Recenzija: Phone Booth

16.05.2010 ob 04:38

zda 2003, triller, režija: Joel Schumacher, igrajo: Colin Farrell, Kiefer Sutherland, Forest Whitaker, Katie Holmes, Radha Mitchell, Tia Texada

Poslednji udarec telefonskim govorilnicam, ki so nesramno izrinili mobilni telefoni.

Pa zavrtimo telefonsko številko in pokličimo Alfreda Hitchcocka, ki bi moral po scenariju Larryja Cohena, režiserja kultne grozljivke It’s Alive, že leta 1960 režirati triler Phone Booth, zgodbo o tipu, ki ga po telefonu nadleguje psihopatski ostrostrelec, njegova slaba vest, njegov grah in pokora. Zavrtimo še enkrat in se pomenimo z Jimom Carreyjem in Willom Smithom, ki sta dobila ponudbo za glavno vlogo, se ustrašila in odložila slušalko. In seveda, zavrtimo zadnjič in pokličimo režiserja Joela Schumacherja, mu čestitajmo za odličen film ter podelimo oskarja za pogum, za velika jajca, ki danes manjkajo skoraj vsem hollywoodarjem. Stari maček je namreč posnel film, ki se ves čas dogaja v eni sami telefonski govorilnici, v enem samem živce parajočem prizorišču, v klavstrofobičnem peklu, kjer se znajde nič hudega sluteči publicist Stuart Shepard (Colin Farrell), ljubitelj italijanskih oblačil, gizdalinski lisjak, blefer in zakonski mož (ženko igra Rada Mitchell), ki sanjari o seksu z mlado igralko Pamelo McFadden (Katie Holmes). Telefonski klic, kjer mora ubogati vse, kar mu ukaže neznanec na drugi strani, je torej neke vrste kazen za njegovo preserancijo. Nekakšen božji klic torej. In Stuart uboga. Tako zelo, da pred tv kamerami prizna vse svoje grehe, izda pohotne misli, pokaže svoje slabosti in se strinja z ubojem zvodnika, ki ga je pihnil psihopatski ostrostrelec (izvrstni Kiefer Sutherland), kreator Trumanovega šova, pupetmaster in pravičnež, man with no name in Kevin Spacey iz filma Seven, ki sredi New Yorka išče grešnike in jim v sredo betice pošilja metke, s katerimi jih odreši in pošlje v pekel, če smo malo biblijski. Joel Schumacher, ki je Colina Farrella režiral že v odlični vojni drami Tigerland, s kamero baranta kot mladenič, poka izredne montažne prijeme, domiselne kadre in neverjetno dinamične prizore, Farrell, ki se je tako grozljivo smešil v filmih Daredevil in The Recruit , pa končno znova dokaže, da je resnično odličen igralec, ko sem mu zahoče. In zakaj za hudiča je Stuart sploh dvignil telefonsko slušalko v govorilnici? Zato, ker smo ljudje bitja, ki brez telefonov ne moremo živeti. Preko slušalke se nam namreč zgodi čisto vse, od seksa, ljubezni, dobrih in slabih novic, do smrti, rojstva in prodaje raznih artiklov. Telefon je del našega miselnega procesa, del našega telesa, ki se nam na uho pripopa kot klop. Ob vsem tem pa se lahko seveda vprašamo, koliko je moral plačati Kiefer Sutherland, glede na to, da je šel ves pogovor na njegove stroške. Colin Farrell je namreč skozi prišel povsem brezplačno. Hvala ti, Hollywood, vzel si nam morje, gore, reke, tuširanje, kmetije, jezera in tajnice, sedaj pa še telefonske govorilnice, poslednje intimno pribežališče in plac, kjer se je preoblačil tudi Superman. Mobiteli in hišni telefoni namreč že nekaj let niso čisto nič varni.

Ocena: presežek

 

4 komentarjev na “Recenzija: Phone Booth”

  1. Andrej pravi:

    Joel Schumacher navsezadnje le ni tako slab režiser. Roke si je umazal le z neverjotno slabo akcijo Batman & Robin, druga pa mi je bilo zelo solidno. Še posebej Lost Boys, Phone booth in Number 23.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Uf, meni je Number 23 grozljivo slab in butast film. Še slabši in še bolj butast pa je 8MM. Enako slab in butast je Flawless. Nič kaj daleč od tega pa ni The Phantom of the Opera. Torej, precej zaflekana kariera sicer kul režiserja, ki nam je poleg odličnih The Lost Boysov dal še St. Elmos Fire, Flatliners, Falling Down, The Client, A Time to Kill in recimo Tigerland. Dejansko nimam pojma kako mu rata posneti nekaj zelo dobrih in nekaj zelo slabih filmov. Kot da ne bi šlo za isto osebo.

  3. Andrej pravi:

    8MM je res totalno sranje, mi je pa bilo strašno zanimivo gledati Jima Carreya v resni vlogi.
    Phantom of the Opera še nisem videl in me niti ne mika. Mi je bolj všeč verzija iz 1925 in tista v kateri je igral Robert Englund.

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    No ja, potem pa že raje izberem Trumanov šov in recimo Večno sonce brezmadežnega uma.

    Tista verzija z Englundom je tudi meni bila zanimiva, verzija iz leta 1925 pa je super že zaradi legendarnega Lona Chaneyja.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !