Med staro, zadržano in konzervativno družbo, kjer si kaj takega ne bi upali privoščiti niti v sanjah. In med moderno ter napredno družbo, kjer je celo Shakespeare postal zabava in šovbiznis. In ko smo že pri Hamletu, je prav da omenimo še en prelomen in malce nenavaden filmski trenutek, ki ga je v svoji komediji Everything You Always Wanted To Know About Sex pričaral režiser in igralec Woody Allen. In to že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, se pravi le nekaj let po prelomnem Olivierjevemu Hamletu. In Woody Allen v omenjenemu filmu igra dvorskega norčka, ki v roki drži palico, na katero je nataknjena glava. In prav ta glava mu služi za lobanjo, torej za norčevanje iz Hamleta in njegovih monologov, ki doseže vrhunec v prizoru, kjer se Allenov lik pogovarja z duhom svojega očeta. Sedemdeseta so bila pač čas za spremembe in za filme, ki so se upali norčevati tudi iz Hamleta. Za razlik od petdesetih, kjer je Hamlet kljub velikem platnu še vedno izgledal kot gledališko delo, kar pomeni, da je bil dosežek že to, da so ga sploh upali prenesti na velika platna.

Hamlet kot seks simbol

Hamlet je bil torej v petdesetih miren, zadržan in povsem shakespearjevski, kar je jasno, saj je bila taka tudi družba, v kateri je nastal. Vsaj v nekem splošnem smislu, če seveda odštejemo upornike tipa Marlon Brando. Petdeseta so bila čas, ko sveta še ni pretresel uboj predsednika Kennedyja in ko Martin Luther King še ni govoril o svojih sanjah. Pač čas, ko tudi Hamlet ni mogel biti drugačen. In ko zgodbe o dvojnih igrah ter hinavščini ni nihče vzel izven odrskih desk. Potem so prišla sedemdeseta, čas seksa, drog in rock ‘n’ rolla, kjer se je moral tudi Hamlet malce spremeniti, zato je bilo jasno, da ga lahko odigra le takrat zelo napredni Woody Allen. V devetdesetih ga je, kot smo že povedali, igral tudi Arnold Schwarzenegger, kar pomeni, da ga je lahko pravzaprav igral kdorkoli. Tudi Mel Gibson in Ethan Hawke, ki ga je igral v eni zmed tistih prej omenjenih zelo modernih ekranizacijah. Hamlet je postal seks simbol. Odraz družbe, kjer je najbolj važen izgled. Kjer imidž preseže srce in karakter. Prav zato je bila tako zelo dobrodošla verzija iz leta 1996, ko ga je režiral in odigral prej omenjeni Kenneth Branagh. In to v štiri urni inačici, ki je na platno prenesla čisto vse Shakespearjeve dialoge. Čar Branaghovih ekranizacij pa je bil tudi v tem, da je v glavne vloge postavil zelo znane hollywoodske zvezdnike, ki pa jim vendarle ni dovolil pretiravanja. Tako  je ujel moderni čas in ga enkratno premešal s konzervativnimi prijemi stare viktorijanske Anglije, ki v vlogah Shakespearjevih likov nikakor ne bi sprejela tako frajerskih igralcev. Ta prebrisana mešanica starega in novega pristopa, stare in nove družbe, se je več kot pokazala tudi v filmu Much Ado About Nothing, ki ga je Branagh posnel leta 1993. In pravzaprav tudi v Hamletu, kjer je med igralce pomešal stare in mlade zvezdnike. Tako so glavne vloge recimo igrali Judi Dench, Billy Crystal, Julie Christie in Kate Winslet. Štirje popolnoma različni igralski talenti, ki prihajajo iz štirih popolnoma različnih igralskih šol in časovnih obdobij. In ker je bil Branagh pravi mojster, njegov Hamlet s tem ni imel težav, kar pomeni, da je prav Branagh tisti »manjkajoči člen« med starim in novim Hollywoodom. Med staro in zadržano družbo in med novo ter divjo družbo. Torej nekaj podobnega kot legendarni The Godfather Francisa Forda Coppole, ki ni bil po besedah filmskega kritika Marcela Štefančiča nič drugega kot predelava Shakespearjevega King Learja. Torej zelo moderna, pa vendar nostalgična inačica znane zgodbe, ki se je v sedemdesetih pač zgodila mafijski družini. Sedemdeseta so bila torej res pogumna, William Shakespeare pa se je pravzaprav tako ali drugače pritihotapil v skoraj vsak film, ki so ga posneli.

 

12 komentarjev na “Shakespeare na filmu”

  1. Papir pravi:

    Romeo & Juliette od Buza Luhrmana sem gledala po mojem ene 50x. Zame najboljši film.

  2. Makao pravi:

    Kje sta Ran in Throne of Blood? Kurosawa je bil namreč mojster upodabljanja Shakespearovih mojstrovin na veliko platno.

  3. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Papir, tudi meni je strašno všeč.

    Makao, ostal sem v ZDA, je pa dobro, da si omenil, saj si zasluži. Ran je predelava Kralja Leara, Throne of Blood pa Macbetha. Je pa res, da je to bolj Kurosawa kot Shakespeare, kar so ugotovili tudi številni kritiki. Vsekakor svojstven pečat legendarnega filmarja. In pazi to, Kurosawa je dejal, da ga je motilo, da Shakespeare likom v Kralju Learu ni dal nobene preteklosti, da pa je on to z Ranom popravil in nadgradil. So pa to dejansko zelo ohlapne predelave, kjer je tudi Kurosawa sam rekel, da mu je Shakespeare služil le kot inspiracija. So pa nekateri dejali, da je Throne of Blood eden najboljših poskusov ekranizacije Shakespeareja vseh časov.

  4. Morant pravi:

    Za Ran bi se dalo reči, da je ohlapna predelava, Throne of Blood pa to vsekakor NI. Precej zvesto se drži predloge. Očitno filma nisi videl.

    Kaj takega kot “čas filmskega rasizma” ne obstaja. V prvi polovici prejšnjega stoletja (in še malo naprej) je v zahodni družbi še kar prevladovalo prepričanje, da so črnci neenakovredni belcem (npr. Larousseva enciklopedija je za črnsko lobanjo dejala, da je blizu živalski, znan nobelovec je zapisal, da se črncem smejimo zato, ker izgledajo kot umazani oz. neumiti belci itd.). Film je bil le eden številnih odrazov tega, v nobenem primeru pa izoliran fenomen.

    Obstajao trije tipi rasizma: prvi je prepričanje oz. doktrina – pogosto podkrepljen s poskusi znanstvenega dokazovanja -, da so druge rase manjvredne, drugi je načrtno politično diskriminiranje in preganjanje, tretji pa je obarvan čustveno; je odraz čistega sovraštva in niti ne poskuša racionalizirati. Včasih sta prva tipa lahko obstajala ločeno od tretjega, danes pa je to nemogoče. Zakaj? Ker se je včasih, kot sem že dejal, dejansko splošno verjelo, da so črnci neenakovredni subjekti, danes pa živimo v času politične korektnosti, ki narekuje, da smo si vsi enaki. Kar je seveda prav, a človeška kultura in umovanje predstavlja stalno evolucijo in zato je nekoliko naivno starim mišljenjem pripenjati negativne predznake.
    Po isti logiki lahko rečemo, da so bili zdravniki več sto let nazaj nesposobni in neumni, ker so verjeli, da puščanje krvi ozdravi bolnika.

  5. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Stari, ne vem kako ti dojemaš to besedno zvezo, toda več kot znano je, da so bili črnci v filmih zelo zapostavljeni. Da so dobivali le stranske vloge, večkrat služkinje recimo. V Rojstvu naroda, sicer veliki in prelomni mojstrovini, so jih prikazali kot nasilneže, rasiste in posiljevalce. Črnskemu igralcu se je bilo zelo težko prebiti nekoč, če je padel kak oskar, pa je bil nacionalni praznik. Obstajali so sicer lrnski filmarji, ki so snemali izključno s črno ekipo, toda to ni bil mainstream. Na to temo obstaja tudi odličen komad Burn Hollywood Burn skupine Public Enemy, ki odlično pojasni zgodovino črnih igralcev. Isto je veljalo za pevce, imeli so veliko težav se prebiti, tudi kasneje, celo v osemdesetih, ko je vrata odprl Michael jackson, ki je bil prvi mainstream pevec, ki so mu spote rolali po tvju. Pa Nat King Cole je premikal meje s svojo tv oddajo. Pa Sammy Davis seveda. Med igralci pa Sidney Poitier, če poenostavim. A to je bila kaplja v morje.

    Glede filma Throne of Blood, še vedno je ohlapna predelava v bistvu, saj se dogaja na Japonskem, res pa je, da se Shakespearja drži bolj od Rana. Moral pa bi ga še enkrat pogledati, saj mi je skorajda povsem ušel iz spomina in sem ga gledal kar nekaj let nazaj, pa še premlad sem bil, da bi ga poštekal.

  6. Jst pravi:

    Prezrte objave? ;)
    Zame osebno sta Shakespearja ”naredila” samo Zeffireli z Ukročeno trmoglavko in Romeom in Julijo ter Branagh s svojimi adaptacijami. Ok, Vzamem še Oliverja v Hamletu – no, on JE Hamlet. Pa pogojno Dvanajsto noč iz 1996.
    Ne maram pa teh ”modernih verzij” ala Hamlet pa Romeo + Julija. Ok, nekakšna postavitev v sodobnost, ampak …Shakespeare potrebuje kostume, tako kot Austen, Bronte, Dickens, etc.

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Meni je bil vrhunski Othello z Laurenceom Fishbourneom. Pa Romeo in Julia z DiCapriom tudi.
    Branaghove adaptacije so tudi meni odlične vse po vrsti, tudi Much Ado About Nothing.
    Ni panike, če ni kostumov, panika je, če je film, ki predeluje, slab.

  8. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Kulti in klasike: She Done Him Wrong, Detour, Moby Dick, The Cincinnati Kid, Never So Few, The Carey Treatment pravi:

    [...] vlogo igrati kar režiser Huston), kateri je prepričan, da se da na kitovem hrbtu recitirati Shakespearea in odnesti celo kožo. Film, ki še vedno povzroča bruhanje borcem za pravice kitov, film, kjer [...]

  9. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: Grown Ups pravi:

    [...] kritik. Povsem po nepotrebnem, če me vprašate za mnenje. Saj menda niste pričakovali jebenega Shakespeareja in Tolstoja, marveč sproščujočo komedijo za nedeljsko popoldne. Povsem okej filmček, kjer mi [...]

  10. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Lord of the Rings Trilogy pravi:

    [...] rajhu, Bogu, Kristusu, Mojzesu, srednjem veku, Rimljanih, industrijski revoluciji, Adamu in Evi, Romeu in Juliji, Hamletu, grških pripovedkah, Hollywoodu, naravi, vodi, kamnu, ognju, dinozavrih, židih in holokaustu. In [...]

  11. Recenzije: Thor, The Lincoln Lawyer « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] pisana na kožo. Jp, Thor, sicer še en Marvelov superjunak, izgleda tako, kot da bi ga spisal William Shakespeare, ki mu je Branagh pač dodal posebne efekte, da bi bil zanimiv tudi za mladino. Da ga Branagh tudi [...]

  12. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: The Expendables 2 pravi:

    [...] in štosev, je nad oblaki, je pri vrhunski akciji, ki ji boste stežka našli konkurenco. Jebat ga, The Expendables 2 pač ni Shakespeare in oskarjevski material, marveč poosebitev odličnega nobrainerja, čistokrvne [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !