Arhiv za Junij, 2010

Michael Jackson: Blood on the Dancefloor

30.06.2010 ob 22:26

Eden njegovih boljših komadov iz devetdesetih.

YouTube slika preogleda

Dva zelo kul dueta Mariah Carey

30.06.2010 ob 19:07

Prvi je z Nicki Minaj, drugi pa z Ne-Yom. 

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Vrtanje strikes again

30.06.2010 ob 13:29

O tem, kako mi vrtanje v sosednjih stanovanjih večkrat pošteno zagreni življenje, sem že pisal. Sem pač nočni ptič, kar pomeni, da zjutraj rad malo potegnem, kot radi rečemo. Pa nisem edini, da se razumemo, kar dosti ljudi je, ki ima nočno službo, ki so v pokoju, ki študirajo, skratka, ki gredo zvečer bolj pozno spat in zjutraj radi spijo vsaj do kakih desetih, morda celo do dvanajstih, odvisno od možnosti in situacije vsakega posameznika.

Vem, da je treba stanovanje adaptirati in kdaj pa kdaj obnavljati, toda zakaj za hudiča je treba s tem začeti že ob sedmih zjutraj in potem brez prestanka vrtati ter razbijati do štirih popoldan. No ja, ko bi vsaj bilo brez prestanka, recimo dan ali dva, na polno, od jutra do večera in pika. Pa ni, je po obrokih, po vzoru delavcev na naših cestah. Malo vrtanja, malo počitka, malo razbijanja, spet malo počitka. In tako naprej. Pač prosto po Prešernu, kot radi rečemo.

Kaj to pomeni za soseda, ki hoče spati, seveda veste. Sveder ga na vsakih deset minut dobesedno strese, kot elektro šok, kot da bi ga nekdo namerno zajebaval. Vrtanje, tišina, vrtanje, tišina, vrtanje, tišina. Po cele ure, začenši, kot sem že potarnal, ob sedmih zjutraj. Dobesedno kot elektro šok, kot namerno mučenje, kot drkanje v glavo.

In pozor, dela se tokrat odvijajo v sosednjem bloku, toda sliši se tako, kot da bi se v našem. Zato mi je bilo čudno, da ni nobenega obvestila. Prav zato sem šel pogledat v sosednji blok, na njihovo oglasno desko. Jp, tam je listek, kjer nekdo prosi za razumevanje pri obnovi svoje kopalnice, kjer bodo dela potekala do 7. julija. Ja, model bo do 7. julija poleg svoje kopalnice vsako jutro vrtal tudi moje možgane. Kaj naj mu rečem? Nimam kaj, jezi me le, da začenja tako zgodaj in da bo potreboval tako veliko časa.

Dela so se pričela včeraj, že danes pa zgledam kot zombi, saj praktično ne spim. Moj bioritem je navajen na določene finte in ga vsaj v začetnih dneh ne morem kar tako prilagoditi. A očitno ga bom moral, očitno bom moral do 7. julija hoditi spat s kurami in pač vstajati ob sedmih zjutraj.

Okej, toda zanima me, če bi model, ki adaptira kopalnico, zame naredil isto in bi svoj bioritem prav tako spremenil ter prilagodil moji adaptaciji glasbenega stolpa, ki bi pač musko nabijal od osmih zvečer do sedmih zjutraj.

Televizija 32

30.06.2010 ob 04:01

THE PROPOSITION (avstralija 2005, vestern, režija: John Hillcoat, scenarij: Nick Cave, igrajo: Guy Pearce, Ray Winstone, Danny Huston, Richard Willson, Emily Watson, Noah Taylor, John Hurt, David Wenham)

Vestern, ki izgleda tako dobro, da pomislimo, da ga je režiral Clint Eastwood.

The Proposition ima stil. Dober stil. In dobro zgodbo. Dobro dramaturgijo, dobre igralske predstave ter dobre zaplete. Trije bratje Burns, zloglasni kriminalci, ki ustrahujejo mirno avstralsko pokrajino. Divji, nori in nasilni Arthur (Danny Huston). Mirni, preudarni in odločni Charlie (Guy Pearce). Boječi, kričeči in nesamozavestni Mike (Richard Wilson). The Burns Brothers, ki jim na prste stopi pogumni kapetan Stanley (Ray Winstone). Možakar s predlogom, ki nekega dne razbije njihovo bratovščino in ujame Mikea ter Charliea. Ki potem od Charliea zahteva, da mora ustreliti Arthurja, če želi, da Mike ostane živ. Družinska drama torej. Drama, v katero se vmešajo še hinavski aristokrat Eden Fletcher (David Wenham), Stanleyjeva žena Martha (Emily Watson), lovec na glave Jellon Lamb (John Hurt) in avstralski domorodci, ki so tam le za vzorec. Le zato, da filmu ne bi mogli očitati rasizma. Filmu pravzaprav ne moremo očitati ničesar, saj je tak kot je treba. Malce poseben, temačen in samosvoj. Tak, da se loči od drugih. In tak, da ga verjetno čaka kulten status.

Ocena: presežek

THE WORLD’S FASTEST INDIAN (zda & nova zelandija  2005,  drama, režija: Roger Donaldson, igrajo: Anthony Hopkins, Diane Ladd, Paul Rodriguez, Christopher Lawford)

Samo tako zelo nora zgodba se je lahko zgodila tudi v resnici.

To je on, gospod Burt Monroe, originalni Modri dirkač, za prijatelje, Brzič, ki je z doma narejenim motorjem Indian, letnik 1920, podrl vse mogoče hitrostne rekorde in se zapisal med legende. Bil je nor, vztrajen, zabaven, preprost, unikaten in očarljiv. Bil je tak, da mu ni moglo spodleteti in da se je še za časa življenja spremenil v legendo. Še posebej leta 1967, ko je iz Nove Zelandije pripotoval v Združene države in se udeležil dirkaške prireditve v Utahu, kjer je pokopal vso konkurenco in porušil svetovni rekord. Doma je vsako jutro lulal na limonino drevo, ko je prišel čez lužo, pa je izgledal kot Anglež v New Yorku. Nič čudnega, da tudi film izgleda kot on. Vztrajno, zabavno, preprosto, unikatno in očarljivo. Tako dobro, da se več kot čudim, da ni uspel navdušiti gledalcev.

Ocena: presežek

CHARLOTTE’S WEB (zda 2006,  komična drama, režija: Gary Winick, igrajo: Dakota Fanning, Kevin Anderson, Beau Bridges, Siobhan Fallon, glasovi: Dominic Scott Kay, Julia Roberts, Steve Buscemi, Cedric the Entertainer, Oprah Winfrey, John Cleese, Kathy Bates, Robert Redford, Reba McEntire, Thomas Haden Church, Andre Benjamin, Sam Shepard)

O čudovitem prijateljstvu med prašičkom in pajkovko.

Pozabite na zoprno dejstvo, da živali spet govorijo. Pred vami je dovolj simpatičen, prikupen in očarljiv filmček, ki nam pove, da v življenju največ šteje prijateljstvo. Pa četudi se splete med dvema zelo različnima bitjema. Med prašičkom (Dominic Scott Kay) in pajkovko (Julia Roberts), ki se srečata v hlevu, kjer so vse živali pozabile na medsebojne odnose in zabavo. »Tukaj nismo, da bi se zabavali. Tukaj smo zato, da delamo,« pojasni konj (Robert Redford), ki se zaveda, da bo prašiček slej kot prej končal na krožniku. Da ne bo nikoli dočakal zime, da živi v pravljici in da nima pojma, kaj ga čaka. V to so prepričane tudi ovce (John Cleese), krave (Kathy Bates, Reba McIntire), podgana (Steve Buscemi) in goske (Cedric the Entertainer, Oprah Winfrey), ki jim ni do pogovora in do razprav o vsakdanjem življenju. In potem pride pajkovka Charlotte, osamljeno in prav nič priljubljeno bitje, ki obljubi, da prašiček Wilbur ne bo končal kot pečenka. Ki splete napis: »Some pig,« in majhnega čuneka spremeni v medijsko zvezdo. Ki mu dela družbo, se z njim pogovarja, zabava in se prvič v življenju tudi sama počuti občudovano, lepo in pomembno. Prav imate, Charlotte’s Web je film, ki pajkom povrne čast in vse tisto, kar jim je vzela Arachnophobia. Kot Babe, le da gre za bolj globoko in manj zabavno zgodbico, ki bo zelo všeč tudi staršem.

Ocena: vredno ogleda

THE SCORPION KING (zda 2002, avantura, režija: Chuck Russell, igrajo: Dwayne »The Rock« Johnson, Michael Clarke Duncan, Steve Brand, Kelly Hu, Grant Heslov, Peter Facinelli, Ralph Moeller)

Rojstvo novega akcijskega junaka.

Se spomnite časov, ko je pokojni Steve Reeves kot Hercules s svojim mišičastim telesom navduševal stare mame? Ali še boljše, časov, ko je stari dobri Arnold Schwarzenegger vihtel meč kot Conan? In če hočete, časov, ko je pozabljeni Dolph Lundgren upodobil pred leti zelo popularnega He-Mana, gospodarja vesolja? To so bili časi, ko je lahko takega junaka igral samo nekdo, ki je tudi dejansko izgledal kot junak, ki ni rabil umetno narejenih mišic in ki smo mu zaradi postave verjeli, da res zmore vse filmske vragolije. Potem so prišla devetdeseta, nabildane mačote pa je za nekaj časa nadomeščal celo Nicolas Cage. Hvala bogu, da je v novem tisočletju na prizorišče prišel Dwayne Johnson, The Rock, kot so mu pravili njegovi rokoborski oboževalci. Mladenič popolnega telesa, ki je imel ravno toliko karizme, da je kot za šalo nadomestil Arnolda, Dolpha in Stevea ter se spremenil v zelo veliko zvezdo. Ni kaj, hollywoodska mašinerija je očitno nujno potrebovala novega akcijskega junaka, novega Conana, svežega Herculesa in frajerskega He-Mana. »Namerno sem opustil rokoborske trike in svojim fanom pokazal samo znameniti dvig obrvi, saj sem hotel, da bi svojemu liku vdihnil popolnoma nov pečat,« je ob premieri razložil filozofsko razpoloženi Dwayne, takrat zvezda Wycleffovega videospota It Doesn’t Matter, in se pri tem počutil kot zmagovalec. Le zakaj se ne bi, ko pa ni imel konkurence in se je ponašal tudi s povsem solidnimi igralskimi sposobnostmi, kjer je dokazal, da ni le hamburger, le še en napumpan mišičnjak, ki bi ga hitro zamenjali z drugim napumpanim mišičnjakom. In kaj je narobe s filmom The Scorpion King, Conanu novega tisočletja, prednadaljevanju Mumije in zgodbi o uporniku, ki obračuna z vladajočo garnituro, vzburi lokalno čarovnico in na koncu postane kralj? Morda le to, da nima dovolj kvalitete, dovolj prepričljivosti izven akcijskih sekvenc. Da je pač le poziranje glavnega junaka, če reklama za njegove mišice, le perferktno narejena lupina brez pravega bistva. Na koncu pa seveda ne moremo mimo prizora, ki ga ta hip uvrščam med klasike žanra. Zlobni vladar Steve Brand našega junaka s puščico ustreli naravnost v hrbet. Tip pade in obleži. Čez nekaj sekund vstane, si puščico izpuli iz hrbta, vzame lok, nameri, ustreli in sikne: »Catch this.« Jp, dragi moji, tako se delajo nove zvezde.

Ocena: nič posebnega

ANNA AND THE KING (zda 1999, pustolovska drama, režija: Andy Tennant, igrajo: Jodie Foster, Chow Yun-Fat, Bai Ling, Tom Felton, Randall Duk Kim, Syed Alwi, Geoffrey Palmer, Bill Stewart)

Zelo lep in poln rimejk mjuzikla The King and I iz leta 1956, ki je bil ravno tako rimejk filma Anna and the  King  of   Siam iz leta 1946.

Anna and the King, sicer povsem krivičen flop leta 1999, je zgodba o moškem, ki je ugotovil, da je za pravo ljubezen dovolj samo ena ženska. Imeti dvajset žena in trideset konkubin ter se kljub temu zaljubiti v Jodie Foster, je umetnost in dokaz, da pri pravi ljubezni še vedno najbolj šteje karakter. Devetnajsto stoletje, Siam in kralj Chow Yun-Fat, ki za učiteljico svoje številne družine najame angležinjo Anno Leonowens, katera s seboj pripelje tudi sinčka. Sporedna zgodba nesrečne Bai Ling, ki postane kraljeva najnovejša žena in še vedno neizmirno ljubi svojega fanta, spletkarski general, ki se hoče znebiti kraljeve družine in na koncu ubiti celo samega kralja, klišejsko konzervativni dvorski običaji, kraljev trmasti najstarejši sin, tragična smrt kraljeve simpatične hčerkice, dunajski valček sredi Siama, izmišljeni beli slon, razkošna scenografija in skoraj dve uri in pol raznoraznega staromodnega dogajanja, so v današnjih časih naleteli na sila hladen sprejem, kar je jasno in hkrati žalostno, saj gre za dober, še boljše izpeljan, romantičen, malce političen, dramski, prepričljivo odigran in kljub dolžini prav nič dolgočasen film.

Ocena: vredno ogleda

FUCKING AMAL (švedska 1998, komična drama, režija: Lukas Moodysson, igrajo: Rebecka Liljeberg, Alexandra Dahlstrom, Mathias Rust, Erica Carlson, Stefan Horberg)

Kliše, ki ga reši dejstvo, da ne prihaja iz Hollywooda.

Pa najprej razčistimo naslov, da ne bo nesporazumov. Amal ni punca, s katero bi hotel seksati kak fant, Amal je mesto, kjer se najstnica Elin (Alexandra Dahlstrom) na smrt dolgočasi in pravi: «Vsega je kriv ta prekleti Amal.« S starejšo sestro Jessico (Erica Carlson) počneta vse tisto kar počnejo s hormoni nafilane smrklje, nekega dne pa jo mahneta k samotarski sošolki Agnes (Rebecka Liljeberg), ki jo Elin zaradi stave poljubi. Hec čez nekaj dni preide v radovednost, kar pomeni, da punci vajo ponovita tudi na samem. Agnes se nato v Elin celo zaljubi, Elin pa si najde fanta, izkusi čare intimnih stikov in ignorira njena čustva. To je film o prvi ljubezni, prvih telesnih stikih, prvih pivskih žurih, ki se končajo z bruhanjem na stranišču, in film, ki se na preprost in za ciljno publiko učinkovit način dotakne tudi lezbištva, ki je v rani mladosti večkrat samo radovednost. Fucking Amal, po naše, Pokaži mi ljubezen, ki so ga reklamirali kot najboljši švedski film vseh časov, kar je nepotrebna neumnost, se je sicer pridružil vsem tistih najstniškim ameriškim komedijam, ki so istega leta napadle naše kinematografe, ker prihaja iz Švedske, torej iz Skandinavije, pa ima seveda neko posebno atmosfero, neko posebno spontanost, ki sem jo ujel tudi pri Bergmanovem Poletju z Moniko, če malo napihnem. In še podatek, ki diši po kontroverznosti, trivia, ki pove, da je bila Rebecka Liljeberg v času snemanja filma stara 17, Alexandra Dahlstrom pa vsega 14 let.

Ocena: vredno ogleda

Dobri slovenski komadi 2

29.06.2010 ob 21:05

Sound Attack: Ko te ni
Sanja Grohar: Črni dež
Turbo Angels: Zamrznil je čas
Olivija: Kadar sva sama
Adi Smolar: Daleč je za naju pomlad
Jan Plestenjak: Barka iz perja
Vlado Kreslin & Severa Gjurin: Abel in Kajn
Aleksander Mežek: Julija
Murat & Jose feat. Tomi Meglič: Od ljudi za ljudi
Leeloojamais: Ne zameri mi
Nude: Povejzakajpesem
Vili Resnik & Marta Zore: Vse kar sva bila
Anika Horvat: Belo nebo
Magnifico: 24000 poljubov
Panda: Sive ceste
Jonas & Vlado Kreslin: Samo tij
Dan D: Voda
Klemen Klemen: Keš pičke
GokoDaMan: Migi
Doša: Fuknte sredince v zrak
Slovenac: Šampion
Fidzi: Umor v disku
Kosta: Bombnar
SoulGreg: Nisi ženska zame
Power Dancers & Game Over: Panika
Alya: Explozivno

In še link do prvega dela: KLIK

Pop Corn: Katja Fašink, Sanja Mlinar (Katrinas)

29.06.2010 ob 13:22

Najprej je bila glavna Katja Fašink, po mojem mnenju ena redkih slovenskih pevk, ki dela dobro musko. Pogovarjala sva se tudi o njenem dopisovanju s Timbalandom in poznanstvu s 50 Centom, pa o njenem lepotnem salonu, pa o zapisu na blogu Tine M, pa o sodelovanju s SoulGregom, pa o Caricah, skratka, o vsem mogočem in vsem tistem, kar je bilo zanimivo. Bila je sproščen, nasmejan, samozavesten in dober sogovornik. Pač zvezdnica, ki obvlada medije in ki točno ve kaj hoče.  

Nato je bila na vrsti Sanja Mlinar, članica skupine Katrinas, zanimiva tudi zavoljo tega, ker je že kot majhna punčka stala na velikem odru in potem izdala celo svojo kaseto. Zelo aktualen pogovor za čas, ko je na Talentu zmagala mala Lina. In njeno mnenje, da bi bilo morda bolje, če bi Lina slavo okusila malce bolj postopoma.

Jutri, 30. junija, ob 20. uri, samo na VTVju, v oddaji Pop Corn, pa gostujejo Tide in Marijan Novina. S četrtkovo (10:30) in nedeljsko (18:45) ponovitvijo seveda.

Happy Birthday: Ray Harryhausen

29.06.2010 ob 12:57

Če ste videli filme Jason and the Argonauts, One Million Years B.C. (1966), Clash of the Titans (1980) in recimo The Goden Voyage of Sinbad, potem ste zagotovo zadržali dih zavoljo fenomenalnih posebnih efektov (stop motion animacija), ki so bili seveda delo gospoda Harryhausena, ki danes praznuje častitljivih devetdeset let.

YouTube slika preogleda

Moonwalking: The True Story of Michael Jackson

29.06.2010 ob 03:03

Super zadeva, letnik 2009, z zelo redkimi posnetki, kjer Jackson sreča Nelsona Mandelo in princeso Diano. Prav to srečanje, ki datira v leto 1988 (dobila sta se na moj rojstni dan), je nepozabno, je začetek čudovitega prijateljstva, kjer sta se našli dve sorodni duši. Dobro je videti tudi govor Elizabeth Taylor, ki leta 1993 javno prizna, da Jackson zaradi odvisnosti od tablet potrebuje medicinsko pomoč, saj je prekinil celo turnejo Dangerous (lažna pedofilska obtožba je bila seveda glavni krivec za to stanje).  Skratka, zelo insajderski in dobro izveden dokumentarec, ki ga kronajo še zanimiva mnenja psihologov, kateri se potrudijo podati iskreno in kljub temu zelo pozitivno mnenje o najbolj spornih trenutkih Jacksonovega življenja. In potem pridemo do njegove sestre LaToye, ki v tistem svojem konfuznem nastopu, kjer je pač lovila medijsko pozornost, pove grozne reči in dejansko popolnoma sesuje svojega slavnega brata. To je bilo zelo grdo in tega ji ne bi smel odpustiti niti Michael, kaj šele njegovi oboževalci. Jp, LaToya sikne tudi to, da je njo zlorabljal oče Joe in da ne želi, da bi otroci, ki spijo v Neverlandu doživljali isto usodo. Bedasto, res, še vedno mi ni jasno, zakaj je pristala na to sranje in koliko denarja so ji dali, da čveka take umazanije. Prav zato nanjo tudi po Michaelovi smrti, kjer ji je bilo iskreno žal in je izvedla nekaj okej potez, nisem mogel gledati z lepimi očmi. Tu ni dileme, LaToya si je dovolila nekaj, kar si ne bi smela in zaradi tega bo za vedno imela ogromno črno piko. Eno so mediji, pa trači, povsem drugo pa je družinski član, ki ti s takimi pizdakanjem lahko res pošteno uniči imidž in v ljudeh sproži dosti dvoma. Kakorkoli že, Moonwalking je, kot sem že dejal, enkraten doku, ki Jacksona pokaže tudi na moskovskem Rdečem trgu in poudari tudi njegovo dobrodelnost, kjer je skozi celotno kariero pomagal na tisoče otrokom po celem svetu. Ali kot fenomenalno zaključi narator: “Jackson je imel talent, ki ga imajo ponavadi različni pevci skupaj.”

Dobri slovenski komadi 1

28.06.2010 ob 03:00

Zoran Predin: Pražen krompir     
Trkaj: Vse kar mam   
Katja Fašink feat. SoulGreg: Odhajam zdaj   
Jan Plestenjak: Lolita
Rhyme God: Za une ki jih ni več z nami
Chorchyp & Maja P: U izi   
Da Phenomena: Jočem  
Big Foot Mama: Led s severa
Jadranka Juras: Ko bi le vedel
Pasji Kartel&Vlado Kreslin&Klemen Klemen: Ker sovražnik ne spi
Siddharta: B Mashina
Nude: Narobe svet
Anika Horvat & Klemen Klemen: Kdo si ti

SP 2010: Osmina finala: Anglija vs. Nemčija, Argentina vs. Mehika (plus hude napake sodnikov)

27.06.2010 ob 22:24

Naj začnem z zelo spornima sodniškima odločitvama, kjer tokrat ne gre za kak nevažen prekršek, marveč za zadetek. Jp, ker so sodniki slepi, so enkrat razveljavili angleški gol, enkrat pa priznali argentinskega. Obakrat je šlo za hudo napako, ki si je na tako pomembnih tekmah nikakor ne bi smeli privoščiti. Okej, razumem, da glavni sodnik česa ne vidi, toda zato ima ob sebi pomočnike, katerih naloga je, da gledajo prav take reči kot sta ofsajd in žoga, ki se odbije od vratnice za golovo črto. Nekoč, ko ni bilo tako preciznih kamer, kjer fuzbal že nekaj let izgleda bolje od filmov, gledalci seveda niso mogli zagotovo vedeti, če je šlo za napako, saj žoga mimo nas zleti kot strela. Toda danes imamo enkratne počasne posnetke in tehniko, ki omogoča, da se odlično vidi vse, kar se dogaja na terenu. Prav zato mi ni jasno, da tudi ob tako spornih rečeh še vedno odloča le sodnik in da takih reči ne pogledajo še na ekranu. Če ne neposredno po dogodku, pa v pavzi polčasa ali med odmorom, ki bi si ga pač vzeli, ko bi prišlo do takih stvari. Gol v osmini finala ni šala, saj lahko odloči tekmo, zato menim, da bi morala FIFA začeti upoštevati tudi posnetke. Vem, da bi to lahko sprožilo cel kup prekinitev, kjer bi ekipe protestirale za vsak drek, toda ni vrag, da ne bi mogli pogruntati kakih novih pravil, ko si sodnik enostavno mora pomagati s počasnim posnetkom. 

Tako, zdaj pa k obema tekmama, kjer sem zares užival v dobrem fuzbalu, ki ga na letošnjem svetovnem prvenstvu nikakor ne manjka:

Nemci so Angleže popolnoma sesuli in če sem iskren sem na začetku navijal zanje. Po razveljavljenem golu sem začel navijati za Angleže, saj se mi ni zdelo pošteno, da so jim razveljavili zadetek. Hvala bogu, da so Nemci potem zadeli še dva gola, da ne bi mogel nihče očitati, da so zmagali zaradi goljufije. To je bil derbi tega prvenstva, pa tudi legendarni evropski derbi, kjer sta imeli obe ekipi neporavnane račune še iz leta 1966, če malo napihnem. Nemci so šli dalje in po moje imajo lepe šanse, da pridejo do samega finala. Tudi zavoljo odličnega Miroslava Kloseja.

Drugo tekmo sem spremljal še z večjim zanimanjem in seveda z vso potrebno živčnostjo, saj po izpadu Italije navijam za Argentino. Prvi gol bi moral biti razveljavljen, saj je bil Carlos Tevez (njegov drugi gol je za anale fuzbala) v prepovedanem položaju, zato sem imel slab občutek in so se mi Mehičani zasmilili. Ne maram nepoštene zmage, še posebej ne na takih pomembnih tekmah. Zato sem bil izjemno vesel, da so Argentinci potem zadel še dva gola, saj jim Mehika zdaj ne bo mogla očitati zmage s pomočjo sodnikove šlamparije. Ni kaj, Argentina gre v četrtfinale, kjer se bo, če se ne motim, pomerila prav z Nemčijo, kar bo velika tekma, verjetno ena najboljših tega svetovnega prvenstva. Vsaj zame, kako je z vami, pa nimam pojma.

In če smo že pri raznih izborih za najbolj frajerskega nogometaša, je moj favorit argentinski golman Sergio Romero, ki po karizmi pospravi vse ostale, ki jih ženske gledalke proglašajo za ne vem kako privlačne.

Kako lahko slovenski glasbenik sploh še promovira novo pesem?

27.06.2010 ob 16:00

Zadnje čase se s svojimi glasbenimi gosti pogovarjam tudi o tem kako promovirajo svoje nove pesmi. V bistvu jih ne, pa ne zato, ker ne bi hoteli, marveč zato, ker je to v pravem pomenu besede postalo praktično nemogoče, vsaj v Sloveniji, kjer zadnje čase dejansko ni več možnosti za normalno glasbeno delovanje.

Gostovanje na radiu ti prinese eno vrtenje, gostovanje na tvju pa še eno. To ni nič, to je kaplja v morje, ki ti ne prinese hita. Če te ne vrtijo vsak dan po večkrat na dan, nisi naredil ničesar. Da bi te vrteli, pa potrebuješ čudež. In seveda, tv oddaj, kjer lahko predstaviš  video itak ni, radijski uredniki pa se požvižgajo na slovenske novitete in pač rolajo stare angleške hite, ker je to zadnje čase pač nek glup trend na naših valovih.

Glasbeniki so v pizdi, prav občudujem jih, da sem jih sploh še ljubi, še posebej glede na stroške, ko se morajo za eno vrtenje komada peljati tudi na drugi konec Slovenije. Računica se itak ne splača, trud pa še manj.

Kaj ostane? Internet, recimo youtube, kjer pač upaš, da te bo kliknilo dosti ljudi, pa recimo 24ur.com, ki zi prav tako prinese dosti pozornosti. Toda to ni dovolj za pravo promocijo, to je drek, ki se ne bi smel zgoditi in drek, ki se dogaja samo v Sloveniji. V državi, kjer slovensko glasbo vrtijo le po pomoti, pa še takrat spiker ne pove naslova in izvajalca.

V tujini je drugače, tam potencialne hite po tvju rolajo tudi do desetkrat dnevno, vse ostale pa vsaj enkrat na dan. Tako se dela, tako je treba delati. Pri nas tega ni, pri nas ni oddaj in interesa. Lokalne televizije se še nekako trudijo, nacionalka in POP pa ne premoreta niti ene oddaje za promoviranje slovenskih glasbenikov. 

Do Maria pridejo le redki, MMS in EMA nekako nimata več prave moči za delanje hitov, pa še tajming je treba ujeti, POP TV pa itak dela le reality showe in instantne zvezde, kjer glasba ni pomembna. In potem so tukaj še umazane igre, kjer vrtijo samo tiste, ki znajo lesti v rit. In seveda podkupnine, kjer pač kupiš tako imenovani power play.

Kako torej sploh izvedeti, da je kak naš glasbenik izdal novo pesem, morda celo nov album? Očitno le po naključju.

Uganka

27.06.2010 ob 03:15

Je živa ali mrtva?

SP 2010: Osmina finala: Urugvaj vs. Koreja, ZDA vs. Gana

26.06.2010 ob 23:13

Urugvaj in Koreja me nista preveč zanimala in mi je bilo pravzaprav vseeno kdo gre dalje. Je pa res, da bi v četrtfinalu raje videl Korejce, da bi bilo bolj pestro, saj zdaj dobivam občutek, da gledam prvenstvo Južne Amerike.

Sem pa toliko bolj z zanimanjem spremljal tekmo med Američani in Ganci, ki so izmed vseh afriških reprezentanc edini napredovali v drugi krog. Navijal sem za ZDA, ki tudi v fuzbalu postajajo čedalje večje zvezde, toda kmalu sem ugotovil, da ne bo šlo in da danes ni njihov dan. Ganci so jih dvakrat sesuli na isti način, na samem začetku polčasa oz. podaljška (hm, se po novem kljub golu v podaljšku še vedno igra do konca?), Američani pa so bili premalo agresivni in po izenačenju niso več znali ustvariti prave priložnosti.

Gana gre dalje, Američani pa so še ena ekipa, za katero mi je žal, da gre domov.

Billy Idol: The Very Best Of

26.06.2010 ob 22:37

Itak, da sem ga moral kupiti, greh bi bil, da ga ne bi, še posebej po četrtkovem rokovskem spektaklu, kjer sem podoživel svojo rano mladost in v Billyjevo musko padel kot že dolgo ne. Mater ej, tip je imel res veliko hitov, skoraj toliko kot Michael Jackson. Pravzaprav sta bila v osemdesetih oba ikone MTVja. Michael kralj popa, Billy pa kralj roka, če malce napihnem. In pozor, Billy je kariero začel kot punker, že v drugi polovici sedemdesetih, nato pa odpotoval v New York in začel s super uspešno samostojno kariero. Zame ni bil nikoli punker, bil mi je frajerski roker, pozer prve klase, upornik za imidž in karizma, ki je zlepa nisem našel pri nikomur drugem.

In tale The Very Best Of, ki ga je podnaslovil z Idolize Yourself, ima vse njegove največje hite, tudi novejše kot sta Speed in Shock to the System, pa vsaj zame svežega Johna Waynea, odlično rok balado, ki mi je čedalje bolj všeč. In tu so Dancing With Myself, Hot in the City, White Wedding, Rebel Yell, Flesh For Fantasy, Sweet Sixteen, Mony Mony in Cradle of Love, če omenim le najbolj ključne. Zares velike uspešnice, ponarodele rokovske mojstrovine, ki si jih od četrtka dalje vrtim po cele dneve.

Jp, od četrtka dalje sem spet fan Billyja Idola, zelo dobro pa je vedeti, da je veliko večino pesmi napisal sam, tri tudi v sodelovanju s Steveom Stevensom, ki je bil njegova ekipa že v osemdesetih.

In še nasvet, Billy najbolj paše med vožnjo, zelo naglas in z nostalgijo po osemdesetih.

Proslava ob dnevu državnosti je bila okej

26.06.2010 ob 15:23

Pa sem jo ujel, žal z zamudo, a zato toliko bolj z zanimanjem, tudi zavoljo različnih komentarjev, kjer so eni na veliko hvalili, drugi pa kot vedno kritizirali.

Pa gremo lepo po vrsti in se dotaknimo nekaterih ključnih trenutkov uro in pol dolge prireditve, za katero lahko vsem sodelujočim iskreno čestitam za dobro dozo izvirnosti, poguma in smisla za parodijo in satiro.

 

Malce predolg “vojaški” uvod me je ob prizoru, ko so naši vojaki streljali s topovi, spomnil na črnobele posnetke iz prve svetovne vojne, se pravi na čase, ko je orožje zgledalo kot iz papirja. Dobil sem občutek, da gledam slovenski film, kjer je za posebne efekte zmanjkalo budžeta.

Predsednik Danilo Türk je najbolj glasen aplavz dobil v trenutku, ko je omenil naše fuzbalerje, ki so mu seveda prišli prav pri kontekstno patriotskem govoru. Drži, fuzbal je zasenčil celo politiko. 

 

Zabavni del proslave je začel Jurij Zrnec, sicer tudi scenarist prireditve, ki se je pojavil v vlogi filozofa Slavoja Žižka, katerega sine v nulo, še bolje kot Jonas. Škoda je le, da ni znal bolje zaključiti sicer okej skeča.

Ko se je ekipa voditeljev posedla za mizo, sem dobil občutek, da spet gledamo Našo malo kliniko, ki jo sedaj pač prenaša nacionalna televizija. Bojan Emeršič, Jurij Zrnec in Janez Škof, trije modeli, brez katerih očitno ne gre, plus Jernej Šugman na drugi strani mize. Čisti NMK, kjer je manjkala le še Tanja Ribič, katero je pač nadomestila Sabina Kogovšek. Jasno, tudi njihovi štosi so bili na stopnji Naše male klinike, kar pa niti ni tako slabo, če sem iskren.

 

To je ona, Lina Kuduzović, zmagovalka šova Slovenija ima talent, ki je pela na podlago filma Top Gun. Na kitaro je igra Dejan Lapajne, udeleženci koncerta Billyja Idola, ki je potekal istočasno kot tale proslava, pa smo na odru imeli Stevea Stevensa, ki je kitaro v istem komadu igral sredi osemdesetih.

Četudi je ta štos v oddaji Šov bo šou (upam, da sem zapisal prav) pred leti fural že Branko Djurić, je deklamiranje Narodnozabavnega roka, ki sta ga izvedla Aleš Valič  in Silva Čušin, izpadlo kot eden izmed najbolj zabavnih delov prireditve.

 

Odličen je bil tudi Uroš Perić, slovenski Ray Charles, ki so ga našemili v človeško ribico, kar je bilo v kontekstu pesmi o Postojnski jami.

Reklama za refendomator (upam, da sem si zapomnil prav) je bila bolj kot ne poceni, pač As ti tud noter padu material, ki ga je že pred stotimi leti Jonas fural v oddaji Brez zapor. Mi je bila pa vseeno všeč finta s Šugmanom, ki je tudi na odrih v resnici igral Hamleta.

 

Boksarski šampion Dejan Zavec mi ni bil smešen, je bila pa dobra finta parodiranja njegovega pogostega nastopanja v tv reklamah.

Odbita in absurdna točka (če se ne motim, je žensko igrala Barbara Cerar) parodiranja številnih slovenskih proslav, ki jih res ne razume nihče in kjer voditelji zganjajo debilno poetiko in kvazi art, je bila morda malce preterana in predolga (v vodi je, če sem videl prav, čofotal Peter Mankoč), saj je čez čas tudi sama začela izgledati kot material, iz katerega se je brila norca, a vseeno je dosegla svoj namen in v prah sesula vse mogoče slovenske proslave.

Kot sem že zapisal, presenetljivo okej zadeva, ki je začuda dobila tudi blagoslov državnega vrha, ki si je upal pristati na nekaj tako humornega. Na trenutke sem se počutil kot da gledam kultno zadevo Sedam mladih, pa Našo krajevno skupnost, pa As ti tud noter padu, pa Našo malo kliniko, pa Top Listo Nadrealistov, pa Tv Poper, pa Monty Python, pa Srebotnjakov film Oda Prešernu in tako dalje. Zmešnjava pač, toda narejena dobro in domiselno. In kar je najbolj pomembno, s kar nekaj okej štosi, ki so me nasmejali kot pri nobeni drugi slovenski proslavi doslej.

Jp, Slovenija je končno dobila smisel za humor, kar je v teh težkih časih več kot koristno, tudi na dan praznovanja dneva državnosti, ki ni še nikoli izgledal tako zelo ameriško. Tako je, dragi moji, Slovenci so naredili šov, ki bi ga lahko čisto, čisto malo zavidali celo Američani, mojstri za take prireditve.

Sicer pa, kaj pa nam preostane drugega kot da se režimo našim politikom, ki so zafurali državo. Bolje to, kot pa da še enkrat razbijemo parlament.