IZTOK faking GARTNER

« | | »

Kulti in klasike: Ben-Hur, Gone With the Wind

22.06.2010

BEN-HUR

Bena Hurja, to legendarno, epsko, veličastno, nepozabno, kultno in spektakularno reklamo za Jezusa Kristusa, je v drugi polovici devetnajstega stoletja napisal general Lew Wallace, junak ameriške državljanjske vojne, ki je spretno zmešal biblijske pravljice in zgodbo o junaku, o židovskem princu Judahu Ben-Hurju, ki se zoprstavi rimskemu tribunu Messali, sicer svojemu nekdanjemu najboljšemu prijatelju. Da so Hurja že nekaj let po izidu romana zelo uspešno prestavili na odrske deske, seveda ni treba posebej poudarjati, da je že leta 1907 dobil svojo prvo filmsko ekranizacijo, pa je prav tako razumljivo. Hur ni bil le roman, marveč epska zgodba za vse generacije, ustvarjena za film in za dobiček. To so zelo dobro vedeli tudi leta 1925, ko je Fred Niblo z Ramonom Novarrom v glavni vlogi posnel za tiste čase izjemno spektakularno, drago in dih vzemajočo inačico z naslovom Ben-Hur: A Tale of the Christ, film vseh filmov, ki je izgledal tako, kot da se ga ne bo dalo preseči, kot da mu ne bo nihče upal pripeti še rimejka. Toda potem je prišlo leto 1959, leto Williama Wylerja, vročega po filmih Roman Holiday, The Big Country, Jezebel, The Best Years of Our Lives in Mrs. Miniver, režiserja, ki je bil dovolj nor, da je posnel rimejk nekoč največjega filma v zgodovini. Rimejk, ki je bil pisan na kožo kakemu Cecilu B. DeMilleu, ki je tri leta prej ustvaril novo verzijo Desetih zapovedi, kjer je kot veste ravno tako blestel Charlton Heston, novi Ben Hur, ki je vlogo, ne boste verjeli, speljal Paulu Newmanu, Burtu Lancasterju in Marlonu Brandu.

In prav Wyler, sicer specialist za drame, ali še bolje, za karakterne študije in dobro dramaturgijo, je rimejku črnobelega Hurja prinesel zelo dobro narejene dramatične prizore, ki jih akcijski zgodovinski spektakli ponavadi nimajo, no ja, zanje niso ravno nujno potrebni, saj gledalca potešijo z drugimi rečmi. Prav zato je Hur tako zelo dovršen, tako zelo prepričljiv, tako zelo nepozaben, tako zelo večen tudi v sekvencah, ki nimajo nobene zveze s spektaklom in dinamiko. Že v uvodu, kjer se po dolgih letih srečata Judah in Messala, Charlton Heston in Stephen Boyd (ne boste verjeli, toda prvi testni posnetek je naredil Leslie Nielsen), nekoč očitno ljubimca, ki sedaj postaneta smrtna sovražnika. In seveda proti koncu, ko Judah v dolini gobavcev sreča svojo mamo (Martha Scott) in sestro (Cathy O’Donnell). Dirka s kočijami, kjer konje priskrbi arabski šejk Ilderim (fenomenalni Hugh Griffith), je seveda ponarodela. To ni le filmska sekvenca, to je film v filmu, še vedno najbolj spektakularni akcijski stampedo vseh časov, ki še vedno jemlje dih. Kot prizori na rimski galeji, kjer Hur vesla za tribuna Arriusa (Jack Hawkins), kateremu potem reši življenje.

Skoraj štiri ure dolga mojstrovina, ki je pred bankrotom rešila studio MGM, je film, kjer ne boste našli niti ene napake. In film, ki so ga snemali na 300 različnih prizoriščih, s 100 tisoč kostumi in več kot 8 tisoč statisti. Epska pravljica, bolj biblijska od Biblije, z dih vzemajočo scenografijo in glasbeno spremljavo, za katero bi drugi filmi ubijali. To ni le scenografija, to je slikarska mojstrovina, ki se jo na tak dovršen način spomnim le še pri filmu Gone With the Wind. Dobitnik rekordnih enajstih oskarjev (tudi Heston in Griffith) in film, ki smo ga v Sloveniji gledali s premori. Verjetno zato, da smo prišli k sebi ob tako dovršenih in brezhibnih sekvencah, ki jih boste s težavo našli še v kakem drugem epskem spektaklu.

In potem pridemo do prizorov, kjer se pojavi Jezus. Ker ga kamera vedno kaže le od zadaj, dobimo do njega še večji rešpekt. Tudi zato je srečanje, kjer uničenemu in zdelanemu Hurju ponudi vodo, tako zelo veličastno, legendarno in nepozabno. Še posebej v trenutku, ko se ga “ustraši” celo rimski vojak, ki najprej prepove vodo za Hurja. To je odlična reklama za Jezusa in za krščanstvo, za razliko od nekaterih drugih filmov, ki so se ponašali z Jezusom, prav nič patetična in preterana, marveč v kontekstu zgodbe in dogajanja, ki gledalca posrkata že v uvodni glasbeni uverturi maestra Rozse. Film, ki ga je treba gledati vsako leto znova. In film, ki vsako leto znova zgleda kot najboljši film vseh časov.

Ocena: 10/10

GONE WITH THE WIND

Jp, takle film se zgodi samo enkrat v življenju, samo enkrat na vsakih sto let, samo enkrat v celotni filmski zgodovini. To ni le film, to je dogodek, še vedno najbolj dobičkonosen film vseh časov, še vedno eden najboljših filmov na svetu. Čista briljanca režije, dramaturgije, scenografije, glasbene podlage, igralskih kreacij, kamere, dialogov in atmosfere. Ponos ameriške kinematografije in novo Rojstvo naroda, ki ga je namesto D.W. Griffitha režiral Victor Fleming, avtor istega leta posnetega Čarovnika iz Oza, še ene prelomne hollywoodske klasike. Gone With the Wind, za prijatelje GWTH, Gospodar prstanov za naše babice, tako velik, da si ga niso upali razdeliti na več delov in da so ga v kinih raje vrteli s prekinitvami.

Da je bilo iskanje igralke, ki bo upodobila spogledljivo, povzpetno, samozavestno in jezikavo Scarlett O’Hara, enako epsko kot snemanje filma, ni treba posebej poudarjati, saj je del zgodovine. In le kdo bi lahko bolje odigral to tako imenovano southern belle kot ravno Vivien Leigh, ki kot Scarlett zgleda kot mešanica Elizabeth Taylor in Jennifer Jones. Kot eden najbolj markatnih ženskih likov v celotni filmski zgodovini. Kot junakinja, za katero bi ubijali vsi ostali filmi, junakinja, za katero so ubijali vsi ostali filmi. Tudi Duel on the Sun, kjer je bila glavna prej omenjena Jennifer Jones. Jasno, kos ji je bil le Clark Gable, kralj, nepozabni Rhett Butler, ki je vlogo speljal Garyju Cooperju in Errolu Flynnu. Samo on je lahko na koncu nesel stavek: “Frankly, my dear, I don’t give a damn.” In to že leta 1939, ko bi se morali takšni filmi končati s happy endom. To ni bil le stavek, to je bila najbolj frajerska enovrstičnica vseh časov, film v filmu, sekvenca, ki številnih babicam še danes ne da miru. Toda Scarlett, ki seveda rukne repliko: “Tomorrow is another day,” si je zaslužila prav tak stavek. Prav tako vrhunsko sesutje, ki se ga ne spomnim iz nobenega drugega filma. Scarlett, vseskozi zaljubljena v prozornega Ashleyja (Leslie Howard), moža sestrične Melanie (Olivia de Havilland), se do Rhetta, ki skozi zgodbo postane njen mož, namreč obnaša zelo grdo. Kot preveč važna, vase zagledana in nečimrna damica, ki mu serje po glavi, skače po živcih in se igra z njegovim potrpljenjem.

Drži, Gone With the Wind, ta epska, spektakularna, veličastna in vrhunsko postavljena vojna drama iz časa ameriške državljanjske vojne, ki močno spominja na serijo North & South, je v svoji osnovi ljubezenska zgodba. Kultna love story med Scarlett O’Hara in Rhettom Butlerjem, bogatim plejbojem in frajerjem iz Charlestona, kasneje vojnim junakom, sicer rednim obiskovalcem prestižne prostitutke Belle Watling (Ona Munson), ki se zaveda, da je Scarlett ustvarjena za njegovo srce. Kljub svoji trmi in njunim nenehnim podjebavanjem skozi celotno štorijo. Samo Scarlett je dovolj muhasta za njegov super ego, samo Rhett je dovolj moški za njeno divjo trmo in neuslišano ljubezen do Ashleyja.

Gone With the Wind seveda ni le ljubezenska zgodba, Gone With the Wind je tudi saga družin O’Hara in Hamilton, je tudi epska pripoved iz najbolj burnih časov ameriške zgodovine in štorija o preživetju, o času, ko so morale ženske same skrbeti za svojo zemljo. To je zgodba o preobrazbi glavne junakinje, sprva razvajene najstnice, ki flirta z vsemi lokalnimi frajerji, kasneje odločne in samostojne ženske, ki se zaveda, da je prihodnost odvisna le od njenih sposobnosti. In tukaj je njena služkinja Mammy, ki jo igra fenomenalna Hattie McDaniel, prva temnopolta dobitnica oskarja. Pa umsko zaostalo Prissy, ki jo igra nič manj prepričljiva Butterfly McQueen). Pa Thomas Mitchell v vlogi očeta Geralda O’Hare, ki se mu po smrti žene zamegli razum. Tukaj so prečudoviti kustumi, ki si jih Scarlett med drugim naredi tudi iz zaves. Pa čustvena vrnitev domov, na domačo Taro, kjer je po vojni ostalo bore malo. Pa prizor, kjer se v hišo, v kateri sta le Scarlett in Melanie, pritihotapi zlobni vojak. In seveda mala Bonnie, zakladek Rhetta Butlerja, ki umre v nesreči s konjem. Pa cela kopica nepozabnih in veličastnih prizorov, ki jih kronata vrhunska glasbena spremljava in dih vzemajoča scenografija, kot pri Benu Hurju, kot pri najboljših filmih vseh časov. Kot sem zapisal že na začetku, to ni le film, to je nadfilm, obvezno čtivo za vse režiserje, ki dajo kaj nase. In za gledalce, ki si želijo filma, ob katerem večina ostalih filmov popolnoma zbledi.

Ocena: 10/10

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 22.06.2010 ob 19:41 pod kulti, klasike & filmski svet. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

16 odgovorov na “Kulti in klasike: Ben-Hur, Gone With the Wind”
  1. Tadej - 23.06.2010 ob 13:55

    Veličasten in zmagovit dvojček, ki mu ni para. Morda se približa še kak Spartak, morda tudi El Cid, Quo Vadis in Padec Rimskega cesarstva, pogojno tudi Casablanca, potem pa se neha. Boljših filmov od tehle dveh zlepa ne najdeš.

    Kaj pa Ben Hur s Kevinom Costnerjem? Kaj se je zgodilo s tem napovedanim projektom?

    Pa risanka, kjer je glas menda posodil Charlton Heston?

    Pa serija Scarlett, kjer sta mojstrovino uničila Joanne Whalley in Timothy Dalton?

    Poznaš?

    Se pa spomnim debate, da se je Gable bal jokati, saj je imel v glavi, da ne bo več mačo in kralj, če bo posnel tak prizor.

  2. IZTOK GARTNER - 23.06.2010 ob 14:06
    IZTOK GARTNER

    Spartak je tudi meni odličen:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2008/11/26/kulti-in-klasike-spartacus/
    Padec rimskega cesarstva prav tako:
    http://iztokgartner.blog.siol.net/2009/08/01/kulti-in-klasike-the-fall-of-the-roman-empire/

    El Cid me je tudi navdušil, medtem ko Quo Vadis ni povsem prepričljiv kot celota, vsaj zame ne.

    Casablanca je druga scena, ne bi je štel zraven, je pa vsekakor eden najboljših, če ne kar najboljši film iz starih časov.

    Sem slišal za risanko, toda nisem je gledal, je pa vsekakor zanimvo, da je glas posodil Heston in to na zelo stara leta.

    Scarlett meni ni bila tako slaba mini serija, če sem iskren, le navaditi se je bilo treba drugih igralcev, pač preboleti dejstvo, da si je nekdo drznil dotakniti Gone With the Wind. Sicer pa ni bil rimejk, ampak nadaljevanje zgodbe, zato nisem imel tako groznih težav.

    Res je, Gable, ta večni mačo in frajer, se je zaradi solz zbal za svoj imidž, a potem vseeno pristal na prizor, ki ga je, če se ne motim, njegovim oboževalkam le še bolj približal in naredil za še večjega.

  3. bine bone - 16.09.2010 ob 23:33

    Dobri filmi. Obvezno na polici. In še tamal murje drugih. Samo, da bi pa o teh filmih posneli še iza scene, kako je potekalo snemanje in kakšne trike so uporabljali bi filmi potem sigurno izgubili svoj čar. No, važn je končni izdelek, tist k vidiš na platnu. Mora pa biti za take filme res veliko platno. Včasih je imel bivši kino Šiška takega, največjega. In samo tam so predvajal, premierno take spektakle. Ne moreš Benhurja gledat in podobne filme na monitorju. Brez veze. To moraš videti v kino dvorani. Dobr, ne rečem na pet metrskem monitorju bi še šlo. Samo kam ga postavit v stanovanju. Na vrt in gledaš iz dnevne sobe. No, lahko projeciraš tudi na rjuho. Samo kje dobiti 24m veliko?
    E, sposodiš si kino dvorano in najameš operaterja in ti predvaja spektakel samo za tebe. Kje? Kino Bežigrad propada. Lahko bi ga zalavfal za take filme, spektakle.

  4. IZTOK GARTNER - 16.09.2010 ob 23:45
    IZTOK GARTNER

    Saj so posneli, veliko materiala je o tem. Če kupiš posebno izdajo na dveh dvdjih, imaš dodatkov malo morje.
    Se strinjam, tako spektakli izgubijo čar na tvju, a žal jih lahko gledamo le v taki obliki. Škoda, da ni kakega posebnega kina za take zadeve. Kinoteka to počne, toda oni so bolj art, če se ne motim, za take spektakle pa žal ni interesa. Pa vprašanje je, če bi gledalci prišli. No ja, ko je bila stoletnica filma, so vrteli Taksista pa Casablanco in je bilo dobro obiskano. Pa ciklus filmov Andreja Tarkovskega tudi. No ja, pa tudi prvo Vojno zvezda in ETja je bilo spet fino videti v kinu v prenovljeni izdaji.

    Kako fajn velik tv da dober učinek, toda za kaj tazga rabiš tudi ogromno stanovanje, res je.
    Je pa imel Michael Jackson svojo kinodvorano, kjer si je vrtel filme po svojem okusu :)

  5. t-h-o-r - 18.09.2010 ob 23:22

    ne pozabit, da je bil to first and foremost selznickov film in vizija

    za režiserja je bil najprej predviden cukor, ki pa se ni strinjal s tako “kičasto” vizijo

    samo film je vseeno leganda :)

    ben hur pa mi nikdar ni bil preveč všeč

  6. IZTOK GARTNER - 21.09.2010 ob 02:30
    IZTOK GARTNER

    Meni je GWTW vrhunski, niti ene napake ne najdem. Ben Hur pa prav tako, nepozabno v vseh smislih. Kako je mogoče, da ti ni všeč, kaj te moti?

  7. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Kulti in klasike: Spartacus - 15.11.2010 ob 17:05

    [...] I’m Spartacus: več kot tri ure dolg, nepozaben in briljanten zgodovinski spektakel, ki na trenutke pohodi celo Bena Hurja. [...]

  8. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Zbogom, Leslie Nielsen - 29.11.2010 ob 18:03

    [...] Nielsen kariere ni začel kot komik, ampak kot resen dramski igralec. Če bi testno snemanje za Bena Hurja šlo malo bolje, bi se njegova filmska pot verjetno obrnila v povsem drugo smer. Je pa kljub temu [...]

  9. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Televizija 37 - 15.12.2010 ob 01:20

    [...] Cold Mountain resda ni The Last Samurai, kar pa ne pomeni, da mu ne nese daleč. Vse tja do klasike Gone With the Wind in do vseh tistih filmov, ki se z leti spremenijo v obvezno čtivo za vse generacije. Mogočna [...]

  10. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Lord of the Rings Trilogy - 7.07.2011 ob 06:00

    [...] da se lahko kosa z vsemi mogočimi akcijami in avanturami, z minutažo, ki ga uvršča v rang epov Gone With the Wind in Ben Hur. Tako zelo čaroben ter vizualno osupljiv, da ga lahko gledamo namesto vseh pravljic tega sveta.  [...]

  11. Najstarejši še živeči zvezdniki « IZTOK GARTNER - 31.01.2012 ob 05:49

    [...] de Havilland (95), nepozabna Melanie iz filma Gone With the Wind, sicer pa sestra Joan Fontaine, ki je igrala tudi v filmih The Adventures of Robin Hood, The [...]

  12. Kulti in klasike: Desant na Drvar (1963) « IZTOK GARTNER - 6.06.2012 ob 01:51

    [...] in seveda tudi Stalinu, ki je bil uradno njegov zaveznik. Nič čudnega, da film Tita pokaže kot Ben Hur Jezusa. Kot legendarnega partizanskega junaka, za katerega bi vsi partizani, za Nemce, banditi, [...]

  13. IZTOK faking GARTNER » RIP: Ann Rutherford (1917-2012) - 12.06.2012 ob 21:15

    [...] stara garda, iz časov naših babic in dedkov, ki so jo verjetno prvič videli v nepozabni klasiki Gone With the Wind, kjer je igrala sestro glavne junakinje Scarlet O’Hara. Sam se je spomnim tudi iz filma A [...]

  14. Iztok Gartner » Les Miserables fan - 12.02.2013 ob 01:15

    [...] Nest, moj The Godfather, moja Casablanca, moj Rocky, moj Man on the Moon, moj The Natural, moj Gone With the Wind, moj Superman in moj Desperado, jebemti ej. Je film, ob katerem jokam kot dete, ki gleda prizor, ko [...]

  15. IZTOK faking GARTNER » Arhiv Bloga » Happy Birthday: Timothy Dalton (69) - 21.03.2013 ob 13:21

    [...] eden redkih, ki ga je hvalil kot Rhetta Butlerja v mini seriji Scarlett, nadaljevanju klasike Gone With the Wind. Da ne pozabim, Dalton, ki je precej let šmiral z Vanesso Redgrave, je bil sprva planiran za tri [...]

  16. Andrej - 1.08.2014 ob 01:59

    Ja, zgleda, da se seznam filmov, ki še niso doživeli rimejka oža in bomo zdaj dobili še rimejk Ben Hurja, zaenkrat predviden za 2016, verjetno kdaj na višku poletne sezone.

    Film je menda že v fazi predprodukcije, MGM pa menda tudi na polno lobira za zvezdniška imena in bodo sploh zdajle po uspehu Hobbita verjetno že na polno napeli vse štrene za marketing, ker Ben Hur je pa le once in a lifetime opportunity.

    Režiral bo pa Timu Bekmambetov, zato se zaenkrat ne bom pritoževal nad dejstvom, da kdo skruni Hestonovo klasiko, ker na srečo zelo cenim Timurjeve ruske vampirske zadevščine, pa njegove ameriške vizualne kolaže. Ampak itak, ne, Bekmambetov je foremost vizualni režiser, master slow-motina, pa premikaje kamere, pacinga, za to je le dobro, da skupaj s studijem ustvarijo top noch scenarij, ki ga piše avtor 12 yearsa slave. There is hope, zaenkrat…

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !