Televizija 32

30.06.2010 ob 04:01

THE PROPOSITION (avstralija 2005, vestern, režija: John Hillcoat, scenarij: Nick Cave, igrajo: Guy Pearce, Ray Winstone, Danny Huston, Richard Willson, Emily Watson, Noah Taylor, John Hurt, David Wenham)

Vestern, ki izgleda tako dobro, da pomislimo, da ga je režiral Clint Eastwood.

The Proposition ima stil. Dober stil. In dobro zgodbo. Dobro dramaturgijo, dobre igralske predstave ter dobre zaplete. Trije bratje Burns, zloglasni kriminalci, ki ustrahujejo mirno avstralsko pokrajino. Divji, nori in nasilni Arthur (Danny Huston). Mirni, preudarni in odločni Charlie (Guy Pearce). Boječi, kričeči in nesamozavestni Mike (Richard Wilson). The Burns Brothers, ki jim na prste stopi pogumni kapetan Stanley (Ray Winstone). Možakar s predlogom, ki nekega dne razbije njihovo bratovščino in ujame Mikea ter Charliea. Ki potem od Charliea zahteva, da mora ustreliti Arthurja, če želi, da Mike ostane živ. Družinska drama torej. Drama, v katero se vmešajo še hinavski aristokrat Eden Fletcher (David Wenham), Stanleyjeva žena Martha (Emily Watson), lovec na glave Jellon Lamb (John Hurt) in avstralski domorodci, ki so tam le za vzorec. Le zato, da filmu ne bi mogli očitati rasizma. Filmu pravzaprav ne moremo očitati ničesar, saj je tak kot je treba. Malce poseben, temačen in samosvoj. Tak, da se loči od drugih. In tak, da ga verjetno čaka kulten status.

Ocena: presežek

THE WORLD’S FASTEST INDIAN (zda & nova zelandija  2005,  drama, režija: Roger Donaldson, igrajo: Anthony Hopkins, Diane Ladd, Paul Rodriguez, Christopher Lawford)

Samo tako zelo nora zgodba se je lahko zgodila tudi v resnici.

To je on, gospod Burt Monroe, originalni Modri dirkač, za prijatelje, Brzič, ki je z doma narejenim motorjem Indian, letnik 1920, podrl vse mogoče hitrostne rekorde in se zapisal med legende. Bil je nor, vztrajen, zabaven, preprost, unikaten in očarljiv. Bil je tak, da mu ni moglo spodleteti in da se je še za časa življenja spremenil v legendo. Še posebej leta 1967, ko je iz Nove Zelandije pripotoval v Združene države in se udeležil dirkaške prireditve v Utahu, kjer je pokopal vso konkurenco in porušil svetovni rekord. Doma je vsako jutro lulal na limonino drevo, ko je prišel čez lužo, pa je izgledal kot Anglež v New Yorku. Nič čudnega, da tudi film izgleda kot on. Vztrajno, zabavno, preprosto, unikatno in očarljivo. Tako dobro, da se več kot čudim, da ni uspel navdušiti gledalcev.

Ocena: presežek

CHARLOTTE’S WEB (zda 2006,  komična drama, režija: Gary Winick, igrajo: Dakota Fanning, Kevin Anderson, Beau Bridges, Siobhan Fallon, glasovi: Dominic Scott Kay, Julia Roberts, Steve Buscemi, Cedric the Entertainer, Oprah Winfrey, John Cleese, Kathy Bates, Robert Redford, Reba McEntire, Thomas Haden Church, Andre Benjamin, Sam Shepard)

O čudovitem prijateljstvu med prašičkom in pajkovko.

Pozabite na zoprno dejstvo, da živali spet govorijo. Pred vami je dovolj simpatičen, prikupen in očarljiv filmček, ki nam pove, da v življenju največ šteje prijateljstvo. Pa četudi se splete med dvema zelo različnima bitjema. Med prašičkom (Dominic Scott Kay) in pajkovko (Julia Roberts), ki se srečata v hlevu, kjer so vse živali pozabile na medsebojne odnose in zabavo. »Tukaj nismo, da bi se zabavali. Tukaj smo zato, da delamo,« pojasni konj (Robert Redford), ki se zaveda, da bo prašiček slej kot prej končal na krožniku. Da ne bo nikoli dočakal zime, da živi v pravljici in da nima pojma, kaj ga čaka. V to so prepričane tudi ovce (John Cleese), krave (Kathy Bates, Reba McIntire), podgana (Steve Buscemi) in goske (Cedric the Entertainer, Oprah Winfrey), ki jim ni do pogovora in do razprav o vsakdanjem življenju. In potem pride pajkovka Charlotte, osamljeno in prav nič priljubljeno bitje, ki obljubi, da prašiček Wilbur ne bo končal kot pečenka. Ki splete napis: »Some pig,« in majhnega čuneka spremeni v medijsko zvezdo. Ki mu dela družbo, se z njim pogovarja, zabava in se prvič v življenju tudi sama počuti občudovano, lepo in pomembno. Prav imate, Charlotte’s Web je film, ki pajkom povrne čast in vse tisto, kar jim je vzela Arachnophobia. Kot Babe, le da gre za bolj globoko in manj zabavno zgodbico, ki bo zelo všeč tudi staršem.

Ocena: vredno ogleda

THE SCORPION KING (zda 2002, avantura, režija: Chuck Russell, igrajo: Dwayne »The Rock« Johnson, Michael Clarke Duncan, Steve Brand, Kelly Hu, Grant Heslov, Peter Facinelli, Ralph Moeller)

Rojstvo novega akcijskega junaka.

Se spomnite časov, ko je pokojni Steve Reeves kot Hercules s svojim mišičastim telesom navduševal stare mame? Ali še boljše, časov, ko je stari dobri Arnold Schwarzenegger vihtel meč kot Conan? In če hočete, časov, ko je pozabljeni Dolph Lundgren upodobil pred leti zelo popularnega He-Mana, gospodarja vesolja? To so bili časi, ko je lahko takega junaka igral samo nekdo, ki je tudi dejansko izgledal kot junak, ki ni rabil umetno narejenih mišic in ki smo mu zaradi postave verjeli, da res zmore vse filmske vragolije. Potem so prišla devetdeseta, nabildane mačote pa je za nekaj časa nadomeščal celo Nicolas Cage. Hvala bogu, da je v novem tisočletju na prizorišče prišel Dwayne Johnson, The Rock, kot so mu pravili njegovi rokoborski oboževalci. Mladenič popolnega telesa, ki je imel ravno toliko karizme, da je kot za šalo nadomestil Arnolda, Dolpha in Stevea ter se spremenil v zelo veliko zvezdo. Ni kaj, hollywoodska mašinerija je očitno nujno potrebovala novega akcijskega junaka, novega Conana, svežega Herculesa in frajerskega He-Mana. »Namerno sem opustil rokoborske trike in svojim fanom pokazal samo znameniti dvig obrvi, saj sem hotel, da bi svojemu liku vdihnil popolnoma nov pečat,« je ob premieri razložil filozofsko razpoloženi Dwayne, takrat zvezda Wycleffovega videospota It Doesn’t Matter, in se pri tem počutil kot zmagovalec. Le zakaj se ne bi, ko pa ni imel konkurence in se je ponašal tudi s povsem solidnimi igralskimi sposobnostmi, kjer je dokazal, da ni le hamburger, le še en napumpan mišičnjak, ki bi ga hitro zamenjali z drugim napumpanim mišičnjakom. In kaj je narobe s filmom The Scorpion King, Conanu novega tisočletja, prednadaljevanju Mumije in zgodbi o uporniku, ki obračuna z vladajočo garnituro, vzburi lokalno čarovnico in na koncu postane kralj? Morda le to, da nima dovolj kvalitete, dovolj prepričljivosti izven akcijskih sekvenc. Da je pač le poziranje glavnega junaka, če reklama za njegove mišice, le perferktno narejena lupina brez pravega bistva. Na koncu pa seveda ne moremo mimo prizora, ki ga ta hip uvrščam med klasike žanra. Zlobni vladar Steve Brand našega junaka s puščico ustreli naravnost v hrbet. Tip pade in obleži. Čez nekaj sekund vstane, si puščico izpuli iz hrbta, vzame lok, nameri, ustreli in sikne: »Catch this.« Jp, dragi moji, tako se delajo nove zvezde.

Ocena: nič posebnega

ANNA AND THE KING (zda 1999, pustolovska drama, režija: Andy Tennant, igrajo: Jodie Foster, Chow Yun-Fat, Bai Ling, Tom Felton, Randall Duk Kim, Syed Alwi, Geoffrey Palmer, Bill Stewart)

Zelo lep in poln rimejk mjuzikla The King and I iz leta 1956, ki je bil ravno tako rimejk filma Anna and the  King  of   Siam iz leta 1946.

Anna and the King, sicer povsem krivičen flop leta 1999, je zgodba o moškem, ki je ugotovil, da je za pravo ljubezen dovolj samo ena ženska. Imeti dvajset žena in trideset konkubin ter se kljub temu zaljubiti v Jodie Foster, je umetnost in dokaz, da pri pravi ljubezni še vedno najbolj šteje karakter. Devetnajsto stoletje, Siam in kralj Chow Yun-Fat, ki za učiteljico svoje številne družine najame angležinjo Anno Leonowens, katera s seboj pripelje tudi sinčka. Sporedna zgodba nesrečne Bai Ling, ki postane kraljeva najnovejša žena in še vedno neizmirno ljubi svojega fanta, spletkarski general, ki se hoče znebiti kraljeve družine in na koncu ubiti celo samega kralja, klišejsko konzervativni dvorski običaji, kraljev trmasti najstarejši sin, tragična smrt kraljeve simpatične hčerkice, dunajski valček sredi Siama, izmišljeni beli slon, razkošna scenografija in skoraj dve uri in pol raznoraznega staromodnega dogajanja, so v današnjih časih naleteli na sila hladen sprejem, kar je jasno in hkrati žalostno, saj gre za dober, še boljše izpeljan, romantičen, malce političen, dramski, prepričljivo odigran in kljub dolžini prav nič dolgočasen film.

Ocena: vredno ogleda

FUCKING AMAL (švedska 1998, komična drama, režija: Lukas Moodysson, igrajo: Rebecka Liljeberg, Alexandra Dahlstrom, Mathias Rust, Erica Carlson, Stefan Horberg)

Kliše, ki ga reši dejstvo, da ne prihaja iz Hollywooda.

Pa najprej razčistimo naslov, da ne bo nesporazumov. Amal ni punca, s katero bi hotel seksati kak fant, Amal je mesto, kjer se najstnica Elin (Alexandra Dahlstrom) na smrt dolgočasi in pravi: «Vsega je kriv ta prekleti Amal.« S starejšo sestro Jessico (Erica Carlson) počneta vse tisto kar počnejo s hormoni nafilane smrklje, nekega dne pa jo mahneta k samotarski sošolki Agnes (Rebecka Liljeberg), ki jo Elin zaradi stave poljubi. Hec čez nekaj dni preide v radovednost, kar pomeni, da punci vajo ponovita tudi na samem. Agnes se nato v Elin celo zaljubi, Elin pa si najde fanta, izkusi čare intimnih stikov in ignorira njena čustva. To je film o prvi ljubezni, prvih telesnih stikih, prvih pivskih žurih, ki se končajo z bruhanjem na stranišču, in film, ki se na preprost in za ciljno publiko učinkovit način dotakne tudi lezbištva, ki je v rani mladosti večkrat samo radovednost. Fucking Amal, po naše, Pokaži mi ljubezen, ki so ga reklamirali kot najboljši švedski film vseh časov, kar je nepotrebna neumnost, se je sicer pridružil vsem tistih najstniškim ameriškim komedijam, ki so istega leta napadle naše kinematografe, ker prihaja iz Švedske, torej iz Skandinavije, pa ima seveda neko posebno atmosfero, neko posebno spontanost, ki sem jo ujel tudi pri Bergmanovem Poletju z Moniko, če malo napihnem. In še podatek, ki diši po kontroverznosti, trivia, ki pove, da je bila Rebecka Liljeberg v času snemanja filma stara 17, Alexandra Dahlstrom pa vsega 14 let.

Ocena: vredno ogleda

 

4 komentarjev na “Televizija 32”

  1. Papir pravi:

    Ostareli dirkač je totalno navdušil mojega očeta, 2 dni je govoril o tem filmu. Škoda, ker ga nisem videla.
    Sem si pa ogledala Anna and the king, prvič od začetka do konca. Zdel se mi je precej pocukran in poln klišejev, ampak še zmeraj gledljiv in čustven film. Jodie Foster je krasna, da ne govorim o glavnem igralcu Chowu, to je po mojem najbolj šarmanten Azijec na svetu. Zelo romantičen konec, sploh ker vidiš, kdo je pripovedovalec zgodbe.

    Scorpion king je totalno zanič, ampak aaaa … Kot si rekel, gledamo samo eno stvar, vsaj ženske, predvidevam :P

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Žal Chowu preboj v ZDA nekako ni najbolje uspel. Jet Liju je, njemu pa ne, so mu dajali preveč slabe filme. Po moje je prav Anna in kralj svetla izjema, pa četudi je bil komercialno razočaranje.
    No ja, ni totalno zanič, je povsem okej predstavnik svojega žanra, je pa res, da ima svoje napake kot sem že povedal.

  3. Thomas pravi:

    The World’s fastest Indian:
    Tole je pa vsekakor film, ki me je zelo pritegnil. Poleg tega, da glavno vlogo igra Anthony Hopkins, ki ga naravnost obožujem in štejem za enega najboljših igralcev, je tudi zgodba nekako ganljiva. Ostareli mož, ki se v svetu, kamor se je podal s svojim ciljem, počuti izgubljenega, peša mu zdravje, leta so tukaj, kar mu skoraj onemogoča dosego svojega ultimativnega cilja. Pa vendar ga njegova želja žene naprej.

    Morda pa sem ob gledanju doživel flashforward in se mi je zato prikupil?!

  4. Recenzije: Seeking Justice, Bloody Parrot (Xie ying wu), Gothic & Lolita Psycho (Gosurori shokeinin) « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] Verjetno tudi zato, ker ga je režiral Roger Donaldson, znan po filmih The Bank Job, Species, The World’s Fastest Indian, Dante’s Peak, White Sands, Cadillac Man, Coctail, The Bounty in seveda No Way Out, ki je [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !