Arhiv za Maj, 2010

Robin Hood na sto in en način

22.05.2010 ob 04:40

Evo jih, takšne in drugačne Robine Hoode, v takšnih in drugačnih filmih, serijah in risankah, eni znani, drugi malo manj znani, prav vsi pa del filmske zgodovine, ki se je temu legendarnemu liku poklonila vsaj stokrat.

In zdaj, ko je v kinih nova inačica, kjer je glavni Russell Crowe, je seveda pravi čas, da se spomnimo njegovih predhodnikov.

Douglas Fairbanks, v Robinu Hoodu iz leta 1922, kjer je kralja Richarda igral nič manj legendarni Wallace Berry. Nekoč najdražji film vseh časov se je zelo kmalu po izzidu izgubil in so ga našli šele v šestdesetih letih.

Kevin Costner, zvezda nepozabne verzije iz leta 1991, s polnim naslovom Robin Hood: Prince of Thieves, kjer je Marian igrala Mary Elizabeth Mastrantonio, nottinghgamskega šerifa Alan Rickman, asistiral pa je tudi Morgan Freeman. V vlogi kralja Richarda se ne koncu pojavi Sean Connery, film pa je postal znan tudi zavoljo tega, da je Costner govoril z ameriškim naglasom.

Patrick Bergin, prav tako iz leta 1991, v za tv posneti inačici, kjer je kot Marian asistirala Uma Thurman.

Cary Elwes, zvezda zelo zabavne parodije Robin Hood: Men in Tights, ki jo je leta 1993 posnel Mel Brooks.

Sean Connery, ostareli Robin Hood iz leta 1976, v filmu Robin and Marian, v režiji Richarda Lesterja in z Audrey Hepburn v vlogi Marian.

Errol Flynn iz leta 1938, v filmu The Adventures of Robin Hood, po mnenju nekaterih še vedno najboljšem filmu iz serije. Marian je igrala Olivia de Havilland, pomagala pa sta tudi Basil Rathbone in Claude Rains.

Risane serije Rocket Robin Hood (1966), Young Robin Hood (1991) in Robin Hood no Daiboken (1990), ki so jo posneli celo Japonci. Ter celovečerni Disneyjev Robin Hood iz leta 1973.

Martin Potter v leta 1975 posneti in šest delov trajajoči BBCjevi tv seriji The Legend of Robin Hood, ki si je čez mnoga leta zagotovila nekakšen kulten status. Jason Connery iz leta 1984, v prav tako britanski tv seriji z naslovom Robin of Sherwood, kjer je zamenjal Michaela Praeda, ki je Robina igral v prvih dveh sezonah.

Giuliano Gemma v italijansko francosko španski koprodukciji iz leta 1970, z naslovom L’arciere di Sherwood.

Ralph Jenkins v leta 1969 posneti mehko erotični inačici z naslovom The Ribald Tales of Robin Hood. Barrie Ingham v leta 1967 posnetem filmu A Challenger for Robin Hood, še eni zelo prirejeni verziji, kjer je gledalce vlekel le naslov. Robin Hood je bil pač blagovna znamka, zato ga je bilo treba izkoristiti v vseh mogočih oblikah in idejah. Kot recimo v filmčku Robin of Locksley, mladinski tv inačici iz leta 1996, kjer je glavnega junaka igral Devon Sawa.

Patrick Troughton, veliko bolj znan po glavni vlogi serije Doctor Who, je Robina Hooda igral v istoimenski tv seriji iz leta 1953, ki je zdržala le štiri sezone. Veliko bolj uspešen je bil njegov ameriški kolega Richard Greene, ki je Robina Hooda sredi petdesetih igral v tv seriji The Adventures of Robin Hood.

Richard Todd je bil leta 1952 glavni v filmu The Story of Robin Hood and His Merrie Men, kjer se je v režiji Kena Annakina v uvodu udeležil lokostrelskega tekmovanja, da bi navdušil Marian. Nagajal mu je legendarni Peter Finch v vlogi nottinghamskega šerifa.

Jonas Armstrong je bil Robin Hood v zaenkrat najnovejši britanski seriji iz leta 2006, Matthew Porretta pa v leta 1997 posneti ameriški seriji The New Adventures of Robin Hood.

George Segal se je kot Robin Hood v komediji The Zany Adventures of Robin Hood preizkusil leta 1984, kjer je Marian igrala Morgan Fairchild.

In še zaenkrat zadnji Robin Hood v podobi Russella Crowea in v režiji Ridleyja Scotta, kjer Marian zaigra Cate Blanchett.

Recenzije: Beyond a Reasonable Doubt, One Last Dance, Three Wishes, 11:14

22.05.2010 ob 03:34

BEYOND A REASONABLE DOUBT

Režiser Peter Hyams ima za sabo kar nekaj solidnih filmov, zato me čudi, da je tale rimejk Langovega istoimenskega filma iz leta 1956, kljub izvrstni zgodbi in dobri igralski ekipi posnel zelo površno in tako, kot da bi mu zmanjkalo budžeta. Jesse Metcalfe je C. J. Nicholas, novinar, ki si želi Pulitzerja, ki želi s svojim najboljšim prijateljem Coreyjem (zabavni Joel Moore) postati najmanj novi Bernstein in Woodward, le da ne bo zrušil Nixona, marveč zvezdniškega državnega tožilca Marka Hunterja (Michael Douglas), ki napoveduje kandidaturo za guvernerja. Hunter namreč pri svojih zmagoslavnih procesih podtika dokaze, mladi Nicholas, ki v posteljo dobi tudi njegovo sodelavko Ello (Amber Tamblyn), pa se domisli prebrisanega in nevarnega načrta, kako bo to dokazal in sesul Hunterja. Scenarij je odličen, tak, da bi bil nanj posnosen tudi John Grisham, toda kaj, ko film deluje premalo prepričljivo in tako, kot da so morali nekaj prizorov zaradi pomanjkanja denarja spustiti skozi. Škoda.

Ocena: nič posebnega

ONE LAST DANCE

Tole je This Is It, le da ga je Patrick Swayze posnel šest let pred smrtjo. Skupaj z ženo Liso Niemi, sicer tudi režiserko in scenaristko, s katero sta skupaj igrala tudi v Steel Dawn. Na trenutke lepa in čarobna baletna dramica, kjer se trije nekdanji zvezdniki (Patrick Swayze, Lisa Niemi, George De La Pena) vrnejo na odre, kjer jih mladi kolegi gledajo kot bogove, kot so v filmu This Is It vsi tisti plesalci gledali Michaela Jacksona. Toda Travis, Chrissa in Max niso ravno v formi, saj jih pestijo poškodbe, še bolj pa jih pestijo čustva in nedorečene zamere, kar pomeni, da ples deluje terapevtsko in očiščevalno. Kot pucanje duše in telesa. Da Swayze pleše kot Nureyev in še boljše kot v Dirty Dancingu, ni treba posebej poudarjati, da sta z Liso v skupnih prizorih čarobna in zaljubljena ter da jima odlično parira De La Pena, tudi ne, zato je škoda, da se vsega skupaj ni lotil bolj izkušeni režiser in scenarist, ki bi odstranil patetiko in ustvaril boljši tempo ter prepričljivejše dialoge.

Ocena: nič posebnega

THREE WISHES

Režiserka Marta Coolidge, ki je imela za sabo uspešnico Rambling Rose, nam je leta 1995 pojasnila, da moramo biti zadovoljni s tem kar imamo, ne pa ves čas vzdihovati za nečim, kar nimamo. Lepa poanta v lepem, toda precej klišejskem in na trenutke premalo kvalitetnem filmčku, kjer zaradi vojne v Koreji ovdovelo mamico (Mary Elizabeth Mastrantonio) in njena sinova (Joseph Mazzello, Seth Mumy) odreši potepuh Patrick Swayze, ki v bajto poleg psa prinese še čudeže. Žal ne tudi za svojo kariero, kjer je prav leta 1995, ko je posnel še To Wong Foo in Tall Tale, ki sta tako kot Three Wishes finančno razočarala, še zadnjič skušal ujeti slavo Duha in Point Breaka, ki je bil njegova zadnja uspešnica.

Ocena: nič posebnega

11:14

Ideja, da se nek film hitro sprehaja med različnimi liki, ki so tako ali drugače povezani z nekim usodnim dogodkom, kjer se zgodba, no ja, sestavljanka, v celoti razgrne šele na koncu, resda ni nova, toda režiser Greg Marcks jo na filmski trak prenaša zelo prepričljivo, dovolj gledljivo, zabavno, napeto, nabito z znanimi igralskimi imeni in s pričakovanjem, kaj se je v resnici zgodilo glavnim likom ob štirinajst čez enajsto zvečer. Ali še bolje, kaj točno je bil zorni kot posameznih delov filma oz. kaj točno je bil razlog, da se je neka stvar sploh zgodila. Po eni strani še ena reciklaža Tarantinovega Šunda, po drugi pa dovolj sveža, zbrana, ostra in dinamična kriminalna komedija, kjer se posamezni deli filma na koncu sestavijo v dovolj dobro celoto. Vse skupaj začne Henry Thomas, ki mu na avto pade truplo, nadaljuje Barbara Hershey, ki pokliče policijo, saj je prepričana, da gre za jelena, nadgradijo in zapletejo pa Patrick Swayze, ki se ukvarja s truplom mladeniča, za katerega je prepričan, da ga je v samoobrambi ubila njegova hčerka Rachael Leigh Cook, trije pijani mulci (Colin Hanks, Stark Sands, Ben Foster), ki s kombijem podrejo neko punco, in mladenič Shawn Hatosy, ki ropa trgovino, kjer dela njegova prijateljica Hilary Swank. Zares pestra igralska ekipa, ki se zlije s svojimi vlogami. In film, ki od začetka pa do konca gledalca obdrži na trnih.

Ocena: vredno ogleda

Mariborčan o študentskih in dijaških demonstracijah

20.05.2010 ob 20:42
YouTube slika preogleda

Gartner goes Bieber

20.05.2010 ob 14:56

Nekoč in danes: Tom Cruise & Kelly McGillis (čas ženskam res ne prizanaša)

20.05.2010 ob 14:48

Leta 1986 sta Tom Cruise in Kelly McGillis posnela uspešnico Top Gun, kjer je ona igrala žensko, ki njega popolnoma obnori in zmeša. Bila sta lep in romantičen par, del filmske zgodovine, ki je gledalci zlepa ne pozabijo. In glej ju danes, on še vedno čeden in kul, ona pa postarana, tako zelo, da bi lahko v nadaljevanju Top Guna igrala njegovo mamo, ali če sem res nesramen, njegovo babico.

In pozor, med njima je le pet let razlike.

 

Superzvezdniški dvoboj: Borut Pahor vs. Janez Janša

20.05.2010 ob 04:00

Končno sem ujel oddajo Polemika, ki se je na Tv Slovenija odvrtela že 10. maja. Super zadeva, z dvema največjimi političnima veljakoma v državi. Na eni strani Borut Pahor, sedanji šef vlade, na drugi Janez Janša, bivši šef vlade. Oba samozavestna in prepričana v svoj prav. Pahor je prepričan, da bo arbitražni sporazum Sloveniji koristil, Janša je prepričan, da ji bo zelo škodil. Delovala sta tako, kot da res verjameta v svoj prav in da ne nabirata le političnih točk. Ko sem gledal in poslušal Pahorja, sem dobil občutek, da res verjame, da dela dobro. Ko sem gledal in poslušal Janšo, pa da je res prepričan, da arbitražni sporazum ne prinaša noč dobrega za Slovenijo. Medtem ko je Pahor Janšo nekajkrat celo pohvalil, pa je bil Janša ves čas enako oster in napadalen ter se je pri nekem odgovoru spustil tudi pod pas, kot radi rečemo.

Dva huda egotripa, dva čista narcisa, ki skušata ugajati. Kot Kennedy in Nixon. Kot soočenja Kennedyja in Nixona, kjer je Pahor seveda Kennedy, Janša pa Nixon. Oba prebrisana in dovršena v svojem nastopu in karizmi. Pahor resda bolj eleganten in šarmanten, Janša pa zato bolj pogumen in direkten, kar je seveda jasno, saj je prvi šef vlade, drugi pa šef opozicije. Janša se Pahorja ne boji, Pahor pa ima do Janše še vedno malo rišpekta, pa četudi mu tega ne bi bilo treba.

Dobil sem občutek, da televizija nekako favorizira Janšo, da mu torej dopušča več svobode kot Pahorju, tudi zavoljo bližnjega posnetka knjige, ki jo je držal v roki med Pahorjevo repliko. Kot da je vedel, da jo bodo kamere približale in da se je že pred oddajo dogovoril, da bodo to izvedli ravno ob določenem delu Pahorjeve replike.

O samem sporazumu tokrat ne bom pisal, saj sem se tudi sam povsem izgubil v tej politični telovadbi, če smem uporabiti odličen Pahorjev izraz. Rekel pa bi, da Pahor menda ni tako neumen, da bo zagovarjal nekaj, kar je res tako zelo slabo, kot pravi Janša, in se zaradi tega čez nekaj časa za vedno zameril Slovencem. Le zakaj bi bil tako neumen, lepo vas prosim. Očitno res verjame, da je sporazum dober in da bo Kosorjeva držala besedo o dostopu na odprto morje. Zakaj Janša verjame drugače, mi je resda manj jasno, če seveda ne blefira in je pač jezen, da njemu ni uspel podoben sporazum s Sanaderjem.

Kakorkoli že, tale Polemika je bila vsaj zame odličana za ogled, tako za zabavo, kot za napetost med obema veljakoma, ki sta seveda izmenjala tudi nekaj ciničnih nasmehov. Kot nekoč Kennedy in Nixon. Da je zmagal Kennedy, seveda ni treba posebej poudarjati. Da mu je to uspelo tudi zato, ker je bil bolj čeden, pa je prav tako del zgodovine.

 

Recenzije: Remember Me, Whatever Works, Balls Out

20.05.2010 ob 02:30

REMEMBER ME

Kvazi poetika, kjer glavni junak citira Gandija in ostane resen tudi med ogledom Ameriške pite. Pač še ena zgodba o prebolevanju izgube družinskega člana, še en kliše o favoriziranju starejšega sina, še ena štorija o lažnem in v naprej dogovorjenem zmenku, še en film, kjer oče zaradi preobilice dela nima časa za družino, torej še en film o slabih odnosih med člani družine. Plus ljubezenska zgodba čustveno ranjenih posameznikov, kjer je Robert Pattinson še vedno prepričan, da igra Edwarda Cullena. Hladen, patetičen, dolgočasen, žanrsko čudno zmešan in premalo prepričljiv film, kjer je zares dober le Pierce Brosnan v vlogi nenehno zaposlenega očeta. Korak nazaj za režiserja Allena Coulterja, ki me je leta 2006 močno navdušil z elegantno kriminalno dramo Hollywoodland. In policist Chris Cooper, ki odigra najslabšo vlogo v karieri, kar je dokaz, da je s filmom resnično nekaj močno narobe. Tudi zavoljo dejstva, da Leni Olin nameni tako drobno minutažo in da Emile de Ravin glavno junakinjo Ally igra tako prozorno, da jo pozabimo že med najavno špico. Jebat ga, pač film, kjer so vsi po vrsti, vključno s sestrico Roberta Pattinsona, depresivni. Natanko tako kot v Twilightu, ki ga lahko gledate kot “double bill” z Remeber Me in si na koncu zaželite, da bi 11. september prišel že na začetku filma.

Ocena: izguba časa

WHATEVER WORKS

Predzadnji film Woodyja Allena se začne zelo obetavno in dovolj zabavno, da se spomnimo na njegove najboljše komedije. Tudi zato, ker dobi glavni junak Boris (Larry David) občutek, da ga gledajo gledalci v kinu in da mora prav njim povedati svojo zgodbo. Da bi Borisa lahko igral Allen, je seveda jasno in povsem v kontekstu tudi z dejstvom, da si najde rosno mlado ženo Evan Rachel Wood. Zato je škoda, da film v zadnji tretjini izgubi nekaj zagona in se kljub obisku Borisove tašče (odlična Patricia Clarkson), ki si omisli dva ljubimca hkrati, spremeni v nekoliko neprepričljivo in že videno zgodbico, kjer tudi humor ne učinkuje več tako zelo kot v prvi polovici filma, kjer je Boris (glavnemu junaku nepozabne Allenove parodije Love and Death je bilo prav tako ime Boris), ta nergavi, nervozni, paranoični, nevrotični in cinični hipohonder, enkraten tudi v žaljivih komentarjih. Larry David, scenarist Seinfelda in zvezda serije Curb Your Enthusiasm, ki je konec osemdesetih statiral v Allenovih filmih Radio Days in New York Stories, se v tipični Allenovi vlogi znajde dobro, toda vseeno bi namesto njega raje gledal Allena, ki bi bil še bolj zabaven, resda manj nesramen, a še bolj spontan in odštekan.

Ocena: vredno ogleda

BALLS OUT: GARY THE TENNIS COACH

Trapasta, a vseeno gledljiva in strašno prikupna feel good športna komedija, kjer je namesto Willa Ferrella glavni Seann William Scott, rezervni in malo manj bistri teniški trener Gary, daljni sorodnik Adama Sandlerja iz komedije Waterboy. Z zelo klišejsko, a vseeno dovolj zabavno zgodbo možakarja, ki nesposbno ekipo mulcev spremeni v zmagovalce. Soliden je tudi Randy Quaid, ki ga pobere v prvih desetih minutah filma, režal pa sem se tistemu staremu Kitajcu, ki se je ves čas režal vsem ostalim.

Ocena: vredno ogleda

John Travolta res nima sreče

19.05.2010 ob 02:58

Četudi imamo navadni smrtniki idejo, da ameriški zvezdniki živijo kot v raju in jim zavidamo lagodno življenje, večkrat nimamo pojma kaj vse jih doleti in kako zelo nesrečna so njihova življenja, ko se filmska kamera ugasne. Tak primer je igralec John Travolta, veliki filmski frajer, ki mu je šlo od Tarantinovega Šunda dalje spet vse po maslu. Zvezdnik pač, s super honorarjem, lepim imidžem in življenjem, ki bi si ga želel vsak navaden smrtnik, ki mora za vsakdanji kruh garati kot nor. Toda pozor, eno je Travolta na velikem platnu, drugo pa je Travolta zasebno. Lani mu je v nesrečnih okoliščinah umrl vsega 16 letni sin Jett, danes pa mu je na letališču nekdo po nesreči povozil dva psička.  Hudi udarci, ki si jih ne želi izkusiti nihče. Niti zavojo slave in denarja, kaj šele zavoljo tega, da bi bil za en sam dan John Travolta.

In potem preberem novico, da je njegova žena Kelly Preston spet noseča. Vsaj ena lepa novica v njegovem življenju, držim pesti, da bo vse okej.

Jodijevo sranje: Live

19.05.2010 ob 01:50
  • 02.10: Jodi nakaže, da ga kakat, zato ga peljam na sprehod. Namesto, da bi kakal, raje voha scanje drugih psov in počne vse razen tega, da bi kakal ne. Vztrajam in se ne pustim zmesti, saj imam občutek, da išče pravi plac. Mine trideset minut, zebe me, ker sem se premalo oblekel, saj nisem računal na tako dolg sprehod, Jodi pa ne kaka. Jebemti, Jodi, veliko si upaš. Je tako težko počepniti in srati na pravi travi, ki jo vodiš? Če ti ni bilo do kakanja, bi lahko povedal že po prvi minuti, ne pa da me pustiš, da hodim s tabo kot bebec.
  • 04.00: Jodi spet pokaže, da ga kakat. Ne ljubi se mi dol, toda vseeno gren, saj nočem, da bi sral doma. Spet hodiva kot dva bedaka, spet je bolj kot kakanje važno lizanje in vohanje scanja. Mine dvajset minut in rezultata ni. Postajam pošteno jezen.
  • 14.00: Gremo dol, dosti smo spali, pa Jodija verjetno že pošteno kakat. Kurac ga kakat, samo lula, laja na pse in voha ter liže travo, kot bedak. O kakanju ni sledu. Spet hodim in vztrajam, toda po štiridesetih minutah obupam in sem jezen še bolj kot zjutraj.
  • 18.oo: Jodi se je najedel, zato je čas, da gremo spet dol, pa še kakal ni od včeraj, kar pomeni, da je zdaj pravi čas. Še posebej, ker ni kakal doma, pa četudi je kazalo, da ima težave. Sprehod traja skoraj celo uro, meša se mi že, predolgo hodiva, iščeva vse mogoče trave, greva tudi na plac, kjer še nisva nikoli bila in na plac, kjer ponavadi kaka. Nič, spet vohanje scanja in lajanje. Kakanja ni od nikoder.
  • 23.30: Jodi ima za sabo spet nekaj hrane in znova pokaže, da ga kakat. Zato greva še enkrat dol. Sprehod traja predolgo za tako pozno uro, toda v glavi imam, da mora kakati, saj se bo drugače pokakal doma. Nič, samo lulanje in bedarije, kakanje od nikoder. Res sem jezen nanj, tako zelo, da bi ga stlačil nekam. On seveda nima pojma zakaj se gre, zato me butasto gleda in si misli, zakaj mu težim, da mora srati. Ne težim ti, pes moj, ti težižiš meni, saj mi nenehno kažeš, da te kakat, potem pa zunaj počneš vse razen tega, da se bi posral.
  • 02.00: Jodi spet pokaže, da bi kakal. Meša se mi, resno. A grem spet dol, samo da bi kakal, samo da ne bi kakega dreka spustil doma. Nič, jebeno nič. Spet skoraj trideset minut hoje v mrazu brez rezultata. Zakaj me zajebavaš, Jodi, pizda ti materna. Zakaj pokažeš, da te srat, potem pa zunaj ni ničesar. A hočeš na školjko? Če to hočeš, povej, pa mi prišparaj čas in živce.
  • 04.00: Spet kaže, da bi sral, spet se oblečem in grem dol. Vztrajam ko norec. Spet ga peljem povsod in molim boga, da bi kakal. Nič od nič, njegova mala rita je zaprta.

Joj, kako sovražim take dneve, ko zunaj ni rezultata. In ko se bojim, da se bo posral doma. Ne bi bilo prvič, saj ima včasih s tem težave (ne sprašujte me zakaj, saj gre za malomarnost prejšnjih lastnikov, ki se je nikakor ne da v celoti odpraviti, zato smo toliko bolj pozorni na vse skupaj). Ker tega nočem, naredim vse, da bi kakal zunaj. Toda tole danes je bilo preveč za moje živce. Res sem jezen nanj, najraje bi ga poslal k Tini v kuverti. Samo zato, da še njej žre živce.

Over and out, pa naj se poserje doma, ne grem več  dol.

Top 5: Woody Allen

19.05.2010 ob 00:45

Sleeper

Zelig

Love and Death

Everything You Always Wanted To Know About Sex But Were Afraid To Ask

Take the Money and Run

Recenzija: Robin Hood

19.05.2010 ob 00:34

zda 2010, pustolovska drama, režija: Ridley Scott, igrajo: Russell Crowe, Cate Blanchett, Max Von Sydow, William Hurt, Mark Strong, Oscar Isaac, Danny Huston, Eileen Atkins, Mark Addy, Kevin Durand, Scott Grimes, Matthew Macfadyen

Rojstvo legende.

Pa se na hitro sprehodimo po mojem spominu na nekaj preteklih filmov o Robinu Hoodu. Verzija iz leta 1938, kjer je bil glavni Errol Flynn, danes deluje malce zastarelo in smešno. Inačica iz leta 1976, kjer sta bila glavna Sean Connery in Audrey Hepburn, mi je v glavi ostala kot nekaj posebnega in jo bom v kratkem pogledal še enkrat. Leta 1993 posneti parodiji Mela Brooksa se glasno režim še danes, saj učinkuje od začetka do konca in si privošči vse glavne klišeje pustolovskih filmov. Disneyjeva risanka iz leta 1973 je še vedno fenomenalna, pa četudi sem jo malce pozabil. Mi je pa zato ostala v spominu ne ravno prepričljiva tv verzija iz leta 1991, kjer sta Robina in Marian upodobila Patrick Bergin in Uma Thurman. In seveda istega leta posneti Robin Hood: Prince of  Thieves, kjer je raztural Kevin Costner, ki po mojem okusu daleč za sabo pusti tudi Russella Crowea, ki Robina Hooda igra v tejle najnovejši verziji. V tem zgodovinskem spektaklu, kjer je Robin Longstride le del zgodbe, le del prevečkrat videnih dvobojev, kjer nisem ujel niti enega zares dobrega prizora. Ne bom rekel, da Ridley Scott režira slabo, rekel pa bom, da pač režira obrtniško in brez posebnega presežka. Povedano drugače, vse kar ponudi novi Robin Hood, so tako ali drugače ponudili že mnogi drugi boljši filmi. Tudi Vojak Ryan, kjer si Scott več kot očitno sposobi bitko v vodi. Nič kaj posebnega ni tudi karakterizacija likov, enako pa velja za dramaturgijo in seveda minutažo, ki vmes  pošteno dolgočasi gledalca. Nekateri stranski liki so povsem prozorni, glavni negativec Mark Strong je bil boljši v Sherlocku Holmesu, Cate Blanchett, ki igra Marian, pa seveda v obeh Elizabetah. Dejansko slab film, resda narejen profesionalno, toda prazno in brez prave atmosfere in prizorov, kjer bi gledalec zajokal ali vzhičeno skakal po sedežu. Kot sem povedal že v uvodnem stavku, tole je začetek kariere Robina Hooda, torej film o tem, kako je Robin Longstride postal Robin Hood. Da se na koncu filma spet bori skupaj z Angleži, je seveda neumno, saj od tega ni imel nič že na začetku filma, kjer ga je kralj Richard The Lionhart (Danny Huston) celo izobčil. Da se mu isto zgodi na koncu, ko ga okoli prinese novi kralj John (Oscar Isaac), vemo vsi razen njega. Drži, Robin Hood je komunist, kar je v deželi, ki jo vodijo kapitalisti, seveda slabo. Plus legendarni Max Von Sydow v nekoliko zmedeni vlogi Marianinega tasta Walterja Loxleyja in dovolj prepričljivi William Hurt v vlogi poštenega lorda Marshalla, ki prvi pogrunta, da francoski kralj Filip pripravlja invazijo na Anglijo. Če ste pričakovali stari dobri swashbuckling, boste ostali na suhem, saj je tole film, ki ima z Robinom Hoodom bolj malo, kar pomeni, da spusti tudi kultni lokostrelski dvoboj. Ali kot je zapisal Roger Ebert: “Film se z imenom glavnega junaka ponaša le zaradi tega, ker gre za znano blagovno znamko, ki seveda ni zaščitena.” Najbolj resna verzija doslej, kjer kralj Richard umre že v uvodu, kot v verziji Seana Conneryja, ki je tejle novi predelavi v bistvu podobna po atmosferi in dejstvu, da ne mara kiča.

Ocena: nič posebnega

Na kratko o…

18.05.2010 ob 19:20

PRIMERJAVI PAHORJA IN HITLERJA: Četudi vam Pahor ni po godu, je tole skrajno debilno in žaljivo početje, ki si ga ne bi smel privoščiti nihče. Skupaj z nekaterimi komentarji, ki sodijo na najbolj primitiven del Balkana, ne pa v moderno in civilizirano srednjeevropsko državo kot je Slovenija. Vse skupaj spominja na tiste predvolilne plakate Demosa, kjer so naše politike prav tako postavili skupaj z diktatorji. Neokusno, res.

DIJAŠKIH IN ŠTUDENTSKIH DEMONSTRACIJAH: Najbolj trapasto je to, da bo šla večina na ulice z namenom, da žura in da se izogne pouku. Vsaj tak občutek imam. In da se bodo pritoževali kar tako, za filing, za dobro zabavo in za čimbolj izvirne plakate. Med njimi bodo seveda najbolj glasni tisti, ki sploh ne vedo točno zakaj se gre in so pač prižgali čredni nagon. In tisti, ki jih napovedane spremembe sploh ne bodo prizadele. Premalo so preštudirali vse skupaj tile naši študentje in dijaki, pa preveč so se pustili zmesti raznim organizacijam, ki se seveda bojijo za svoje žepe. In pozor, sosednja Avstrija sploh nima študentskih servisov, saj je to po njihovem le nadležna zalega, dijaške hrane pa naj bi naše šole vsako leto vrgle stran za 160 tisoč evrov.

PARLAMENTARNI SEJI: Četudi ga Pahorjeva vlada kdaj polomi, bom še vedno volil zanjo, saj mi opozicijski veljaki vedno znova povzročijo slabo prebavo s svojimi skrajno bedastimi nastopi, nakladanjem in samopašno držo.

ŠKDANDALU NA MISS UNIVERSE: Le kaj pričakovati od države, kjer se Miss Slovenije izbira preko Facebooka in za zaprtimi vrati. Tole je le še en dokaz, da smo totalno nesposobni in da je res najbolje, da prenehamo z vsemi podobnimi lepotnimi izbori. Če bi bil jaz Donald Trump, bi Sloveniji za vedno prepovedal sodelovanje. Ker taka napaka pa je pod vsako kritiko. Če je razlog v tem, da se je prejšnja zmagovalka slekla za Playboy, pa naj ji naložjo kazen, jebat ga, saj je vedela kakšna so pravila in je sama kriva, če je pred tem izborom počela bedarije. Isto kot nova Miss  Amerike, ki naj bi jo prav tako ujeli na starih spornih fotkah. Če se prijaviš za Miss, moraš imeti čisto preteklost kar se golega fotkanja tiče, to je jasno, zato res ne vem, zakaj se dekleta o tem še vedno sprenevedajo in upajo, da jih organizator že naslednji dan ne bo pogruntal. Očitno je kliše, da so butaste, še kako resničen.

ŽELJI IZTOKA ČOPA: Hm, čudna želja, če sem iskren. Tudi, če Čop nastopi za Norvežane, tudi če njegov Norveški partner nastopi za Slovenijo. Da šefom to ni pogodu, mi je povsem jasno, da se Čop temu čudi, pa je malce neumno. Slovenija je Slovenija, Norveška je Norveška, tu ni dileme, zato je morda že v štartu malce trapasto, da se je Čop v dvojcu tako zelo orientiral prav na tega tujega tekmovalca in imel v glavi, da pri nastopu na Bledu ne bo nobenih težav.

Pop Corn: Revolute & Banditi

18.05.2010 ob 17:10

Žanrska oddaja, kjer so najprej v živo igrali idrijski punkovci Banditi, kar je bilo kul, saj so gledalci dobili akustično izvedbo njihovih udarnih pesmi. V studiu so sedeli BB Bandit, Matt B in Mr. AJ, kar pomeni, da sta manjkala Red in Bone. Jp, odpičena imena, kar mi je bilo še posebej všeč, da o nori frizuri kitarista BBja niti ne začnem govoriti.

Nato sta uletela Tomaž in Mare, člana zasedbe Revolute, skulirana fanta, ki vesta kaj je bistvo glasbenega posla. Da je Tomaž tudi član Siddarthe, seveda ni treba posebej poudarjati. Fajn pogovor, kul skupina. Da o plošči z naslovom Vinyl, ki tudi dejansko izgleda kot stara dobra vinilka, niti ne govorim. Recenzija sledi, tako za Revolute, kot za Bandite, ki so mi prav tako podarili svoj glasbeni izdelek.

Jutri pa gostuje skupina Kingston, glejte, če vam bo, ob 20. uri, samo na VTVju, v oddaji Pop Corn. Ponovitev je v četrtek ob 10.30 zjutraj in v nedeljo ob 18.45 popoldan. Le toliko, da veste.

Jaglenka Leban, počivajte v miru

18.05.2010 ob 03:40

Danes sem izvedel žalostno novico, da je že lani umrla Jaglenka Leban, magistra znanosti, diplomirana agronomka in slikarka, ki je bila nekoč moja soseda in mama mojega nekdaj najboljšega prijatelja Romana. Zadnja leta smo popolnoma izgubili stike, niti vedel nisem, da se je preselila in kdaj je zbolela za zahrbtno boleznijo. Bila je čudovita, zelo prijazna in strašno zabavna gospa, ki me je na obisku pri Romanu vedno lepo postregla, povprašala po starših in z mano izmenjala nekaj vedno zanimivih ter smešnih stavkov. Bila je velika ljubiteljica rož in živali, od nje pa smo dobili tudi psičko Aliso. Sama je imela dva psa, najprej psičko Dono, nato pa še psičko Pando. Tega ne bom nikoli pozabil, to je del mojega otroštva. Za vedno.

Joj, kako nostalgični spomini so tole. Malo mi gre celo na jok. Še posebej danes, ko sem izvedel to šokantno novico, da Jaglenke Leban ni več. Dobro se spomnim tudi njenega sivolasega očeta, torej Romanovega dedka, ki je prihajal  na obisk iz Zagreba in se z mano prav tako nenehno šalil. Super familija so bili, po rodu iz Zagreba, a vseskozi v Celju, vse dokler se ni Roman preselil nazaj v Zagreb, kar je bil razlog, da sva izgubila stike.

Nikoli ne bom pozabil kako smo se nekega dne prepirali okoli nekega filma in čvekali: “Ne seri. Daj, ti ne seri.” Potem je v sobo vstopila gospa Jaglenka in rekla: “Dečki, nemojte srati, jer če smrdeti.” Da smo crknili od smeha, seveda ni treba posebej poudarjati. Nič manj enkratna ni anekdota, ko sem nekega večera nabijal glasbo, kar je seveda motilo ostale stanovalce v bloku, ki so mi večkrat zvonili na vratih. Tokrat je pozvonila gospa Jaglenka. Sprva sem se malce ustrašil, nato pa le odprl vrata in dobil stavek: “Iztok, super glasbo nabijaš, kaj imaš to zaen stolp, dober zvok je, tudi jaz bi si ga kupila, lahko poveš znamko in trgovino, kjer si ga kupil”

Jp, takšna je bila gospa Jaglenka Leban, z dekliškim priimkom Markulj. Super oseba, res. Kot Roman, ki bi ga rad spet videl in ga vprašal, kako se ima. Upam, da se kdaj spet ujameva, čas bi že bil.

Ob koncu moram zapisati tudi to, da mi je strašno žal, da je nisem videl toliko let. Da se nisva srečala preden je umrla, da bi jo lahko vprašal kako je Roman, kako je njena hčerka Dubravka, ki ji prav tako izrekam globoko sožalje. Nekdo mi je, če se ne motim, povedal, da je menda bolna, toda nisem imel pojma kje naj jo najdem in ji zaželim zdravja ter moči, da premaga bolezen. To me zdaj žre, to me bo žrlo do konca življenja. Umrla je, jaz pa ji nisem rekel ničesar, saj se od selitve dalje nismo več srečali.

Spoštovana gospa Jaglenka, nikoli vas ne bom pozabil, počivajte v miru in pozdravite mojega očeta, ki je prav tako nekje visoko nad oblaki in vas je kot jaz vedno močno spoštoval ter cenil.

Resnica o slovensko hrvaški meji

17.05.2010 ob 20:49

Zdajle gledam Polemiko na nacionalki. Še ena debata o meji s Hrvaško pač. Tokrat zares aktualna zaradi arbitražnega sporazuma in seveda zaradi prihajajočega referenduma. O tej temi sem pisal že večkrat, pa tudi vse mogoče ideje so padle, takšne in drugačne.

Zdaj pa me nekaj zanima, kaj bi Slovenija zares izgubila s tem sporazumom? Pa ne serite s patriotizmom in dejstvom, da ne bi imeli poti na odrto morje, povejte mi, kaj to res pomeni in kako huda izguba bi to dejansko bila? Dejstva, dragi moji, dejstva me zanimajo, saj se nekateri obnašajo kot da bi zaradi tega sporazuma izgubili celo Slovenijo in si uničili celotno gospodarstvo.

Pa še nekaj mi povejte, mar ne bo meja čez nekaj časa povsem nepomembna, saj bodo tudi Hrvati v EU?

Je vse skupaj spet le nabiranje političnih točk ali pa gre res za hudo napako, če končno rešimo to kurčevo mejo s tem novim sporazumom?