Arhiv za Julij, 2010

Filmski safr

31.07.2010 ob 23:53

Zadnje čase gledam vse več filmov, v katerih glavni junaki trpijo, kar tako, brez posebnega razloga, pač zato, ker je to moderno in ker se na tak način očitno lažje približajo mladim gledalcem, ki safr furajo tudi v resničnem življenju. Taki film s takimi junaki mi gredo čedalje bolj na živce, saj se ne znam in ne morem poistovetiti. Ta moderni safr se mi namreč zdi totalni blef, pač nek kvazi trend, kjer ima posameznik idejo, da bo zaradi tega faca in skuliran model.

Porka madona, dajte mi film, kjer bo junak frajer, kjer ne bo težil, kjer ne bo zamorjen, zamaknjen in tečen, kjer bo koga usekal na gobec, če bo treba. Dajte mi energičen film, energičnega junaka, ne pa jebenega emota, ki misli, da je safr način življenja in celo kultura, no ja, subkultura.

Da ne bo pomote, tudi nekoč smo imeli depresivne junake, toda imeli so razlog in svoje slabe volje niso kazali na tak mehak in beden način kot to počnejo moderni junaki. To še depresija ni, to so otožni in trpeči pogledi, ki jih na vsake tri minute spremlja še kak infantilen dialog. To je pač safr, filmski trend in kot sem že dejal, očitno odraz časa v katerem safr fura tudi resnična mladina.

Bolj ko si safr, večja faca si. Bolj kot imaš melonholičen in trpeč obraz, bolj te dvigajo v oblake. Le poglejte Roberta Pattinsona iz mega popularne franšize Twilight. On je tipičen primer takega filmskega junaka, pa četudi je vampir, kar je že v osnovi skregano s safrjem, vsaj na tak očiten in patetičen način.

Včasih so junaki trpeli naglas, si trgali majice, se z avtom zabijali v stekla trgovin in si rezali žile, če je bilo treba. Danes so tiho in le gledajo ter otožno zavijajo z očmi.

Prav imate, to je čas, ko bi James Dean in Marlon Brando umrla od dolgčasa. In čas, ko je sufr najbolj popularna zadeva tudi na filmu.

Prav prime me, da bi takemu safr junaku v rit zabil deset doz adrenalina in ga vrgel iz letala brez padala. Me res zanima kak pogled bi dobil in kaj bi rekel po treh minutah padanja proti betonu.

Recenzije: Predator, Predator 2, AVP: Alien vs. Predator, AVPR: Aliens vs Predator – Requiem

31.07.2010 ob 18:42

Ker se po naših kinih že nekaj časa sprehajajo novi Predatorji, je prav, da se spomnim vseh prejšnjih filmov in jih zberem v eni objavi.

Takole gredo:

PREDATOR (1987)

Stara dobra akcija, tisti pravi razčefuk, kjer ni sprenevedanja in nepotrebnih dodatkov. In kjer za razliko od novega rimejka po gozdu ne harajo žgoljavi dripci, marveč mišičasti mačoti, ki jim gledalec res verjame, da bi lahko prejebali krvoločnega predatorja iz vesolja. Reinkarnacijo zloglasnega grofa Zaroffa, katero je med drugim obračal tudi Hillov Southern Comfort. Drži, pošast na Zemljo pride le za zabavo, le zaradi divjega lova na ljudi, ki ji predstavljajo izziv, no ja, kratkočasenje, saj se zaveda, da ji ne bodo mogli do živega. Hudičevo dobra pustolovska akcija, Žrelo v gozdu, kjer je tudi precej Ramba. In film, ki spretno obrača napetost, posebne efekte in občutek nevarnosti, ki jo začuti tudi gledalec, ki je skupaj z glavnimi junaki ves čas na preži. John McTiernan, ki je potem posnel še Die Hard in Lov na Rdeči Oktober, s kamero in atmosfero baranta kot najboljši akcijski režiser vseh časov, ekipa, ki jo vodi nepozabni Arnold Schwarzenegger, pa rukne tudi cel kup kultnih enovrstičnic, ki so se vsaj pri meni za vedno zapisale v anale žanra. Dejansko presenetljivo kvaliteten film, kjer štima vse, tako žanrsko kot tudi v splošnem pomenu filma, kar je za take razčefuke prava redkost. In tu je bivši wrestler Jesse Ventura, ki pravi: “I ain’t got time to bleed.” Pa Sonny Landham, zajebani native, ki je igral  lovca v prej omenjenem Southern Comfort, ki prestrašeno pribije: “There’s something out there waiting for us, and it ain’t no man. We’re all gonna die.” In seveda Arnijev Dutch, ki zine: “If it bleeds, we can kill it.” Tu sta tudi Carl Weathers, legendarni Apolo Creed iz Rockyja, in Bill Duke, nič manj odločni možakar, ki lastnoročno zakolje prašiča in je prepričan, da je zaklal predatorja. Zares lepo število nepozabnih momentov, kjer se Arnold in predator na koncu seveda pomerita ena na ena in kjer mu Arnold, ki skozi cel film frajersko kadi cigare, seveda zabrusi: “You’re one ugly motherfucker.” Film navduši že na začetku, ko se ekipa pripelje v džunglo, saj gledalca čaka odlična strelska sekvenca, ki ji boste s težavo našli konkurenco v kakem drugem akcijskem filmu. Nato sledi izjemno napeto in klaustrofobično dogajanje, prvinski lov na plen in vrhunsko izpeljana igra mačke in miši, kjer enega izmed vojakov igra celo Shane Black, kasneje zloglasni scenarist številnih akcionerjev, ki je istega leta oscenaril Smrtonosno orožje, kjer je kot veste igral tudi Danny Glover, potem zvezda drugega Predatorja. In ko primerjam nove Predatorje s tole klasiko iz osemdesetih, ne morem verjeti kako zelo slabši so. Kako zelo butasti, neprepričljivi in po nepotrebnem zakomplicirani so. In kako zelo zaman se trudijo nadgraditi Johna McTiernana, ki je že leta 1987 točno vedel kako se posname instantno akcijsko klasiko, mojstrovino žanra, ki ji čas kot kaže nikoli ne bo prišel do živega.

Ocena: 9/10

PREDATOR 2 (1990)

Vesoljska pošast, ta ultimativni in tehnično dovršeni kameleon, jo tokrat mahne v Los Angeles, na safari, pač v urbano džunglo, kjer je plena seveda še več kot leta 1987, ko je haral po gozdovih Južne Amerike. Da ga lovi prav Danny Glover, niti ni tako slabo, saj gre za zvezdo filma Smrtonosno orožje, ki ji takšni in drugačni “grdi madrfakerji” niso tuji, toda kaj, ko je scenarij večkrat sila poceni in celo butast. Okej, film sam zase niti ni tako zelo slab, je pač obrtniško dovršena znanstveno fantastična akcija, toda v primerjavi s prvim delom je hudo razočaranje, kjer ni zares dobro ničesar. Manjkata napetost in atmosfera, manjkajo frajerske enovrstičnice, je pa zato preveč kiča in eksplozij, ki ne koristijo nikomur. Že v glupem uvodu, kjer se lokalne bande obnašajo kot v kakem stripu ali pa v skrajno ceneno prikazani futuristični družbi. Spremljevalno ekipo resda sestavlja plejada znanih obrazov (tudi Gary Busey, Maria Conchita Alonso, Robert Davi, Ruben Blades in Bill Paxton), ki pa ne pride do izraza in deluje prozorno. Režiser Stephen Hopkins, ki je po Predatorju 2 posnel še Judgement Night in Blown Away, je seveda McTiernan wannabe, Danny Glover pa prav tako ves čas deluje leseno in neprepričljivo, se pravi tako, da se še težje kot s poštasjo bori s slabimi dialogi. In pozor, v predatorjevi jami je med trofejami tudi lobanja Aliena, na koncu pa se pojavi cela družina predatorjev, kar je bila očitno napoved letošnjih Predatorjev.

Ocena: 3/10

AVP: ALIEN VS. PREDATOR (2004)

Wrestlemania, no ja, Celebrity Death Match. Dame in gospodje, dobrodošli na dvoboj stoletja. Na bitko vseh bitk. Na Mortal Kombat, kjer se bosta usekali dve legendi. Dve mitski pošasti, dve franšizi, dve tuji vrsti. In pozor, to nista Jason in Freddy, pa Al Pacino in Robert De Niro, to sta Alien in Predator. Sluzasta pošast in pošast oblečena v robota. Okej, toda kaj, ko so ju v isti ring spustili prepozno. Še posebej Predatorja, ki nam je nazadnje težil leta 1990. In tudi Aliena, ki je sapo izgubil že sredi osemdesetih. Okej, oba so pri življenju držale računalniške igrice, toda mi smo pri filmu. Pri velikih platnih, kjer so ju gledalci že pozabili. In to tako zelo, da so ju morali vtakniti v skupen film. V dva filma v enem filmu. In poskus ni uspel, saj smo dobili le prazno boksanje, le pretepanje brez repa in glave. Pač računalniško igrico, ki ne potrebuje joysticka. Čisti wrestling, kjer eden oponaša Hulka Hogana, drugi pa The Rocka. Tretji del serije Mortal Kombat, ali če hočete, MTV Celebrity Death Match, v katerega so pač zmetali ogromno denarja. Sramota je v tem, da niso dobili niti Dannyja Gloverja, kaj šele Arnolda Schwarzeneggerja in Sigourney Weaver, magari le za sekundo, le toliko, da udari nostalgija. In pozor, ekipa znanstvenikov se znajde v starodavni piramidi, globoko pod ledom Antarktike, kjer jih pričakata naša dva junaka. Zlobna nezemljana, ki bijeta dvoboj za prevlado. Za končno zmago, kjer človek ne igra prav nobene vloge. Kjer nas imajo le za samice, za odlagališča svojih jajc. In ko vesoljska ladja na koncu svojega pokojnega junaka vzame s seboj, se seveda vprašamo, kako to, da ga niso poskenirali in ugotovili, če v sebi  morda ne skriva nekaj, kar ne bi smel. Vidite, tukaj je inteligenca ugaslih franšiz. Inteligenca, ki poskuša temnopolto Sano Lathan spremeniti v Sigourney Weaver in nas prepričati, da je Lance Henriksen dovolj za dejstvo, da manjka Arnold Schwarzenegger. In da ne pozabim, Predator je že leta 1990 v svoji sobi trofej shranil lobanjo Aliena. Zakaj je na dvoboj potem čakal tako zelo dolgo, pa vedo samo v Hollywoodu. Tehnično resda dobro narejena in izvedena scifi akcija, ki pa ji manjka vse tisto, kar je krasilo original iz leta 1987.

Ocena: 5/10

AVPR: ALIEN VS. PREDATOR-REQUIEM (2007)

Filmi, kjer skupaj združijo dve popolnoma različni franšizi, mi niso všeč, saj vsako posebej močno užalijo in ji dajo vedeti, da je sama zase premalo zanimiva za gledalce. No ja, za Predatorja, ki nas je obiskal le dvakrat, bi tole še nekako razumel. Za Aliena, legendarnega osmega potnika, ki nas je obiskal štirikrat, pa se mi zdi izpod časti in povsem nerazumljivo. Še bolj kot leta 2004, ko sta se predator in alien udarila prvič. Kot Freddy Krueger in Jason Voorhees. Kot ostanki veliko boljših predhodnikov, kjer gre le za posebne efekte. In za obupan poskus vlečenja naftalinske tematike. Okej, filmu resda ne moremo očitati tehničnih in vizualnih napak, saj ima zelo dobre efekte, dinamiko in dovolj akcije, da največji oboževalci ne bodo ostali na suhem, pa tudi presenetljivo dozo okej dramaturgije. Toda to ni dovolj za uspeh. To ni dovolj za primerjavo s predhodniki. No ja, drugi Predator bi še nekako šel skozi, prva dva Aliena pa nikakor ne. Prva dva sta bila namreč tako zelo dobra, da si mešanja s Predatorjem ne zaslužita. In prav Predator, ta neuničljiva in tehnično dovršena pošast, jih v temle filmu popolnoma zasenči in izpade veliko večji frajer. Alieni so le za dodatek. Le zato, ker so pač napisani v naslovu. In prav Alieni učinkujejo samo takrat, ko jim druga pošast ne zmeša štren. Ko je v filmu druga pošast, padejo v drugi plan. Za razliko od Predatorja, ki ima lažje delo, kadar ga v gozdovih ne pričaka Arnold Schwarzenegger. In jasno, obe vesoljski zalegi si za svoj dvoboj, za svoj celebrity death match, spet izbereta Zemljo. Ubogo nesrečno mestece, kjer pred njunim prihodom največji adrenalin pričara lov na jelene. In ker Predator ter Alien nista jelena, ljudi zagrabi panika, ameriško vlado pa divji načrt, ki ga doslej niste videli še v nobenem filmu. Film, kjer si ne boste zapomnili prav nobenega človeškega lika, in film, kjer vam bo popolnoma vseeno, kdo bo preživel kdo pa umrl, je film, ki ga skorajda ne bi potrebovali. In film, ki bo zares všeč samo tistim, ki se še vedno sprašujejo, zakaj Alien 3 ni dobil oskarja za najboljši film leta.

Ocena: 5/10

Kulti in klasike: 2001: A Space Odyssey

31.07.2010 ob 03:15

zda 1968, znanstvena fantastika, režija: Stanley Kubrick, igrajo: Keir Dullea, Gary Lockwood, William Sylvester, Douglas Rain, Leonard Rossiter, Margaret Tyzack)

Evo, priznam, tele zloglasne kultne klasike kljub dvakratnemu ogledu še vedno ne razumem povsem. Sicer pa, mar ni bil to njen osnovni namen?

Leto 1968 sta zaznamovala dva znanstveno fantastična filma, ki sta potem zaznamovala tudi celotno filmsko zgodovino. Prvi je bil Planet opic, ki nam je dih vzel s svojim šokantnim koncem, drugi pa Odiseja 2001, s finalom, ki si ga je lahko vsakdo razlagal povsem po svoje, vsaj po mojem skromnem mnenju. Skrivnostni črni pravokotnik, no ja, monolit, ki ga na Zemlji prve najdejo opice in ki ga potem štiri milijone let kasneje ponovno najdejo na Luni, naj bi bil poslan iz vesolja kot darilo nezemljanov, ki so si želeli, da bi se razvoj ljudi močno pospešil. Povedano drugače, brez nezemljanov ne bi bilo ljudi, marveč samo neumne opice, ki jim ne bi bilo jasno, da se lahko kost uporablja tudi kot orožje. Okej, toda le zakaj so potem ta črni pravokotnik našli na Luni? Je bila Zemlja včasih Luna? So naši predniki živeli na Luni? Hm, so ga Luno odnesli kar nezemljani, da bi dosegel svoj namen? Dobro, toda le zakaj so ga ljudje potem znova odkrili šele štiri milijone let kasneje? Recimo da zato, ker nezemljani niso hoteli, da bi bila pot do Lune prelahka in prehitra. No ja, ampak štiri milijone let je vseeno preveč, mar ne. Nezemljani so nam torej pomagali samo na začetku in nam bodo znova pomagali šele na koncu, se pravi takrat, ko bodo ocenili, da je čas, da gremo naprej. Kam naprej? Na Mars? Na Saturn? Stanley Kubrick in Arthur C. Clarke pravita, da na Jupiter, kjer se znajde tudi naš David Bowman (Keir Dullea), ki ga odnese skozi drugo dimenzijo. Ko pride do konca, sreča samega sebe. Ko sreča samega sebe, še enkrat sreča samega sebe. Ko še enkrat sreča samega sebe, pa naleti na naš skrivnosten črn pravokotnik, ki mu pove, da je napočil čas za novo raso. Raso nezemljanov ali raso povsem novih ljudi? Je tisti zarodek dejansko Davidov sin, njegova reinkarnacija? Brezmadežno spočeti Jezus? Nimam pojma, res ne. Vem samo to, da so nezemljani poskrbeli, da so jih ljudje našli šele po štirih milijonih let. In seveda, če nam ne bi poslali črnega pravokotnika, jebenega monolita, bi za vedno ostali opice, o tem pa vendarle ni dileme. Vseeno pa me zanima, zakaj niso nezemljani preprosto prišli do nas, zakaj so čakali štiri milijone let? Charles Darvin se verjetno obrača v grobu, saj je Stanley Kubrick v dobrih dveh urah prikazal celotno evolucijo. No evo, tako nekako gre zgodba tegale huronsko znanega in prelomnega filma, ki ga po moje v celoti nista razumela niti Kubrick in Clarke. Stvar je jasna, Odiseja 2001 je film, ki bi ga morali gledati dva tisoč enkrat, da bi ga zares razumeli, in film, ki v bistvu sploh ni več film, temveč nek povsem drug medij za katerega še nisem našel imena. Vizualna popolnost, nepozabna atmosfera, še vedno neverjetni posebni efekti, ki so na žalost v celoti prišli do izraza samo v kinu leta 1968, čarobne dolge sekvence, tridesetminutna uvodna opičja norija, ki jo je sparodiral Mel Brooks, uporniški in danes ponarodeli računalnik HAL 9000 (glas mu je posodil Douglas Rain), ultimativni ego trip skozi čas, fantastična glasbena spremljava, ki je iz Straussa  naredila pop zvezdo, in zaključna scena, kjer naj bi se Zemljani vrnili v čas srednjega veka, vsaj kar se scenografije tiče. Čistokrvna klasika znanstveno fantastičnega žanra, ki je še vedno vsaj dva tisoč eno leto pred našim časom. In zakaj me še vedno ni potegnilo noter? Ne vem, morda zato, ker še vedno nisem gledal s pravega zornega kota. Ker še vedno nisem dojel bistva. In ker moj zadnji ogled datira v leto 2001, ko sem si tale film privoščil v čast letnici. Me res zanima kakšni bi bili vtisti, če bi ga gledal še enkrat, ali še bolje, kaj bi bilo, če bi ga gledal dva tisoč prvič. To je po moje edini način, da bi ga zares poštekal in se končno zavedal, da gledam najboljši film vseh časov.

Ocena: vredno ogleda

Kulti in klasike: Fatal Attraction

31.07.2010 ob 00:34

zda 1987, triler, režija: Adrian Lyne, igrajo: Michael Douglas, Glenn Close, Anne Archer, Stuart Pankin, Ellen Foley, Fred Gwynne

Glenn Close kot virus hiv.

Michael Douglas, ki je istega leta v polno zadel še s filmom Wall Street, je spet japi. Poročen, urejen, zagledan vase, čeden in poslovno uspešen. Vse mu štima. Žena (Anne Archer), sodelavci (Stuart Pankin), hčerkica in tašča. Še celo psiček, hrček in seveda zajček ga imajo radi. Njegovo življenje je pravljica, sanje vsakega moškega, ki bi rad vse, kar si je želel. Pa vendar, v postelji ni več tako kot je bilo nekoč. Krize sicer ni, manjkata pa strast in vročina. Manjka prvinski nagon, ki ga prevečkrat uniči hčerkica, katera seveda zelo rada smukne v zakonsko posteljo svojih staršev in tam ostane do jutra. Rutina, standard in dolgčas. Dokler Douglas nekega dne ne sreča svetlolase Alex Forrest, ki jo osupljivo, markatno in nepozabno odigra Glenn Close. Med njima se vžge. Iskre letijo. Hormoni divjajo. Alex je dejansko fatalka, kot v filmih noir, usodna, smrtonosna in pogubna. Za vsakogar, ki ji pride blizu. Alex je svarilo za virus hiv, Alex je virus hiv, najhujša kazen za prešuštnike. In ženska, ki v isti sapi zavrti obe moški glavi. Nora je na hiter seks v dvigalu in na kuhinjskem umivalniku. Nora je na strast in na spontanost. Nora je kar tako. Douglas ji nasede kot bi ji nasedel vsak pravi japi. Ko njegove žene ni doma, jo zgrabi, poseksa, še enkrat zgrabi in znova poseksa. «Okej, to je bilo to, se slišiva, ko bom imel čas,« ji pojasni naslednje jutro. Babnica seveda ne razume. Odtrga se ji. Prereže si žile in dobi živčni zlom. Douglas se prestraši, jo s težavo spravi skupaj in se ponovno poslovi. Po njegovem za vedno, po njenem nikoli. Šov se začne. Najhujša nočna mora tudi. Alex nori, klicari po telefonu, grozi, ugrabi hčerkico in skuha zajčka. Odločno, pogumno in fatalno. Douglas popeni, znori in prizna. Žena ga da na hladno, Alex pa se pripravi na zaključno dejanje. Fatal Attraction, ki ga je posnel Adrian Lyne, vroč po filmih Flashdance in Devet tednov in pol, je prišel ravno ob pravem času. Ujel je začetek aidsa, postal orjaški 156 milijonski hit, prestrašil vse nezveste moške, razjezil feministke, za vedno ustoličil Michaela Douglasa in Glenn Close, našel prepričljivo mešanico drame in srhljivke ter ga polomil samo z predivjim koncem, kjer Glenn Close uspešno oponaša Jasona Voorheesa. In da ne pozabim, Fatal Attraction je snel nominacije za najboljši film, režijo, glavno in stransko žensko vlogo (Anne Archer), scenarij ter montažo. Namesto Glenn Close sta bili v igri Barbara Hershey in Debra Winger, samo na Japonskem pa so vrteli verzijo z originalnim koncem, kjer Alex naredi samomor z nožem, na katerem so Douglasovi prstni odtisi, kar pomeni, da ga obtožijo umora. Režiser Lyne je tak konec zaradi slabih testnih projekcij seveda zamenjal z novim, bolj komercialnim in bolj krvavim, kar je jasno, saj je kazen morala biti vzgojna, za Douglasa pa je bil dovolj že skuhan zajček. Nič čudnega, da so feministke zagnale tak vik in krik. Eden najbolj znanih filmov osemdesetih, ki še vedno ohranja potrebno ostrino in aktualnost ter gledalcu ponudi vse tisto kot nekoč.

Ocena: mojstrovina

Kulti in klasike: La Bamba

30.07.2010 ob 23:55

zda 1987, glasbena drama, režija: Luis Morales, igrajo: Lou Diamond Phillips, Esai Morales, Rosana De Soto, Elizabeth Pena, Joe Pantoliano

Zelo avtentična, dinamična in živahna biografija pevca Ritchieja Valensa (odlični Lou Diamond Phillips), ki je pri rosnih sedemnajstih umrl v letalski nesreči.

Ritchie Valens je bil zvezda. Velika zvezda. Prva latino zvezda nasploh. Kupil si je drag avto. Mami je kupil razkošno hišo. Njegovi pesmici La Bamba in Donna pa sta postali takojšnji klasiki. In samo pomislite, star je bil komaj sedemnajst let, ko mu je cela Amerika ležala pred nogami. Bogu je šel očitno na živce. Tako kot Buddy Holly in Big Bopper. Vse tri je namreč na isto noč v istem letalu poklical k sebi. Za vedno. Ostale so samo njihove uspešnice in solze njihovih oboževalcev. Za Buddyjem in Bopperjem so jokale močno, za Ritchiem pa še bolj. In leta 1987 se je končno našel nekdo, ki mu je poklonil film. Lep, dinamičen, zanimiv in gledljiv film, kjer so pomagali tudi vsi njegovi sorodniki. Filmska ekipa je pred snemanjem preživela ogromno časa z njegovo družino, za statiste so uporabili sorodnike režiserja Moralesa, Elizabeth Pena in Esai Morales, ki je upodobil njegovega brata, pa sta bila nekoč sošolca. Družinska atmosfera je tako pripomogla k enkratni in večni filmski dogodovščini, ki jo mnogi še danes ne morejo pozabiti. Življenje na odru, življenje doma, ponosna mati (Rosana De Soto), kričeče oboževalke, srednješolska ljubezen Donna, prepiri z bratom in nesrečna deževna noč leta 1959. Preprosto in učinkovito. La Bamba pač. Večen film in ena najboljših glasbenih biografij vseh časov.

Ocena: presežek

Kulti in klasike: Goodfellas

30.07.2010 ob 22:45

zda 1990, kriminalna drama, režija: Martin Scorsese, igrajo: Ray Liotta, Robert DeNiro, Joe Pesci, Lorraine Bracco, Paul Sorvino, Mike Starr, Debi Mazar, Samuel L. Jackson, Michael Imperioli, Illeana Douglas, Vincent Pastore

Boter na spidu.

Prav imate, Martin Scorsese je leta 1990, v letu tretjega Botra, posnel svojega Botra. Botra na spidu, odgovor na Botra in na vse gangsterske filme, ki so jih posneli pred letom 1990. Tudi na Once Upon a Time in America. Tudi na Botra 2 in na svoj gangsterski prvenec Mean Streets. In tu ni dileme, saj Scorsese brez ovinkov useka že v uvodnem prizoru, ko Henry Hill (Ray Liotta), Tommy DeVito (Joe Pesci) in Jimmy Conway (Robert DeNiro), trije mafijci, trije goodfellasi in wise guysi, odprejo prtljažnik avtomobila in obračunajo s svojo žrtvijo. Ali kot pravi mladi Henry Hill: »As far back as I can remember, I’ve always wanted to be a gangster. To me, being a gangster is better than being a president of the Unites States.« Tako je, to so ulice, kjer otroci sanjajo o dnevu, ko bodo postali gangsterji. Ko bodo lahko začeli uživati flashy lifestyle svojih idolov, lokalnih botrov in njihovih pomočnikov, ki premlatijo poštarja, kateri mamam nosijo slaba obvestila iz šole. In tak je naš Henry Hill, nobody, ki se zelo hitro spremni v popularnega gangsterja. V elegantnega možakarja s polnimi žepi. V botrovega (Paul Sorvino) miljenca in spoštovano trojko, ki jo sestavljata še pretirano impulzivni Tommy in preudarni Jimmy. Brezhibna študija mafijskih poslov, ki premore celo vrsto kultnih in klasičnih sekvenc. Še posebej tisto, kjer se Joe Pesci razburi zaradi pripombe, da je smešen. In tisto, kjer v nogo ustreli natakarja Michaela Imperiolia. In pozor, Henry Hill živi tudi v resnici. V zaporu, kjer ga je pred snemanjem redno obiskoval Ray Liotta. Jasno, v resnici je živel tudi Jimmy Conway, ki mu je bilo ime Jimmy Burke in je leta 1996 v arestu umrl za rakom. Osem let preden bi ga spustili na prostost. Marty je seveda spet ostal brez oskarja, zato pa se je toliko bolj veselil Joe Pesci, ki se je v zgodovino zapisal po najkrajšem zahvalnem govoru in ruknil: »Thank you, my privilige.« Vrhunska mojstrovina, ki kot za šalo ujame Botra in se zapiše na sam vrh gangsterskih poslastic, kjer sta seveda tudi Casino in Bugsy.

Ocena: mojstrovina

Happy Birthday: Arnold Schwarzenegger

30.07.2010 ob 21:12

Veliki Arnie danes praznuje že 63 let, odkar je šel v politiko, pa ga na velikih platnih pošteno pogrešam. Letos bo sicer statiral v filmu The Expendables, kjer se bo v istem prizoru znašel skupaj z Stallonejem in Bruceom Willisom, kar bo čisto pravi Planet Hollywood live, nazadnje pa je igral v butasti komediji Around the World in 80 Days, ki jo je posnel leta 2004. Dejansko se je poslovil s tretjim Terminatorjem, v filmu The Rundown pa je za svojega naslednika izbral Dwaynea Johnsona.

Če se ozrem po njegovi filmografiji, pa lahko nujno priporočim filme Stay Hungry, Cactus Jack, Conan the Barberian, The Terminator, Commando, Predator, The Running Man, Red Heat, Twins, Total Recall, Terminator 2: Judgement Day, Last Action Hero, True Lies, Jingle all the Way, End of Days in Terminator 3: Rise of the Machines.

Zares pravi akcijski junak, poslednji akcijski junak, ki smo mu verjeli, da lahko tudi v resnici počne vse reči, ki jih je počel na filmu. 

Recenzije: Kick-Ass, The Losers, The A-Team, Youth in Revolt

30.07.2010 ob 04:00

KICK-ASS

Tale film me je pa resnično presenetil, da ne rečem šokiral, v pozitivnem smislu, da ne bo pomote. Pričakoval sem otročje sranje, nekakšno rezervno inačico filma Sky High, morda tudi Spy Kids, da ne rečem še en blesavi The Adventures of Sharkboy and Lavagirl, v najboljšem primeru pa še en Defendor, dobil pa sem nekaj povsem drugega. Dobil sem otroški film, ki ni za otroke, tarantinovski, ali še  bolje, guyritchiejevski razčefuk, kjer imamo tudi eno izmed najbolj kontroverznih otroških vlogic vseh časov. Drži, mala Chloe Moretz, ki igra superjunakinjo Hit-Girl (njen oče, prav tako superjunak Big Daddy, je Nicolas Cage), je vsaj tako kontroverzna in zloglasna kot Linda Blair iz Izganjalca hudiča. Kaj vem, morda celo še bolj, saj se strelja, pretepa in svoje nasprotnike kolje kot Uma Thurman iz Kill Billa. Jp, Kick-Ass, sicer še ena stripovska ekranizacija, je film, kjer otroci počnejo odrasle reči. Kjer so otroci superjunaki, toda ne v pravljici, marveč v kruti in divji realnosti, ki jo vodi zlobni Mark Strong, novi dežurni filmski negativec. Okej, film je komedija (uvodne prigode piflarskega mladeniča, ki postane Kick-Ass, so dovolj zabavne in gledljive), toda na trenutke je tudi nekoliko preveč resna akcijska kriminalka, kar malce pokvari atmosfero, tempo in razpoloženje, kar pa ni usodno, saj gledalec kljub klišejem vendarle dobiva nekaj svežega in sila posebnega. Otroke v vlogah superjunakov, ki se obnašajo kot odrasli. Ki morajo početi odrasle reči, če hočejo doseči svoj cilj. Čista zmešnjava, ki pa ji vendarle uspe zvoziti do konca in ponuditi dostojno mešanico komedije in akcije, kjer gledalec na koncu dejansko ne pogreša ničesar.

Ocena: presežek

THE A-TEAM

Glavna, no ja, usodna težava tele filmske ekranizacije kultne in tudi pri nas popularne istoimenske tv serije, ki smo si jo zapomnili predvsem po slavni irokezi Mr. Tja, je v tem, da izgleda kot skupek nepovezanih insertov, kjer sploh ni celote. Kjer sploh ni prave zgodbe, ampak le deli scenarija, ki jih nihče ni znal zlepiti skupaj. Okej, sekvenca s tankom, kjer uživa Bradley Cooper, sicer eden izmed članov ekipe, kjer so glavni tudi Liam Neeson, Sharlto Copley in Quinton “Rampage” Jackson, je resda super, toda to je premalo za vsaj približno dober akcijski film, ki mu manjka tudi boljša atmosfera, ali bolj natančno, bolj zahtevne scenaristične rešitve, kjer se ne bi na stotine različnih pizdarij odvijalo le okoli ploščic za tiskanje denarja. Pač film, ki skače iz prizora v prizor in ne razmišlja o tem, da bi učinkoval tudi kot celota. In delo režiserja, ki je bil veliko boljši v filmu Smokin’ Aces, če ostanem le v istem žanru. Sicer pa, le kako naj resno vzamem film, ki sredi divje akcije citira Gandija.

Ocena: izguba časa

YOUTH IN REVOLT

Četudi tale filmček premore nekaj izvirnih prijemov (animirane sekvence, francoščina, alterego glavnega junaka, prizor z avtomobilom, ki pade v vodo) se še vedno ne more otresti klišejev tipičnih najstniških komedij, kjer glavni junak pač sanja o izgubi nedolžnosti in o tem, da bi osvojil svojo sanjsko izbranko. Tokrat je glavni Michael Cera, ki se zagleda v sosedo Portio Doubleday in dobi idejo, da mora spremeniti imidž, da mora  postati baraba, da bo do konca osvojil njeno srce in jo dobil v posteljo. Po svoje zanimiv in očarljiv filmček, ki pa vendarle ne ujame pravega presežka in se ves čas giblje na meji med dobro in povprečno komedijo. V podobni fori posneti Adventureland je boljši, bolj zabaven in bolj svež, prav tako na nek način podobni 500 Days of Summer pa premore več izvirnosti pri montaži in izvedbi prizorov. Pa vendar, tole vseeno ni slab film, je zanimiv, drugačen, po svoje smešen in tak, da se gledalec vseskozi zaveda, da ne bo dobil le štosev na prvo žogo. Prav imate, le ženska je danes pri mladini dober razlog za revolucijo. Plus cela kopica zanimivih stranskih vlogic, kjer zmaga kot vedno zelo markantni Steve Buscemi.

Ocena: vredno ogleda

THE LOSERS

Še en The A-Team, dosti boljši od The A-Teama, še ena skupina postavnih mačotov, ki jih spet zajebejo nadrejeni. Prav to mi je smešno pri takih filmih. To, da nadrejeni sploh upajo zajebati svojo najboljšo ekipo, ki se potem seveda maščuje in potepta vse, kar stoji nasproti. In fantje, ki jih vodi hudo frajerski Jeffrey Dean Morgan, ki v posteljo seveda edini dobi Zoe Saldana, so tokrat člani CIE, ki jih prav CIA po uspešni akciji hoče spraviti stran. Še ena testestoronska stripovska obdelava, ki za razliko od The A-Teama nima le nepovezanih sekvenc, ampak ohranja tudi rdečo nit in misli na celotni učinek filma. Žal pa ne premore dovolj atraktivnih scenarističnih idej, kar pomeni, da ne ponudi presežka in se nekajkrat zadovolji s klišeji ter prevečkrat videnimi prizori podobnih in boljših filmov (recimo Three Kings), kjer letos stavim le na Stalloneov The Expendables. Fantje so sicer dovolj prepričljivi, toda film jih vseeno vkalupi v predvidljivo zgodbo, kjer gledalec ne dobi zares dobrega akcionerja, a je na koncu vendarle nekako zadovoljen zavoljo solidne dramaturgije in dinamične akcije. V bistvu rutinski filmček, ki ga reši nekaj skulirnih sekvenc (dvoboj z noži in pištolo, na katero se nasloni Morgan, sekvenca z motorjem in letalom, razbito steklo) in dovolj karizmatičen igralski ansambel, kjer tudi Zoe Saldana uspešno konkurira moški ekipi. Plus psihopatski Jason Patric, ki se dežnika znebi tako, da ustreli žensko, ki mu ga drži nad glavo.

Ocena: vredno ogleda

Odvzem krvi

30.07.2010 ob 03:00

Da sem, ko pride do zdravnika, strahopetna rit, sem dokazal že pri zapisu o gastroskopiji. Nič drugače ni, ko moram dati kri. Tudi takrat sem isti strahopetec, ki ga igla v žili boli in ki se mu med odvzemom krvi celo zvrti v glavi. Tak sem že od najstniških let, ne maram igel, ne maram, da mi kdo pika v žilo. Če bi bil mamilaš, bi med vsakim vnosom heroina padel skupaj še pred špricom v žilo. Toda ko je kri treba dati, jo je treba dati. Ne moreš se izogniti. No ja, jaz sem vedno na vsak način poskušam, če se le da, saj ne vidim smisla, da jo moram dati tudi takrat, ko nisem bolan. A tako je to, v krvi se pač vidi vse mogoče. In edini način, da zdravnik ugotovi kaj važnega je seveda odvzem krvi.

In četrtek je bil po dolgem času, hm, po moje po kakih treh letih, spet dan za odvzem krvi, stresen dan, ki sem ga bal kot hudič križa.  Pač strahopetec sem, ko pride do tega, ne morem pomagati, pa če se mi še tako smejite in si mislite, da sem star pet let in da me je lahko sram.

Odvzem krvi, z iglo seveda, z iglo v moji žili in z idejo zdravnika, da ne boli in da naj ne paničarim. Pa sem, kot vedno, no ja, tudi na šalo znam obrniti vse skupaj, tudi tokrat sem. In pozor, dosegel sem, da so mi kri vzeli iz prsta, kot majhnemu otroku, kot strahopetni punčki. Pa kaj, bilo  je super, bolelo je veliko manj kot v žilo, vrtelo se mi ni v glavi, stiskanje krvi, ki jo je v prstu seveda premalo, pa me prav tako ni motilo.

Ti samo stiskaj, sem si mislil, naj priteče kolikor jo potrebujete za pregled, ne boli me, kul mi je, samo da ni žila.

Evo, pa sem preživel, kot vedno, tokrat s pikico v prstu, kot dojenček, a vendar kot junak, ki bo zdaj kri dajal z veliko manj straha, saj se ni nikoli prej spomnil te možnosti, ali še bolje, nobena zdravnica je ni predlagala, saj sem odrasel dedec, ki se usranega odvzema krvi ne bi smel tako zelo bati.

Kulti in klasike: She Done Him Wrong, Detour, Moby Dick, The Cincinnati Kid, Never So Few, The Carey Treatment

29.07.2010 ob 22:22

SHE DONE HIM WRONG (zda 1933, kriminalna komedija, režija: Lowell Sherman, igrajo: Mae West, Cary Grant, Owen Moore, Gilbert Roland, Noah Beery)

Film, ki je naredil Mae West.

Leto 1933 je bilo leto King Konga, ki se je zaljubil v blondinko, leto Hedy Lamarr, ki se je kopala v filmu Ekstaza, leto bratov Marx, ki so servirali komedijo Duck Soup in leto cenzure, kjer je imela težave celo Betty Boop. In seveda, leto 1933 je bilo tudi leto Mae West, nepozabne, edinstvene, provokativne in na seks usekane matronaste zvezdnice, ki je na odru nastopala že kot šestletna punčka in se skozi celotno kariero igrala s cenzuro. V dvajsetih letih je zaradi svoje prve odrske predstave z naslovom Sex končala v arestu, leto 1933 pa je začela z dvema velikima uspešnicama (drugi je bilo naslov I’m No Angel), ki sta jo za vedno spremenili v kult in del filmske zgodovine. In Mae je bila pred časom. Hudo pred časom. Iz njenih ust so sikale pokvarjene enovrstičnice, njen pogled je ves čas namigoval na seks, njeno telo pa se je zibalo kot provokacija. Pa četudi ni bila prav nič suha, pa čeprav so ji do lepotice manjkale vsaj tri plastične operacije. Toda Mae je imela stil. Bila je karizmatična, odločna in samozavestna. Vedela je kako se vzbudi pozornost, vedela je kako se naredi škandal. Vedela je, da je ženska. Da je iz mesa in krvi. Da ima orožje, s katerim bo prišla daleč. Njeni filmi so šli za med, gledalci so jo občudovali, kritiki so ji peli hvalnice, cenzorji pa so preklinjali in niso mogli verjeti kaj se dogaja. In stara dobra Mae je tokrat barska pevka Lady Lou, ki osvaja rosno mladega policista Caryja Granta (z njo je igral tudi v filmu I’m No Angel, v letih 1932 in 1933 pa je nastopil v štirinajstih celovečercih), se skriva pred svojim možem, kateri hoče pobegniti iz aresta in okoli prsta suče prav vse petične goste svojega nočnega bara. Klasika, ki je do danes resda izgubila večino svoje ostrine. In klasika, ki bo kljub temu za vedno ostala nujno čtivo filmskih sladokuscev.

Ocena: vredno ogleda

DETOUR (zda 1946, triler, režija: Edgar G. Ulmer, igrajo: Tom Neal, Ann Savage, Claudia Drake, Edmund MacDonald)

Hudo kultni nizkoproračunski film noir, tako imenovani B film, ki je zares uspel šele mnogo let kasneje.

Ko je Edgar G. Ulmer pred več kot šestdesetimi leti v samo šestih dneh posnel Detour, film o moškem, ki mu gre vse narobe, ni trznil nihče. Niti kritiki, kaj šele gledalci. Jasno, film je bil predober, preveč poseben in preveč depresiven. Še posebej za čas po drugi svetovni vojni, ko so Američani potrebovali dobro voljo in razkošne mjuzikle. In ravno zato se je v kult spremenil šele mnogo let kasneje. Šele takrat, ko si kritiki vendarle ugotovili, da gre za mojstrovino. Za enkratno, stilizirano, napeto in resnobno zgodbo o barskem pianistu (Tom Neal), ki ne vidi prihodnosti. Ki ne najde smisla življenja. Ki pravi, da ne more uspeti kot klasični pianist, saj bo verjetno kmalu dobil artritis. In ko njegova punca odpotuje v Hollywood, da bi postala zvezda, gre za njo. In ko gre za njo, nima pojma, da se mu bo zgodila vrsta neprijetnih reči, ki ga bodo dotolkle, uničile in zdelale. Tip pač ni rojen pod srečno zvezdo. Nasmeška na ustnicah pri njem ne boste našli. Našli boste le slabo voljo, razjede na duši in povešen pogled. Pogled moškega, ki je zajebal. Ki je počel samo napačne stvari in se ob napačnem času znašel še na napačnem kraju. Najprej je štopal. Ustavil mu je nek gospod, ki ga je malce kasneje ruknila kap. Ker se je bal policije in ker je vedel, da ne bi nihče verjel njegovi zgodbi, je pobasal njegovo denarnico, njegovo identiteto in njegov avto. Potem je srečal žensko, fatalko Ann Savage, ki je odkrila njegovo prevaro in ga začela izsiljevati. Mu grozila s policijo, mu povedala, da je poznala umrlega gospoda in zahtevala, da nadaljuje z lažno identiteto in pobaše družinski denar. Ko gre res vse narobe, pa se zgodi še ena tragedija, še en nepričakovan zasuk, ki za vedno uniči našega junaka. Našega nesrečneža, ki svojo punco resda pokliče po telefonu in samo posluša. Zaveda se, da takšen ne more več k njej. Da je zajebal. Tako zelo kot še nihče pred njim. Niti na filmu, kaj šele v resnici. In pozor, leta 1992 so posneli rimejk, kjer je igral Tom Neal Jr., sin našega Toma Neala, ki je ostal znan samo po filmu Detour. Filmu, ki je z vsakim desetletjem boljši in bolj prepričljiv. Nič čudnega, da je vplival tudi na privatno življenje glavnega igralca, ki je leta 1965 zaradi hudega navala ljubosumja ustrelil svojo ženo in skoraj fasal smrtno kazen.

Ocena: presežek

MOBY DICK (zda 1956, pustolovščina, režija: John Huston, igrajo: Gregory Peck, Richard Basehart, Leo Genn, Harry Andrews, Friedrich Ledebur, Orson Welles)

O belem kitu, ki hoče imeti mir.

To je on, gospod Moby Dick, orjaški beli kit, s katerim ni šale. Pa četudi si kapitan Ahab (Gregory Peck), enonogi norec, ki se ne boji nikogar. Ki mu je naš kit odgriznil nogo in ki se sedaj z novo posadko poda na poslednji lov. Na ultimativno obsesijo. Na nesmiselno morsko odisejo, kjer je treba ujeti belega orjaka. Malce predolga, preveč filozofska in kljub temu učinkovita morska grozljivka, ki jo dejansko moti le pretirana igralska kreacija Gregoryja Pecka (zvezdnik je bil prepričan, da bi moral njegovo vlogo igrati kar režiser Huston), kateri je prepričan, da se da na kitovem hrbtu recitirati Shakespearea in odnesti celo kožo. Film, ki še vedno povzroča bruhanje borcem za pravice kitov, film, kjer Orson Welles izpelje enega najboljših monologov v svoji karieri, film, kjer se je maketa kita nenehno potapljala, in film, v katerem posebni efekti začuda niso zastarali. Na kratko, film, ki ga pokoplje dejstvo, da hoče Gregory Peck na vsak način zasenčiti orjaško morsko pošast.

Ocena: nič posebnega

THE CINCINNATI KID (zda 1965, drama, režija: Norman Jewison, igrajo: Steve McQueen, Edward G. Robinson, Karl Malden, Ann Margret, Tuesday Weld, Rip Torn, Joan Blondell, Cab Calloway)

Še zmeraj sila prepričljiv kvartopirski film, ki se konča tako kot se današnji filmi ne upajo končati.

Steve McQueen je Cincinnati Kid, zapeljivi, navihani in frajerski pokeraš, ki se loti največje tekme svoje kariere. Dvoboja, kjer se bo pomeril z ostarelim in legendarnim kvartopircem Lanceyjem Howardom (legendarni Edward G. Robinson). Partija traja tri dni, denarja je več kot preveč, na koncu pa bo zmagal tisti, ki ne bo blefiral. Film je začel režirati Sam Peckinpah, ki se je sprl zaradi želje po prizoru, v katerem bi se mlada Sharon Tate pokazala zgoraj brez. Ko je odletel Sam, je seveda odletela tudi Sharon. Sicer pa, le kdo rabi goloto, če ima v prvem planu Stevea McQueena in elegantno Ann Margret.

Ocena: vredno ogleda

NEVER SO FEW (zda 1959, vojna drama, režija: Preston Sturges, igrajo: Frank Sinatra, Steve McQueen, Charles Bronson, Gina Lollobrigida, Peter Lawford, Paul Henried, Richard Johnson)

Dolgočasna in premalo prepričljiva obdelava medvojnega dogajanja v Burmi, kjer številni zvezdniki samo pozirajo.

Pa se sprehodimo v čas, kjer so ameriški vojaki med drugo svetovno vojno burmanske domačine učili vojskovanja, se pravi v čas, kjer je kapetan Frank Sinatra osvajal italijansko turistko Gino Lollobrigido. In seveda v čas, ko se je mladi Steve McQueen ravno po zaslugi tegale filma začel spreminjati v največjo zvezdo svoje generacije. Njegovo vlogo je začel igrati Sammy Davis Jr., ki pa je moral na hladno zaradi spora s Frankom Sinatro. Dejansko pametna odločitev, saj gre za film, ki že leta 1959 ni ujel presežka.

Ocena: nič posebnega

THE CAREY TREATMENT (zda 1972, triler, režija: Blake Edwards, igrajo: James Coburn, Pat Hingle, Jennifer O’Neill, James Hong, Dan O’Herlihy)

Zdravnik James Coburn raziskuje smrt petnajstletne pacientke, ki naj bi jo med splavom površno zafušal njegov stanovski kolega James Hong.

Soliden in morda malce predolg medicinski triler, ki se lahko kot za šalo kosa z veliko bolj znano Komo. Zanimivo tudi zavoljo dejstva, da je režiral prav Blake Edwards, bolj znan po komedijah. In seveda zato, ker je Koma pobrala vso pozornost, pa četudi jo The Carey Treatment na trenutke celo preseže.

Ocena: vredno ogleda

Kulti in klasike: The Extraordinary Seaman, Warum Lauft Herr R. Amok, Lovesick, L’ Uccello Dalle Piume di Cristallo, Profondo Rosso, Tribute, The Bravados, Southern Comfort, Brief Encounter

29.07.2010 ob 22:17

THE EXTRAORDINARY SEAMAN (zda 1969, pustolovska komedija, režija: John Frankenheimer, igrajo: David Niven, Alan Alda, Mickey Rooney, Faye Dunaway, Jack Carter, Juano Hernandez)

Skupina brodolomcev nima pojma, da je kapitan nasedle ladje iz druge svetovne vojne v resnici čisto pravi duh.

Da se je John Frankenheimer, režiser mojstrovin Birdman of Alcatraz in The Manchurian Candidate, lotil filma kot je The Extraordinary Seaman, povsem navadne in premalo zabavne pustolovske komedije, je sila čudna reč. Tako čudna, da ji ne pomagajo niti zveneča igralska imena, ki v bistvu sploh ne vedo kaj naj počnejo s slabim scenarijem. David Niven, ki je leta 1974 igral celo vampirja, je pač duh, nor na čase Hitlerja in Stalina, Alan Alda, Mickey Rooney in Jack Carter so brodolomci, ki zmedeno vandrajo okoli, Faye Dunaway pa je le za okras. Tako kot film, ki je leta 1969 komaj dobil distributerja za velika platna.

Ocena: 2/10

WARUM LAUFT HERR R. AMOK? (nemčija 1970, drama, režija: Rainer Werner Fassbinder, igrajo: Kurt Raab, Lilith Ungerer, Lilo Pempeit, Franz Maron)

Zakaj se je zmešalo gospodu Raabu?

Kurt Raab je gospod R, vzorni, pridni, mirni in lucidni možakar, ki ljubi svojo službo, svoje prijatelje, svojega šefa in svojo ženo (Lilith Ungerer). Tip je nobody. Vedno neopazen, zadaj in tiho. Vse dokler se mu ne zasuče. Do konca in naprej. Za 180 stopinj. In ko se mu zasuče, pograbi namizno lučko ter tolče. Divje, jezno in perverzno. Do smrti. Do krvi in mesa. Pač o film o moškem, ki je bil predolgo tiho. In film kultnega režiserja, ki je bil prepričan, da se prikazana zgodba lahko zgodi vsakemu izmed nas. To seveda ni dobro, to je preveč realistično gledanje zgodbe, ki se seveda v resnici na tako brutalen način zgodi le redko. Zanimiva je trivia, da filma sploh naj ne bi režiral Fassbinder, ta veliki upornik in posebnež, ampak Michael Fengler, saj je šlo za čisto improvizacijo, ki po besedah Hanne Schygulle, edine znane igralke tega sila hladnega filma, ni bila značilna za Fassbinderja. Vsekakor neobičajna filmska izkušnja, ki pa me je pustila brez pravega navdušenja.

Ocena: 4/10

LOVESICK (zda 1983, komedija, režija: Marshall Brickman, igrajo: Dudley Moore, Elizabeth McGovern, Christine Baranski, Alec Guinness, Gene Saks, John Huston, Ron Silver, David Strathairn)

Film, ki bi nujno rabil Woodyja Allena.

Dolgočasna, samo prvih deset minut gledljiva, prepočasna in skoraj nič zabavna komedija o psihiatru (Dudley Moore), ki se zaljubi v svojo pacientko (Elizabeth McGovern) in fantazira o pogovorih s Sigmundom Freudom (Alec Guinness). Potrata dobre ekipe in komedija, ki so jo pozabili že leta 1983.

Ocena: 2/10

L’ UCCELLO DALLE  PIUME DI CRISTALLO (italija 1970, srhljivka, režija: Dario Argento, igrajo: Tony Musante, Suzy Kendall, Enrico Mario Salerno, Eva Renzi, Umberto Raho)

Impresiven debi režiserja, ki je leto dni prej napisal zgodbo za klasiko Bilo je nekoč na divjem zahodu in se potem spremenil v očeta moderne italijanske grozljivke.

Fina atmosferska srhljivka, ki ji DePalmin Blow Out dolguje skoraj vse. Eden izmed najbolj udarnih debijev v filmski zgodovini in začetek kariere režiserja, ki je leta 1977 dokončno zaslovel s filmom Suspiria, ki pa me vedno znova pušča hladnega. Zgodba o moškem (Tony Musante), ki vidi umor, potem zasleduje serijskega morilca in spravi v hudo nevarnost še svojo punco (Suzy Kendall). Močni prizori in nepozabna atmosfera, ki učinkuje še danes.

Ocena: 8/10

PROFONDO ROSSO (italija 1975, srhljivka, režija: Dario Argento, igrajo: David Hemmings, Daria Nicolodi, Gabriele Lavia)

Še ena tipična Argentova srhljivka, kjer naključni očividec išče psihopatskega serijskega morilca.

Če je bil drugi Argentov film Il Gato a nove code le bleda kopija njegovega presenetljivo dobrega debija L’ Uccello dalle piume di cristallo, je njegov sedmi film korak naprej. Korak, poln hudo direktnih in brutalnih umorov, ki so si zagotovili klasično obravnavo v žanru grozljivke. Zgodba je resda še vedno reciklaža debija, se pravi iskanje psihopatskega serijskega morilca, ki ga lovi naključni očividec njegovega prvega umora, toda prizori so močnejši, bolj fizični in manj psihološki ter atmosferski. In jasno, le kdo lahko ostane miren med zverinskim ubojem ženske, ki ji morilec obraz scvre v kadi polni vroče vode. In le kdo lahko povsem neprizadeto spremlja sekvenco, ko morilec moškega zabija ob rob omare in mu lomi zobe. Nihče, niti Dario Argento, ki je bil po dveletni pavzi, ko je posnel komedijo Le Cinque Giornate, spet na pravi poti. Poti, ki ga je privedla do leta 1977, do njegovega naslednjega filma, da klasične Suspirie, o kateri še danes prav vsi govorijo naglas.

Ocena: 7/10

TRIBUTE (kanada 1980, komična drama, režija: Bob Clark, igrajo: Jack Lemmon, Robby Benson, Lee Remick, Kim Cattrall, Colleen Dewhurst, John Marley, Gale Garnett)

Dileme je konec, Jack Lemmon je bil eden najboljših igralcev vseh časov.

Jack Lemmon je bil faca. Velika faca, ki ga ne bomo pozabili. Pa ne zato, ker je posnel celo kopico nepozabnih filmov od Some Like it Hot do Grumpy Old Men, ampak zato, ker je bil odličen komik, ki je znal biti tudi izvrsten dramski igralec, če so mu dali možnost. Jack Lemmon je bil torej Jim Carrey pred Jimom Carryjem, če smo malo pavšalni, smisel za komedijo in dramo pa je najbolj izvrstno združil ravno v filmu Tribute, kjer je igral tako dobro, da bi mu morali dati dva oskarja. Enega za komedijo, enega za dramo. Lemmon je očeta, sicer večnega šaljivca, ki umira za rakom in se hoče po nekaj letih ponovno spoprijateljiti s sinom (Robby Benson), odigral tako briljantno, da sploh ne bi rabil filma, ampak le prazen prostor in kamero, ki bi pač snemala vse tisto, kar bi počel. Cela kopica prizorov, ki bi si zaslužili večnost, obrazna mimika, ki bi si zaslužila oskarja za make up in energija, ki je ne premore niti hektoliter redbula. Z eno besedo, Jack Lemmon v svoji najboljši izdaji. Rodil se je leta 1925, umrl leta 2001, vmes pa počel reči, ki jih ni tako edinstveno počel nihče drug. Niti njegov kolega Walter Matthau, niti vsi ostali največji igralci generacije. Zares krasen film, tenkočutna mešanica drame in komedije, ki ji boste težko našli dostojno konkurenco.

Ocena: 9/10

THE BRAVADOS (zda 1958, vestern, režija: Henry King, igrajo: Gregory Peck, Joan Collins, Stephen Boyd, Lee Van Cleef, Joe De Rita, Henry Silva)

Gregory Peck kot Clint Eastwood.

Gregory Peck prijezdi v mesto. Njegov obraz je resen, trd in neizprosen. Nihče ga ne pozna. Če bi nosil sombrero, pončo in puško, bi ga zamenjali za Clinta Eastwooda. Ko ga šerif vpraša, zakaj je prišel, mu odvrne, da je prišel gledat obešenje štirih zlikovcev, ki dan pred smrtjo čepijo v mestni ječi. Sumljivo, nenavadno in čudno. Meščani gledajo, ga opazujejo in ne vedo kaj se bo zgodilo. Ko zlikovci pobegnejo, pa jih vrže na rit, saj se gospod Peck nemudoma zapodi za njimi. Nihče ne ve kaj ga žene. Nihče nima pojma o njegovi preteklosti. Pozna ga le lokalna lepotica Joan Collins, ki ji zaupa, da mu je umrla žena. Samo to in nič več, samo to se  mu zdi dovolj, celo preveč. Vestern, ki mu ne glede na frajersko atmosfero vendarle manjka Clint Eastwood. In vestern, ki žal ni zdržal do današnjega časa.

Ocena: 6/10

SOUTHERN COMFORT (zda 1981, pustolovski triler, režija: Walter Hill, igrajo: Keith Carradine, Powers Boothe, Fred Ward, Peter Coyote, Brion James, Franklyn Seales, T. K. Carter, Lewis Smith, Les Lannom)

Deliverance v gozdu, kjer se rutinska vojaška vaja spremeni v nočno moro osmih teritorjalcev, ki jih napadejo divji francoski lovci.

Osem članov teritorijalne obrambe začne preprosto vojaško gozdno vajo in naredi eno usodno napako. Tamkajšnjim domačinom, sicer očitno fanom hribovcev iz filma Deliverance, ukrade čolne in nanje za šalo strelja s praznimi naboji. To je dovolj za situacijo, iz katere jih ne bi rešil niti John Rambo, kaj šele Ice T, ki se je v podobnih razmerah znašel v filmu Surviving the Game. Hudiča, to je dovolj celo za situacijo, iz katere jih ne bi rešil niti Arnold Schwarzenegger, ki je s kameradi v gozdu nekoč bežal pred divjim Predatorjem. In ker naši pobje niso akcijski junaki, marveč skupina mestnih možakarjev, podobni onim mestnim možakarjem iz filma Deliverance, je jasno, da jih bodo divji lovci pohrustali za malico. Če k temu dodamo še dejstvo, da jih začnejo loviti za zabavo, kar nas spomni na znameniti roman Richarda Connella, kjer so bogataši just for fun namesto divjadi na samotnem otoku grofa Zaroffa lovili ljudi, in dejstvo, da se enemu od strahu zmeša, drugi pa se obnašajo kot mravlje med požigom mravljišča, je še bolj jasno, da se domov ne bo vrnil praktično nihče. Režiser Walter Hill, ki je leto kasneje zadel v polno s filmom 48 ur, vse potrebne niti resda drži v rokah in spretno vodi razgibano ter napeto dogajanje, toda kaj, ko mu večkrat zmanjka kvalitete, ki jo nadomesti s kvantiteto, kar nikakor ni dobro. Kultna roba, ki so jo pri nas prevedli v Južnjaško uteho, je vsekakor film vreden ogleda, res pa je, da ni tako strašno dober kot pravijo tisti, ki so ga videli že na začetku osemdesetih.

Ocena: 7/10

BRIEF ENCOUNTER (zda 1974, drama, režija: Alan Bridges, igrajo: Richard Burton, Sophia Loren)

Bled rimejk ravno tako bledega originala iz leta 1945, kjer sta bila zaljubljena Trevor Howard in Celia Johnson.

Filmi, kjer zaljubljenca ne seksata niti na koncu filma, so vedno slabi, patetični in dolgočasni. Prav zato se zdi, da je tale televizijska verzija znane klasike čista parodija. Žensko namreč igra Sophia Loren, ki se seksu ne bi ravno odpovedala, tukaj pa ga strada več kot mesec dni, pa četudi ima moža in ljubimca. Pa četudi ljubimca igra Richard Burton, ki je bil znan po tem, da je Elizabeth Taylor osvojil že pred pričetkom snemanja Cleopatre. Pač rimejk, ki se slepo drži originala in seka v temo. Prosim vas, leto 1974 nikakor ni leto 1945, leto originala, kjer se igralci niso smeli niti poljubljati. Sophia in Richard bi morala seksati. Vsaj enkrat. Pa četudi za pet sekund. Samo tako bi bila namreč srečna do konca svojih dni.

Ocena: 2/10

Kulti in klasike: Highlander

29.07.2010 ob 15:43

HIGHLANDER

Joj, kako zelo dobre spomine sem imel na tale  film, ki sem si ga včeraj po sto letih spet vtaknil v svoj dvd predvajalnik in prepričeval punco, da naju čaka nekaj dobrega, nekaj frajerskega, pač film, s katerim ne bova zgrešila, in film, ki je zaznamoval mojo mladost, kjer sem kot mulc občudoval Connorja McLeoda, kultnega Highlanderja, nesmrtnega popotnika skozi čas, ki je svojim nasprotnikom sekal glave in ki ga je igral nekoč zelo popularni Christopher Lambert, vroč po Tarzanu iz leta 1984, in nekdanji mož Diane Lane, ki je potem kmalu padel v tretjo ligo. Ne bom rekel, da film Russella Mulcahyja, ki me je leta 1991 navdušil s filmom Ricochet, še vedno nima nekaj svojih trenutkov, toda resnično nisem pričakoval, da bo dejansko tako zelo zanič, tako zelo poceni in tako zelo blesav. Igra Christopherja Lamberta in njegovega glavnega nasprotnika Clancyja Browna je porazna, prizori dvobojev so na nivoju vrtca, dramaturgija ostalih prizorov je mizerna, dialogi pa so tako zelo poceni, da sem se držal za glavo. Res slab in neprepričljiv film, kljub okej viziji in solidni vlogici Seana Conneryja (Juan Sanchez Villa-Lobos Ramirez), ki vsaj malo poživi dogajanje in vdahne nekaj karizme mrtvi in ceneni atmosferi. Plus še vedno dober soundtrack skupine Queen, kjer vsaj zame najdlje leti balada Who Wants To Live Forever. In seveda enovrstičnica: “There can be only one,” ki pa se začne ponavljati prevečkrat in prav tako postrane moteče patetična.

Ocena: nič posebnega

Šolska mediacija: pomembno področje našega šolstva, ki ga nekateri zlorabljajo?

29.07.2010 ob 13:53

Ko sem prebral tale članek, mi je spet postalo jasno, zakaj smo tam, kjer smo. In zakaj je toliko otrok dobesedno zavoženih.

KLIK do članka v reviji Reporter

Vse je ena sama hinavščina

29.07.2010 ob 01:28

Včasih res ne morem verjeti, da sem še vedno tako zelo naiven, da verjamem, da določeni ljudje ne bodo hinavske pizde in da igrajo pošteno igro. Vedno znova se zmotim, vedno znova ugotovim, da je povsod isto sranje in da se slej kot prej na kupu znajde skupina ritoliznikov, ki pridejo daleč le zato, ker znajo lesti v rit, čvekati posrane stavke in blefirati pri šefih. V bistvu jih občudujem in se čudim, da to zmorejo in da se lahko kljub temu še vedno vsako jutro pogledajo v ogledalo.

Meni to ne gre, pa četudi bi mi plačali, da naj bom tak. Ne zmorem, niti po pomoti. Če vidim, da igra ni več poštena, zamerim in se mi zdi zamalo, da bi se delal, da temu ni tako. In ko se to zgodi, dam to tudi vedeti, pa četudi s tem tvegam, da bom odletel in da me bodo zamenjali z ritoliznikom, ki komaj čaka, da nadomesti mesto nekoga, ki se ne pusti vleči za kurca.

Ne vem kako funkcionirate ostali, toda jaz z nekom, ki se je izkazal kot pizda, ne morem na kavo in na novoletno zabavo, kjer se ritoliznikov kar tre. Kjer so tudi taki, ki so jih zajebali, a so to pozabili in šefu spet lezejo v rit. Čeprav vem, da bi moral čez take pizdarije, mi ne gre. Ko je nekdo enkrat pizda, je pizda in pika. Zame izgubi ugled, zame izgubi vse, kar je imel in nanj bom za vedno gledal kot na pizdo, ki ni igrala poštene igre.

Pa tudi tiho nisem, ali še bolje, ne znam biti. Ko me kaj moti, ko vidim, da nekaj ni tako kot smo se dogovorili, povem naglas in iskreno ter si seveda zajebem prihodnost. In kar je še bolj sporno, v očeh pizde sem pizda jaz, sem nekdo, ki se krega, ki je konfliktna oseba, ki nima nivoja komunikacije. Razumljivo, saj povem kaj mislim in ne dovolim, da bi z mano ravnali kot z budalo, ki je včeraj priplavala po župi, še posebej, če to skušajo početi tisti, ki so včeraj priplavali po župi. Pa tudi kimač nisem, kar pomeni, da ne bom kimal, če se z nečim ne strinjam. Če ne kimaš, pa so seveda takoj težave, še posebej, če kimanje pričakuje nekdo, ki mu ves čas kimajo sami kimači.

Prepričan sem, da bi bil danes že na Pahorjevem ali vsaj na Zrnečevem mestu, če bi se obnašal drugače, če bi pazil kaj rečem, kaj zapišem, če bi lezel v rit in če bi še isto minuto pozabil in sprejel umazano igro nadrejenih ali koga iz ekipe. Ker tega ne znam, še nisem tam, kjer bi rad bil. Ker tega ne bom znal nikoli, očitno nikoli ne bom tam, kjer bi moral biti.

Jebat ga, bolje tako, kot pa tako, da bi lizal riti in se pustil brcati v jajca. In seveda, vsi tisti, ki so pri nas uspeli, še posebej v medijih, so lizali riti in se pustili brcati v jajca. Če ne to, pa so znali hendalati pizde in kljub temu hoditi z njimi na pijače ter na novoletne zabave. Kako se jim ni obračal želodec, nimam pojma. Čestitam jim, na koncu se itak oni režijo meni, ki se grem nekega kvazi upornika, ki se hvali s tem, da se lako vsako jutro brez slabe vesti pogleda v ogledalo.

Bi pa res rad enkrat našel kolektiv, kjer ne bi bilo pizd in ritoliznikov. Kjer bi bilo vse tako kot je treba in kjer ne bi nihče sral dreka ter bi se držal  poštenega dogovora ter sprejel tudi kritiko in iskreno povedal prave razloge za pomembne odločitve. V Sloveniji? Utopija, saj vem.

Recenzije: Letters to Juliet, Rescue Dawn

28.07.2010 ob 22:02

LETTERS TO JULIET

Presenetljivo očarljiva, zabavna in prikupna romantična komedija, ki v zadnji tretjini resda postreže malo preveč cukra, a kot celota še vedno ohrani dovolj samozavesti in šarma, da gledalec ni razočaran in da dobi veliko več kot še eno tipično posladkano hollywoodsko romantično sranje. Tudi zavoljo Vanesse Redgrave, ki v Italiji po petdesetih letih išče svojo nekdanjo ljubezen, svojega Lorenza Bartolinija, kar je zanimivo tudi zavoljo dejstva, ker ga igra Franco Nero, ki je tudi v resnici poročen z Vanesso Redgrave. Že to je dovolj, da tale film ni kar tako, da ni še ena povprečna romantična komedija, marveč da je povsem dostojen in dovolj dobro odigran predstavnik žanra, ki bo z ljubeznijo napolnil tudi gledalce. Jp, dogajanje se odvije v Veroni, v romantični Italiji, na zelo lepih lokacijah, v rojstnem mestu Shakespearove Julije, ki so ji postavili steno, na katero razni turisti lepijo svoja ljubezenska pisma in upajo na novo ljubezen. In tu je tudi glavna junakinja Sophie, sicer Američanka na predmedenih mesecih, ki jo igra Amanda Seyfried, kateri so take vlogice pisane na kožo (enako dobra je bila v mjuziklu Mamma Mia in dramici Dear John, zelo slaba pa v Chloe in Jennifer’s Body). In prav Sophie najde zaprašeno pismo Vanesse Redgrave, ki potem v Verono pripotuje s svojim vnukom (Christopher Egan) in želi spet najti svojo dolgo pogrešano ljubezen, za katero kot najstnica ni imela poguma. Jasno, Sophie se čez čas zagleda v njenega vnuka, saj jo njen zaročenec (zelo zabavni Gael Garcia Bernal) pušča samo in se posveča le svojemu poslu, gledalec pa tako dobi dve zelo solidni in prepričljivi romanci, ki ga posrkata v dogajanje in ki ju kronajo še hudomušni pripetljaji med iskanjem pravega Lorenza. Lep film, simpatičen, gledljiv in dovolj romantičen, da se boste ob njem počutili zelo dobro.

Ocena: vredno ogleda

RESCUE DAWN

Da je Werner Herzog odfukan norec, je pokazal že v svojih nemških filmih, recimo v Fitzcarraldu in Aguirre, der Zorn Gottes, no ja, pa tudi v lanski mojstrovini The Bad Lieutenant. In tokrat je spet na lokaciji, kot v Fitzcarraldu, le da gre za Vietnam, za znano zgodbo ujetništva in bežanja, ki pa jo Herzog pokaže tako zelo originalno, drugačno in vrhunsko, da gledalec ne more verjeti svojim očem. Jp, Rescue Dawn je tako zelo dober film, da celo Christian Bale izgleda kot najboljši igralec vseh časov. Tisti Christian Bale, ki v vseh ostalih filmih igra kot lesena deska brez razpona. Tako veliko nepozabnih prizorov nimata niti Platoon in The Deer Hunter, hudiča, niti Apokalipsa zdaj. To niso le prizori, to so instantne kultne klasike, ki so jih gledalci leta 2006 zelo grdo in krivično prezrli, saj film sploh ni dobil prave distribucije. Po eni strani razumljivo, saj je predober in preveč izviren, da bi ga gledalci vzeli za svojega. To je sto procentni Herzog, eden najbolj edinstvenih, odbitih in pogumnih filmarjev vseh časov, ki nam je tokrat resnično serviral mojstrovino. Nepozabno vojno dramo o preživetju, ki posrka gledalca. Tudi zavoljo edinstveno odigranih likov, kjer poleg Balea razturata še Jeremy Davies in Steve Zahn, ki se prav tako znajdeta v ujetništvu zagretih Vietnamcev, ki počasi izgubljajo potrpljenje in so prav tako dejansko ujetniki svojega sistema, svoje politične ureditve in dežele, kjer vlada huda revščina. Izjemno dodelan in drugačen film, zares posebna filmska poslastica, večkrat celo zabavna, vseskozi pa dramsko močna in zelo direktna ter realistična. Še posebej, ko fantje končno pobegnejo in se znajdejo v pasteh pragozda, kjer tudi gledalec začuti stisko glavnih junakov. In pozor, lik, ki ga igra Bale, je resničen, kar pomeni, da se je vse, kar vidimo, zgodilo tudi zares. Že to je dovolj za enega najboljših filmov daleč na okoli.

Ocena: presežek