IZTOK GARTNER

Pa sem ga ujel, končno, sedaj že 55 letnega možakarja, carja moje mladosti in pevca, ki ima vsaj toliko hitov kot Michael Jackson. Tega dogodka nisem hotel zamuditi. Če bi ga, si ne bi odpustil do konca življenja. To je vendar Billy Idol, jebeni kralj rocka, ki si je osemdeseta vzel povsem zase. Od nekdaj mi je bil totalni car, tako glede imidža kot muzike, kjer sem znal na pamet vsaj deset njegovih velikih uspešnic.

On in David Bowie, karizme za umret. Performerja, ki sem ju občudoval do konca in naprej. Nikoli ne bom pozabil pesmi Flesh For Fantasy, ki je bila moja osnovnošolska himna. Nabijal sem jo vsak dan, na nekem zelo slabem radiu, a vseeno z užitkom in z zavedanjem, da gre za mojstrovino. Za vrhunsko rock balado, ki je hkrati moj osebni favorit Billyja Idola.

In sva šla, jaz in moja Tina, na koncert Billyja idola, v ljubljansko Halo Tivoli, ki je bila polna do zadnjega kotička. Dobila sva dober plac, levo od odra, na tribuni, z odličnim razgledom na dogajanje. In potem se je začelo, na stage je stopil On, Billy fucking Idol, s pravim imenom William Michael Albert Broad, legendarni zvezdnik osemdesetih, ki je potem v devetdesetih praktično zaspal.  In na oder je stopil odlično, kot zares velika zvezda, kot del glasbene zgodovine, kot živa legenda, ki je enostavno nisem smel zamuditi.

Bil je v top formi, tak kot se ga spomnim iz svoje rane mladosti. Samozavesten, pozerski, frajerski, divji, uporniški in seveda opremlejn z odličnim ter zelo močnim vokalom, ki je odmeval po celem Tivoliju in ki ga niso načela niti številna leta alkohola in mamil. Na trenutke se mi je resda zdel malce počasen, nekako v stilu Ozzyja Osbournea, toda ko je padel v filing, je bil vrhunski in karizmatičen kot nekoč.

Zapel je skoraj vse svoje hite, pozabil pa je Hot in the City in Cradle of Love. To mu malce zamerim, tega si ne bi smel privoščiti. Okej, po eni strani razumem, da ni pel Shock to the System in Speed, ki sta mi prav tako zelo kul, toda da je spustil Hot in the City ter Cradle of Love, pa ni dobro. Ali kot je po koncertu zaključil nek gledalec: “Ne me jebat, ne more biti konec brez Hot in the City, to je moj najljubši komad, zaradi njega sem prišel na ta koncert.”

Zelo dober koncert, ki bi ga z veseljem pogledal še enkrat. Tudi zavoljo kitarista Stevea Stevensa, ki je itak norec. Virtuoz na kitari, na nek način celo boljši od Slasha, še en pozer s čikom v ustih, ki kitaro obvlada v nulo in dela solo šove med Billyjevimi koncerti. V Slovenijo je priletel naravnost iz New Yorka, pod odrom pa ga je ves čas čakala vsaj trideset let mlajša punca. Roker pač, nimaš kaj.

In Stevens je bil zares enkraten, tako zelo, da je na trenutke ukradel šov celo Billyju, ki ga je med nastopom nenehno hvalil in izpostavljal. Dober team sta, zelo pametna poteza, da ga ima spet v bendu.

Zares pravi rock spektakel, ki si ga je Slovenija končno priborila in se ponosno kosala z Zagrebom in Beogradom, kjer so take reči stalnica. Užival sem, kot pred leti na Body Countu, ki je, če se ne motim, prav tako zažigal v Hali Tivoli, z Ice Tjem na čelu, da ne bo pomote. Zanimiv mi je bil tudi bobnar Jeremy Colson, na daleč kot mladi Billy, energični udrihač, ki je prav tako pričaral nekaj nepozabnih trenutkov.

Pa še nekaj fotk, ki me bodo za vedno spominjale na ta nepozaben dogodek:

In zdaj mi preostane le še zadnji posnetek, kjer Billy predstavi člane svojega benda in zaključi: “And my name is Billy fucking Idol.”

Jp, res je bilo faking dobro.