Recenzije: Na putu, I Love You Phillip Morris, Johnny Mad Dog, The Others, Diggstown

11.05.2010 ob 22:26

NA PUTU (bosna in hercegovina, hrvaška, avstrija, nemčija 2010, drama, režija: Jasmila Zbanić, igrajo: Zrinka Cvitesić, Leon Lucev, Ermin Bravo, Sebastian Cavazza, Mirjana Karanović)

Ko vera uniči ljubezen.

Na putu, delo režiserke, ki nam je dala Grbavico, ima podobne težave kot Grbavica. Prepočasen, preveč statičen, preveč mrtev, preveč hladen in preveč suh film je. Kljub zelo zanimivi temi ne zna najti pravega stika z gledalci, ali še bolje, najde ga premalokrat, da bi zares učinkoval. Na eni strani je živahna in pozitivne energije polna Luna, na drugi pa njen partner Amar, ki je našel nov smisel življenja v muslimanski veri. Na prvi pogled je naredil korak naprej, saj je nehal popivati po gostilnah in začel na življenje gledati bolj zrelo ter odgovorno, toda kaj, ko je šel v ekstrem, v orto muslimanstvo, ki v normalnem življenju in ljubezni ne učinkuje, če ga uvedeš čez noč in stopnjuješ iz dneva v dan. Nič seksa, nič zabave, nič smeha, le molitev, džamija in pretirana resnobnost. Da se Amar tako zelo spremeni v nekaj dneh, ne kupim. Da se mu Luna pogumno upre in zavoljo tega ne pokasira niti klofute, pa je prav tako neobičajno, če se ne motim. Jp, Luna bi morala postati junakinja vseh muslimanskih žensk, punca, ki bi ji morali postaviti spomenik in tvegati sveto vojno. Glede tega je film zelo pogumen, glede tega gre film zelo daleč. Dejansko uči krivo vero, saj zagovarja junakinjo, ki se upre partnerju muslimanu. Za razliko od ostalih žena, ki morajo pristati tudi v bigamijo. Plus stavek, kjer eden izmed muslimanskih svečenikov pove, da muslimani za mir v Bosni potrebujejo dobre borce kot je Amar. Hm, je šlo v resnici za rekrutacijo v vojsko in za priprave na novo vojno?

Ocena: 5/10

I LOVE YOU PHILLIP MORRIS (zda 2009, komična drama, režija: Glenn Ficarra & John Requa, igrajo: Jim Carrey, Ewan McGregor, Rodrigo Santoro, Leslie Mann)

Film, ki ga uniči Jim Carrey.

Da se gledalec počuti zelo nelagodno, ko Jim Carrey dokaj nazorno seksa s svojo soigralko Leslie Mann, je več kot jasno, saj to ne počne kot Ace Ventura, ampak kot normalen in celo resničen junak Steven Russsell, zloglasni prevarant, ki bi se odlično znašel tudi v filmu Catch Me If You Can. Jebat ga, Carreyja pač ne kupim v resnih erotičnih prizorih, saj deluje smešno in neprepričljivo. In pozor, to še ni vse, saj začne Carrey potem še bolj nazorno seksati z moškimi. Najprej z nekim neznancem, nato s prvim partnerjem Rodrigom Santorom, nakar seveda z naslovim junakom Phillipom Morrisom (Ewan McGregor), v katerega se do ušes zaljubi v zaporu. Jp, Carrey in McGregor se objemata, poljubljata in fafata, kar vseskozi deluje tako, kot da se delata norca in zajebavata gledalce. Žal je finta v tem, da je to dokaj resen film, dokaj resna gejevska ljubezenska zgodba in da gledalec takega občutka ne bi smel dobiti, saj gre za biografijo resničnega lika, ne pa za provokacijo gledalcev in parodiranje gejev. Morda sem do Carreyja tokrat pošteno krivičen, toda njegova upodobitev Stevena Russella, tega notoričnega lažnjivca in prevaranta, se mi je zdela nadvse blesava in celo patetična. Kot večina prizorov, kjer se je pojavil. Povedano na kratko, tole je film, ki mu Carrey vzame vso kredibilnost in ga spremeni v poceni parodijo, kar pa žal ni bil njegov namen.

Ocena: 3/10

JOHNNY MAD DOG (francija 2008, vojna drama, režija: Jean-Stephane Sauvaire)

Pozabite na Cidade de Deus, na sceni so otroci filma Johnny Mad Dog.

Izmišljena afriška država, izmišljena vojska mladih fantov, celo otrok, izmišljena zgodba in izmišljena situacija. Vse je izmišljeno, pa vendar tako zelo realno in dejansko odraz resničnih razmer. Tako zelo hiter, direkten in dinamičen film, da mu boste komaj sledili in da omenjeni Cidade de Deus deluje kot čtivo za upokojence. To je film, kjer se nenehno nekaj dogaja. Kjer ni časa niti za mežik z očmi. Kjer si prizori sledijo kot dežne kaplje v najbolj divjem nalivu. In v prvi vrsti je vojska pobalina Johnnyja Mad Doga, odločnega najstnika, ki vodi skupino mladih fantov na poti do revolucije, kjer mora pasti lokalni diktator. To niso le prizori, to je trganje gledalčevih živcev, kjer otroci počnejo še bolj krute stvari od odraslih vojakov. Povsem v kontekstu, saj so prav otroci bitja, ki se jih da najbolj manipulirati. In otroci preklinjajo, pobijajo, posiljujejo in zganjajo nasilje, ob katerem bi bilo nerodno celo pravim afriškim vojakom in izvajalcem genocida. Oster film, nikakor ne za vsakogar, z režijo in montažo, ki na gledalca učinkuje zelo direktno. Brez kompromisa, brez olepševanja in s koncem, ki šokira le glavnega junaka.

Ocena: 7/10

THE OTHERS (zda 2001, grozljivka, režija: Alejandro Amenbar, igrajo: Nicole Kidman, Fionnula Flanagan, Christopher Eccleston, James Dentley, Eric Sykes)

Dovolj prepričljiva mešanica Šestega čuta in črne komedije Beetlejuice.

Fina psihološka srhljivka, ki se elegantno poigrava z mejo med mrtvim in živim svetom, med realnostjo in fikcijo, in gledalca mede z vprašanji, kdo je mrtev, kdo živ, kdo diha, kdo se dela, da diha, kdo ve, da je živ, kdo ve, da je mrtev. Prepričljivo paranje živcev, ki jih na koncu strga preobrat stoletja, morda celo boljši kot v Šestem čutu. Zgodba o ženski in njenih otrocih, ki se naselijo v stari hiši in ugotovijo, da jih preganjajo duhovi, teče počasi, umirjeno in prav zaradi tega dovolj prepričljivo ter zanimivo, torej tako, da gledalec ves čas razmišlja, tuhta in čaka na naslednji prizor. Režiser Alejandro Amenbar, avtor odličnega španskega trilerja Tesis, vseskozi ohranja fino klavstrofobično atmosfero, Nicole Kidman pa se v vlogi samske in zelo stroge mamice znajde dobro in povsem prepričljivo.

Ocena: 7/10

DIGGSTOWN (zda 1992, boksarska drama, režija: Michael Ritchie, igrajo: Louis Gossett Jr., James Woods, Bruce Dern, Heather Graham, Randall “Tex” Cobb)

Presenetljivo soliden, gledljiv, dobro odigran, zabaven in učinkovit boksarski filmček.

Louis Gossett Jr., nepozabni in strogi narednik Emil Foley iz filma An Officer and a Gentleman, tokrat igra ostarelega boksarja Roya Palmerja, ki ga prevarant Gabriel Caine (James Woods) spravi iz aresta in mu uredi zelo zahteven dvoboj, kjer naj bi položil deset nasprotnikov in pobral lepo vsoto denarja. Da je vse skupaj dvojna igra, je jasno že zaradi Cainea, kaj šele zavoljo tega, da nasprotnike uredi zloglasni prevarant John Gillon (Bruce Dern), lastnik Diggstowna, kjer se bodo borbe odvile. Caine in Gillon sta si seveda v laseh, kaj vse je zmenjeno in podkupljeno, pa gledalec odkriva med samimi dvoboji, kar zgodbo dela zelo zanimivo in zabavno. Skuliran filmček, kjer se v ringu pojavi tudi klorofilni Jim Caviezel, in atmosfera, ki gledalca posrka v dogajanje.

Ocena: 7/10

 

8 komentarjev na “Recenzije: Na putu, I Love You Phillip Morris, Johnny Mad Dog, The Others, Diggstown”

  1. spookymulder spookymulder pravi:

    Glede filma Na poti bi malo popravil tvoj naslov komentarja… film ne želi prikazati, kako lahko vera uniči ljubezen (nenzadnje je verna vsa družina glavne junakinje, na čelu z njeno pronicljivo babico), temveč kako lahko SKRAJNA vera uniči ljubezen (in še kaj durgega).

    Sicer pa se mi film ni zdel prepočasen ali dolgočasen, temveč zelo življenjski in realen ter prav zato zelo strašljiv, saj v Sarajevo dandanes dejansko vidiš vse več skrajnežev, ki v Bosni dejansko ozurpirajo celotne vasi in področja in postajajo vse večji problem, tako za samo državo, kot tudi celotno regijo in Evropo. A tu ne gre toliko za pravo vojno, temveč bolj za vojno religij … ki pa ob pravih pogojih lahko preraste tudi v oborožen konflikt in nasilje.

    Res pa je, da v filmu ni tiste večne hollywoodske hajke, ko bi zagotovo videli kakšen napad policistov na tabor skrajnežev ali kaj podobnega. Toda film se tako ali tako osredotoča na dokaj intimno sfero para in njune čustvene vojne, kjer neke vratolomne akcije niti ne more biti, je pa zato čustvena napetost toliko večja.

    Sicer pa se film ne dogodi v nekaj dneh, temveč v nekaj mesecih … morda to res ni tako eksplicitno pokazano, toda iz posameznih pogovorov je več ali manj jasno, gre za daljše časovno obdobje. Da Amir Lune ne glede na njune konflikte ne udari, pa je verjetno krivo to, da jo kjub svojim skrajnim verskim pogledom še vedno iskreno ljubi.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Res je, vsi so verni, toda dejansko le blefirajo, kot večina vernikov, saj kršijo vse osnovne običaje, zato pa babica reče, da Amar njej ne bo govoril kako se praznuje bajram. Če se greš pravo vero, pa greš skoraj vedno v ekstrem, ne gre drugače, to pa uniči normalno življenje in tudi ljubezen.

    Realen res, toda tako hladen in mrtev, da sem skorajda zaspal. Kot Grbavica. Tudi čustvene napetosti ni, pač nekaj prizorov njunega prepira, to je vse, čisto nič posebnega. Plus zelo suhi dialogi in nespontana dramaturgija.

    Hm, prvi obisk Lune je torej šele po nekaj mesecih? Ni govora, glede na to, da ga hoče videti zelo hitro in da je jezna, ker ga po dveh dneh ne dobi na telefon.

    Verjamem, da jo ljubi, toda očitno alaha ljubi bolj od nje. Tudi ona dolgo časa vztraja, zdela jo dejansko šele prizror v džamiji, ko vidi, da se njegov kolega poroča še z eno žensko. Resda ji Amar razloži, da se s tem strinja tudi njegova žena, toda Luna očitno pošteka, da tudi njo čaka vse to sranje, vključno z ruto čez obraz.

  3. Tina M Tina M pravi:

    Glede filma Na putu sem tudi jaz dobila občutek, da gre za daljše obdobje njegove ‘transformacije’, ker sta se kar nekaj časa družila s tistim prijateljem in je od njega malo dobival ideje, preden mu je ta sploh pokazal, kje živi. In kako živi. Če pa je 40% nečesa (v tem primeru muslimanske vere) že v tebi, potem je po moje tak prijateljski stik le malenkost, ki povzroči, da to preide na 70%. Do konca in do ekstrema vseeno ni šel.
    Življenjski primer, kako hitro se lahko človek spreobrne, pa so ti razni hollywoodski zvezdniki… le poglej Joaquina Phoenixa :)
    Drugače pa je bil tudi meni film na trenutke malo prazen in hladen… ne vem, kaj je manjkalo.

    Glede I Love You Philip Morris se popolnoma strinjam, da je Jima Carreya v taki vlogi neznansko mučno gledati.

    Pri Johnny Mad Dog si pozabil omeniti ‘luštno’ pesmico o vojaškem tiču, ki jo mora poznati in pogumno zapeti vsak dober bojevnik :)

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Tina, Joaquin po moje blefira :)
    Je pa res, da se je tudi Cat Stevens spreobrnil čez noč :)
    Uf, saj res, legendarna pesem o kurcu, ki jo je vojak svoji izbranki poslal domov v kozarcu, le kako sem lahko pozabil :)

  5. smoger pravi:

    Ekstremisti (katerekoli vere)le modro čakajo na brezposelne in reveže po duhu. Iztok vzemi v roke gospo Drakulić (npr. Kot da meni /v originalu: Kao da me nema/).

  6. Recenzija: Circus Fantasticus « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] Fellinija, ki sem ga omenil že na začetku. Glavni junak Leon Lucev, ki smo ga videli tudi v filmu Na putu, po nenadnem bombardiranju ostane sam z otrokoma, pred njegovo na pol podrto bajto pa se sredi [...]

  7. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Recenzije pravi:

    [...] Predvsem s tistimi najboljšimi, kjer se poleg Rockyja, ki mu še vedno ni para, bohotijo tudi Diggstown, Razjarjeni bik, Punčka za milijon dolarjev, Play it to the Bone, leta 1927 posneti Hitchcockov [...]

  8. IZTOK GARTNER RAZMIŠLJA NAGLAS » Hitra roba pravi:

    [...] lestev groze, preseže večino današnjih grozljivk in se lahko postavi ob bok Šestem čutu in Vsiljivcem, morda celo Carrie, najboljši psihološki srhljivki vseh časov. Soul Survivors, malo tudi [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !