Recenzije: The Merchant of Venice, The Adventures of Sharkboy and Lavagirl, Sky High, Goal, Mi nismo andjeli 2, Son of the Mask, Red Eye, Must Love Dogs, Four Brothers, De-Lovely, The Final Cut

17.05.2010 ob 00:01

THE MERCHANT OF VENICE (zda 2004, drama, režija: Michael Radford, igrajo: Al Pacino, Jeremy Irons, Joseph Fiennes, Lynn Collins, Zuleikha Robinson)

Zaljubljeni Shakespeare.

Najnovejši Beneški trgovec je prišel ob pravem času. Ob času, ko denar in pohlep ljudi obračata bolj kot kdajkoli poprej. Nič čudnega, da kljub predpotopni letnici nastanka še vedno izgleda sveže, se pravi tako, kot da bi ga stari dobri Will napisal včeraj in ga opremil še z računalniškimi efekti. Zgodba o trgovcu Antoniu (Jeremy Irons), ki si od bogatega Žida Shylocka (Al Pacino) sposodi denar, s katerim bo njegov mladi prijatelj Bassanio (Joseph Fieness) osvojil srce zahtevne lepotice Portie (Lynn Collins), bi se lahko zgodila tudi danes in se bo zagotovo zgodila tudi jutri. Okej, toda kaj, ko film teče zaspano, preveč gledališko, pretirano statično in brez energije. Kljub navihani prevari, kljub grozljivi zahtevi bogatega Žida. Problem sta tudi Al Pacino in Joseph Fiennes. Prvi je prepričan, da je treba Shylocka igrati kot Tonyja Montano, drugi pa še vedno misli, da igra v filmu Zaljubljeni Shakespeare. Jasno, saj se mu ženska, ki jo ljubi, spet obleče v moškega, kar ni prav nič narobe, saj se tudi on obnaša kot ženska, ko poljubi Jeremyja Ironsa. Pač bitka spolov v bitki za kos mesa in film, ki bi ga v vlogi Shylocka morda uspel rešiti le Dustin Hoffman.

Ocena: izguba časa

THE ADVENTURES OF SHARKBOY AND LAVAGIRL (zda 2005, avantura, režija: Robert Rodriguez, igrajo: Taylor Lautner, Taylor Dooley, Cayden Boyd, George Lopez, David Arquette, Kristin Davis, Jacob Davich)

Sanje o dobrem filmu.

Zgodbo za tale film si je izmislil sedemletni Rodriguezov sin Racer. Nič čudnega, da tudi cel film izgleda kot delo sedemletnika. Kot delo razvajenega mulca, ki sanja 3D sanje, kjer se okoli potikata dva neumna superjunaka. Sharkboy (Taylor Lautner iz Twilighta), fantek, ki so ga vzgojili morski psi, in Lavagirl (Taylor Dooley), deklica, ki se ji po žilah namesto krvi pretaka čisto prava lava. Pač film, ki domišljijo išče v 3D očalih in pozabi, da je treba ta ista očala po koncu predstave sneti.

Ocena: izguba časa

SKY HIGH (zda 2005, avantura, režija: Mike Mitchell, igrajo: Michael Angarano, Kurt Russell, Kelly Preston, Danielle Panabaker, Mary Elizabeth Winstead, Lynda Carter)

Možje X, dijaška verzija.

Michael Angarano je Harry Potter, no ja, Will Stronghold, edinec superjunaškega zakonskega para (Kurt Russell, Kelly Preston), ki mora v šolo za superjunake. V Sky High Academy, v šolo, kjer ga bodo naučili vseh potrebnih trikov in ga pripravili na borbe z raznimi zlobneži. Poba bi se lahko pisal tudi Neverjetni, najboljši prijatelji pa bi ga lahko mirne duše klicali kar X. Njegova starša sta namreč legendarna junaka The Commander in Jetstream, kar je nekaj takšnega, kot da bi sina spočela Superman in Supergirl. Ali še boljše, Superman in Wonder Woman, ki jo je nekoč igrala Lynda Carter, ki sedaj igra ravnateljico šole. In naš Will je rojen za zvezdo. Ima prave gene in prave zveze. Nič čudnega, da njegovega očka skoraj rukne kap, ko izve, da so ga v šoli porinili med sidekicke, med pomočnike superjunakom, med Robine in ne med Batmane. Zabavna, ravno prav otročja in dovolj simpatična znanstveno fantastična pustolovska komedija, ki je v bistvu s posebnimi efekti nafilana standardna zgodba o fantu, ki sreča dekle, ki izgubi dekle, ki spet najde dekle in tako naprej.

Ocena: vredno ogleda

GOAL (zda 2005, športna drama, režija: Danny Cannon, igrajo: Kuno Becker, Alessandro Nivola, Marcel Iures, Stephen Dillane, Anna Friel, Kieran O’Brien, Sean Pertwee, Tony Plana, David Beckham, Raul Gonzales, Zinedine Zidane)

Film o fuzbalu, boljši od pravega fuzbala.

Goal je prišel v času, ko je bilo naše nogometne pravljice nepreklicno konec. Ko se fantje selektorja Oblaka spet niso uvrstili naprej in ko so Sebastjanu Cimirotiču grozili neznanci. In ravno zato Slovenija potrebuje čim več filmov o nogometu, o še vedno najbolj priljubljenem športu na svetu, kjer so glavni akterji popularnejši od filmskih zvezd in v posteljo vedo dobijo najlepše bejbe v deželi. In Goal se na fuzbal spozna tako kot je treba, saj ves čas izgleda kot odlična nogometna tekma. Kot finale svetovnega prvenstva, kjer se solze mešajo z adrenalinom. In če nogometne tekme že nekaj let izgledajo kot filmi, je jasno, da bo film o nogometu izgledal kot zelo dobra nogometna tekma. In žogo tokrat brca mladi Santiago Munez (Kuno Becker), mehiški pobalin, ki je z očkom (Tony Plana), bratom in babico prebegnil v Los Angeles, mesto sanj, kjer živi tudi Charlize Theron. Igralka, o kateri sanja cela Anglija. Še posebej navijači kluba Newcastle United, kamor po čudežu pride naš Santiago. Nogometna pravljica se prične, na hitro se oglasijo celo Becks, Raul in Zidane, vzponi in padci mladega fuzbalerja pa na gledalca delujejo tako, kot da bi gledal neposredni prenos finala svetovnega prvenstva, kjer igra tudi Slovenija.

Ocena: presežek

MI NISMO ANDJELI 2 (jugoslavija  2005, komedija, režija: Srdjan Dragojević, igrajo: Nikola Kojo, Mirka Vasiljević, Uros Djurić, Srdjan Todorović, Milena Pavlović, Miki Manojlović)

Neumno, otročje  in premalokrat  zabavno nadaljevanje odličnega originala iz leta 1992.

Nikola Kojo je še vedno Nikola, veliki plejboj, ki je pred petnajstimi leti zaplodil hčerko in svojo dušo podaril Hudiču (Srdjan Todorović) ter Angelu (Uros Djurić), ki še vedno letata po zraku in mu mešata štrene. In ker je hčerka sedaj stara petnajst let, Nikola nima več časa za podiranje bejb, saj ga skrbi s kom se bo podirala njegova hčerka. Ravno zaradi tega nadaljevanje v primerjavi z izvrstnim originalom ni več zabavno, marveč dolgočasno in na prenizkem nivoju. Kljub temu, da se Angel in Hudič odločita za poroko in si priznata svoja homoseksualna nagnjenja. In če pomislimo, da je film posnel režiser Lepih vasi in Ran, nas prime, da bi ga poklicali ter od njega zahtevali podatke o prisebnosti.

Ocena: izguba časa

SON OF THE MASK (zda 2005, komedija, režija: Lawrence Guterman, igrajo: Jamie Kennedy, Alan Cumming, Traylor Howard, Kal Pen, Bob Hoskins)

Risanka.

Sploh ne tako zelo porazno nadaljevanje uspešnice z Jimom Carreyjem, kjer sta glavna psiček Otis in dojenček Alvey, ki ga je očka Jamie Kennedy, rezerva za Jima Carreyja, naredil z masko na obrazu. Psiček in dojenček se namreč igrata vojno. Takšno kot Kojot in Ptica, takšno kot Tom in Jerry, takšno kot Cat in the Hat, Flubber in Inspector Gadget. Vse frči, leti in razpada. Vse brni, poka in se obrača. Še posebej, ko v igro stopi zlobni Alan Cumming, ki išče svojo masko in ne more verjeti, da v muzejih in starinarnicah razkazujejo ponaredke iz Tajvana in Afganistana. Pač film, ki si da duška in film, ki so ga po krivici proglasili za totalno polomijo.

Ocena: nič posebnega

RED EYE (zda 2005, triler, režija: Wes Craven, igrajo: Rachel McAdams, Cillian Murphy, Brian Cox, Jayma Mays, Jack Scalia)

Supergirl.

Ko človek gleda Red Eye, se vpraša, če morda ne gleda znanstvenofantastične polomije Supergirl. Glavna junakinja Lisa Reisert (Rachel McAdams) je namreč tako zelo odločna, pogumna, iznajdljiva in spretna, da bi jo lahko politik William Keefe (Jack Scalia) zaposlil kot svojo osebno telesno stražarko. Poglejte, dekle je upravnica hotela. Povsem navadna in simpatična ženska, ki se z letalom pelje na obisk o očetu (Brian Cox). Nič čudnega, da jo kriminalec Jackson Rippner (Cillian Murphy) vzame za svojo tarčo. Za del svojega peklenskega načrta, kjer zahteva, da punca pokliče v svoj hotel in politika Williama Keefeja prestavi v drugo sobo. V sobo z razgledom, kjer ga bodo njegovi kompanjoni sredi belega dne sestrelili z bazuko. In če punca ne bo ubogala, bo kriminalec dal umoriti njenega očeta, ki ga že nadzoruje plačani morilec. Okej, vse lepo in prav, toda punca nenadoma postane superpunca. Pretirano pogumna in premetena punca, ki ji manjka samo dejstvo, da bi znala leteti. Edino tako bi lahko kot za šalo odfrčala iz številnih klišejev in iz filma, ki podcenjuje inteligenco gledalcev.

Ocena: izguba časa

MUST LOVE DOGS (zda  2005, romantična komedija, režija: Gary David Goldberg, igrajo: Diane Lane, John Cusack, Christopher Plummer, Elizabeth Perkins, Stockard Chaning, Dermot Mulroney)

Dobra romantična komedija.

Diane Lane je bila v prvi polovici novega tisočletja igralka, ki so jo gledalke vzele za svojo. Bolj kot Julio Roberts, Sandro Bullock in Meg Ryan, ki so ženskim filmom večkrat obrnile hrbet. Diane jih ni razočarala. V Nezvesti si je privoščila soparen skok čez plot, v Pod Toskanskim soncem je imela pogum za romantični odklop, tokrat pa za svojega moškega skoči celo v ledeno mrzlo vodo in za isto stvar prepriča celo svojega psa. In ta moški ni nihče drug kot John Cusack, večni romantik in ljubljenec deklet, ki je v filmu High Fidelity za svojo izbranko sestavil celo posebno glasbeno kompilacijo. Med njima je seveda dovolj kemije. Veliko več kot v romantičnih komedijah zadnjega časa. Pa četudi se lovita na klišeje in preverjene prijeme. To ju ne moti, to ne moti niti gledalcev. Oba sta razočarana v ljubezni, oba čakata na nov začetek. Ko jima rata, zamočita. Ko jima rata še enkrat, pa sta dovolj pametna, da zagrabita priložnost. In jasno, oba ljubita pse in klasiko Doktor Zhivago. »Film sem gledala dvajsetkrat. Morda zato, ker čakam, da se bosta Yuri in Lara spet srečala enkrat poleti, kjer bosta lahko okoli skakala v kratkih hlačah,« razloži naša Diane. To je seveda dovolj, da naš John zašteka, da pred njim stoji ženska njegovih sanj. Njegov helijev komet, ki pride samo enkrat v življenju. In če berete napise, boste ugotovili, da je film režiral Gary David Goldberg, ki je to nazadnje počel davnega leta 1989, ko nam je dal čustveno komično dramo Dad z Jackom Lemmonom in Tedom Dansonom v glavni vlogi. Potem si je vzel čas za televizijo, za uspešno serijo Spin City in se k filmu vrnil šele leta 2005. Čakanje ni bilo zaman.

Ocena: vredno ogleda

FOUR BROTHERS (zda 2005, akcijska kriminalka, režija: John Singleton, igrajo: Mark Wahlberg, Tyrese Gibson, Andre Benjamin, Gerrett Hedlund, Terrence Howard, Sofia Vergara, Josh Charles, Fionnula Flanagan)

Rutinska in prav nič pametna štorija o maščevanju.

Nekoč sila obetavni temnopolti režiser John Singleton, ki je kvaliteto pustil sredi devetdesetih, je tokrat usekal mimo. V hudo za lase privlečeno zgodbico o štirih »bratih«, ki maščujejo smrt svoje ostarele »mame« in kot za šalo počistijo z vso nesnago, ki se sprehaja po mestu. Policija jim sicer malce zadiha za vrat, toda fantje gredo naprej brez večjih težav, pa četudi se sredi belega dne igrajo drugo svetovno vojno in postrelijo dvajset članov lokalne mafije. To seveda ni kul. Kljub temu, da jih igrajo Mark Wahlberg, Tyrese Gibson in Andre Benjamin. Kljub temu, da jih režiser sprošča s humornimi vložki in računa na dejstvo, da se gledalci ne bodo obremenjevali s kvaliteto in realizmom. Neumne želje še bolj neumnega filma, ki premore tudi poceni štose Sofie Vergare in centrifuge. Pač film, ki misli samo z jajci.

Ocena: nič posebnega

DE-LOVELY (zda 2004, glasbena drama, režija: Irwin Winkler, igrajo: Kevin Kline, Ashley Judd, Jonathan Price, Kevin McNally, Sandra Nelson, Keith Allen, Robbie Williams, Alanis Morissette, Sheryl Crow, Elvis Costello, Natalie Cole, Diana Krall)

Dolgočasna in neprepričljiva biografija legendarnega skladatelja Colea Porterja.

Leta 1891 rojeni in leta 1964 umrli Cole Porter (Kevin Kline) je bil fenomen. Večji kot George Gershwin in Irving Berlin (Keith Allen). Večji, največji. Za vedno in za zmeraj. Kariero je začel na Broadwayju, nadaljeval v Hollywoodu in končal v srcih številnih oboževalcev. Njegovi songi so živi še danes. Njegovi songi bodo živi tudi čez tristo let. Tip je bil kot Mozart, le da je živel mnogo desetletij kasneje, da je znal lesti v rit studijskim šefom in da je znal uživati v ponujeni slavi. Zaljubljen je bil samo enkrat. Zaljubljen je bil v svojo Lindo Lee (Ashley Judd). Do ušes. Pa vendar ne tako močno, da je ne bi nenehno varal z drugimi moškimi. Ja, tip je bil bi, bil je za oboje. Bil je za uživanje od jutra do večera. Ko je imel čas, je sedel za klavir in delal klasike. Potem je padel s konja, si fatalno poškodoval nogo, preživel na desetine zahtevnih operacij in nogo na koncu celo izgubil. Nič zato, še vedno je užival, sedel za klavir in delal klasike. Film se tega seveda zaveda, saj nam vse te klasike predstavi tudi v živo. S pomočjo popularnih pevcev, ki uživajo kot še nikoli. Dobro, toda kaj, ko poleg glasbe ni ničesar drugega. Ničesar dovolj oprijemljivega in zanimivega. Le film, ki bi zares vžgal samo v vašem CD predvajalniku.

Ocena: izguba časa

THE FINAL CUT (zda 2004, znanstveno fantastična drama, režija: Omar Nair, igrajo: Robin Williams, Mira Sorvino, James Caviezel, Stephanie Romanov, Mimi Kuzyk)

Trumanov šov.

Robin Williams, ki že nekaj let zapored veselo šprica neumne komedije, je Alan W. Hakman, zvezdniški montažer družinskih filmov, ki jih potem kot poklon pokojniku vrtijo na pogrebih. Toda pozor, to niso navadni družinski posnetki, to so posnetki celotnega pokojnikovega življenja, ki jih je 24 ur dnevno snemala posebna organska kamera. Napravica, ki jo firma Eye Tech Corporation posameznikom v telo vgradi že v materinem trebuščku. Na željo staršev seveda. Na željo, ki jo morajo potem ti isti starši svojemu otroku razodeti na enaindvajseti rojstni dan. In naš Alan obvlada montažo. Tako zelo, da v končnem izdelku pusti le najlepše spomine. Le tiste dele življenja, ki se jih je vredno spominjati. Pa četudi gre za morilce in pedofile. Alan je kot odvetnik, ki ga sme izdati slaba vest. Kot Bog, ki odloča kaj je bilo in kaj bo. In potem se zgodi preobrat. Šokantna ugotovitev, ki mu uniči kariero in samozavest. Nepričakovana finta, ki močno zanima tudi gledalce. Gledalce, ki se vprašajo o svoji prihodnosti, preteklosti in sedanjosti ter podrobno preletijo svoje življenje. Po krivici prezrta, inovativna in prepričljiva znanstveno fantastična drama, ki do konca ohrani mirno vest, se ne zapleta v nepotrebne klišeje in zastavljeno idejo izpelje tako, kot da bi jo posneli po resničnih dogodkih. Po biografiji tipa, ki so mu šefi vedno dovolili zadnji rez.

Ocena: presežek

 

3 komentarjev na “Recenzije: The Merchant of Venice, The Adventures of Sharkboy and Lavagirl, Sky High, Goal, Mi nismo andjeli 2, Son of the Mask, Red Eye, Must Love Dogs, Four Brothers, De-Lovely, The Final Cut”

  1. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije: Kick-Ass, The Losers, The A-Team, Youth in Revolt pravi:

    [...] smislu, da ne bo pomote. Pričakoval sem otročje sranje, nekakšno rezervno inačico filma Sky High, morda tudi Spy Kids, da ne rečem še en blesavi The Adventures of Sharkboy and Lavagirl, v [...]

  2. IZTOK faking GARTNER » Recenzije: The Exorcism of Emily Rose, A History of Violence, Flightplan, Doom, The Wedding Date pravi:

    [...] ugrabijo hčerko in jo pahnejo v vrsto nemogočih situacij. In če smo šli čez izjemno podobni Red Eye, potem bomo šli tudi čez Flightplan. Film brez lastne identitete, poguma in izvirnih [...]

  3. pnovak2 pravi:

    Glede RedEye: ko si pod adrenalinom si zmožen narediti marsikaj. Tudi ustreliti plačanega orilca in zabosti Ciliana Murphyja v vrat HEHEHE Meni zelo dober film ocena 6,5/10

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !