IZTOK faking GARTNER

EMPIRE OF THE ANTS

Američani so konec sedemdesetih posneli dve izjemno slab in poceni “živalski grozljivki”. Prva je bila tale o orjaških mravljah, ki hočejo požreti tudi Joan Collins, druga pa The Swarm, fatalno predolga čebelja invazija, kjer so pozirali Michael Caine, Richard Widmark, Olivia de Havilland, Richard Chamberlain in Henry Fonda. In pozor, policija z mravljami, ki seveda zrastejo zaradi radioaktivnih odpadkov, sklene tajni pakt o sodelovanju, kjer mravlja kraljica “okuži” ljudi, ki začnejo delati v njenih kolonijah. Za mravlje torej, kot ljudje v filmu Planet opic, kjer je prav tako zavladal narobe svet. Mravlje izgledajo tako, kot da bi jih režiral Ed Wood, dramaturgija in igralske kreacije pa prav tako niso za nikamor. Drži, tole je eden tistih slabih filmov, ki so zanimivi zgolj zato, ker so tako zelo slabi in blesavi.

Ocena: izguba časa

En velik bravo za belgijske policiste, ki so opravili dokaj filmsko preiskavo sedeža belgijske cerkve, kjer so iskali dokaze o pedofilskih duhovnikih. Da je duhovščina skočila v luft in početje policije označila kot nekaj nezaslišanega, je seveda jasno. Kot to, da se je oglasil celo Vatikan, ki je zgrožen, kjer naj bi policisti vdrli tudi v neko grobnico.

Sram jih bodi, zgroženi so nad početjem policije, vseeno pa jim je za številne zlorabe otrok, ki so jih raznorazni duhovniki zagreto izvajali v številnih državah. Upam, da se belgijska policija ne ustavi in da bo vrtala do konca, magari tako, da sedež belgijske cerkve sesuje v prah, če bo treba in če bi tako prišli do nujno potrebnih dokazov.

Pa fino bi bilo, če bi belgijske policiste oponašali tudi drugod po svetu in če bi duhovniško pedofilska zalega končno prišla pred roko pravice. Ne pred Boga in Jezusa, ki bi jim vse oprostila, ampak pred sodnika, ki bi jih vtaknil v arest. V celico s kakim jeznim kriminalcem, ki je malo nazaj zaklal vse svoje sorodnike in ki najbolj od vsega prezira prav pedofile.

Amen!

Pa je za mano, prva obletnica smrti Michaela Jacksona. Nekako čudno sem se počutil. Ne bom rekel, da sem bil žalosten, bil pa sem malce potrt. Tudi zaradi dejstva, da se vedno znova zavem, da ga res ni več in da zastoj srca ni bil šala in še en umazan trač. Ves dan sem tako ali drugače čekiral različne tv programe in ujel kar nekaj zanimiv stvari. Ob enih zjutraj so na ZDFu zavrteli odličen koncert History Toura, ob dveh popoldan so na POPu vrteli Moonwalkerja, Trace Tv že cel dan rola njegove video spote, MTV mu je posvetil eno uro, zdajle pa na RTLu poteka izjemen dokumentarec 100 Prozent Michael Jackson.

Lepi spomini, ob katerih se kljub njegovi smrti počutim dobro, saj uživam v vsaki sekvenci njegove pevske in plesne čarovnije. Pa več kot nestrpno pričakujem nove pesmi, tiste, ki jih je posnel pred leti in jih niso nikoli izdali, in tiste, ki jih je delal za novi album. Kot sem uspel izvedeti, bodo vse slej kot prej izdali na raznih cdjih in nam še naprej lepšali glasbeni svet, ki je zadnja leta pošteno v krizi.

Mi je pa zelo zanimivo dejstvo, da od njegove smrti dalje niso našli kakšnih posebej šokantnih tračev in zgodbic, s katerimi bi mu uničili imidž. Neka pozitivna kolegialnost je vladala, tudi pri tistih, ki ga prej niso marali. To me zelo veseli, to se je več kot pokazalo tudi pri izjemni prodaji plošč, ki je dosegla cifro skoraj desetih milijonov.

Jebat ga, dragi Michael, minilo je leto dni odkar te ni več in leto dni odkar si se hotel zmagoslavno vrniti na koncertne odre. Hvala bogu, da so snemali tvoje vaje in nas počastili s filmom This Is It. Samo tako si lahko zaprl zlobne gobce vsem tistim, ki so vztrajno trdili, da si bolan, da si star, da nimaš več pojma in da nimaš več čarovnije. This Is It je bil dokaz, da si spet kralj, da si spet glavni in da imaš spet kontrolo v svojih rokah. Res škoda, da ni ratalo vse skupaj spraviti še na londonske odre. To bi bilo koncerti, ki jih ne bi nikoli pozabili.

Počivaj v miru, legenda. Zaslužil si ga.

Pa Slovenci? Verjetno eden izmed redkih narodov, kjer je največ takih, ki te ne marajo in v tebi vidijo le čudaka. Nič novega, prevelik si za nas. Predaleč naprej, preveč visoko nad oblaki. Preveč genialen in preveč kompleksen, da bi poštekali tvoje sporočilo. Pa še harmonike nimaš, žal.

LP, Iztok

MOONWALKER

Da si je Michael Jackson želel postati tudi filmska zvezda, ali še bolje, moderni Fred Astaire, je jasno, zato nisem nikoli povsem razumel, zakaj so propadli številni filmski projekti, ki si jih je zastavil. Kaj vem, morda je bil kriv zelo slab sprejem filma The Wiz, ali pač dejstvo, da preprosto nikoli ni našel časa, da bi zaigral kako fino vlogo. Če sem iskren, bi ga zelo rad videl v glavnih vlogah filmov Labirint in Hook, kjer sta mu posel speljala David Bowie in Robin Williams. Ali v kakem dobrem mjuziklu, v kaki dobri nostalgiji za zlatimi časi Hollywooda, ko sta kraljevala Fred Astaire in Gene Kelly. Čeprav so bili skorajda vsi njegovi video spoti dejansko filmi, mi je v njegovi bogati karieri manjkal prav film. Pravi celovečerec, morda v stilu Princeovih filmskih izletov, lahko tudi kaj drugega, pač da bi ga videl še kot igralca, saj se je kot Strašilo v The Wizu izkazal več kot odlično. In potem je prišel Moonwalker, sprva planiran za velika platna, nato žal izdan le na videu, kjer je seveda porušil vse rekorde prodaje. Dejansko promocija za album Bad, po vzoru filmov Elvisa Presleyja, le da bolj dovršeno in nafilano z za tiste čase odličnimi posebnimi efekti. Še boljšimi kot Captain Eo, ki ga je Michael z Georgeom Lucasom posnel dve leti pred Moonwalkerjem. Tej vrhunski mešanici glasbe, plesa, komedije in znanstvene fantastike, kjer vlogo glavnega negativca, ki hoče vse otroke na svetu spremeniti v odvisnike, igra Joe Pesci. Če sem iskren, omenjena zgodba malce šepa, pa tudi Pesci ni ravno najbolj prepričljiv, toda to ni bistveno za celotni učinek filma, ki je v prvi vrsti Jacksonovo plesanje in petje. Jacksonova uživaška in dih vzemajoča predstava na odru in med posebej posnetimi sekvencami, kjer najbolj izstopa Smooth Criminal, v katerem Jackson ujame nostalgijo starih črnobelih gangsterskih filmov. Film se začne s pesmijo Man in the Mirror, z njegovim verjetno najboljšim komadom, nadaljuje pa s posrečeno otroško verzijo videa Bad, kjer eden izmed mulcev zine, da Bubbles nosi Princeovo majico. Ker je bil Bad v štartu planiran kot duet Jacksona in Princea, je štos še toliko boljši. Da so prav otroci tudi tokrat pomembem del filma, je seveda jasno, saj Jackson uživa v njihovi družbi. Predstavljajo mu otroštvo, ki ga ni imel. Ravno zato je sekvenca, ko se z njimi in psičkom igra na trati, tako zelo lepa in nepozabna. Tam je Michael doma, tam Michael res uživa in se sprosti, podoživi otroštvo, ki mu ga je vzela slava. Glasbeno risana sekvenca Speed Demon je prav tako odlična, saj povzame medijsko obsedenost z Jacksonovo slavo, divjanje paparacev in oboževalcev, kjer celo Lady Liberty zine: “Land of the free, home of the weird.” Jasno, Jackson se le nasmeji, se sprijazni s situacijo in se našemi v zajca, v najbolj zabaven del filma, kjer, če se ne motim, med potjo sreča tudi Sylvestra Stalloneja, ki seveda obvlada njegove gibe. Da je nato na vrsti enkratno narejeni Leave Me Alone, ki ga ni bilo na prvi izdaji albuma Bad, je seveda v kontekstu. V kontekstu Michaela Jacksona, ki se pač počuti kot Greta Garbo, kot superstar, ki hoče malo miru, saj so ga utrudili števili bedasti trači o njegovi zasebnosti. Jp, v spotu se pokaže tudi Elizabeth Taylor, njegova najboljša prijateljica. Da se film konča s koncertno izvedbo pesmi Come Together, je zanimivo tudi zavoljo tega, ker enega izmed dečkov igra Sean Lennon, sin Johna Lennona, avtorja originalne izvedbe. Drži, Moonwalker je poosebitev Michaela Jacksona,  Moonwalker je vse, kar je Michael Jackson. Tudi zato je tako zelo dober še danes, tudi zato v njem ne bi mogel tako zelo izvrstno učinkovati nihče drug kot ravno Michael Jackson.

Bilo je lani, na današnji dan, najprej šokantna novica na Yahooju, nato čekiranje CNNa. Strah, da ni le trač, da gre tokrat zares. Najprej novica o tem, da ga je zadela srčna kap, nato novica o tem, da je umrl, da ga ni več. Da je vsega konec, da je odšel Elvis naše generacije. Največji in najboljši. Kralj popularne glasbe, šovbiznisa in pop kulture. Poleg Princea, avtor najbolj fenomenalnih komadov vseh časov.

Bad, Man in the Mirror, Black or White, Thriller, Billie Jean, Smooth Criminal, Heal the World, They Don’t Care About Us, Jam, Scream, Blood on the Dance Floor, You Rock My World, Give in to Me, Dirty Diana, Who Is It, In the Closet, Remember the Time, She’s Out of My Life, Erath Song in You Are Not Alone so bili le delčki njegove diskografije, ki mi je tisti hip skakala po glavi. Poleg misli, da se je očitno res zgodilo nekaj strašnega. Da ni le trač, ampak najbolj šokantna novica mojega življenja.

Sedel sem na kavču, panično klikal po svetovnem spletu in s solzami v očeh spremljal CNN. Kot pred leti, ko so letala udarila v newyorška dvojčka. Res sem bil na tleh, res nisem mogel verjeti, da se je zgodilo nekaj tako strašnega in presenetljivega. Teden prej sem na oddaji On Air veselo govoril o njegovih prihajajočih koncertih, dan po njegovi smrti pa sem mu posvetil posebno oddajo, kjer so se mi z mnenji pridružili še številni znani Slovenci.

Bolelo me je srce, jokal sem, nisem dojemal kaj se dogaja in kaj se je zgodilo. Na blogu sem bil primoran prvič vklopiti celo moderacijo, saj so številni pizduni srali po mojih zapisih, kar preprosto nisem mogel več dovoliti, saj nisem želel, da umažejo spomin na kralja.

Novica o zastoju srca se je spremenila v novico o smrti, globoko v svoji duši pa sem imel občutek, da je umrl tudi del mene. Jackson mi je pomenil veliko, dodatno pa me je prizadelo še dejstvo, da je odšel tako zelo presenetljivo in da je svet izgubil tako dobrega in velikega človeka. Poeta dobre volje, ljubezni, pozitivne energije in dobrotništva. Dobil sem občutek, da je s svetom konec, če lahko bog dovoli smrt tako pomembnega človeka. Morda sem pretiraval, a natanko taki občutki so mi prebadali dušo in telo še nekaj naslednjih tednov, morda celo mesecev.

Zdaj ga ni že celo leto. Zavedam se, da je res umrl, toda vse skupaj mi še vedno ne da miru, kar pomeni, da večkrat razmišljam, če je vse skupaj le šala, ali pa preprosto pozabim, da ga ni več, saj ga nenehno videvam v raznih novicah, slišim po radiu in tvju, skratka, polno ga je vsepovsod, kar je prav, da se ohranja spomin in zavedanje kako zelo velik je bil. Tudi v devetdesetih, ko so začeli čvekati, da mu slava bledi, tudi v novem tisočletju, ko so ga mnogi že odpisali.

Zanima me kaj počne sedaj, ko munvoka nekje visoko nad oblaki. Po moje se ima fino, saj v miru dela novo musko in gleda kaj vse ljudje govorijo o njemu odkar ga ni več.

Mnogi govorijo zelo lepo, mnogi pa še vedno ponavljajo stare idiotije. Celo tisto, da je bil pedofil, pa četudi je Jordan Chandler že zdavnaj priznal, da je bila vse skupaj laž in prisila njegovega očeta, ki je hotel denar.

Pa naj ob samem koncu citiram zapis blogerke Astarte, ki me je zbodla naravnost v srce, saj res nisem mogel verjeti, da lahko nekdo pri zdravi pameti zapiše kaj tako ogabno nesramnega in blesavega:

“Da, svet bo lepši in varnejši, ker nas je zapustil. Otroci in njihovi starši bodo mirnejše spali, normalnim ljudem pa ne bo potrebno gledati degeneriranega izrodka, kako mu bo vsak čas razpadel kak del obraza. Ne, ne bom se ga spominjala po ne vem kakšni glasbi, ker je bila že back then zame eno samo vriskanje visokih cvilečih frekvenc ob vlečenju za jajca.”

Ko preberem tako mnenje, sem vesel, da Michaela ni več, saj si ga nismo zaslužili. Preveč butasti in ceneni smo vsi skupaj.

Pa sem ga ujel, končno, sedaj že 55 letnega možakarja, carja moje mladosti in pevca, ki ima vsaj toliko hitov kot Michael Jackson. Tega dogodka nisem hotel zamuditi. Če bi ga, si ne bi odpustil do konca življenja. To je vendar Billy Idol, jebeni kralj rocka, ki si je osemdeseta vzel povsem zase. Od nekdaj mi je bil totalni car, tako glede imidža kot muzike, kjer sem znal na pamet vsaj deset njegovih velikih uspešnic.

On in David Bowie, karizme za umret. Performerja, ki sem ju občudoval do konca in naprej. Nikoli ne bom pozabil pesmi Flesh For Fantasy, ki je bila moja osnovnošolska himna. Nabijal sem jo vsak dan, na nekem zelo slabem radiu, a vseeno z užitkom in z zavedanjem, da gre za mojstrovino. Za vrhunsko rock balado, ki je hkrati moj osebni favorit Billyja Idola.

In sva šla, jaz in moja Tina, na koncert Billyja idola, v ljubljansko Halo Tivoli, ki je bila polna do zadnjega kotička. Dobila sva dober plac, levo od odra, na tribuni, z odličnim razgledom na dogajanje. In potem se je začelo, na stage je stopil On, Billy fucking Idol, s pravim imenom William Michael Albert Broad, legendarni zvezdnik osemdesetih, ki je potem v devetdesetih praktično zaspal.  In na oder je stopil odlično, kot zares velika zvezda, kot del glasbene zgodovine, kot živa legenda, ki je enostavno nisem smel zamuditi.

Bil je v top formi, tak kot se ga spomnim iz svoje rane mladosti. Samozavesten, pozerski, frajerski, divji, uporniški in seveda opremlejn z odličnim ter zelo močnim vokalom, ki je odmeval po celem Tivoliju in ki ga niso načela niti številna leta alkohola in mamil. Na trenutke se mi je resda zdel malce počasen, nekako v stilu Ozzyja Osbournea, toda ko je padel v filing, je bil vrhunski in karizmatičen kot nekoč.

Zapel je skoraj vse svoje hite, pozabil pa je Hot in the City in Cradle of Love. To mu malce zamerim, tega si ne bi smel privoščiti. Okej, po eni strani razumem, da ni pel Shock to the System in Speed, ki sta mi prav tako zelo kul, toda da je spustil Hot in the City ter Cradle of Love, pa ni dobro. Ali kot je po koncertu zaključil nek gledalec: “Ne me jebat, ne more biti konec brez Hot in the City, to je moj najljubši komad, zaradi njega sem prišel na ta koncert.”

Zelo dober koncert, ki bi ga z veseljem pogledal še enkrat. Tudi zavoljo kitarista Stevea Stevensa, ki je itak norec. Virtuoz na kitari, na nek način celo boljši od Slasha, še en pozer s čikom v ustih, ki kitaro obvlada v nulo in dela solo šove med Billyjevimi koncerti. V Slovenijo je priletel naravnost iz New Yorka, pod odrom pa ga je ves čas čakala vsaj trideset let mlajša punca. Roker pač, nimaš kaj.

In Stevens je bil zares enkraten, tako zelo, da je na trenutke ukradel šov celo Billyju, ki ga je med nastopom nenehno hvalil in izpostavljal. Dober team sta, zelo pametna poteza, da ga ima spet v bendu.

Zares pravi rock spektakel, ki si ga je Slovenija končno priborila in se ponosno kosala z Zagrebom in Beogradom, kjer so take reči stalnica. Užival sem, kot pred leti na Body Countu, ki je, če se ne motim, prav tako zažigal v Hali Tivoli, z Ice Tjem na čelu, da ne bo pomote. Zanimiv mi je bil tudi bobnar Jeremy Colson, na daleč kot mladi Billy, energični udrihač, ki je prav tako pričaral nekaj nepozabnih trenutkov.

Pa še nekaj fotk, ki me bodo za vedno spominjale na ta nepozaben dogodek:

In zdaj mi preostane le še zadnji posnetek, kjer Billy predstavi člane svojega benda in zaključi: “And my name is Billy fucking Idol.”

Jp, res je bilo faking dobro.

V pizdo materno, tole pa je udarec direktno na moj gobec. Natanko tak kot ga je v sloveškem golu fasal tudi eden izmed italijanskih fuzbalerjev. V prvem polčasu so jih Slovaki popolnoma razsuli, tako zelo, da je bilo nerodno celo meni.

Potem pa se je začela tretja svetovna vojna, ena izmed najbolj napetih in živce parajočih tekem kar sem jih videl v življenju. Najprej je zadel Di Natale, nato je jebeni sodnik razveljavil njegov drugi gol, nato so spet zadeli Slovaki (ob imenih njihovih nogometašev mi gre še vedno na smeh), nakar je zadel še Quagliarella. In to v devetdeseti minuti, ko je kazalo, da bo vsega konec. Tri proti dva in sodnikov podaljšek, kjer se mi je zmešalo, kjer sem navijal kot nor in si grizel nohte kot še nikoli, še bolj kot pri Sloveniji.

Takega zaključka pa še ne, take živce parajoče tekme se res ne spomnim. Italijani so se borili divje kot še nikoli. In končno so začeli igrati dobro, tako dobro, da bi lahko zmagali celo v zadnji sekundi, kjer pa je, pizda materna, usodno zgrešil Pepe.

Italija gre domov, škoda, bili so moji favoriti, od nekdaj.

Fak, kaka tekma.

Dost mam, taka sranje niso več za moje srce.

POLICE ACADEMY 6: City Under Siege

Predzadnja Akademija sploh ni tako zelo slaba kot se zdi in kot ji kaže na imdbju, kjer ima porazno nizko oceno. Da ni tako sveža, izvirna in zabavna kot original iz leta 1984, je seveda jasno, kar pa ne pomeni, da nekaj štosev še vedno ne zabava in obuja fino nostalgijo za junaki, ki so z izjemo Stevea Guttenberga spet v polni postavi. Zgodba je kliše, zelo podobna drugemu delu, kjer mesto spet napade divja tolpa (enega izmed članov igra na pol kultni Gerrit Graham), ki jo vodi skrivnostni mastermind in ki jo mora v kozji rog ugnati ekipa komandanta Lassarda, kateri kot vedno nagaja zoprni in spet dovolj zabavni kapetan Harris, ki ga fantje tokrat zezajo s stolom. Še vedno se dobro spominjam prizora, kjer Michael Winslow oponaša robota, in prizora, kjer eden izmed zlikovcev na Bubbo Smitha sesuje železne cevi in mu reče, če je za malo heavy metala. To dvoje učinkuje še danes po dvajsetih letih, pa četudi morda deluje nekoliko otročje. Jebat ga, Policijska akademija je film moje mladosti, skupaj z nadaljevanji vred. In z liki, ki jih za vedno nosim v lepem spominu na čas, ki ga ni več in ki so ga uničile veliko slabše komedije.

Ocena: 6/10

DREAMCATCHER (zda 2003, grozljivka, režija: Lawrence Kasdan, igrajo: Thomas Jane, Jason Lee, Morgan Freeman, Damian Lewis, Timothy Olyphant, Tom Sizemore, Donnie Wahlberg)

Lovec na sranje.

Lovec na sanje, zgodba o nasilnih vesoljcih, ki hočejo s pomočjo parazitskih črvov zavladati našemu planetu, je brez dvoma zelo resen kandidat za najslabši in najbolj bedast film zadnjega desetletja, ki bi si za svoje debilne klišeje zaslužil močno brco v rit.  Režiser Lawrence Kasdan, ki je svoje uspešne dni očitno pustil na Luni, najprej zagrizeno kopira samega sebe, se pravi svojo klasično dramo The Big Chill, zgodbo o skupini prijateljev, ki se po dolgih letih dobijo na večerji. Nato se spomni odlične mladinske drame Stand By Me, štorije o mulcih, ki najdejo truplo in smisel življenja, katero je kot veste ravno tako napisal Stephen King. Nakar nas zapelje še v sedemdeseta in zgodnja osemdeseta, kjer je David Cronenberg posnel brutalne srhljivke Rabid, Shivers in Scanners. Če k temu dodamo še nesramne asociacije na filme The Thing, The Hidden in Invasion of the Body Snatchers, nam kapne, da gre za neverjetno osladno, grozljivo nepotrebno in otročjo papigo, kjer glavni junaki namesto sanj ulovijo sranje.

Ocena: totalno sranje

APT PUPIL (zda 1998, dramski triler, režija: Bryan Singer, igrajo: Ian McKellen, Brad Renfro, Bruce Davison, David Schwimmer, Joe Morton, Elias Koteas, Heather McComb, Marjorie Lovett, Jan Triska)

“Don’t play with fire kid,”

najstniku Toddu Bowdenu (nesrečno preminuli Brad Renfro) pove bivši nacist Kurt Dussander (Ian McKellen), ki sedaj pod drugim imenom živi mirno življenje v Ameriki. Poba od njega namreč zahteva, da mu pripoveduje srhljive zgodbe iz taborišča, kjer so nekoč kurili Žide in da pred njim oblečen v nacistično uniformo strumno koraka. Če ga stari naci ne bi ubogal, bi ga mulo izdal policiji, saj je s pomočjo knjige o pogrešanih vojnih zločincih prepoznal njegov obraz in mu skrivaj vzel tudi prstne odtise. Pri zgodovini so pač jemali holokavst, pravi naci pa je seveda odličen dodatek k študiju, vreden več kot številne zgodovinske bukle in profesorji, ki vedno zamolčijo najbolj grozljive in zanimive reči. Apt Pupil je torej zgodba o dečku, ki izsiljuje bivšega nacista in se očitno ne zaveda, da dreza v pekel, v psiho nevarnega psihopata, ki je svojo umazano in nasilno preteklost pač pospravil pod preprogo. Dussander se zaradi spominov in še posebej zaradi prisile k uniformiranem korakanju (prizor je enkraten, saj se starec v vlogo čez čas pretirano vživi in začne divje salutirati Hitlerju) vrne v preteklost, v čas, ko je v taboriščih pobijal Žide, mladi Bowden pa ima po zaslugi zgodb nočne more, kar pomeni, da mu v šoli pade uspeh, depresija pa je tako huda, da ga ne zdrami niti sošolka Becky (Heather McComb). Drži, stari naci sedaj namesto Židov kuri mačke (še en vrhunski prizor) in kolje brezdomce (Elias Koteas), ki k njemu prihajajo zato, ker mislijo, da je gej (v filmu And the Band Played On je umrl za aidsom in tudi v resnici priznal, da je gej). Da kuri mačke seveda ni nič nenavadnega, saj zgodba prihaja izpoed peresa Stephena Kinga, ki se je nad temi bitji zverinsko znašal že v grozljivki Sleepwalkers. In pozor, igra mačke in miši se kmalu obrne, saj se Dussander šolskemu svetovalcu (presenetljivo solidni David Schwimmer) predstavi kot Bowdenov dedek, kar pomeni, da ga ima v šahu in da se mu maščuje zaradi uvodnih pizdarij. Vsekakor film, ki nam sporoča, da se ne smemo igrati z bivšimi nacisti. Dobro narejen, dobro zrežiran, dobro karakteriziran, toda na koncu predolg in celo nekoliko razvlečen. Zadnje minute nas spomnijo na usodo Andrije Artukoviča (bivši Ustaš, ki ga je Jugoslavija dobila tik pred smrtjo), mladi Bowden pa pade pod nacijev vpliv in pošteka, da mu dejansko pomaga pri samozavesti in karieri, če poenostavim. Zgodba o nenavadnem prijateljstvu starca in najstnika, o obuditvi nacistične kariere, o nočnih morah zaradi strahot holokavsta, o iskanju še živečh nacistov in o posledicah pečanja z bivšimi vojnimi zločinci. «Si užival?« vpraša Kurt Dussander in komaj čaka na odgovor, ki pa ga ne dobi. Seveda zavoljo tega, ker si ga deček ne upa priznati.  Plus škandalozen prizor pod tušem, ki naj bi pokazal preveč intime mladih fantov.

Ocena: vredno ogleda

KNOCK OFF (zda 1998, akcija, režija:  Tsui Hark,  igrajo: Jean Claude Van Damme, Rob Schneider, Lela Rochon, Paul Sorvino,  Carman Lee, Glen Chin)

Eden najslabših filmov Jeana Claudea Van Dammea in eden najslabših filmov prejšnjega desetletja.

Kariera Jeana Claudea Van Dammea se je konec devetdesetih znašla v hudi krizi, saj filmi Sudden Death, The Quest, Maximum Risk, Double Team in seveda Knock Off niso prinesli pričakovanega dobička. Jp, to je bil čas, ko belgijskemu mišičnjaku niso pomagali niti hongkongški mojstri baletne akcije. Še posebej pa ne v tako slabem filmu kot je bil Knock Off, kjer večina prizorov izgleda kot sestanek naključno izbranih ljudi, ki tekmujejo za najslabšega igralca na svetu. Lahko bi rekli, da so itak važne le dinamično akcijske in s slow motion tehniko opremljene sekvence, a žal ne moremo, ker je vse ostalo tako slabo, da človek preprosto ne more verjeti svojim očem. Tudi zato, ker je Hark z Van Dammom dve leti prej posnel skulirani Double Team. Zbirka mizerno narejenih sekvenc, dialogov in igralskih predstav, povsem jasno glede na dejstvo, da je scenarij napisal Steven E. de Souza, režiser Van Dammovega skrpucala Street Fighter. Van Damme se gre modnega kreatorja, ruska mafija pa izdeluje izredno majhne bombe, ki se jih lahko namesti praktično povsod. Zraven se vmeša še CIA agentka Lela Rochon, Rob Schneider naj bi poskrbel za humorne učinke, Paul Sorvino pa se na koncu pokaže v pravi luči. Knock Off je torej film, ki gledalca nokavtira samo s slabimi rečmi.

Ocena: totalno sranje

THE PEREZ FAMILY (zda 1995, komična drama, režija: Mira Nair, igrajo: Marisa Tomei, Alfred Molina, Anjelica Huston, Chazz Palminteri, Trini Alvarado, Celia Cruz, Diego Wallraff, Vincent Gallo)

V iskanju nove družine.

The Perez Family se prične kot mehiška telenovela. Nato sledi dialog, ki zgodbo spremeni v zelo zabavno, simpatično, izvirno in močno gledljivo zadevico.

Takole gre:

Dorita (Marisa Tomei): «John Wayne je mrtev. Vedela sem, da je mrtev Elvis, toda John Wayne.«
Juan (Alfred Molina): «Elvis je mrtev?«
Dorita: «Ja.«
Juan: «Joj, koliko atentatov.«

Jp, naša Dorita, živahna Kubanka, ki leta 1980 emigrira v Miami, ima namreč idejo, da hoče seksati z Johnom Wayneom, zato jo od žalosti, ko izve, da ga ni več, močno sesuje. Na noge jo kmalu postavi nek mišičasti policist, režiserka Mira Nair, ki je leto prej gledalce segrevala s Kama Sutro, pa s pomočjo britja pazduh izvirno pokaže njen poskus preobrazbe v Američanko. V Miami se istočasno izkrca tudi možakar po imenu Juan Perez, ki zaradi zaporne kazni že dvajset let ni videl svoje žene Carmele (Anjelica Huston), nesrečen splet okoliščin pa bo njuno težko pričakovano snidenje pošteno otežkočil. Juan začasno tolažbo seveda najde pri Doriti, ki se zaradi istega priimka izdaja za njegovo ženo, saj dobi vsak emigrant z družino večje možnosti za boljše življenje, kar pomeni, da si poiščeta še sina in tasta, ki se, pozor, pozor, ravno tako pišeta Perez. The Perez Family je tako film o moškem, ki si najde nadomestno družino, čeprav z Dorito nima telesnih stikov, ker ves čas hrepeni po snidenju s svojo Carmelo. Do težav pride v trenutku, ko se Carmela naveliča čakanja in se zaljubi v detektiva Johna Pirellija (Chazz Palminteri), Juan pa se čez čas ravno tako močno naveže na Dorito, ki mu pridno stoji ob strani. Marisa Tomei je latino junakinjo poosebila bolje kot bi jo Salma Hayek, film pa je na žalost mimo gledalcev smuknil popolnoma neopazno.

Ocena: presežek

THE 41 YEAR OLD VIRGIN WHO KNOCKED UP SARAH MARSHALL AND FELT SUPERBAD ABOUT IT

Le kdaj bo ustvarjalcem parodij jasno, da morajo biti filmi, ki se norčujejo iz drugih filmov, bolj smešni od teh filmov? Ali še bolje, kdaj bo ustvarjalcem parodij kapnilo, da so njihovi štosi slabši od štosev filmov, iz katerih se delajo norca? Dokler jim ne bo, bomo gledalci prenašali take porazno slabe, bedaste, klišejske in prav nič zabavne pizdarije, kjer celo skrpucala Jasona Friedberga in Aarona Seltzerja zgledajo kot oskarjevski material. Predvidljivost v naslovu je veliko bolje obdelala komedija Don’t Be a Menace to South Central While Drinking Your Juice in the Hood, tole sranje pa spada v kategorijo filma Shriek If You Know What I Did Last Friday the Thirteenth, ki je prav tako v naslovu nakazal katere filme si bo vzel za delanje norca. Četudi ne bi v lajfu videl še nobene parodije, mi tale najnovejša ne bi bila prav nič smešna. Niti v enem samem prizoru, niti če pogledam skozi prste, niti če se naredim, da sem fan straniščnega humorja in stokrat videnih štosev. Tole je čisti poraz, huda bedarija, ki se skuša norčevati iz filmov Superbad, Forgetting Sarah Marshall, Knocked Up in 40 Year Old Virgin, ki jim doda še Twilight, Star Wars, Bad Boys, Borata, Doktorja Phila in Kim Jonga. Verjetno ena najmanj domiselnih parodij, kar sem jih videl zadnja leta. Plus Yoda z velikimi jajci.

Ocena: totalno sranje

SOMEONE ‘S KNOCKING AT THE DOOR

Tale grozljivka, no ja, komedija, se prične zelo udarno, krvavo in morbidno. S trkanjem na vrata, kjer nekega mladeniča pričaka ženska, ki zine: “Želiš, da te poseksam do smrti?” Ker jo poba spusti v stanovanje, ga čaka presenečenje, kjer se babnica spremeni v moškega, v razpadajočega gejevskega zombija, ki izvede analno posilstvo. Kot v filmu Otto; or Up With Dead People. Brez milosti, pač obljubljeni seks do smrti, ki jo potem raziskujejo policisti, z vsemi običajnimi osumljenci seveda. Žal je to raziskovanje, to kvazi globoko in kompleksno iskanje storilca in tega, kaj se je pravzaprav zgodilo z nič hudgega slutečim mladeničem, strašno dolgočasno, nezanimivo, bedasto in negledljivo. Tako zelo, da gledalec dobi strašno slab film, ki ga nekje proti koncu spet prebudi še ena zelo morbidna in krvava sekvenca, kjer zombijevska ženska svoji žrtvi glavo odgrizne z vagino. Kot v dosti bolj zabavnih filmih Teeth in Killer Pussy, se pravi nič novega in posebej odbitega. Film na začetku nakaže na odštekano komično grozljivko, na “most depraved film of the 21st century”, nato pa se, kot sem že povedal, spremeni v poceni sranje, kjer gledalce reši le tipka za hitro previjanje.

Ocena: izguba časa

Če se ne motim, so tale zelo zanimiv doku skupaj spravili na začetku letošnjega leta. Naslov je dejansko nekoliko zavajajoč, saj ne dobimo nobenih novih teorij o tem, kdo naj bi ubil kralja popa. Pač domneva o umoru zaradi denarja, zaradi dejstva, da je bil Jackson več vreden po smrti. In razprava, zakaj je doktor Murray čakal celih 45 minut preden je poklical reševalce. To že vemo, o tem smo že debatirali. So pa toliko bolj zanimivi intervjuji z Jacksonovimi osebnimi prijatelji, recimo z Markom Lesterjem, otroškim zvezdnikom mjuzikla Oliver, ki pove, da je bil prav ta film najljubši mjuzikl Michaela Jacksona. Pa z Urijem Gellerjem, zloglasnim mojstrom paranormale, ki razloži, da je bil že nekaj časa močno zaskrbljen za Jacksonovo zdravje, tudi zaradi paranoje o strahu pred umorom. In tu je srhljiv seznam zdravil, ki jih je Jackson jemal vsak dan, dan za dnem, zjutraj, čez dan in zvečer. Tudi dvojne doze, vse od leta 1984, ko se je zgodila tista tragična nesreča na snemanju reklame za Pepsi. Tu je tudi nepozaben govor Elizabeth Taylor, ki javnosti razlaga o odvisnosti svojega najboljšega prijatelja, pa pogovor s Quincyjem Jonesom, ki raloži, da ga ne bo na pogreb, saj ima dosti pogrebov, dosti smrti prijateljev (Marvin Gaye, Ray Charles), ki se jih želi spominjati zdravih in veselih. Super zadeva in nepozaben spomin na kralja, kronan s posnetki zasebnega pogreba, kamor je prišel tudi Macaulay Culkin. In seveda s tiskovko, kjer je Jackson napovedal svojo veliko vrnitev in v štirih urah prodal 750 tisoč vstopnic. Zelo zanimiva, gledljiva in dovolj insajderska zadevščina, ki je v poplavi dokumentarcev, ki so jih posneli po Jacksonovi smrti, dejansko ena boljših in dokaj dobro ter kompleksno zastavljenih. Pa četudi se večino časa posveča dogodkom po kraljevi smrti in se njegove bogate kariere spomni le tu in tam. 

Držim pesti, da jih premagamo, pa še zaslužili bi si, ker igramo boljše od njih. Pa še kregamo se ne. Oni se, kot nekoč Zahovič in Katanec. Mi smo tokrat složni, mi smo tokrat eno, kar je čudež in veliko veselje za Slovence, ki dihajo skupaj z našimi fanti.

Če se ne motim, bi bil za osminofinala dovolj že neodločen rezultat, morda celo to, da izgubimo, če bi seveda Alžirija na drugi tekmi premagala ZDA. Toda pustimo špekulacije, treba je igrati na zmago, na sesutje angleške ekipe, ki letos na našo srečo res ne igra najbolje.

Držim pesti, kot še nikoli poprej. Držite jih tudi vi, zdaj je pravi čas, da smo patrioti z razlogom.

PRVI POLČAS:

Da bomo dobili gol, je bilo jasno, saj so Angleži napadali kot nori. Ne bom rekel, da so naši slabi, rekel pa bom, da so Angleži odlični. To je njihova tekma, njihova najboljša predstava doslej, kar je jasno, saj se gre za uvrstitev v drugi krog in za reševanje časti. Slovence rešuje kljub zadetku fenomenalni Samir Handanovič, obramba pa ga malo serje. Očitno bo treba računati na tekmo med ZDA in Alžirijo ter upati, da ne dobimo še kakega gola. Fino bi bilo, da izenačimo, zmaga pa si mi zdi ta hip skorajda nemogoča. No ja, razen če bomo začeli igrati veliko bolje in če bodo Angleži malce zaspali.

DRUGI POLČAS:

Slovenija je igrala bolje, Anglija pa dosti slabše. Očitno jim je bil en zadetek dovolj, saj jih je vodil v drugi krog. To, kar je bila v prvem polčasu Anglija, je bila v drugem Slovenija. Itak pa sem ves čas gledal rezultat tekme med ZDA in Alžirijo, tudi na spletu, kjer naj bi sodnik Američane prinesel okoli v rednem delu tekme. Toda potem so dali gol, jebeni gol v sodnikovem podaljšku, ki jih je seveda peljal v osminofinala, naše fante pa nazaj domov. Jasno, da sem razočaran, ali še bolje, žalosten, toda ne zavoljo njihove igre, marveč zavoljo dejstva, da niso imeli sreče. Vseeno jim čestitam za zmago in remi iz prejšnjih dveh tekem ter za zelo solidno predstavo proti Angliji.

Samcy Jay, vodja skupine Skater, je faca, preprost in iskren dečko, s katerim sem se dobro zabaval in za vedno zakopal bojno sekiro, ki je bila itak le del štosa na mojem blogu. Na koncu sva si obljubila glasbeno sodelovanje, zato me zanima, če se bo iz vsega skupaj kdaj res rodil kak odpičen komad.

Bojan, vokalist skupine Puppetz, je prav tako poseben model s prav posebnim smislom za humor, kar pomeni, da sva se zaštekala že prvo sekundo oddaje. Da je podoben igralcu Noahu Taylorju, ki je v filmu Max igral mladega Hitlerja, seveda ni treba posebej poudarjati.

Danes, v sredo, 23. junija, samo na VTVju, ob 20. uri zvečer, v oddaji Pop Corn, pa gostujejo Katja Fašink in Katrinas. Glejte, če bo čas.