Televizija 27

6.05.2010 ob 19:41

POSEIDON (zda 2006, avantura, režija: Wolfgang Petersen, igrajo: Kurt Russell, Josh Lucas, Richard Dreyfuss, Jacinda Barrett, Emmy Russum, Mia Maestro, Kevin Dillon, Gordon Thomson)

Ne tako strašno slab rimejk mojstrovine iz leta 1972.

To, kar so leta 1972 v filmu The Poseidon Adventure tako izvrstno počeli Gene Hackman, Shelley Winters, Ernest Borgnine, Red Buttons, Pamela Sue Martin in Roddy McDowall, skušajo sedaj početi Kurt Russell, Josh Lucas, Richard Dreyfuss, Jacinda Barrett in Kevin Dillon, potniki prestižne, varne, razkošne in moderne ladje Poseidon, še enega Titanica, ki ga ujame velikanski val. Val, ki ga obrne na trebuh in pobije skoraj vse potnike. Vse razen peščice, ki se potem seveda bori za življenje in išče pot na suho. Preveč posebnih efektov in premalo dramaturgije. Preveč rompa in pompa ter premalo vseh tistih malenkosti, ki so krasile original, ali če hočete, malenkosti, zaradi katerih je Titanic postal najbolj gledan film vseh časov. Pa vendar, novi Poseidon kljub neprijaznim kritikam premore dovolj poguma, da pod rušo spravi nekaj glavnih igralcev in dovolj patetike, da vam ne bo vseeno. Škoda je le, da se vse zgodi prehitro in preveč površno, kar je jasno, saj film traja le devetdeset minut. Kljub napakam dosti boljše od tv rimejka iz leta 2005.

Ocena: nič posebnega

THE INCREDIBLES (zda 2004, risanka, režija: Brad Bird, glasovi: Craig T. Nelson, Holly Hunter, Samuel L. Jackson, Jason Lee, Wallace Shawn)

Računalniško animirana kopija filmov X-Men, Spy Kids, Spider-Man, True Lies, Mission:Impossible in Wild Wild West.

Dobrodošli v dom družine Parr. Družine, ki je malo na X in malo na Spy Kids. Družine, ki obvlada super moči, pa čeprav njihov ata izgleda tako, kot da bi Supermana igral John Goodman. Družine, ki rešuje svet in družine, ki se spozna tudi na Harryja Potterja. In s takšno družino seveda ni dobro zobati češenj. Še posebej, če si zagrenjeni najstnik, prepričan, da boš zavzel svet, če boš pač pobil vse najbolj znane superjunake. Vseskozi divja, toboganska, energična, vragolij in eksplozij polna risanka, ki pa ji moramo vseeno zameriti grozljivo pomanjkanje izvirnosti in nenehno obračanje klišejev prej omenjenih filmskih uspešnic.

Ocena: nič posebnega

 

PINOCCHIO (italija 2002, pustolovščina, režija: Roberto Benigni, igrajo: Roberto Benigni, Nicoletta Braschi, Carlo Giuffre, Kim Rossi Stuart, Peppe Barra)

Alarm: Ostržek je v krizi srednjih let.

Ja, prav ste slišali, Roberto Benigni igra Ostržka, tisto simpatično, navihano, lažnivo in nesrečno lutko, ki je hotela postati fantek. Še več, Roberto Benigni igra lutko in fanta hkrati. Jasno, saj je prepričan, da ga bomo po mojstrovini Življenje je lepo kupili v prav vsaki vlogi. Pa četudi bi se odločil igrati Boruta Pahorja ali Iron Mana. To je seveda osladno podcenjevanje našega okusa in patetična narcisoidnost, ki si je ne bi smel privoščiti. Niti v kratki šali, kaj šele v celovečernem filmu, ki izgleda kot Forrest Gump, katerega bi režiral na pol mrtvi, dementni, retardirani in slepi Federico Fellini. Pred vami je film, kjer gre vse narobe. Čisto vse, vključno z oslovskimi ušesi, dobro vilo (Nicoletta Braschi), dolgim nosom, čričkom in kitom, ki z velikim užitkom požre zoprno lutko. In Roberto igra slabo. Sila slabo. Tako slabo, da bi moral vrniti oskarja. Tako slabo, da je pristal med malinami, kar je za igralca, ki je posnel Življenje je lepo, ponižanje brez primere. Rešitev je na dlani, Robertu bi moral namesto nosa rasti penis, ekranizacijo znamenitega Collodijevega romana pa bi moral vzeti čisto po svoje. Ker jo je vzel resno in dobesedno, je potonil. Tako globoko, da nikoli več ne sme režirati nobenega filma. In samo pomislite, v Ostržka je zmetal 40 milijonov evrov, kar je nekaj takšnega, kot da bi Roman Končar za isti denar posnel enkranizacijo Martina Krpana in zaigral njegovo mulo ter Brdavsa. In to v istem prizoru.

Ocena: totalno sranje

OVER THE HEDGE (zda 2006,  risanka, režija: Tim Johnson in Karey Kirkpatrick, glasovi: Bruce Willis, Garry Shandling, Steve Carell, Wanda Sykes, Nick Nolte, William Shatner, Thomas Haden Church, Eugene Levy, Catherine O’Hara, Avril Lavigne)

Hrana.

Leta 2006 sem dobil občutek, da je dovolj risank o živalih, morda tudi risank na splošno. Animiranih filmov, ki so jih pokali kot po tekočem traku in pozabili, da jih je preveč in da niso več zanimivi. Okej, vse so bile luštne, vse so bile zabavne, vse je odlikovala vrhunska računalniška animacija in v vseh so čvekali veliki hollywoodski zvezdniki. Toda kaj, ko jih je bilo preveč in so si bile podobne kot jajce jajcu. Toliko jih bilo, da bi jih morali prepovedati in sprejeti zakon, da se lahko posname samo ena na vsaki dve leti. In spet smo se vrteli okoli živalic. Drobnih prebivalcev majhnega gozdička, ki jih skrbi kako in kje bodo našli hrano za prihajajočo zimo. Ki nasedejo hinavskemu rakunu (Bruce Willis), kateri mora reševati svojo rit pred zlobnim medvedom (Nick Nolte). In ki hrano kradejo ljudem pred katerimi jih ločuje le živa meja, le »the hedge«, za katerim jih čaka raj. Vse tiste dobrote, ki jih žrejo ljudje in o katerih živalce ponavadi samo sanjajo. Pač risanka, ki nam pove, da se ves svet vrti okoli hrane. Nič novega torej.  

Ocena: nič posebnega

CHARLIE AND THE CHOCOLATE FACTORY  (zda 2005, fantazijska komedija, režija: Tim Burton, igrajo: Johnny Depp, Helena Bonham Carter, James Fox, Christopher Lee, Missi Pyle, Freddie Highmore, Noah Taylor, David Kelly)

Michael Jackson.

Charlie and the Chocolate Factory, sicer rimejk kultnega filma Willy Wonka and the Chocolate Factory, kjer je kot veste blestel Gene Wilder, in ekranizacija še bolj kultnega romana Roalda Dahla, avtorja Matilde, izgleda kot biografija Michaela Jacksona. Kot biografija dečka, ki ni hotel odrasti, ki ni imel pravega otroštva in ki si je zgradil svoj svet. Svoj Neverland, kjer ga tokrat pač sestavljajo naprave za izdelovanje čokolade. Nič čudnega, da ga igra Johnny Depp, ki se je v čokolado zaljubil že v filmu Čokolada iz leta 2000. Sedaj je stvar ista, le da gre za pravljico, kjer ne sme biti seksa. Kjer je lahko samo črni humor in perverzno mučenje petih otrok, ki dobijo možnost obiska v tovarni čokolade zloglasnega podjetnika Willyja Wonke, Donalda Trumpa z govorno napako in isto trapasto frizuro. Da ne bo pomote, Tim Burton resda režira kot nor, s polno mero domišljije, v stilu filmov Edward Škarje in Velika riba, toda kaj, ko režira samo za ozek krog ljudi in zase. Za tiste, ki so jim starši kot otrokom prepovedali jesti čokolado, torej preveč otročje in kičasto. Tako, da pade pod lastno težo in se izgubi v čokoladni reki. In ko se otroci s svojimi starši borijo za glavno nagrado, ne moremo mimo šova The Aprentice, ki ga kot veste vodi prav Donald Trump, moderni Willy Wonka, ki je čokolado pač zamenjal z delnicami. 

Ocena: nič posebnega

SHE HATE ME (zda 2004, komična drama, režija: Spike Lee, igrajo: Anthony Mackie, Kerry Washington, Monica Bellucci, Ellen Barkin, Jim Brown, Woody Harrelson, Ossie Davis, Brian Dennehy, Bai Ling, Lonette McKee, Q-Tip, John Turturro, Sarita Choudhury)

O mladeniču, ki osemnajstim lezbijkam naredi otroka.

Anthony Mackie je John Henry Armstrong, uspešni poslovnež, ki sedi na vrhu. Vse dokler v svoji firmi ne odkrije škandala in odleti na cesto. In potem ga obišče bivša punca Fatima (Kerry Washington), ki ga je tik pred poroko zamenjala z žensko. Ponudba je na mizi. Denar je dober. Akcija se prične. V vrsti stojijo bogate lezbijke, ki hočejo otroka. Ki hočejo njegovo spermo. Ki hočejo naravno pot. Seks in oploditev. John Henry gara, švica in šprica. Kot po tekočem traku. Kot v sanjah Larryja Flinta in Hugha Hefnerja. In Spike Lee ima srečo, da ga ne vzame preveč zares ter da najde ravno pravšnjo mero humorja, farse, drame, globine in erotičnih prizorov. In samo Spike Lee zna v takšnole edinstveno ter neponovljivo zgodbico enkratno vkomponirati še borbo za črnske pravice, afero Watergate, sodni proces in Monico Bellucci, ki povije dvojčka. Vsekakor zelo domiseln filmček.

Ocena: vredno ogleda

MONA LISA SMILE (zda 2003, komična drama, režija: Mike Newell, igrajo: Julia Roberts, Kirsten Dunst, Julia Stiles, Maggie Gyllenhaal, Dominic West, Ginnifer Goodwin, Juliet Stevenson, Marcia Gay Harden, Laura Allen)

Bodi ženska, bodi Julia Roberts.

Dobrodošle v tečaj Julie Roberts. Tečaj, kjer boste postale prave ženske. Emancipirane feministke z izobrazbo, visokim egom in lastno voljo. Kjer boste postale Jeklene magnolije in Erin Brockovich. Kjer vas bo profesorica umetnosti Katherine Watson naučila, da mora ženska ne glede na vse še vedno ostati ženska, se pravi bitje, ki se lahko poroči in vseeno študira na fakulteti. Pogumno za leto 1953 in dolgočasno za leto 2003. Nekoč kriva vera, danes kliše brez poante. Nekoč Ivana Orleanska, danes niti Društvo mrtvih pesnikov. Torej  film, ki bi ga morali posneti petdeset let prej. In seveda, le zakaj Julia svojih dijakinj (vase zagledana, zoprna in nesramna Kirsten Dunst, neodločna in simpatična Julia Stiles, debelušna Ginnifer Goodwin, navihana in radovedna Maggie Gyllenhaal) raje ni odpeljala v Hollywood, kjer bi postale filmske zvezde? To bi bila emancipacija prvega razreda in dokaz, da Mike Newell, režiser filmov Four Weddings and a Funeral, Donnie Brasco in Enchanted April ni izgubil domišljije.

Ocena: nič posebnega

I, ROBOT (zda 2004, znanstveno fantastična akcija, režija: Alex Proyas, igrajo: Will Smith, Bridget Moynahan, James Cromwell, Bruce Greenwood, Chi McBride, Adrian Ricard, Alan Tudyk)

Invazija klišejev.

Dovolj mi je. Filmov o robotih, ki se uprejo človeku. Filmov, ki nas hočejo prepričati, da so roboti pametnejši od ljudi. In filmov, ki me vedno znova spomnijo na staro šalo o robotu, ki je bil tako zelo pameten, da je odpustil človeka in na njegovo meso postavil robota. Imeli smo tri Matrice in tri Terminatorje. Imeli smo Odisejo 2001, kjer jo je zagodel legendarni Hal 9000. Pa Maximum Overdrive, kjer se je zmešalo celo mašinam za kokakolo. Pa Westworld in Futureworld, kjer se je zasukalo robotu Yulu Brynnerju. Pa Umetno inteligenco in Bicentennial Mana. Pa Total Recall in Blade Runnerja, kjer so roboti sanjali. Pa Demon Seed, kjer je hotel robot posiliti Julie Christie. Pa Robocopa in Cyborga, kjer so bili roboti človeške kopije. Pa Vojno zvezd, kjer sta nas zabavala 3CPO in R2D2. Pa Cherry 2000, kjer so roboti nadomestili celo ženske. Pa Sanjača, kjer se je moral med robote infiltrirati Woody Allen. Pa Eve of Destruction, kjer je bila robot atraktivna mladenka. Pa Stepfordske ženske, kjer so si moški svoje žene zamenjali z roboti. Pa Hardware, rezervno verzijo Terminatorja. Pa Kratek stik, kjer je bil robot dobra duša. Pa Univerzalnega vojaka, kjer so se roboti šli borilne veščine. Pa Gospoda Righta, kjer so ženske sanjskega moškega našle med roboti. Pa Robot Monster, zgodbo o robotu, ki so ga poslali na Zemljane. Pa Osmega potnika, kjer je bil robot med ljudmi skrit bolj kot med roboti. In sedaj imamo še enega Robota, prijaznega Sonnyja, ki hoče rešiti svet. Ki pomaga policistu Willu Smithu in psihiatrinji Bridget Moynahan. Ki se upre sistemu in še enemu sistemu ter ubere popolnoma svojo pot. Ki je še pametnejši od pametnejših robotov, ki so zamenjali stare robote. Ki čuti in razmišlja s svojo glavo. Ki noče biti več Ostržek, ki noče biti le A.I.. Ki hoče sanje. Svojo inačico Blade Runnerja. Ki veš čas išče Harrisona Forda in se mora pač sprijazniti z Willom Smithom, sestričom Robocopa, ki mu je inženiring dal umetno roko in pljuča. Ki se požvižga na Viki, na novega Hala 9000, na mastermindtko revolucije, na predsednico stranke zelenih, ki hoče zmagati na volitvah. Ki se ne strinja z našo politiko, z našim načinom življenja. Ki je zrasla v glavi pisatelja Isaaca Asimova in ki jo je sedaj na naša platna zagnal Alex Proyas, Vran iz Mračnega mesta. Le film, ki obrača neštetokrat videno tematiko, se trudi tekmovati z akrobacijami iz druge Matrice, lovi atmosfero Blade Runnerja in vizijo romana spremeni v poletno uspešnico za srednješolce. In srednješolke, ki sanjajo o golem Willu Smithu.

Ocena: nič posebnega

 

13 komentarjev na “Televizija 27”

  1. lily pravi:

    Jaz mislim, da ima I, Robot močno sporočilo, Charlie mi je pa blazno všeč že odkar sem ga prvič gledala.

  2. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Razsvetli me :)

  3. ajda1 pravi:

    Ne vem sicer ali sem gledala isti film kot ti, ker me je zelo presenetila ocena 1 in pol za film o Ostržku, ki me je sicer na začetku zelo motil glede igralca Beninija, a sčasoma mi je zlezel pod kožo in če se ne motim, mi je šlo v enem prizoru celo na jok, morda takrat, ko je osel poginil (nisem sigurna ali je ali ni) in film mi je bil všeč oz. sploh nisem razmišljala, da bi bil tako slab kot zdajle vidim tvojo oceno. Je pa res kar nekaj let od tega, samo ostal mi je v spominu in mislim, da si tako nizke ocene nikakor ne zasluži. Upam, da govoriva o istem filmu:)

  4. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Mislim, da si ena redkih, če ne edina, ki ji je bila ta Ostržek všeč. Še celo na IMDB, kjer so ponavadi zelo prizanesljivi, ima oceno 3 od 10.

  5. smoger pravi:

    Jeklene votline (etc.) so boljše v knjižni obliki…

  6. Filip pravi:

    Poseidon je meni strašno slab film, razen učinkov me ni prepričal. Za moje pojme samo še ena plehka toboganska avantura.
    The Incredibles po mojem mnenju ni najboljši Pixarjev izdelek, ampak vseeno super.
    Pinocchio mi ni bil tako grozno porazen, je pa precej slab film, Benigni pa se mi je priskutil s svojo pojavo.
    Charlie and the Chocolate Factory mi je super, kar pa se tiče I Robot, pa se kar strinjam s tabo. Na živce tudi tisti slow motion posnetki skakajočih robotov, ki so bili dejansko brez pomena in vse prej kot pa spektakularni.

  7. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Po moje sem edini, ki ni padel na kolena ob The Incredibles :)
    Sploh ne morem verjeti, da je Benigni po uspehu filma La Vita e Bela padel tako nizko in da zadnja leta dejansko le lenari.
    Kaj ti je bilo tako zelo super pri Chocolate Factory? Razen fenomenalne scenografije seveda.

  8. smoger pravi:

    Benigni NE lenari:
    Leta 2005 je posnel La tigre e la neve (The tiger and the snow):
    http://www.youtube.com/watch?v=Z50NSjFyFiA

    in ostali projekti kot npr. v živo recitira Danteja (ugani kaj) po (italijanskih) mestih:
    http://www.youtube.com/watch?v=wRBoP-t4h9A

  9. lily pravi:

    Meni je pri I, Robot bilo všeč, da je hotel povedati, da ne glede na vse, so roboti še vedno samo stroji in ne bodo presegli človeka in vedno lahko gre kaj narobe.
    Všeč mi je bilo, da so to pokazali na način, da je punčka umrla zaradi robota, ker je preračunal, kdo ima več možnosti za preživetje, ker je le programiran stroj, medtem ko bi vsak človek prej reševal otroka. Zato je tudi Smith sovražil robote. Se je čutil krivega, ker bi moral umreti on.

  10. Filip pravi:

    Pri Chocolate Factory so me navdušili humor, scenografija, glasba, sporočilo in pečat, ki ga je Burton pustil na filmu. Film je verjetno eden izmed najbolj nenavadnih in bizarnih družinskih filmov, podobno kot Lemony Snicket, ki je meni osebno še boljši.

  11. IZTOK GARTNER IZTOK GARTNER pravi:

    Smoger, Tiger in sneg je zelo povprečen film. In posnel ga je leta 2005, mar ni to lenarjenje? In po Življenje je lepo je posnel le Ostržka in Tigra? Mar ni to lenarjenje na kubik?

    Filip, mene tudi Lemony Snicket ne prepriča. Mi je pa odličen Big Fish, ki oba skupaj pusti daleč zadaj tudi po družinski plati, če že hočeš.

    Lily, okej, naj bo, toda vseeno je za moje poje zelo nezanimiv in klišejski izdelek.

  12. Animirani maraton « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] v Supermana. Megamind je dosti bolj prebrisan od Monsters vs. Aliens in dosti bolj zabaven od Neverjetnih. Pa vendar razred za prej omenjenim Despicable Me, ki je podobno tematiko obdelal še bolje, še [...]

  13. Recenzija: Dark Shadows « IZTOK GARTNER pravi:

    [...] drugega, sta me po odličnih Edwardu Scissorhandsu in Edu Woodu močno razočarala s Sleepy Hollow, Charlie and the Chocolate Factory in Alice in Wonderland ter me zares navdušila le s Sweeneyjem Toddom. Prav zato sem izjemno vesel, [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !