IZTOK faking GARTNER

« | | »

Mora v ulici Brestov

9.07.2010

Ker se je v naše kinematografe vrnil legendarni Freddy Krueger, je prav, da se spomnimo čisto vseh delov, kjer je bil glavni nepozabni Robert Englund.

A NIGHTMARE ON ELM STREET (zda 1984, grozljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Heather Langenkamp, Johnny Depp, John Saxon, Amanda Wyss, Jsu Garcia, Lin Shaye, Robert Englund)

One, two, Freddy’s coming for you. Three, four, better lock your door. Five, six, grab your crucifix. Seven, eight, better stay awake. Nine, ten, never sleep again.

Uf, leto 1984 je bilo zajebano. Takrat nas je namreč prvič obiskal kultni Freddy Krueger. Zverinski, psihopatski, zelo kruti in hudičevo zabavni morilec iz sanj, ki je zjebal celo generacijo najstnikov. Finta je bila namreč v tem, da si po ogledu tegale filma prav nihče več ni drznil zaspati. Niti ta sekundo. Niti toliko, da bi vsaj malce zatisnil oči. Freddy je namreč vedno usekal tiste, ki so zaspali in padli v njegov svet. Tam je bil glavni. Tam si je dal duška sto na uro. In tam je orgazmično užival, ko je s svojo ostro rokavico kosal svoje žrtve. Nič hudega sluteče najstnike, ki so pač zaspali. In tokrat se spravi na štiri prijatelje. Pravzaprav na dva zaljubljena srednješolska para. Na pogumno Nancy Thompson (Heather Langenkamp) in njenega Glena (debitant Johnny Depp). Ter na poredno Tino Gray (Amanda Wyss) in njenega Roda (Jsu Garcia). Na skupinico nič hudega slutečih najstnikov, ki jih čaka pekel. Ki jih čakajo hude nočne more, kjer umreš tudi v resnici. Kjer se ti sanje uresničijo. In kjer bo preživel le tisti, ki ne bo zaspal. Režiser Wes Craven je po letu 1977, ko je ruknil The Hills Have Eyes, končno spet zadel terno in ustvaril enega najbolj prepoznavnih filmskih morilcev vseh časov. Lik, ki so ga za svojega vzeli prav vsi najstniki. Tudi tisti, ki so se zaradi njega posrali od strahu. Michael Myers in Jason Voorhees sta dobila hudo konkurenco. Prizor, kjer Freddy razkosa nesrečno Tino, mi še danes ne da spati. Sekvenca, kjer sarkastično sikne: “Nancy, sedaj sem jaz tvoj fant,” me bo obračala tudi v grobu. Če si nalijem čistega vina, pa moram priznati, da Freddyja danes ne nesem nič kaj bolje kot takrat, ko me je v sanjah ujel prvič. Klasika žanra, ki je kot veste dobila še sedem nadaljevanj.

Ocena: presežek

A NIGHTMARE ON ELM STREET 2: FREDDY’S REVENGE (zda 1985, režija: Jack Sholder, igrajo: Mark Patton, Robert Englund, Kim Myers, Clu Gulager, Hope Lange, Robert Lusler, Marshall Bell)

Zelo solidno nadaljevanje kultnega izvirnika iz leta 1984, kjer nesramni Freddy za svoje krvave načrte uporabi nič hudega slutečega najstnika Jessea Walsha.

Osvežimo spomin. Prva Mora v ulici Brestov se je končala s prizorom v avtomobilu, ki se je spremenil v Freddyja in vse štiri glavne junake odpeljal v neznano. Druga se začne zelo podobno, le da Freddy vozi avtobus in da potnike zapelje na rob prepada. Brez panike, vse to so le sanje glavnega junaka Jessea Walsha (igra ga Mark Patton, v vrsti pa so stali Brad Pitt, John Stamos in Christian Slater), ki seveda nima pojma kaj ga čaka. Ki jasno da ne ve, da si ga bo zlobni Freddy izbral za posrednika med realnim in fantazijskih svetom. Razmesarjeni psihopat namreč nima več dovolj moči, da bi se sprehajal po sanjah, zato potrebuje pomoč. Podaljšek svoje ostre rokavice, preprostega in malce čudaškega mladeniča, ki bo ubijal v njegovem imenu. “Kill for me, Jesse,” se glasi njegov ukaz, kar pomeni, da poba že nekaj minut kasneje zverinsko obračuna s svojim učiteljem telovadbe. Okej, pravi oboževalci gospoda Kruegerja bodo malce razočarani, saj gre za drugačno zgodbo. Za korak naprej in za dokaj izviren zasuk od originala. Toda film s tem nima kaj dosti težav, saj fura dobro atmosfero in število žrtev dvigne v nebo. Še posebej v trenutku, ko Freddy le pride iz sanjskage sveta in zgroženim najstnikom na zabavi pojasni: “You are all my children now.”

Ocena: vredno ogleda

A NIGHTMARE ON ELM STREET 3: DREAM WARRIORS (zda 1987, grozljivka, režija: Chuck Russell, igrajo: Heather Lagenkamp, Patricia Arquette, Jennifer Rubin, Robert Englund, Craig Wasson, Laurence Fishburne, John Saxon)

Zelo dobro in presenetljivo resno poglavje kultnega seriala, kjer se zlobni Freddy loti mladine s psihičnimi težavami.

Če se vam je zdelo, da se gospod Krueger v prvem delu preveč zajebava, v drugem pa večino svojega dela pušča drugim, boste tokrat prišli na svoj račun. Tokrat namreč nikomur ni do šale. Niti Freddyju, kaj šele njegovim žrtvam, ki jim skuša pomagati naša Nancy Thompson, ki jo spet igra Heather Lagenkamp. In divji Fredo se spravi na umobolnico. Na nesrečne hendikepirance, ki sanjajo iste sanje in ki jim seveda nihče ne verjame, da jih skuša nekdo v sanjah ubiti. In filmu se pozna, da ga je režiral Chuck Russell, sicer debitant, ki je potem režiral Masko, Eraserja in Kralja Škorpijonov. Akcije je več kot v prejšnjih dveh delih skupaj. In kar je bolj pomembno, akcija je kul in taka, da se ji ne pozna, da so jo naredili leta 1987. Ekipa iz bolnice namreč pogrunta, da se lahko Freddyja zdela prav v sanjah. Prav tam, kjer je lahko vsakdo super junak in kjer pridejo pravo domišljija in nadnaravne moči. Žal je kritičen le konec. Le pretirana fantazija na odpadu za avtomobile, kjer nas obišče tudi tisti trapasti okostnjak, s katerim se mora pomiriti tudi šerif John Saxon, ravno tako naš znanec iz prvega dela. Prav imate, Patricia Arquette, ki jih je takrat štela le devetnajst, se je na velikem platnu preizkusila prvič. Tako kot Johnny Depp tri leta pred njo.

Ocena: vredno ogleda

A NIGHTMARE ON ELM STREET 4: THE DREAM MASTER (zda 1988, grozljivka, režija: Renny Harlin, igrajo: Robert Englund, Lisa Wilcox, Tuesday Night, Ken Sagoes, Rodney Eastman, Andreas Jones, Danny Hassel)

I Am Eternal.

Četrto nadaljevanje More v Ulici Brestov se začne zelo slabo. Veliko slabše od ostalih delov. Tako, da zelo hitro ugotovimo, da bomo gledali najslabše poglavje celotne serije. Pač nadaljevanje, kjer bo Freddy pospravil mladino, ki mu je ostala iz tretjega dela. Mladino, ki jo je lovil v umobolnici in ki mu je v prav v njegovem sanjskem svetu dala največ vetra. Fantje in dekleta so bili kot veste Dream Warriors. Iznajdljivi bojevniki, ki so zlobnemu morilcu zamajali tla pod nogami. Toda sedaj bo drugače. Sedaj je Freddy spet tak kot ga imamo najraje. Zloben, divji in zabaven. Tak, da si je nadel ime The Dream Master. Prav imate, najprej padeta Roland Kincaid (Ken Sagoes) in Joey Crusel (Rodney Eastman), junaka tretjega dela, ki se jima kmalu pridruži še Kristen Parker, katero namesto Patricie Arquette sedaj igra Tuesday Night. Brez skrbi, na sceni je Alice Johnson (Lisa Wilcox), pogumna in odločna punca, ki nadaljuje delo Nancy Thompson in se z gospodom Kruegerjem spopade na štiri oči. Kot Karate Kid, ali če hočete, kot čisto prava akcijska junakinja. Jasno, četrti del, ki nekje na polovici postane malce boljši, je režiral Renny Harlin, možakar, ki je potem režiral drugi Die Hard, Deep Blue Sea in Cliffhangerja. In pozor, tale Mora je v blagajne prinesla največ denarja, za vedno pa se bom spomnil tiste nesrečne očalarske črnke z astmo, ki ji Freddy, katerga iz pekla prikliče pasji urin, sredi pouka posrka dušo.

Ocena: nič posebnega

A NIGHTMARE ON ELM STREET 5: THE DREAM CHILD (zda 1989, grozljivka, režija: Stephen Hopkins, igrajo: Robert Englund, Lisa Wilcox, Erika Anderson, Kelly Minter, Danny Hassel)

Začetek.

Pa ga imate. Rojstvo vašega najboljšega prijatelja Freddyja Kruegerja (še vedno Robert Englund). Začetek, kjer nam pokažejo, da so njegovo mamo, sicer nič hudega slutečo nuno, zverinsko posilili številni norci iz umobolnice. Natančneje, sto divjih in pohotnih norcev, ki so potem seveda zaplodili našega Freda. Spačka, ki je potem ubijal otroke in končal v plamenih. Ker se mu ni dalo zares umreti, se je vrnil v sanjah. In ker so mu skozi štiri pretekla nadaljevanje vzeli precej moči, mora sedaj napadati skozi sanje nerojenega otroka naše Alice (Lisa Wilcox). Tiste Alice, ki mu je dala vetra v prejšnjem nadaljevanju. In tiste Alice, ki ji Freddy že na začetku umori fanta Dana. Režiser Stephen Hopkins, ki je potem režiral Predatorja 2, Judgement Night, Blown Away in The Ghost and the Darkness, je imel težko delo, saj je moral preseči četrti in finančno najbolj uspešni del serije. Prav to ga malce zdela. Prav ta želja ga spremeni v pretirano uporabo posebnih efektov in fantazije. Pa vendar, sekvenca s punco, ki ji Freddy nafila usta, seka še danes. Tisti nesrečni poba, ki obožuje stripe, pa umre na tako dober način, da ga ne morem in ne morem pozabiti. Boljše od štirke, slabše od trojke.

Ocena: nič posebnega

FREDDY’S DEAD: THE FINAL NIGHTMARE (zda 1991, komična grozljivka, režija: Rachel Talalay, igrajo: Robert Englund, Lisa Zane, Breckin Meyer, Yaphet Kotto, Shon Greenblatt, Lezlie Deane, Ricky Dean Logan, Alice Cooper, Roseanne, Tom Arnold, Johnny Depp)

Slovo Freddyja Kruegerja.

V zadnjih dveh mesecih sem vam postregel s prvimi petimi deli More v ulici brestov, zato je prav, da zdajle obdelam še zadnjo. Šesto in tisto, ki sem jo leta 1991 v kinu gledal s 3D očali, katere še vedno skrbno hranim v predalu svoje sobe. Če so vam govorili, da gre za najslabše poglavje celotne serije, so vam lagali. Film sploh ni slab. Pravzaprav je dober. Najbolj zabaven doslej in takšen, da z njim ne boste imeli prav nobenih težav. Dogajanje je postavljeno v fiktivno mesto. Pravzaprav v mestece Springwood, v Freddyjev rojstni kraj, kjer ni preživel noben otrok. Kjer živi samo še njegova hčerka (Lisa Zane) in kamor pride tudi skupina najstnikov, ki nimajo pojma kaj se jim dogaja. In pozor, Springwood je tako odbito mesto, da se na obisk oglasita tudi Roseanne in Tom Arnold. In da ima na televiziji svoj šov Johnny Depp, ki ga Freddy spet zagrabi in nas spomni na original iz leta 1984, kjer je prav Johhny končal v njegovih krempljih. In Freddy se tokrat zabava kot še nikoli. Da si duška in svoj črni humor raztegne sto na uro. Še posebej, ko ubije gluhega mladeniča in s svojo rokavico praska po šolski tabli. Tudi takrat, ko enega izmed najstnikov (debitant Breckin Meyer) vtakne v računalniško igro, kjer je glavni negativec seveda kar on sam in kjer zadeve iz naslonjača vodi z joystickom. Zelo zabavna komična grozljivka in dostojno slovo kultnega morilca, ki ga tokrat spoznamo tudi brez maske. Najprej kot otroka, ki s kladivom tolče hrčke, nato kot najstnika, ki z britvijo razreže svojega očima (Alice Cooper), nakar še kot moža, ki zadavi svojo ženo. Med odjavno špico boste ujeli vse njegove najboljše umore, leta 1994 pa je Wes Craven, režiser prve More, kot veste posnel še film New Nightmare, kjer je Freddy prestopil v resnični svet in napadel ekipo, ki ga je ustvarila.

Ocena: vredno ogleda

WES CRAVEN’S NEW NIGHTMARE (zda 1994, grozljivka, režija: Wes Craven, igrajo: Heather Lagenkamp, Robert Englund, John Saxon, Miko Huges, Wes Craven)

Domiselna reciklaža More v ulici Brestov, ki jo je prvič po letu 1984 spet režiral njen kreator Wes Craven.

Prav imate, gospod Freddy Krueger je leta 1991 v filmu Freddy’s Dead: The Final Nightmare dokončno umrl. Skupaj s serijo, ki ga je držala pokonci v šestih bolj ali manj uspešnih nadaljevanjih. Prav zato se je Wes Craven, njegov oče in kreator, ki ga je režiral le v izvirni in verjetno najboljši Mori iz leta 1984, odločil da ga pokliče nazaj. Da nam ga servira na zelo domiseln in originalen način. Tako, da vsi igralci igrajo sami sebe in da jih napade pravi Freddy. Freddy iz njihovih filmov. Freddy, ki ga je ustvaril Wes Craven, ki piše scenarij za novo poglavje in upa, da bo prav to ustavilo njegov zloglasni lik. In pozor, Freddy napade tudi igralca Roberta Englunda, ki ga je igral v vseh šestih delih. In seveda tudi igralko Heather Lagenkamp, nepozabno Nancy, ki ima spet bližnje srečanjem z njegovim negravžnim jezikom. Zelo insajderska grozljivka, ki pa v ključnih trenutkih kljub temu ne premore dovolj izvirnosti in ostane le na pol poti. Le pri zelo dobri ideji in premalo svežemu nadaljevanju.

Ocena: vredno ogleda

FREDDY VS. JASON (zda 2003, grozljivka, režija: Ronny Yu, igrajo: Robert Englund, Ken Kirzinger, Monica Keena, Kelly Rowland, Jason Ritter, Chris Marquette, Katharine Isabelle, Tom Butler)

Celebrity Death Match, kjer za vrhunski orgazem manjka le še Michael Myers.

Dame in gospodje, dobrodošli v dvorano Pekel, kjer bomo spremljali dvoboj za naslov svetovnega prvaka med serijskimi morilci. V levem kotu pozdravite gospoda Freddyja Krugerja, legendo ulice Brestov, absolutno filmsko zvezdo, mojstra sanj in črnega humorja, velikega ljubitelja otrok in človeka, ki se zna kot za šalo zamaskirati v čisto pravo pico. Na vaši desni stoji gospod Jason Voorhees, hokejist prve klase, oboževalec dolgih nožev in najstnikov, ki seksajo, hollywoodska legenda, ljubitelj kampov ob jezerih in človek, ki še vedno ni prebolel svoje mamice. Dvoboj bo trajal dvanajst rund, v žiriji bodo sedeli Michael Myers, Leather Face, Pinhead in Hannibal Lecter, za glasbo po poskrbela pevka Kelly Rowland, bivša članica skupine Destiny’s Child, med odmorom pa vas bodo zabavali klišeji prav vseh filmov, kjer sta briljirala naša tekmovalca, absolutna šampiona krvi, groze, gravža, mesa in odsekanih glav, kjer ni bil nekoč varen niti Johnny Depp. Če boste zaspali, vas bo zgrabil prvi, če boste budni, pa vas bo začopatil drugi. Šalo na stran, pred nami je zgodovinska prelomnica, prva uradna združitev dveh najbolj znanih filmskih likov, ki sta se prvič na hitro srečala že leta 1993 v filmu Jason Goes to Hell: The Final Friday, kjer je Jasonovo masko na koncu v zemljo potegnila Freddyjeva znamenita rokavica. In sedaj bo šlo zares. Fanta sta postala Robert DeNiro in Al Pacino, paradna konja žanra, ki sta doslej nastopala vsak zase. Dve legendarni filmski pošasti, dva močna ega in narcisa, Arnold in Sly, ki ne bi premogla skupnega filma. Če bi ga, bi se pobila. Ko bi se pobila, pa bi se pobila še enkrat. Do konca, do zadnjega diha. Do zaključne zmage. V isti film so ju želeli vtakniti že leta 1987. Ni šlo. Bila sta preveč popularna. Vsak zase. Drug drugega nista potrebovala. Niti za sekundo, niti za stisk roke. Niti takrat, ko sta bila bolna in bi pomoč pri klanju najstnikov prišla več kot prav. Tokrat jim je uspelo. Čisto zares. V živo. Dobili so oba. Dobili bi še enega, nič manj znanega in vplivnega Pinheada iz serije Hellraiser, pa ideja ni šla dobro skozi pri testni publiki in gorečih fanih, ki so jokali zaradi novice, da Jasona ne bo igral vedno prisotni Kane Hodder. Režiserju Ronnyju Yuju se je zdel previsok v primerjavi z Robertom Englundom, ki se znova vrača kot Freddy. Ni kaj, J in F sta bila v hudi krizi. Krizi identitete in krizi imidža. Prvi se je malo nazaj potikal po vesolju, drugemu pa niso pomagala niti 3D očala, kaj šele režiser Wes Craven, ki ga je nesramno porinil v resnični svet. Sedaj nastopata skupaj, kar pomeni, da sta v še večji krizi. V poslednjih vzdihljajih, v nujnem reševanju kariere, v odrešilni bilki, ki naj bi v kina potegnila njune skupne oboževalce. Gledalci so resda trznili in v prvem vikendu na blagajnah pustili celo 34 milijončkov, kar pomeni, da sta nam J in F dejansko podarila zelo soliden film. Film, kjer spremljamo tudi lepotno operacijo pevke Kelly Rowland in film, ki se kljub sedemnajstim predhodnikom uspešno obdrži nad gladino in nam pričara perverzno uživanje. Krvavi peep show, ali če hočete, mesarski freak show, kjer se Fredo in Jason premlatita kot na MTVju. Ustvarjalci so resda pozabili na humor, na tiste prave črne enovrstičnice, na samoparodijo, ki jo je premogel predzadnji Michael Myers. Na satirične komične vložke, v katerih je blestel Freddy Kruger. Na srhljiva presenečenja, kjer je užival Jason Voorhees. A kljub temu in kljub klišejev ter zarjavelim umorom imamo dober šov. Zgodovinski dvoboj, ki nese oba legendarna junaka. Zgodbo, kjer Freddy prebudi Jasona, ga pošlje v ulico Brestov in čaka, da se mu bodo povrnile moči in da bo lahko znova pobijal v sanjah. Ko mu zraste čez glavo, ga prime na trdo. Ko ga prime na trdo, pa oba skupaj razmesarijo klišeji, ki pa seveda niso usodni, marveč taki, da v njih ne glede na karkoli močno uživamo.

Ocena: vredno ogleda

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 9.07.2010 ob 21:46 pod kulti, klasike & filmski svet, recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

17 odgovorov na “Mora v ulici Brestov”
  1. Simon - 10.07.2010 ob 08:12

    Hmmm… Kaj pa zadnjega dela pa nisi opisal?

  2. Thomas - 11.07.2010 ob 12:06

    Glede na to, da je liku Freddyja dal en prav poseben pečat ravno Robert Englund, me dejansko muči radovednost, kako se bo/je odrezal novi igralec. Domnevam, da so vključili veliko boljše special efekte, ampak če so pretiravali, potem bo film izpadel preveč SF.

    Jaz bi rekel, da je najboljši del bil prvi, ki je še vedno dovolj srhljiv, da si ga težko ogledam, ne da bi pri tem ob najbolj srhljivih prizorih oziroma ob prizorih, kjer pričakujem, da bo na plan skočil Freddy, preklapljal na drug kanal. Saj vem, smešno morda. Zagotovo je to posledica vtisa od prvih ogledov v mladih letih.

    Kar se pa kasnejših delov tiče, pa je škoda, da so Freddyja spremenili v smešno karikaturo, ki se je precej oddaljila od svoje sposobnosti ustrahovanja gledalca.

  3. IZTOK GARTNER - 11.07.2010 ob 21:53
    IZTOK GARTNER

    Simon, sledi v kratkem.

    Thomas, slabo se je odrezal, zelo slabo. Englund je bil vrhunski in tudi zaradi tega me nova verzija ni prepričala niti malo. Recenzija sledi v kratkem.
    Res je, prvi je najboljši, toda tudi nekatera nadaljevanja niso slaba, še posebej zaradi črnega humorja in dobrih idej. Veliko bolje kot nadaljevanja Jasona in Myersa. Tako zelo mene ne prestraši več, imam pa podobne spomine na Carrie in The Omen. To pa me matra še danes :)

  4. Thomas - 12.07.2010 ob 09:10

    Jaz si bom začel delati en seznam filmov, ki jih slišim/preberem kot referenco, in ko bom imel trikrat označeno, si ga nujno moram pogledati. NIsem prepričan, če sem videl Omen, ker tudi mislim, da jih je več (delov ali stara in nova verzija).

    Pri teh remakih pa se sprašujem, ali nam original ugaja predvsem zaradi preprostega dejstva, ker se človek pač oklepa tistega, kar pozna, kar je poznal v otroštvu, ali je dejansko nekaj izvirnejšega v njih? Ne bom mogel reči.

    Mene pri remakih vedno zmoti, ker glavnega igralca zamenjajo (očitno seveda) in novi igralec že s spremenjenim glasom nima enakega učinka. In Freddy je vsekakor imel impresiven glas. Prav tako pogled, ki je bil viden kljub maski.

    Vsekakor pa bi si moral ogledati, preden kaj resneje pokritiziram. Morda ob tvoji prihajajoči recenziji ;-)

    Je pa tudi res vprašanje, če se iz remaka lahko rodi kakšna resna nova zvezda (a la Johny Depp), mislim, a je že bil kakšen primer?

    Vedno me je pa tudi zanuimalo, če bi imelo kaj smisla rekrutirati staro kliko igralcev v remaku: ali bi Robert Englund kot 60+ še zmogel zaigrati Freddyja, brez da bi ga ovirala leta? Zelo mi je bila namreč všeč ideja v Halloween 20 z Jamie Lee Curtis!

    No, pa Harisson Ford je menda tudi že bil 60+, ko je igral v zadnjem Indiana Jones.

  5. IZTOK GARTNER - 12.07.2010 ob 13:05
    IZTOK GARTNER

    Originalni The Omen je odličen, rimejk je zanič:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/07/17/kulti-in-klasike-the-omen-1976/
    Ne, rimejki so po večini res totalno zanič. Izjema je zame recimo The Hills Have Eyes:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/10/31/recenzije-the-hills-have-eyes-vsi-stirje-filmi/
    Da menjajo igralca je večkrat res usodno, še posebej, če je bil igralec iz originala markanten in nepozaben, toda žalje zanič tudi vse ostalo, tudi pri rimejkih, kjer igralec niti ni pomemben.
    Novi Freddy ima zoprn glas, tudi to je vsaj zame usodno, da me ni prepričal.
    Iz glave se ne spomnim, da bi se kaka nova zvezda rodila prav zavoljo igranja v kakem rimejku grozljivk, je pa res, da bo treba še počakati. Tudi Depp ni ratal zvezda prav zaradi More v ulici Brestov, tam se je pač pojavil prvič.
    Glede na to, da je Englund Freddyja igral še leta 2003 v Freddy vs. Jason, bi ga lahko tudi sedaj po moje, pa še masko ima, tako da leta ne bi bila problem. A ustvarjalci so pač hoteli nekaj drugega. Meni je bil Halloween, kjer se je spet vrnila Curtisova prav tako vrhunski, nostalgičen in dober. Odlična poteza, brez dvoma.
    Pa Stallone v Rockyju in Rambu tudi, pa Bruce Willis v Die Hardu. To pa so liki, ki jih ne moreš zamenjati z drugim:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/03/23/vrnitev-odpisanih/
    So pa v zadnjem Terminatorju menjali Arnolda in film je bil vsaj meni zanič. Ironično, daleč najboljši je bil prizor, ko se “umetni” Arnold na hitro pojavi v enem izmed prizorov.
    Pa dobre fore se mi zdijo vedno, ko se kak originalni igralec na hitro pojavi v rimejku, ni treba v svoji stari vlogi, pač zavoljo spomina.

  6. Andrej - 18.08.2010 ob 16:38

    Če ni bi Robert Englund igral bi bilo stokrat slabše

  7. IZTOK GARTNER - 18.08.2010 ob 21:15
    IZTOK GARTNER

    Ne vem če ravno stokrat, res pa je, da je prav Englund pustil svoj pečat, kar se je lepo pokazalo pri rimejku, ki je slab predvsem zaradi tega, ker ni več Englunda.

  8. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: A Nightmare on Elm Street (2010) - 4.10.2010 ob 17:22

    [...] nova Mora v ulici Brestov je odraz današnjega časa, ko mladina fura safr in ko so junaki filma Twilight postali nacionalni [...]

  9. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Mega Shark vs. Crockosaurus, Mirrors 2, Shadow, Behind the Mask: The Rise of Leslie Vernon, The Poughkeepsie Tapes - 26.12.2010 ob 16:24

    [...] enkratno. S snemalno ekipo in novinarko (Angela Goethals), ki raziskuje umore Jasona Voorheesa, Freddyja Kruegerja in Michaela Myersa, ki se jim malce kasneje pridruži še Leslie Vernon (Nathan Baesel), resnični [...]

  10. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije - 20.07.2011 ob 04:53

    [...] Dario Argento, leta 1990 pa sta ga igrala Charles Dance in celo Robert Englund, legendani Freddy iz More v ulici Brestov) je namreč prazen. Je samo lupina brez dovolj trdega jedra. Samo fasada brez temeljev. Samo kič [...]

  11. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: House 2, House 3, House 4 - 10.08.2011 ob 09:36

    [...] Povedano drugače, film, ki hoče na vsak način vnovčiti finte serije Mora v ulici Brestov. [...]

  12. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Grossmann 2011: Kajinek, Five Element Ninjas, Mahakaal, The Boxer’s Omen - 22.08.2011 ob 10:39

    [...] ki so jo ponekod prodajali kot The Monster in Time of Death, bolj kot to, da nesramno kopira A Nightmare On Elm Street, zamerim grozljivo dolgo minutažo. Več kot dve uri dolgo vlečenje za jajca, kjer Indijci spet [...]

  13. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije - 24.08.2011 ob 06:15

    [...] Pripravljena na čas, ko so video kasete zamenjali cedeji. Pripravljena na klišeje filmov Mora v ulici Brestov in Poltergeist. Pripravljena na povračilni udarec, na skok v realnost. V človeškega gostitelja, [...]

  14. IZTOK faking GARTNER » Kulti in klasike: Teen Wolf (1985) - 2.09.2012 ob 01:07

    [...] med katerimi so bili tudi Rocky, Armed Response, Karate Kid, Remo Williams: The Adventure Begins, A Nightmare on Elm Street, Alien, Commando, Gremlins, Young Blood, Weird Science, The Goonies, The Woman in Red, The [...]

  15. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: Smiley, Excision - 5.10.2012 ob 15:51

    [...] se zaveda, da je internet izmišljen svet, kjer se da tudi posnetke smrti še kako dobro zaigrati. Nočna mora v ulici Brestov sreča Krik in še nekaj podobnih internetnih grozljivk, realnost pa se izgubi v virtualnem svetu, [...]

  16. Luka - 17.11.2016 ob 17:21

    Iskreno. Ker ti je boljsi Michael Myers al Freddy Krueger?

  17. IZTOK GARTNER - 28.11.2016 ob 03:38
    IZTOK GARTNER

    Myers.

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !