Recenzije: The Karate Kid 2,3,4

12.07.2010 ob 00:06

THE KARATE KID 2

Karate Kid 2 se začne tam, kjer se je končal Karate Kid 1. Takoj po zmagoslavnem Danielovem (Ralph Macchio) dvoboju, kjer John Kreese (Martin Kove), učitelj nasprotne ekipe, še vedno teži svojim učencem in napade celo gospoda Miyagija (Pat Morita), ki ga na koncu lekcije kot veste zgrabi na nos. Super začetek, ki sem si ga zapomnil že kot najstnik, in malce zaspano nadaljevanje na Kitajskem, kjer mora Miyagi razčistiti stare zamere s svojim nekdanjim prijateljem Satom (Danny Kamekona), kateremu je speljal dekle. Jp, drugi del Karate Kida, ki ga je leta 1986 finančno premagal le Top Gun, kar pomeni, da je bil še uspešnejši od prvega, je dejansko zgodba o Miyagijevih težavah, kjer Daniel v bistvu le statira, se zaljubi v neko Kitajko (debitantka Tamlyn Tomita) in se šele na koncu stepe s Satovim zoprnim nečakom. Malce razočaranja za tiste, ki so pričakovali več fajtov, še vedno pa dovolj dobro, prepričljivo in očarljivo narejen filmček, dejansko drama o mladeniču, ki spoznava novo kulturo in se zaljubi v domačinko. Plus zimzelena Glory of Love Petra Cetere, odlična glasbena podlaga maestra Toma Contija in nepozabna sekvencav lokalu, kjer Daniel polomi šest kock ledu.

Ocena: vredno ogleda

THE KARATE KID 3

Ralph Macchio, ki je med Karate Kidi zaigral  še v zame odličnem Crossroads Walterja Hilla, je spet Daniel LaRusso, sedaj nazaj v Ameriki, kjer ga začnejo kot vedno nadlegovati lokalni pobalini, tokrat z željo, da na prihajajočem turnirju brani svoj naslov prvaka. In pozor, zadaj stoji zlobni John Kreese (Martin Kove), ki mu pomaga zajebano hinavski Terry Silver (debitant Thomas Ian Griffith, ki je potem posnel všečni akcioner Excessive Force), mojster borilnih veščin, ki želi sesuti vse, kar je ustvaril Miyagi (Pat Morita). Ki želi Danielu vzeti dušo in srce in ga spremeniti v še enega napihnjenega fajterja brez možnosti za dolgoročni uspeh. Da je Miyagi proti turnirju, je seveda jasno, saj se raje ukvarja s svojimi bonsaji, da Daniel pade pod slav vpliv Terryja Silverja pa je glavni zaplet poslednjega poglavja tele izjemne popularne in še vedno zelo gledljive sage. Vse skupaj spominja na petega Rockyja, ki ga je John G. Avildsen posnel leto kasneje, kar pomeni, da je Tommy Gun Daniel LaRusso, Rocky Balboa pa Miyagi. In pozor, Daniel je spet brez punce. Prva (Elizabeth Shue) ga je pustila zaradi nekega fuzbalerja, druga (Tamlyn Tomita) je očitno ostala v Okinavi, tretjo (Robyn Lively) pa spoznava in osvaja tokrat. Nič čudnega, ko pa ves čas preživlja z Miyagijem in ko nima časa niti za svojo mamo, ki se tokrat za razliko od drugega dela pojavi vsaj za sekundo. Toda brez skrbi, čeprav je med posameznimi deli sage minilo pet let, gre dejansko za nekaj mesecev, kar torej niti ni tako nelogično in sporno. Tretji Kid resda nima več svežine in toliko šarma kot prvi, toda za razliko od drugega premore več akcije, več dogajanja in seveda več fajtov, kjer je vse do konca spet glavni Miyagi. Ne bom rekel, da scenarij nima lukenj in nekaj preveč preprostih ter klišejskih rešitev, toda film glede na kake novejše pretepaške zadeve tipa Figting, še vedno ohranja dovolj kvalitete in prepričljivisti, da se mu spet splača nameniti pozornost. In pozor, Ralph Macchio, ki še vedno uspešno igra sedemnajstletnika, je v resnici eno leto starejši od Thomasa Iana Griffitha. Okej zaključek sage, ki je morda najmočnejša prav izven ringa, ko gledalec spremlja prigode iskrenega in zanimivega prijateljstva med dečkom in ostarelim sensejom, ki drug v drugem najdeta očeta in sina.

Ocena: vredno ogleda

THE NEXT KARATE KID

Uf, tole je velik korak nazaj. Dejansko slabo narejen filmček, ki se pač vleče na slavno franšizo in deluje kot skupek slabo povezanih insertov, kjer podpovprečne prizore in neumno narejeno zgodbo rešuje le spet izvrstni Pat Morita, ki še vedno igra Miyagija. Jp, tokrat ne trenira Ralpha Macchia, marveč takrat vsega dvajsetletno novinko Hilary Swank, sicer tečno in uporniško Julie (“Boys are easier”), ki jo nadlegujejo šolski varnostniki, in ki jo Miyagi pelje celo v meniški tempelj, kjer ne sme ubiti niti ščurka. Prizori fajtov ne dosegajo nivoja, Michael Ironside je kot glavni zlobnež malce trapast, njegovi učenci pa povsem izven konteksta (what the fuck je sploh ta njegova šola znotraj srednje šole), kar pomeni, da ostanejo samo solidni uvodni prizori, kjer Miyagi prevzgaja zagrenjeno Julie, ki ves svoj prosti čas namenja ranjenemu sokolu. Resnično čuden scenarij in sramota za režiserja, ki nam je konec osemdesetih serviral izvrstni Young Guns.

Ocena: izguba časa

 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !