IZTOK faking GARTNER

« | | »

Recenzije: Birth, House of Flying Daggers, Million Dollar Baby, Les Choristes, Maria Full of Grace, Being Julia, Hotel Rwanda, 5X2

16.05.2010

BIRTH (zda  2004, drama, režija: Jonathan Glazer, igrajo: Nicole Kidman, Cameron Bright, Danny Huston, Lauren Bacall, Arliss Howard, Anne Heche, Peter Stormare, Ted Levine)

Reinkarnacija.

Nicole Kidman je Anna. Simpatična kratkolaska, ki se deset let po moževi smrti pripravlja na novo poroko. Na nov začetek, na novo življenje. In potem pride desetletni deček Sean (Cameron Bright), ki ji razloži, da je reinkarnacija njenega moža, da je zaljubljen vanjo in da se naj nikar ne poroči z drugim moškim. In pozor, mali ve vse. Tudi najbolj skrite detajle iz njunega življenja, tudi podatek, da sta seksala na zeleni zofi. Nič čudnega, da se Anni zasuče. Da se spomni svoje preteklosti. Da se vanj znova zaljubi in da že kuje načrte kako bosta pobegnila in se poročila na njegov 21. rojstni dan. In pozor, med njima padejo prvi poljubi, za nameček pa se popolnoma gola skupaj namakata v kadi. To je čista pedofilija, škandal nad škandali, ki vseeno deluje romantično, nežno, otožno in očarljivo. To je reinkarnacija vseh reinkarnacij, perfekten prikaz skrajno neobičajne situacije in dokaz, da ima Nicole jajca. Da nastopa v filmih, ki si upajo. Ki gredo čez rob. Ki nas zadenejo z vseh strani. Zdaj pa zajemite sapo in si poskušajte predstavljati, da je sosedov mulc v resnici vaš davno pokojni mož, ki ste ga imele najraje na svetu. Gre?

Ocena: presežek

SHI MIAN MAI FU a.k.a. HOUSE OF FLYING DAGGERS (kitajska in hong kong 2004, akcijska drama, režija: Yimou Zhang, igrajo: Takeshi Kaneshiro, Andy Lau, Ziyi Zhang, Dandan Song)

Yimon Zhang, najboljši režiser vseh časov.

Pot domov, Junak in Hiša letečih bodal. Tri prelomne mojstrovine. Tri brezhibne klasike. Trije mitski presežki sedme umetnosti. In pozor, vse tri je režiral isti režiser. Maestro Yimou Zhang, kung fu David Lean, ki s kamero baranta bolj baletno od Johna Wooja in bolj poetično od Anga Leeja. Tip je nor. Totalno nor. Tako nor, da je posnel tri največje filme zadnjih desetih let. Trijumfalno mešanico šarma, pravljice, solza, krvi, seksa, posebnih efektov in globine. To niso le filmi, to so njegovi osebnoizpovedni epi. Njegova duša, njegovo srce in njegova hotenja. In če je bil Pot domov najbolj žalosten film vseh časov, ob katerem bi jokal tudi svinčeni vojak, Junak najboljša mešanica borilnih veščin ter baleta, ob kateri je bilo nerodno tudi Johnu Wooju in Tsuiju Harku, je Hiša letečih bodal, sicer film, ki je iz Poti domov pobral solze, iz Junaka pa udarce, najboljša kung fu romanca v zgodovini. Karate Romeo in Julia, ali če hočete ,šaolin William Shakespeare. To ni Kill Bill, to je film vseh filmov. Zgodba, ki jo odnese v najbolj globoke kotičke naše duše. Zgodba, ki premore več zapletov kot vsi filmi Davida Mameta in vsi deli serije Dinastija. To je čisto zlato. Najbolj svetleči biser. Najdražji smaragdni kamen. To je več kot zmaga Baracka Obame. To je katarza. Nepozabno filmsko doživetje, ki preseže celo vse tri Gospodarje prstanov. To je dvoboj, ki se iz poletja zavleče v zimo. Fižolčki, ki letijo na vse strani. Bambus, ki ni le bambus. Ljubezenska zgodba, ki jo pišejo rane. Starodavni čas, ko so kraljevi vojaki lovili člane skrivne organizacije »letečih bodal«, organizacije kung fu Robinov Hoodov, ki so jim križali račune. In balet Ane Pavlove ter Rudolfa Nurejeva, ki ju pač vodi Sam Peckinpah. In tu je kraljevi bojevnik Jin (Takeshi Kaneshiro), ki mora po naročilu  svojega kolega Lea (Andy Lau) zapeljati slepo plesalko Mei (Ziyi Zhang). Punco, ki naj bi bila članica »letečih bodal«, in punco, v katero se Jin seveda zaljubi do ušes. In če režiser v svoj najnovejši film vtakne Junaka in Pot domov, ne more dobiti drugega kot enega najboljših filmov vseh časov. Film, ki ga skupaj z Junakom in Potjo domov mirne duše postavljam na sam vrh sedme umetnosti. Na vrh, kamor že dolgo časa ni tako zlahka splezal noben drug film. 

Ocena: mojstrovina

MILLION DOLLAR BABY (zda 2004, drama, režija: Clint Eastwood, igrajo: Clint Eastwood, Hilary Swank, Morgan Freeman)

Film, ob katerem zajoče tudi veliki Clint.

Če je bil Kristusov pasijon film, ob katerem je zajokal Bog, je Million Dollar Baby film, ob katerem zajoka celo Clint Eastwood, možakar, ki ne bi zajokal niti na smrtni postelji svojih staršev. Toda tokrat joče. Na glas in iskreno. Iz srca, iz najglobljega kotička svoje duše, kjer ni bilo nikoli doslej prostora za tako globoka čustva. Kljub filmu The Bridges of Madison County, kljub oskarjem za film Unforgiven. Tokrat Clint namreč režira boksarski film. Novega Rockyja, neponovljivo mešanico znoja, volje, solza in prefinjenega humorja. Svoj najboljši film vseh časov. Svoj labodji spev, ki ga režira tako, kot da ne bi imel že 75 let. Kot da bi bil znova mlad, zaljubljen, zaletav in navihan. In tu je zgodba o zagreti Maggie Fitzgerald (briljantna Hilary Swank), 31 letni ženski, ki hoče na vsak način uspeti v ringu. Ki o tem sanja že celo življenje, ki se iz dneva v dan prebija kot tretjerazredna natakarica in ki nima za sabo niti enega dvoboja. In Clint, sicer ostareli in izkušeni trener Frankie Dunn, ki ga je pravkar zapustil njegov največji talent, ji razloži: »Ne treniram punc. Pojdi mi izpred oči. Najdi si drugega trenerja. Nimam časa zate.« Toda Maggie vztraja. Tako dolgo, da se prikupi njegovemu pomočniku Morganu Freemanu, bivšemu boksarju, ki še vedno čaka na svoj 110. dvoboj. Tako ponižno, da se je usmili celo veliki Clint, ki jo vzame pod svoje okrilje in jo v slabih dveh letih pripelje do dvoboja za titulo svetovne prvakinje. Punca ima dušo in srce. Tako kot Rocky Balboa. Tako kot Muhamaad Ali in vsi največji šampioni našega časa. Lepo, toda kaj, ko ni bila rojena pod srečno zvezdo. Ko ji usoda pokaže roge in jo vrne na realna tla. In preobrat je hud. Najhujši doslej. Tragičen, srce parajoč in tak, da useka iz zasede. Tu ni prostora za klišeje, za patetiko in za mašila filma Girlfight. To je čistokrvna mojstrovina, zares pravi filmski biser, ki Clinta Eastwooda po 25-ih filmih, ki jih je režiral in po 57-ih, v katerih je igral, še vedno kot za šalo drži v samem vrhu sedme umetnosti. V vrhu, kjer ni več prostora niti za Martina Scorseseja.

Ocena: mojstrovina

LES CHORISTES (francija  2004, drama, režija: Christophe Barratier, igrajo: Gerart Jugnot, Francois Berleand, Kad Meard, Jean-Paul Bonnaire, Marie Bunel)

Društvo mrtvih pesnikov sreča Hollandov opus.

Okej, Les Choristes, po slovensko, Zboristi, resda počne reči, ki sta jih počela Društvo mrtvih pesnikov in Hollandov opus, kar pomeni, da obrača staro, že videno, že obdelano temo učitelja, ki s posebnimi metodami užene skupino pretirano razposajenih učencev. Toda to počne s šarmom, na sila preprost, gledljiv, tekoč, zabaven, čustven in učinkovit način. Točno tako kot je treba, točno tako, da ga lahko proglasimo za paradnega konja žanra. Za film o učitelju, ki kot za šalo preseže večino filmov o učiteljih. In v razred divjih, nemogočih, nesramnih in zoprnih pamžev fantovskega internata, ki ga vodi nesposobni in vase zaverovani ravnatelj Rachin (Francois Berleand), prikoraka gospod Clement Mathieu (Gerart Jugnot). Preudarni, mirni, navihani, potrpežljivi in izjemno nadarjeni učitelj, ki ubere svojo pot, svoje metode, svoje finte, svoje prijeme. In pobje zagrabijo vabo, se umirijo, ga začnejo spoštovati, poslušati, v njem videti svojega prijatelja. Še posebej, ko si izmisli pevski zbor. Ko jim da vedeti, da so sposobni, da računa nanje, da niso le sirote brez prihodnosti. Med njimi se začne sodelovanje, tisti pravi pedagoški prijemi, na katere bi bila ponosna tudi Maria Montesori. Gospod Mathieu je pač car. Čisti number one, ki bi ga bila vesela vsaka šola. Tudi kakšna naša, domača, kjer profesorji še vedno nimajo pojma, kako naj brez ustrahovanja in groženj pridejo do dijakov.

Ocena: presežek

MARIA FULL OF GRACE (zda & kolumbija 2004, drama, režija: Joshua Marston, igrajo: Catalina Sandino Moreno, Yenny Paula Vega, Virginia Ariza, Guilied Lopez)

Tile zavojčki vsebujejo heroin. Vsak izmed njih tehta 10 gramov. Vsak izmed njih je dolg 4.2 centimetra in širok 1.4 centimetra. In vsi so na poti v New York, v trebuhu sedemnajstletnega dekleta.

Leta 1981 rojena Catalina Sandino Moreno, sicer prva kolumbijska igralka, ki je snela nominacijo za oskarja, je Maria Alvarez. Tiha, mirna in kljub temu uporniška najstnica, ki se odloči za dejanje stoletja. Za stalno prakso kolumbijskih mamilaških kartelov, ki v njen trebuh nafilajo kakšnih petdeset zavojčkov kokaina, ji obljubijo lepo vsoto denarja in jo s ponarejenimi dokumenti pošljejo v New York, kjer jo bosta čakala njihova mafijska sodelavca. Kjer jo bo čakalo najnapornejš kakanje v življenju. Napenjanje, pri katerem bo treba posrati vseh 50 zavojčkov in jih umiti z milom ter zobno pasto, saj mafija kot veste na mara smradu. In Maria Alvarez sprejme nalogo, svojo misijo nemogoče, svojo možnost za boljši jutri. V Kolumbiji namreč nima prihodnosti, Amerika pa je v njeni glavi še vedno dežela sanj. Še posebej, ker je ravnokar izgubila službo in fanta ter ugotovila, da je v drugem mesecu nosečnosti. Šokantna, izjemno prepričljiva, zelo realna in dobro narejena socialna drama, ki se kot za šalo dvigne nad sivo povprečje in ostane v gledalčevem srcu.

Ocena: vredno ogleda

BEING JULIA (zda, kanada, madžarska, anglija  2004, komedija, režija: Istvan Szabo, igrajo: Annette Bening, Jeremy Irons, Bruce Greenwood, Miriam Margolyes, Maury Chaykin, Michael Gambon, Juliet Stevenson, Shaun Evans)

All About Eve: ko se odcvetela gledališka diva zaljubi v mladega navihanca.

Znova izvrstna Annette Bening je Julia Lambert. Slavna in občudovana gledališka diva ter žena producenta Michaela Gosselyna (Jeremy Irons), ki počasi izgublja sijaj. Ki ugaša, se stara, šteje gube in rutinirano upodablja ene in iste vloge. Vse dokler ne sreča mladega, navihanega in strastnega Američana Toma Fennela (Shaun Evans), ki ji zavrti glavo. Ki ji pokaže kaj je to seks. Ki jo zažge, razvname, pomladi in napolni. Na vse možne načine. Z energijo, voljo in mladostjo. In naša Julia žari. Kot nekoč. Kot da bi imela znova dvajset let. In potem pride konkurenca. Mlada, nadebudna, zagnana in ambiciozna igralka, ki ji spelje Toma. Ki ji hoče speljati moža. Ki dela na tem, da bi ji speljala celo glavno vlogo v novi gledališki igri. In Julia trpi, joče, se sekira, grize in znova ugaša. Vse dokler je ne sreča pamet, vse dokler ne pogrunta genialne dvojne igre, ki jo prišpara za konec. Za fenomenalen preobrat, za dokaz, da je Annette Bening še vedno ena izmed najboljših igralk svoje generacije. In tu je spomin na klasiko All About Eve, kjer je Julio igrala Bette Davis, ter spomin na film Meeting Venus, ki ga je leta 1991 z Glenn Close v glavni vlogi ravno tako režiral Madžar Istvan Szabo. Gospod, ki je pred snemanjem tegale zelo simpatičnega, očarljivega, tekočega in nepozabnega biserčka zagotovo pogledal nekaj filmov Prestona Sturgesa in Ernsta Lubitscha.  

Ocena: presežek

HOTEL RWANDA (kanada, italija, južna afrika, anglija 2004, drama, režija: Terry George, igrajo: Don Cheadle, Sophie Okonedo, Nick Nolte, Joaquin Phoenix, Desmond Dube)

Schindlerjev seznam sreča Casablanco.

Dobrodošli v Ruando, v sredino devetdesetih, v čas, ko se je tamkajšnja Hutu milica zverinsko znesla nad ubogimi Tutsi. Nad nesrečnim plemenom, ki je v slabih treh mesecih izgubilo vsaj milijon prebivalcev. To je bil čisti genocid. Spomin na nemška koncentracijska taborišča, kjer so trupla ležala kar na cesti. Kjer so ljudi klali za zajtrk, kosilo in večerjo. Če si bil Tutsi, si moral umreti. Če so te skušali varovati vojaki združenih narodov, so te ubili še z večjim veseljem. In med vsemi litri krvi, kilami mesa in tonami solza, se je znašel tudi Paul Rusesabagina (Don Cheadle), lastnik prestižnega hotela, lokalni Rick Blane iz Casablance, ki se čez noč spremeni v temnopoltega Oskarja Schindlerja in prične v svojem hotelu skrivati uboge begunce. Časa za zimzeleno As Time Goes By seveda ni, spomine na Pariz uteleša njegova pridna žena Tatiana (Sophie Okonedo), zviti in pogumni Paul pa zlobne generale in divje upornike obrača kot po tekočem traku. Presunljiva, realistična, tragična, direktna in vseskozi učinkovita resnična drama o času, ki se ne sme ponoviti niti na filmu.

Ocena: vredno ogleda

5 x 2 (francija 2004, drama, režija: Francois Ozon, igrajo: Valeria Bruni Tedeschi, Stephane Freiss, Geraldine Pailhas, Francoise Fabian)

Nepovratno.

Pet krat dva, ki ga je opevani Francois Ozon posnel po uspehu filmov Osem žensk in Bazen, se prične, nadaljuje in konča kot Nepovratno, kultna mojstrovina iz leta 2002, kjer je kot veste igrala Monica Bellucci. Tu imamo grobo in glasno analno posilstvo, vročo romanco moškega in ženske ter vrtenje filma v nasprotno smer. Od konca proti začetku. Od tipke play do tipke rewind. Pač film, kjer je treba happy end poiskati na začetku, ki je v bistvu konec. In film, ki nikakor ne more v korak z Nepovratnim, pa četudi nam skuša servirati njegovo nežnejšo inačico, se pravi verzijo, kjer je  analno posilstvo v resnici le malce grob poslovilni seks.

Ocena: nič posebnega

 

Avtor IZTOK GARTNER, zapisano 16.05.2010 ob 02:30 pod recenzije. Lahko napišete komentar ali naredite trackback s svoje strani.

7 odgovorov na “Recenzije: Birth, House of Flying Daggers, Million Dollar Baby, Les Choristes, Maria Full of Grace, Being Julia, Hotel Rwanda, 5X2”
  1. Filip - 16.05.2010 ob 15:27

    Zhangova ‘Pot domov’ je brez dvoma najlepša romantična drama ever, Leteča bodala pa so mi bila itak že od nekdaj boljša od Heroja pa ne vem zakaj. Yimon Zhang je res fenomenalni režiser, eden mojih naj.

  2. IZTOK GARTNER - 16.05.2010 ob 19:52
    IZTOK GARTNER

    Četudi sem Junaka gledal pred Bodali, se moram strinjati s tabo in reči, da so Bodala boljša. To je seveda neverjetno, saj sem imel občutek, da se Junaka ne bo dalo preseči.
    Pot domov pa itak zgodba zase, jokal sem kot dež.

  3. Papir - 17.05.2010 ob 09:55

    Leteča bodala so pravi estetski presežek. Že zaradi tega se splača gledat. Meni je bil sicer boljši Prežeči tiger, skriti zmaj.
    Pot domov si pa definitivno tudi ogledam, če je res tako dober.

  4. IZTOK GARTNER - 17.05.2010 ob 15:32
    IZTOK GARTNER

    Res je, tako zelo stiliziran in estetsko dovršen film, da jemlje dih.
    Prežeči tiger je super, a tako močno me ne navduši. Ko sem ga gledal prvič, je bil seveda poglavje zase, toda potem sta prišla Junak in Leteča bodala. Je pa res, da je bil prav Tiger, no ja, Ang Lee, prvi, ki je začel take fore, vsaj v novem tisočletju.

  5. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzija: The Warrior’s Way - 1.07.2011 ob 14:41

    [...] pa posnet tako zelo poetično in fenomenalno, da si ga drznem primerjati celo s kakim Junakom in Hišo letečih bodal. To je vizualna bravura, čista poezija gibanja, ki kljub neštetim filmom, ki uporabljajo slow [...]

  6. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije - 20.07.2011 ob 04:52

    [...] kjer se poleg Rockyja, ki mu še vedno ni para, bohotijo tudi Diggstown, Razjarjeni bik, Punčka za milijon dolarjev, Play it to the Bone, leta 1927 posneti Hitchcockov The Ring in seveda odlični The Set-Up iz leta [...]

  7. IZTOK faking GARTNER » Recenzija: Under the Skin - 1.07.2014 ob 22:57

    [...] ga je leta 1976 posnel Nicolas Roeg. Če rečem, da Jonathan Glazer, tudi režiser odličnega filma Birth, režira tako, kot bi Nicolas Roeg in Nicolas Winding Refn režirala Species, ne zgrešim kaj [...]

Na vrh

Komentiraj




Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !